GAZA PRI HUNAJNU
“Insha-Allah, bodo (Hawazin in Thaqif) postali muslimanski plen.”
Hadis
aš-šarif
Hunajn je dolina med Meko in Ta'ifom. Ta bitka se imenuje tudi Ghazwa Hawazin. Ko je naš Sarwar al-alam (sall-Allahu ’alaihi wa sallam), odšel iz Medine z namenom osvojitve Meke, sta se dva velika plemena okoli Meke, Hawazin in Thaqif, začela pripravljati na vojno. Menili so, da se bodo muslimani usmerili proti njim. Čeprav so se nekoliko pomirili, ko so izvedeli, da je Prerok svetov prišel osvojiti Meko, so pospešili svoje priprave, ker so menili, da bo njihova vrsta gotovo prišla po Kurajše. Poleg tega so rekli: "Prisežemo, da muslimani še nikoli niso naleteli na narod, ki se dobro bojuje. Pojdimo proti njemu, preden pride proti nam, in mu pokažemo, kaj pomeni vojna." Zaradi tega so se odpravili z zelo močnim vojaštvom, dolgim dvajset tisoč vojakov pod poveljstvom Malika ibn Awfa, vodje plemena Hawazin. Vse svoje dragocenosti, žene in otroke so prinesli s seboj, da bi povečali pogum svojih vojakov in preprečili, da bi pobegnili ob težavah.
Te novice so kmalu dosegle Meko. Naš Fakhr al-kainat je poslal Abdullaha ibn Abi Hadrada k plemenu Hawazin, da bi ugotovil, ali so novice resnične. Hadrat Abdullah se je se je preoblekel in odšel med sovražnike. Ugotovil je njihovo mnenje, način delovanja in takoj poročal našemu ljubljenemu Preroku.
Naš Rasul al-akram je takoj zbral svoje čudovite Ashabe. Imenoval je Hadrat Attaba ibn Asida, ki je bil star dvajset let, za guvernerja Meke in se hitro odpravil. S svojo vojsko v številu dvanajst tisoč vojakov je nameraval napasti poganska plemena Hawazin in Thaqif v njihovih glavnih taborih. Hadrat Ali je nosil zastavo mujahidov1, Hadrat Khalid ibn Walid je bil poveljnik prednjih enot.2 Prerok svetov je nadel čelado in dvojnoslojni oklep in sedel na svojo mulo, imenovan Duldul. Enajstega dne meseca Shawwal so prispeli v dolino Hunajn. Tisto noč je naš Sarwar al-alam pregledal svojo vojsko in jo postavil v bojno formacijo. Po jutranjem namazu je začel z akcijo.
Poveljnik poganov je izkoristil noč in postavil svojo vojsko na obeh pobočjih doline Hunajn ter pripravil zasedo. Hadrat Khalid ibn Walid, ki je bil spredaj s svojimi enotami, je jahal na prehod, ne da bi vedel za zasedo. Zora jutra je preprečila, da bi videli sovražnika. Nenadoma je začelo deževati tisoče puščic na mujahide. Mujahidi so se morali umakniti, da bi se rešili pred tem nepričakovanim dežjem puščic.
"O Abbas! Pokliči jih: 'O ljudje Medine! O sahabi, ki ste prisegli zvestobo pod drevesom Samura."
Hadis
aš-šarif
Hitro vračanje je povzročilo zmedo v vrstah vojakov, ki so prihajali iz ozadja. Ko so se tudi ti odločili za umik, se je pred njihovimi očmi razkril prizor sovražne vojske, dvajset tisoč vojakov, ki se je kot neustavljiv val začela razlivati po dolini.
Naš ljubljeni Prerok se je sam pognal naprej proti napadajočim politeistom. Le Hadrat Abbas, Hadrat Abu Bakr in približno sto junaških sahabov so, tveganju življenja navkljub, dosegli našega mojstra, Rasul al-akrama. S svojimi telesi so služili kot ščit za našega ljubljenega Preroka. Hadrat Abbas je držal vajeti njegove mule, Hadrat Sufyan ibn Harith pa je držal stopalo mule, poskušal upočasniti in preprečiti našemu mojstru Rasulullah, da bi se pognal v sovražne vrste. Mojster sveta, žalosten, da bi lahko vera Allah ta’ala izginila, je rekel, “O Abbas! Pokliči jih, ‘O ljudje Medine! O sahabi, ki ste prisegli zvestobo pod drevesom Samura.’” Hadrat Abbas je bil velik in impozanten. Ko je zaklical, se je njegov glas slišal zelo daleč. Zakričal je z vso močjo, “O ljudje Medine! O Ashabi, ki ste dali obljubo našemu Preroku pod drevesom Samura, ne razpršite se! Zberite se tukaj!” Ko so to slišali, so se Ashabi al-kiram želeli vrniti. Vendar pa so bile njihove živali zelo prestrašene in so jim preprečevale vrnitev. Nazadnje so morali skočiti s svojih živali, vzeti svoje oklepe, meče in kopja. Takoj so dosegli našega mojstra Rasulullah in začeli silovito napadati sovražnika. Terorizirali so jih s kriki “Allah akbar! Allah akbar!” Ashabi, ki so pokazali veliko junaštvo v bitkah pri Badru, Uhudu, Handaku in Khaybaru, še posebej Hadrat Ali, Abu Dujana, Zubayr ibn Awwam, so se borili z neomajno hrabrostjo, uničevali sovražnika in ga potiskali nazaj.
Mojster sveta je opazoval, kako se Njegovi Ashabi borijo z vsem srcem in dušo. Iz Njegovih blagoslovljenih ustnic se je slišala molitev: "O moj Allah, pošlji nam svojo pomoč. Resnično, ne želiš, da bi nas premagali." Med Njegovo prošnjo Allah ta'ala je naš ljubljeni Prerok pobral pest peska s tal in ga vrgel preko politeistov, rekoč: "Naj bodo njihovi obrazi črni." Kot čudež našega ljubljenega Preroka ni bilo nobenega sovražnega vojaka, ki mu oči ne bi bile polne peska. Angeli so prav tako prišli na pomoč. Naš Mojster, Prerok, je rekel: "Prisežem pri Allahu ta'ala, da so bili poraženi." Politeisti so se začeli razprševati in bežati. Kadarkoli so se ozrli nazaj, so videli, kako jih slavni sahabi lovijo; bežali so s polno hitrostjo, za sabo puščajoč svoje žene, otroke in premoženje, ki so ga pripeljali na bojišče. Nekateri pobegli so se zatekli v trdnjavo Taif.3 Nekateri so šli v Nakhla in Awtas. Na bojišču so pustili sedemdeset mrtvih, šest tisoč ujetnikov in nešteto dobrin.
V tem pohodu je zmaga ponovno pripadla muslimanom z dovoljenjem Allahu ta'ala in blagoslovi našega Mojstra Rasulullah (sall-Allah 'alaihi wa sallam). Bili so štirje mučeniki, nekaj sahabov je bilo ranjenih. Ko je slišal, da je bil ranjen tudi Hadrat Khalid ibn Walid, je naš ljubljeni Prerok šel k njemu in ko je s svojimi blagoslovljenimi rokami pobožal njegovo rano, se je rana takoj zacelila.
Četa Awtas
Po uničenju politeistov Hawazin v bitki pri Hunajnu so se zbrali v Awtasu. Rasulullah je poslal enoto pod poveljstvom Abu Amirja, strica Abu Musa’l-Ash’arija, v Awtas. V Awtasu so se ponovno odvijali siloviti spopadi. Abu Amir je bil umorjen. Hadžrat Abu Musa’l-Ash’ari je prevzel njegovo mesto in premagal sovražnika.4 Mujahidi so se vrnili s številnimi ujetniki in vojnim plenom
Med ujetniki je bila Rasulullahova mlečna sestra Šayma. Rekla je: "Jaz sem vaša Prerokova mlečna sestra." Niso ji verjeli. Posadili so jo na kamelo in jo pripeljali pred Rasulullahovo prisotnost. Šayma je podrobno pripovedovala mnoge spomine iz otroških dni. Rasul 'alaihis-salam je položil svojo rida (ogrinjalo) na tla in jo posedel nanjo. On je tudi sedel in zajokal. 5Vprašal je po Halimi in njenem očetu. Rekla je: "Umrli so že zdavnaj." Po takšni prijaznosti je postala muslimanka6. Rasul 'alaihis-salam je rekel: "Ostani z nami, če želiš. 7Zate bi bilo poskrbljeno. Če želiš, te lahko pošljemo na tvojo destinacijo." Šayma si je želela svojo domovino, v skladu s hadis aš-šarif, "Ljubiti svojo domovino je del imana." Potem je Rasulullah (sall-Allahu ‘alaihi wa sallam) poslal nazaj v njeno domovino z darili; jariyo, tremi sužnji, nekaj kamele in ovce.
Ghazva pri Taifu
Sultan vesolja (sall-Allah ’alaihi wa sallam) je želel dokončno obračunati s sovražnikom, ki je po bitki pri Hunajnu pobegnil v Taif. Njihov poveljnik, Malik bin Awf, je bil med tistimi, ki so se zatekli v Taif. Ta trdnjava blizu Meke je bila ena zadnjih, a najmočnejših trdnjav nevernikov. Naš Prerok, je pred Hidžro prišel v Taif in jim svetoval en mesec. Vendar so prebivalci Taifa Preroku vesolja povzročili neprimerljivo mučenje in krutost. Celo Njegova blagoslovljena stopala so krvavela. Naš Gospodar je tukaj z Zaydom ibn Harithom preživel najbolj žalostne in boleče dni svojega življenja.
V mesecu Shawwalu v osmem letu Hidžre je naš ljubljeni Prerok pustil vojni plen iz bitke pri Hunajnu v Jirani in se odpravil proti Taifu. Vnaprej je poslal Hadrata Khalida ibn Walida.8 Nato so on in njegovi slavni Ashabi prišli pred Taif. Pleme Thaqif je v svoji trdnjavi shranilo veliko hrane. Ko so videli, da prihajajo Ashabi al-kiram, so zaprli vrata in začeli svojo obrambo. Odgovarjali so s streljanjem puščic na mujahide, ki so se približali trdnjavi. Bitka se je tako nadaljevala. Prebivalci Taifa se niso upali zapustiti trdnjave in se boriti na odprtem polju.
„Ljubezen do domovine je del imana.”
Hadis
aš-šarif
Nekateri Ashabi al-kiram so predlagali, naj s katapultom mečejo kamne v trdnjavo. Naš Mojster, Prerok, je to odobril in dal zgraditi katapulte, imenovane dabbaba. Nadaljeval je obleganje z metanjem kamnov na politeiste. Ashabi al-kiram so z vso močjo delali, da bi trdnjavo čim prej osvojili. Dejstvo, da je bila trdnjava tako dobro utrjena, je oteževalo osvojitev. Medtem je dvanajst sahabijev doseglo mučeništvo. Medtem ko se je Abu Sufyan ibn Harb hrabro bojeval, je eno njegovo oko izpadlo iz očesne votline.9 Rasulullah (sall-Allah ’alaihi wa sallam) je rekel: „O Aba Sufyan! Kaj bi raje? Če želiš, bom molil zate in tvoje oko bo zamenjano. Če želiš, ti bo Allahu ta’ala dal oko v raju.” Abu Sufyan je odgovoril: „O Rasulallah! Rad bi imel oko v raju,” in vrgel oko v dlani na tla.10
Nekega noči, proti dvajsetemu dnevu obleganja, je naš Mojster Rasul al-akram (sall-Allah ‘alaihi wa sallam) v sanjah videl, kako je petelin kljunil skodelico masla, ki mu je bila podarjena kot darilo, in jo razlil po tleh. Te sanje je razložil kot znak, da Taifa letos ne bo mogoče osvojiti, zato je prekinil obleganje.
Pred osmimi leti, ko mu je angel rekel o ljudeh iz Taifa, ki so ga mučili: "Če mi dovoliš, bom obrnil te gore nad njihovimi glavami," je naš ljubljeni Prerok, ki je ocean usmiljenja, odgovoril: "Poslan sem kot usmiljenje za svetove. Edina stvar, ki jo želim, je, da Allah ta'ala ustvari iz ledvic teh politeistov generacijo, ki bo častila Allaha ta'ala brez pripisovanja partnerjev Njemu." Spet je bil usmiljen in molil: "O moj Rabb! Pokaži pravo pot ljudem iz Taifa! Pripelji jih k nam."
Naš Mojster Habib al-akram je zapustil Taif s svojimi Ashabi in prišel v Jirana, kjer so bili zbrani ujetniki in plen iz Hunajna. Poleg šest tisoč ujetnikov so kot plen vzeli več kot dvajset tisoč govedi, štirideset tisoč ovc in koz ter nešteto nakita. Razdelil jih je med upravičene mujahide.
V tistem času se je izvedelo, da delegacija iz plemena Hawazin prosi za avdienco. Naš ljubljeni Prerok jih je sprejel. Ko je delegacija izjavila, da je celotno pleme Hawazin sprejelo Islam, je bil Mojster svetov zelo zadovoljen. Nato je takoj osvobodil ujetnike, ki so mu bili dodeljeni, in jih vrnil. Ashabi al-kiram so sledili našemu ljubljenemu Preroku. Usmiljenje našega Mojstra Rasulullaha je povzročilo osvoboditev šest tisoč ujetnikov naenkrat.
Ko je ta novica dosegla Malika ibn Awfa, vodjo plemena Hawazin, ki se je zatekel v Taif, je tudi on prišel in postal musliman. Naš Mojster, Prerok, mu je dal veliko daril.11
Ni bilo več kaj početi tam. Po trinajstih dneh bivanja, v sredo zvečer, je naš Mojster Rasulullah oblekel ihram z namenom ‘umre. Kot običajno je Sultan veselo prispel v Meko s svojimi Ashabi. Opravil je tawaf okoli Ka’be in izvedel svojo ‘umro. Imenoval je Attaba ibn Asida za guvernerja Mekke z dolžnostjo nadzora nad hadžom (Amir al-hadž).12 Prav tako je v Meko dodelil Hadrat Abu Musa’l-Ash’arija, da poučuje Kur’an al-karim in verske zadeve13 Abu Sufyan ibn Harb je bil imenovan za guvernerja Najran v Jemnu. Za pomočnika je postavil Kasira ibn Abdullaha.
Preostanek plena je bil razdeljen tam. Nato je ponovno odšel s svojimi častitljivimi Ashabi in prispel v Medino konec Dhu’l-qadah. Odšli so iz Medine v sredo, desetega Ramadan aš-šarifa. Ta ekspedicija je trajala približno tri mesece.
"Kjerkoli že si, ostani na poti taqwa; ni škodljivo, če ne opraviš Hidžre. To ne bo škodilo tvoji veri ali narodu."
Hadis
aš-šarif
Nekega dne sem se potikal v žalostnem oceanu misli,
Ne vedoč, kaj počnem, sem se izgubil,
Bal sem se za svoj konec, spominjajoč se svojih grehov,
Slišal sem potomca tvojega, ki je izrekel te verze.
Ti si Ahmad in Mahmud in Muhammad, moj Prerok,
Ti si sultan, potrjen z Resnico za nas, moj Prerok.
Upamo, ne jokamo v obupu,
Ne uničujemo kapitala imana,
Ne iščemo zavetja pri drugih, ko je tvoja vrata,
Ne potrebujemo pogledati druge, zahvaljujoč tebi.
Ti si Ahmad in Mahmud in Muhammad, moj Prerok,
Ti si sultan, potrjen z Resnico za nas, moj Prerok.
Shaykh Galib
Nekaj dogodkov, ki so se zgodili v osmem letu Hidžre
Štirje ljudje iz plemena Bani Sa’laba so prišli k Rasulallahu. Rekli so: "Naši ljudje so nas poslali. Slišali smo, da če nekdo ne stori Hidžre, njegova vera ni popolna." Rekel je: "Kjerkoli ste, ostanite na poti taqwa (pobožnosti); ni škode, če ne storite Hidžre. To ne bo škodovalo vašemu religiji ali narodu." Nato jih je poslal v hišo Ramle bint Harith in jim pripravil praznik. Vsakemu izmed njih je dal nekaj srebra in jim dovolil, da se vrnejo domov.
V istem letu je umrla Zaynab, hči Rasulullaha (sall-Allah ‘alaihi wa sallam). Zanjo je bil narejen tabut, kar je bil prvi tak primer v Islamu. Bila je žena Abu’l As’a. Med bitko pri Badru, ko jo je njen mož poslal iz Meke v Medino, je Habar med potjo vrgel sulico v kamelo, na kateri je bila Hadrat Zaynab. Ob padcu s kamelo je utrpela poškodbe, zaradi katerih je zbolela in izgubila otroka. Zaradi posledic teh dogodkov je umrla, za seboj pa pustila dva otroka.
Tistega leta, v mesecu Dhu’l-hijji, se je rodil sin Rasulullaha, Ibrahim. Njegova mati je bila Mariya radiy-Allahu ta’ala ‘anha. Abu Rafi’ je prinesel veselo novico o rojstvu, za kar je Rasulullah v znak hvaležnosti osvobodil sužnja. Obred aqiqa je bil opravljen, zaklana je bila ovca, Ibrahimu so ob britju glave darovali sadako v obliki srebra, enakovrednega teži njegovih las.
Pomembni dogodki, ki so se zgodili v devetem letu Hidžre
V devetem letu Hidžre, na začetku meseca Muharram, je Prerok svetov imenoval uradnike za zakat (amil, sai) za plemena. Kolikor je bilo mogoče, je bilo vsakemu plemenu dodeljen amil, ki je bil član tega plemena. Poslal je Ibn Hasiba al-Aslamija v plemena Aslam in Gaffar, Abbada ibn Bishra v plemena Bani Salim in Muzayna, Amra ibn Asa v pleme Fazara, Dahhaka ibn Sinana v pleme Bani Kilab, Rafi’a ibn Maknata al-Jahni v pleme Jahina, Bishra ibn Sufyana Ka’ba v plemena Bani Ka’b in Bani Tamim.
Leto dni kasneje so ljudje iz Taifa poslali delegacijo šestih ljudi v Medino, k našem ljubljenem Preroku, da bi sprejeli Islam. Ko je Prerok svetov pred letom zapuščal Taif, je molil: "O moj Gospod, pokaži ljudem Taifa pravo pot, pripelji jih k nam." Zdaj so ljudje iz Taifa prišli, da bi postali muslimani. Naš Rasul al-akram, je bil zelo vesel, da so sprejeli Islam. Podelil jim je določene privilegije in jih poslal nazaj v Taif. Imenoval je Hadrat ’Uthmana ibn Abi’l Asa za njihovega guvernerja.14
Smrt Negusa
Bil je mesec Rajab v devetem letu Hidžre. Nekega dne je naš Rasulullah povedal svojim spremljevalcem: "Danes je umrl eden izmed vaših pobožnih bratov. Prosimo, vstanite in opravite njegov janaza namaz." Naš Prerok, je bil imam in vodil janaza namaz v odsotnosti umrlega. Nato je dejal: "Prosili smo Allaha ta'ala za odpuščanje vašemu bratu Ashami, Negusu."
Po kratkem času, ob prihodu novic iz Abesinije, smo izvedeli, da je Negus Ashama umrl (rahmatullahi ta’ala ’alaih). To je sovpadalo z dnem, ko je Naš Prerok, vodil janaza namaz v Medini.15
Življenje naj bo žrtvovano zate,
Muhammed, čigar ime je lepo, čigar oseba je lepa,
Upam, da bo posredoval za tega napačnega služabnika svojega,
Muhammed, čigar ime je lepo, čigar oseba je lepa.
Tisti, ki so verni, imajo mnoge preizkušnje,
Njihova radost in sreča sta na drugem svetu
On je Mustafa vseh osemnajst tisoč svetov,
Muhammed, čigar ime je lepo, čigar oseba je lepa.
On je tisti, ki je potoval skozi sedem nebes,
Tisti, ki je prešel preko Kursija.
Tisti, ki je v Mi’raju prosil za svojo skupnost,
Muhammed, čigar ime je lepo, čigar oseba je lepa.
Kaj ima Yunus z dvema svetovoma brez tebe,
Resnično si ti pravi Prerok, brez dvoma,
Tisti, ki te ne sledijo, bodo umrli kot neverniki,
Muhammed, čigar ime je lepo, čigar oseba je lepa.