GAZA TABUK

"O 'Umar! Razlika med tabo (in Abu Bakrjem) je kot razlika med tvojimi besedami."
Hadis
aš-šarif

Tabuk, mesto na pol poti med Medino in Damaskom, je dalo ime Ghazwa Tabuk, zadnji vojaški ekspediciji Preroka. Poimenovana tudi Fadiha, ker so bili munafiki (dvoličneži) javno razkrinkani in ponižani, ter Jaysh al-Ushrat zaradi izjemnih preizkušenj, ki so jih muslimani prestajali. Dolga in naporna pot v vročem vremenu, soočenje s številčno močnim sovražnikom, lakota ter pomanjkanje hrane so zaznamovali to odpravo. Deset mož je delilo eno kamelo, večina pa je mesec dni preživela le ob datljih, včasih pečenem ječmenu, a pogosto niti tega niso imeli. Ekspedicija se je začela v četrtek, v mesecu Radžabu, v devetem letu hidžre in je ostala simbol vztrajnosti muslimanske skupnosti.

V devetem letu, ko se je Islam hitro širil po Arabskem polotoku, so krščanski Arabci napisali pismo bizantinskemu cesarju Herakliju, ki je bil ljubosumen na rastočo "islamsko državo" in je želel preprečiti njeno širitev. V pismu so zapisali: "Tisti, ki se je pojavil s trditvijo, da je Prerok, je umrl. Muslimani so zdaj v lakoti in revščini. Če želite, da jih prepričate v svojo vero, je zdaj pravi čas." Heraklij je na podlagi tega pisma poslal vojsko štiridesetih tisoč mož pod poveljstvom Kubada, da bi se spopadli z muslimani.

Ko je naš Fakhr al-Kainat (Prerok) zbral svoje Ashabe, jim je naročil, naj se pripravijo na vojno. Vendar je bilo tisto leto zaradi suše zelo težavno, saj so se sahabi soočali z velikimi finančnimi težavami. Le trgovci so imeli nekoliko boljše finančno stanje. Čeprav je bilo islamskih vojakov veliko, je primanjkovalo hrane in vojaške opreme, kar je otežilo priprave na vojno. Prerok (sallAllahu ’alaihi wa sallam) je zato pozval svoje Ashabe, naj prispevajo finančna sredstva za opremo vojakov. Njegova prošnja je spodbudila sahabije, da so darovali vse, kar so lahko – vsak je prinesel, kar je imel, in se trudil prispevati za džihād tako z dobrinami kot s svojim življenjem.

Hadrat Abu Bakr, spremljevalec našega Preroka v jami, je prinesel vse svoje dobrine. Ko ga je naš Rasul al-akram vprašal, “Kaj si pustil svoji družini, O Abu Bakr?” je odgovoril, “Pustil sem Allahu ta’ala in njegovega Rasula.” Hadrat ’Umar je prinesel polovico svojih dobrin. Naš Prerok ga je vprašal, “O ’Umar! Kaj si pustil svoji družini?” je odgovoril, “Pustil sem toliko, kolikor sem prinesel.” Naš Prerok je rekel, “Razlika med vama je kot razlika med vajinimi besedami.” Ob tem je Hadrat ’Umar izrazil svoje občudovanje z besedami, “Naj bodo moji starši darovani zate, O Abu Bakr! Presegaš me v vsakem tekmovanju na poti dobrote. Zdaj sem razumel, da te ne morem prehiteti v ničemer.”1

Ashabi al-kiram so se trudili pomagati kolikor so mogli. Toda munafiki so se norčevali iz njih in rekli, "To darujete samo za predstavo." Naš Prerok je rekel, "Kdor danes daruje sadako, bo njegova sadaka pričala v njegovo korist pred Allahom ta’ala na sodni dan." Po teh blagodejnih besedah našega Preroka, so verniki začeli še bolj pomagati. Hadrat ’Uthman ibn Affan je opremil polovico vojske.2’Uthman az-Zinnurayn radiy-Allahu ‘anh je tej vojski dal 950 kamel in 50 konj z njihovimi opremami, poleg tega je plačal opremo za njihovo konjeništvo in poslal še deset tisoč dinarjev oziroma sedemsto rukij zlata.3 Tako je postal oseba, ki je med muslimani najbolj pomagala. Hadrat ’Uthman je poskrbel za potrebe vojske tako, da ni pozabil niti na potrebne igle za popravilo vodnih mehov. Ob tej pomoči je naš Rasul al-akram (sall-Allahu ‘alaihi wa sallam) rekel, "Od zdaj naprej ne bo zapisan noben greh za ’Uthmana."4Eden od najrevnejših sahabijev je v noči črpal vodo iz vodnjaka v datljevem vrtu do jutra, da bi dosegel nagrado za pomoč džihadu. Prinesel je datlje, ki jih je zaslužil, našemu Preroku in rekel, "O Rasulallah! Prinesel sem to, kar imam, da bi pridobil zadovoljstvo svojega Rabb-a. Sprejmi prosim."

Medtem ko so moški muslimani delali kolikor so mogli, so tudi ženske opravljale svojo vlogo.

Ko so se muslimani pripravljali na ekspedicijo, so se soočali z izjemno težkimi razmerami. Lakota je bila tako huda, da so številni Ashabi al-Kiram, ki niso imeli več ničesar, prihajali k našemu Preroku Rasulullahu in ga prosili: "O Rasulallah! Nimamo prevoznih sredstev niti hrane! Želimo ostati z vami med to Gazvo in doseči nagrado džihada." Naš ljubljeni Prerok jih je z žalostjo obvestil, da nima živali, na katerih bi jih lahko peljal. Nekega dne so prišli pred Preroka tudi Salim ibn Umayr, Abdullah ibn Mugaffal, Abu Laila Mazini, Ulba ibn Zayd, Amr ibn Humam, Harami ibn Abdullah in Irbad ibn Sariya ter ga prosili za enako stvar. Ko je naš Prerok z velikim obžalovanjem rekel, "Ne morem vam najti ničesar za prevoz," so začeli jokati zaradi žalosti, ker so se morali ločiti od našega Preroka in niso mogli sodelovati v džihadu. Ob tem je Allahu ta’ala razkril ajat al-karima, v kateri piše: "Ko so prišli k tebi (da bi se pridružili džihadu), si jim rekel, 'Ne morem vam zagotoviti prevoznih sredstev.' Vrnil so se s solzami v očeh, žalostni, ker niso imeli sredstev za to pot in se niso mogli pridružiti bitki. Nanj ni nobene odgovornosti (greha)."5Na koncu sta Hadrat Abbas in Hadrat ‘Uthman opremila te ljudi za gazo.

Ko so bile priprave končane, je Naš Prerok, zbral vojsko na hribu Wada. Skoraj ni bilo nikogar, ki se ne bi pridružil Gazi. Ko je naš Rasul al-akram, zbral vojsko in se odločil za odhod, je za svojega namestnika v Medini pustil Muhammada ibn Maslamo.6 Ko je bil pripravljen začeti ekspedicijo, je dejal, "Prinesite rezervne čevlje s seboj. Dokler imate rezervne čevlje, ne boste imeli težav."

“Kdor danes daje sadako, bo njegova sadaka pričala v njegovo korist pred Allahom ta'ala na sodni dan.”
Hadis
aš-šarif

Ko se je vojska premikala, je Abdullah ibn Ubayy, vodja munafikov, izrekel absurdne stvari, da bi prestrašil Muslimane. Rekel je celo: „Prisežem, da se mi zdi, da vidim njega in njegove Ashabe, povezane z vrvmi v parih ...“ Ashabi al-kiram tem besed niso posvečali nobene pozornosti, njihova zagnanost za sodelovanje v džihadu pa je naraščala. Munafiki, ki so to videli, so bili frustrirani.

Ko je naš Rasulullah prešel z Wada hriba proti Tabuku, je razprl zastave in praporje vojske. Največjo zastavo je dal Hadrat Abu Bakru, drugo zastavo pa Hadrat Zubayru ibn Awwam. Zastavo plemena Aws je dal Usaydu ibn Hudayru, zastavo plemena Khazraj pa Abu Dujani.7 Število Ashabov al-kiram pod poveljstvom našega Preroka, je bilo trideset tisoč; deset tisoč izmed njih je bilo konjenikov. Hadrat Talha ibn Ubaydullah je bil imenovan za poveljnika desnega krila, Hadrat Abdurrahman ibn Awf pa za poveljnika levega krila.8 Pod poveljstvom svojega Preroka so se slavni sahabi premikali naprej v zelo vročem vremenu. Dokler so imeli Habiba Allaha ta’ala za vodjo, jim pomanjkanje hrane in vode ni moglo preprečiti nadaljevanja njihove poti.

Prav tako jih niso prestrašile razdalje do cilja ali število sovražnikov. Bili so pripravljeni iti kamorkoli v tem stanju.

Ko je naš ljubljeni Poslanik skupaj s pogumnimi sahabi nadaljeval svojo pot, so se ustavili na vsakem postajališču. Osmi postanek je bil pri Hijru, kraju, kjer je bil uničen narod Saleha 'alaihis-salam. Allahu ta'ala jih je pokončal z nasilnim zvokom, ker so zavrnili slediti ukazom svojega Preroka. Svetovni Sultan je svojim spremljevalcem na tem mestu povedal: "Danes ponoči bo zoper nas pihal močan vihar. Nihče naj ne vstane, razen če je s prijateljem. Vsi naj privežejo kolena svojih kamel. To je kraj, kjer je padla kazen. Nihče naj ne pije te vode ali se umiva z njo!" Vsi so se držali tega ukaza. Ponoči je nastal močan vihar, ki je povzročal opustošenje naokrog. Nekdo, ki ni privezal svoje kamele, je vstal in jo začel iskati, vendar ga je vihar zanesel in odvrgel v obronke gore Tayy. Drug človek, ki je moral oditi na stranišče, je zbolel za boleznijo, imenovano Hunnak (pertusis, močan kašelj). Po tem, ko je naš Poslanik molil zanj, se je ozdravil.

Tisto jutro ni bilo več vode v vodnih mehurčkih. Vsi so že skoraj umrli od žeje. Munafiki so to izkoristili in poskušali povzročiti razdor z besedami: "Če bi bil Muhammad res Prerok, bi molil in povzročil dež."

"Insha Allah, jutri dopoldne boste prispeli do izvira Tabuk. Dokler ne pridem, ne dotikajte se te vode."
Hadis
aš-šarif

Ko je bila situacija predstavljena Najlepšemu izmed svetov, je dvignil svoje blagoslovljene roke in prosil Allaha ta’ala za dež. Na vročem in brezoblačnem nebu so se nenadoma pojavili oblaki. Začel je padati močan dež. Vsi so napolnili svoje vodnjake, opravili abdast in napojili živali. Ko se je dež končal in so se oblaki razpršili, je bilo videti, da je deževalo samo nad vojsko. Naš ljubljeni Prerok in sahabi so rekli takbirje. Hvalili so Allaha ta’ala. Rekli so munafikom: “Zdaj več nimate izgovora. Verujte v Allaha ta’ala in njegovega Poslanika ter postanite pobožni muslimani!” Toda obupani munafiki so odgovorili: “In kaj potem? Deževalo je in končalo se je, medtem ko je oblak prešel!”

Lakota je dosegla skrajno točko. Tako zelo, da sta morala dva človeka deliti eno datljo. Kljub intenzivni vročini, lakoti in žeji so se približali Tabuku. Naš ljubljeni Habib al-akram (sall-Allah ’alaihi wa sallam) je rekel: “Insha-Allah (če Allah ta’ala dovoli), jutri dopoldne boste prispeli do izvira Tabuk. Dokler ne pridem, se ne dotikajte te vode.” Naslednji dan so prispeli tja. Izvir je imel zelo malo vode. Naš ljubljeni Prerok je vzel nekaj vode iz izvira v posodo, vzel je nekaj vode in jo vlil v izvir. Voda se je nenadoma povečala in dvignila. Čeprav je vsa islamska vojska, ki je štela trideset tisoč ljudi, pila, se voda sploh ni zmanjšala. Kasneje so s to vodo, ki je bila čudež našega Preroka, namakali celotno območje. Ta regija je postala zeleno ravnica in preplavljena z obiljem.

Ko je naš Rasul al-Akram skupaj s svojimi slavnimi sahabi prispel v Tabuk, tam niso našli rimskih vojakov, ki so jih sestavljali Bizantinci in kristjanizirana arabska plemena, kot so Amila, Lahm in Juzam. Pri Muti je rimska vojska, šteta sto tisoč mož, doživela poraz proti trem tisoč mujahidom. Tokrat je bilo proti njim zbranih trideset tisoč mujahidov pod vodstvom Preroka svetov. Ko so Rimljani izvedeli, da je naš ljubljeni Prerok prišel z zbranimi pogumnimi sahabi, so se vsi začeli ozirati za krajem, kamor bi lahko pobegnili.

Po posvetovanju s svojimi sahabi se naš Rasulullah ni podal dlje od Tabuka. V tem času so nekatera plemena in države v okolici izvedela za prihod islamske vojske. Iz strahu so poslali delegacije k našemu Preroku, prosili za varnost in v zameno ponudili plačilo džizje. Naš ljubljeni Prerok jih je sprejel z usmiljenjem ter privolil v njihove prošnje. Z vsakim plemenom so bili sklenjeni ločeni sporazumi, in zagotovili so jim, da so pod islamsko zaščito in varnostjo.

Naš Sarwar al-kainat (’alaihis-salam) je v Tabuku čakal na sovražnika skoraj dvajset dni. V tem času je imel številne pogovore s svojimi Ashabi al-kiram in njihovim srcem vlival svetlobo in duhovno znanje. V svoje srce je prenesel božanske blagoslove in izobilje. V enem izmed svojih edinstvenih pogovorov je vprašal: "Želite, da vam povem, kdo je najboljši in najčastitejši med ljudmi?" Sahabi so odgovorili: "Da, O Rasulallah!" Na to je rekel: "Najboljši človek je tisti, ki dela na poti Allahu ta'ala do svojega zadnjega diha, bodisi na hrbtu konja ali kamele bodisi na svojih dveh nogah. Najslabši človek pa je tisti, ki bere Božjo knjigo, vendar iz tega ne pridobi nobene koristi."

Osebi, ki je vprašala o šehidih, je dejal: "Prisegam na Allahu, ki drži moje življenje v svoji roki, da bodo na sodni dan prišli šehidi, oblečeni z meči na hrbtih. Sedeli bodo na prestolih svetlobe (nur)."9

Mnogi čudeži našega Preroka so se pojavili na tej odpravi. Ko so se priprave za vrnitev iz Tabuka v Medino že začele, so sahabi, katerih lakota je dosegla nevzdržne ravni, predstavili težavo našemu Preroku. Naš Rasulullah je zbral preostalo hrano na usnjeni tkanini. Ta je komaj napolnila majhen lonec. Naš Sarwar al-alam (sall-Allah ’alaihi wa sallam) je obnovil svoj abdast in opravil namaz dveh rakatov. Razprostrl je svoje blagoslovljene roke in molil, da bi bila hrana obilna. Nato je ukazal svojim ashabom, naj prinesejo svoje posode. Vse so bile napolnjene tako, da ni ostala nobena posoda prazna v ogromni vojski. Poleg tega se je videlo, da hrana na tkanini ni zmanjšana, čeprav so vsi mujahidi jedli, dokler niso bili siti.