OSVOJITEV MEKE (FATH AL-MAKKAH)

Kdor se zateče v Masdžid al-Haram

"O moj Rabb! Dokler nenadoma ne dosežemo njihovih domovin, zadrži špijone in prenašalce sporočil Kurajšijev, naredi jih slepe in gluhe. Naj nas nenadoma vidijo in slišijo." Hadis aš-šarif Hadis
aš-šarif

Ko je Abu Sufyan zapustil Medino, je naš ljubljeni Prerok sklenil, da osvoji Meko. Ker Kurajši niso izpolnili svoje obljube in so kršili sporazum. To je držal v tajnosti; želel je zavzeti Meko, ne da bi poganom omogočil priprave in brez prelite krvi v Haram aš-šarif. To je bila vojaška previdnost. Ker ko bo Meka osvojena, kdo ve, koliko ljudi bi bilo počaščenih, da postanejo muslimani.

Obvestil je Hadrat Abu Bakra in nekatere izmed pomembnejših spremljevalcev. Naredil je, da so se pripravili za odhod, vendar jim ni razkril cilja poti. Še pred tem je poslal sporočila sosednjim muslimanskim plemenom, Aslam, Ashja’, Juhayna, Husein, Ghifar, Muzayna, Sulaym, Damra in potomcem Khuzaa. V sporočilu je bilo napisano: „Tisti, ki verujete v Allah ta’ala in ahirat, bodite prisotni v Medini na začetku Ramadana.“ Povabili so jih, naj se pridružijo vojski.

Kot previdnostni ukrep je naš Habibullah (sall-Allahu ‘alaihi wa sallam) dodelil Hadrat ‘Umarju nalogo, da prekine komunikacijske poti in blokira dostop do Meke. Hadrat ‘Umar je takoj postavil stražarje na gorskih poteh, prehodih in drugih cestah ter ukazal: „Vsakega, ki želi oditi v Meko, boste obrnili stran!“

Naš ljubljeni Prvak je molil za to, da bi se to delo izvajalo v tajnosti: „O moj Gospod! Dokler ne dosežemo njihove domovine, zadrži vohune in posrednike Kurajšev, naredi jih slepe in gluhe. Naj nas vidijo in slišijo šele nenadoma.“

Naš Prvak je poslal Hadrat Abu Katado z vojaškim kontingentom proti severu, v dolino Izam, da bi ustvarili vtis, da se pripravljajo na napad na politeiste na severu ali na Bizantince.

Medtem je naš ljubljeni Prvak, kot čudež, poročal, da je bilo poslano pismo, ki obvešča meške politeiste o pripravah v Medini. Poslal je Hadrat Alija, da bi pismo ujeli.

Do drugega dne Ramadana je pomoč iz sosednjih plemen prispela in so se zbrali v taboru okoli vodnjaka Abu Inaba. Število Ashabov al-kiram je doseglo dvanajst tisoč. Med njimi je bilo štiri tisoč Ansarijev, sedemsto Muhajirijev in preostali so bili iz okoliških muslimanskih plemen .3

Naš ljubljeni Prvak je pustil Hadrat Abdullaha ibn Umm Maktuma kot svojega namestnika v Medini.4 Poslal je Hadrat Zubayra ibn Awwam na pot kot izvidnika z vojaškim kontingentom dvesto konjenikov.

V ponedeljek, deseti dan Ramadana, v osmem letu Hidžre, je Prerok svetov z imenom Allahu ta’ala zapustil Medino, vodil veliki vojaški zbor dvanajst tisoč mož, katerih srca so bila prežeta z ljubeznijo do Allahu ta’ala in Njegovega Poslanika. Namenili so se v Meko, svojo domovino, iz katere so bili pred osmimi leti izgnani zaradi mučenja in preganjanja. Njihov cilj je bil očistiti veličastno Ka’bo idolov, pokazati pot resnice, pravičnosti in sočutja tistim poganom, ki so vztrajali v svoji trmoglavosti, širiti vero Allahu ta’ala in pomagati tamkajšnjim ljudem, da se rešijo večne kazni v Jahannamu. O moj Gospod! Kakšna velika milost je bila to!

Ko je islamska vojska prišla v Dhu’l-Hulayfa, so se srečali z Hadrat Abbasom, stricem našega Poslanika. Ta je z družino bežal iz Meke. Naš ljubljeni Poslanik je bil zelo vesel, da je njegov stric prišel, in ga je razveselil z besedami: "O Abbas! Ker sem jaz zadnji izmed Prerokov, si ti zadnji izmed muhajirjev." Poslal je tovore Hadrat Abbasa v Medino. Hadrat Abbas je ostal z našim Poslanikom in se pridružil osvojitvi Meke.5

Ko so prišli v Qudayd, ki se nahaja blizu Meke, je naš Rasul al-akram (sall-Allahu ’alaihi wa sallam) svoje slavne Ashabe razporedil v bojne formacije. Dodelil je ločene zastave vsakemu plemenu. Zastave muhajirjev so nosili Hadrat Ali, Zubayr ibn Awwam in Sad ibn Abi Waqqas. Ansarji so imeli dvanajst nosilcev zastav, Ashjas in Sulayms enega nosilca, Muzaynas tri, Aslams dva, sinovi Khuzaa tri in Juhaynas štiri nosilce zastav.6

Deset dni je minilo, odkar so zapustili Medino. Proti večeru so se zelo približali Meki, in ob času nočne molitve so prispeli v Marruzzahran. Naš Poslanik, je ukazal svojimi ashabiom, naj se ustavijo tukaj. Prav tako je naročil Hadrat ’Umarju, naj poskrbi, da vsak mujahid prižge ogenj.7 Ko je nenadoma zagorelo več kot deset tisoč ognjev, je Meka zasijala v svetlobi. Mekanski politeisti, ki niso vedeli za nič, so bili presenečeni. Nalogo, da izve, kaj se dogaja, so naložili Abu Sufyanu. Vzel je nekaj ljudi s seboj in se skrivaj približal islamski vojski. Medtem je naš ljubljeni Poslanik naročil nekaterim svojimi ashabom: „Pazite na Abu Sufyana. Gotovo ga boste našli!“

Ko so se ljudje iz Kurejških plemen premikali naprej, je njihovo presenečenje naraščalo in postajali so prestrašeni. Številne vojake, ki so se zbrali okoli Meke, in ognje, ki so jih prižgali, so jih prestrašili. O tem so se pogovarjali, ko so prispeli na mesto imenovano Erak.

Takrat je naš Poslanik rekel: „Abu Sufyan je trenutno v Eraku.“

Hadrat Abbas se je takoj odpravil proti Eraku. Pomislil je: „Moram najti nekoga tam, ki bi ga poslal v Meko, da bi jih obvestil, da se islamska vojska približuje. Tako bodo Mečani lahko prišli k Rasulullahu ('alaihis-salam) in prosili za varnost, preden izbruhne vojna.“ Medtem ko je iskal nekoga za to nalogo, je prepoznal Abu Sufyana po njegovem glasu in zaklical: „O Aba Hanzala!“ Abu Sufyan ga je prav tako prepoznal in rekel: „O Abu’l-Fadl! To si ti! Naj bodo moji starši žrtvovani zate!“ Nato sta skupaj odšla proti islamskemu taboru.

“Kdor vstopi v hišo Abu Sufyana in se tam zateče, bo zaščiten in varen pred smrtjo… Kdor vstopi v Masdžid al-Haram in se tam zateče, bo varen! Kdor zapre svoja vrata in ostane v svoji hiši, bo varen.”
Hadis
aš-šarif

Na poti je Abu Sufyan vprašal Hadrat Abbasa: "Kakšne so novice?" Ta mu je odgovoril: "O Abu Sufyan! Sram te bodi! Rasul (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) prihaja proti tebi z vojsko, ki ji ne moreš nasprotovati. Prisegam, da bo položaj Kurajšev obupan. Ubogi njih!" Abu Sufyan in njegovi spremljevalci so prešli med mujahidi z veliko upanja in prišli pred našega ljubljenega Poslanika. Sultan vesoljnog sveta jih je prijazno sprejel. Prejel je informacije o Mečanih. Ko so se pogovarjali do pozne noči, jih je povabil v Islam. Hakim ibn Hizam in Budayl sta takoj izrekla Kalima ash-shahada in postala muslimana, radiy-Allahu ‘anhuma. Toda Abu Sufyanova negotovost je še vedno trajala.

Zjutraj je naš ljubljeni Poslanik, ocean usmiljenja, dejal: "O Abu Sufyan! Sram te bodi! Ali ni čas, da se naučiš, da ni drugega boga razen Allaha ta’ala?" On je odgovoril: "Naj bodo moji starši žrtvovani za tebe! Ni nikogar, ki bi te presegel v prijaznosti, časti in spoštovanju sorodstvenih pravic. Kljub vsem trpljenjem, ki smo ti jih povzročili, nas še vedno vabiš na pot vodstva. Kako čudovita je tvoja velikodušnost. Verjamem, da ni drugega boga razen Allaha... Če bi bil, bi mi pomagal. Ti si Rasul Allah." Tako je bil počaščen, da se je pridružil Ashabom al-kiram, radiy-Allahu ‘anh.8

Hadrat Abbas je rekel: "O Rasulallah! Ali mu boš dal kaj, kar bi ga naredilo spoštovanega med Mekanci?" Naš Poslanik, je to sprejel in dejal: "Kdor vstopi v hišo Abu Sufyana in poišče zavetje tam, bo zaščiten in varen pred smrtjo." Ko je Hadrat Abu Sufyan prosil: "O Rasulallah! Ali lahko to povečaš?" je naš ljubljeni Poslanik odgovoril: "Kdor vstopi v Masdžid al-Haram in poišče zavetje tam, bo varen! Kdor zapre svoja vrata in ostane v svoji hiši, bo varen."

Naš Mojster Rasul al-akram (sall-Allahu ’alaihi wa sallam) je rekel Hadrat Abbasu: "Vzemi ga na gorski prehod, kjer se dolina zoži in morajo konji, da bi prešli, stisniti skupaj, da bo videl veličino muslimanov, vojske Allaha ta'ala," da bi Abu Sufyan videl veličino in število islamske vojske ter povedal mekanskim politeistom o tem.

Abu Sufyan je moral videti, da bi lahko politeistom povedal o prizoru, ki ga je videl, in da nihče ne bi nasprotoval. Tako ne bi bilo treba preliti krvi v Haram aš-šarif.

Medtem ko je Hadrat Abbas vodil Abu Sufyana skozi sotesko, so se mujahidi razvrstili v bojno formacijo. Razvili so svoje zastave in vsako pleme je začelo prehajati skozi sotesko. Vsi so bili oboroženi in oklepljeni. Vsaka skupina je pri prehodu izrekala takbirje. Hadrat Abu Sufyan je vprašal: "Kdo so ti ljudje?" Hadrat Abbas je odgovoril: "To so sinovi Sulaymana! Njihov poveljnik je Khalid ibn Walid... To so sinovi Ghifara... To so sinovi Kaba!" Kliči "Allah akbar! Allah akbar!" so napolnili nebo in zemljo, množica mujahidov in bleščanje njihovega orožja sta očarala oči.

Hadrat Abu Sufyan je bil še posebej zainteresiran za našega Prerokja Fakhr al-alam (sall-Allahu ’alaihi wa sallam). Zelo ga je zanimal marš vojščakov okoli njega in je domneval, da se bodo razlikovali od drugih. Zato ni mogel zadržati vprašanja: "So to enote Rasulullaha?" Končno se je na svoji kameli Quswa, sijoč kot sonce, pojavil Sultan vseh prorokov, Prerok svetov. Okoli njega so bili Muhajiri in Ansari. Prihajali so, vsak oblečen v Davidov oklep, oboroženi z indijskimi meči, jezdeči na konjih in kamelah.

Ko je Hadrat Abu Sufyan to videl, je radovedno vprašal: "O Abbas, kdo so ti ljudje?" Hadrat Abbas je odgovoril: "Tisti v sredini je Rasul ’alaihis-salam. Tisti okoli njega so Ansari in Muhajiri, ki gorijo z željo po pridobitvi mučeništva!"

Medtem ko je naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu ’alaihi wa sallam) šel mimo njih, je rekel Hadratu Abu Sufyanu: "Danes je dan, ko bo Allah ta’ala povečal slavo Ka’be. Danes je dan, ko bo Baitullah obdan! Danes je dan usmiljenja... Danes je dan, ko bo Allah ta’ala povzdignil Kurajše (z Islamom)..."

Kar je Hadrat Abu Sufyan videl in slišal, je bilo zanj dovolj. Rekel je: "Videl sem vladavine rimskih in iranskih cesarjev. Toda še nikoli nisem videl nič tako veličastnega kot to. Do danes nisem videl nobene vojske ali skupnosti, ki bi bila taka. Nihče se ne more upreti taki vojski. Nihče je ne more premagati," in se odpravil v Meko...

Ko je Abu Sufyan prišel v Meko in sporočil politeistom, ki so ga z navdušenjem pričakovali, da je sprejel Islam, je rekel: "O ljudje Kurajšev! Muhammad (alaihis-salam) je prišel do vas z veliko vojsko, ki je ne morete premagati. Ne trudite se zaman. Sprejmite Islam, da se rešite. Vidim, kar vi ne vidite. Vidim neštete bojevnike, konje in orožje. Nihče jih ne more ustaviti. Kdor vstopi v hišo Abu Sufyana, bo zaščiten in rešen pred smrtjo. Kdor poišče zavetje v Baitullah, bo zagotovljeno zaščiten. Kdor vstopi v svojo hišo in zapre vrata, bo prav tako zaščiten."9

Ob tem so nekateri divji politeisti nasprotovali in žalili Hadrata Abu Sufyana. Začeli so celo hitre priprave za soočenje z islamsko vojsko. A njihovih števil ni bilo veliko. Drugi jih niso poslušali in so se pognali v svoje hiše. Nekateri so poiskali zavetje v Masdžid al-Haram.

Sarwar al-alam (sall-Allahu ’alaihi wa sallam) in častiti sahabi (radiy-Allahu ‘anhum) so prišli v dolino Zi-Tuwa in se zbrali. Ko je Prerok svetov pogledal svoje blagoslovljene spremljevalce z njegovimi blagoslovljenimi očmi, se je spomnil svojega odhoda iz Meke pred osmimi leti in svoje hidžre. Spomnil se je, kako so ga politeisti obkolili v njegovi hiši blagoslova, kako je izšel iz hiše, medtem ko je recitiral ajat al-karimas iz Sure Yasin, kako sta on in Hadrat Abu Bakr vstopila v votlino Thawr, ne da bi ju kdo videl, in kako je pogledal mesto še zadnjič, preden je zapustil mekansko ozemlje, in rekel: “(O Meka!) Prisegam Allahu, vem, da si najboljše mesto, ki ga je ustvaril Allahu ta’ala. Si najbolj ljubo mesto mojem Gospodarju in meni. Če ne bi bil izgnan od tebe, te ne bi zapustil,” kako je ob svoji žalosti Gabrijel ‘alaihis-salam recitiral 85. ajat al-karime iz Sure al-Qasas, da bi tolažil Njegovo blagoslovljeno srce in napovedal Njegov prihod v Meko al-Mukarramah, kako je skupaj s svojimi redkimi spremljevalci dosegel zmago nad sovražnikom na Badru, Uhudu, jarku, Khaybaru in Muti. Zdaj je bilo njegovih dvanajst tisoč spremljevalcev zbranih okoli njega in čakali so na Njegov ukaz za vstop v Meko. Naš Sarwar al-alam je z najglobljo hvaležnostjo in zahvalnostjo Allahu ta’ala, ki je vse to podaril. Poklonil je svojo blagoslovljeno glavo v ponižnosti.

Naš Fakhr al-kainat, je svoje junaške spremljevalce razdelil v štiri skupine. Poveljnika desnega krila je imenoval Hadrat Khalid ibn Walid, poveljnika levega krila Hadrat Zubayr ibn Awwam, poveljnika pehote Hadrat Abu Ubayda ibn Jarrah, za ostalo skupino pa Hadrat Sa’d ibn Ubada. Hadrat Khalid je imel nalogo, da vstopi z juga Meke, kaznuje vse pogane, ki bi se upirali, in se nato združi z našim Prerokom na hribu Safa. Hadrat Zubayr naj bi vstopil s severa Meke, postavil zastavo na lokacijo Hajun in počakal na prihod našega Preroka. Z zahoda bo napredoval Hadrat Sa’d ibn Ubada.10

Naš Rasul al-akram je svojim poveljniki dejal: "Če niste napadeni, se ne vključujte v boj z nikomer. Nihče ne sme biti ubit." Vendar pa bi morali biti obsojeni na smrt vsi, katerih imena so bila omenjena, tudi če bi se skrili pod zaščito Ka’be.11

"Danes je dan, ko bo Allahu ta’ala povečal slavo Ka’be. Danes je dan, ko bo Baitullah prekrit! Danes je dan milosti... Danes je dan, ko bo Allahu ta’ala povzdignil Kurajš (z Islamom)."
Hadis
aš-šarif

Resnica je prišla, laž je izginila

Ko so izvedeli, da prihaja Hadrat Khalid ibn Walid, so Ikrima ibn Abi Jahil, Safwan ibn Umayya, Suhayl ibn Amr ter nekateri iz plemen Bani Bakr in Bani Harith zaprli cesto in začeli čakati. Hadrat Khalid ibn Walid je bil prvi, ki je ukrepal med mujahidi. Ko so prišli do vznožja gore Khandama z juga Meke, je videl, da so divji poganski Mečani streljali puščice nanje. Dva mujahida sta bila mučenika. Eden izmed njiju je bil Kurz ibn Jabir, drugi pa Habash ibn Ash’ar. Ko je Hadrat Khalid ukazal svojim vojakom, da "naj ne ubijajo tistih, ki se umaknejo in pobegnejo," so se pogumno podali naprej. Tako so hitro odbili pogane in se pomaknili do Masdžid al-Haram. Med bojem je bilo ubitih sedemdeset poganov.12 Nekateri so pobegnili v gore, nekateri v svoje domove.

“Ko pride resnica, laž izgine; laž je vedno obsojena na izginotje.”
Isra: 81

Slavni sahabi, ki so vstopili v Meko iz različnih smeri, niso naleteli na noben odpor. Pet tistih, ki so bili obsojeni na smrt, je bilo takoj ujetih in usmrčenih. Ostali so pobegnili iz Meke.

V četrtek, dvajsetega Ramadana, so mujahidi vstopali v Meko z velikim vznemirjenjem, val za valom, med takbirji: "Allah akbar! Allah akbar!"

Naš Prerok svetov (sall-Allah ’alaihi wa sallam) je z veliko skromnostjo vstopil v svoje rojstno Meko. Bil je na svoji kameli Quswa z Usamo ibn Zayd. Hvalil je Allahu ta’ala, ki mu je omogočil, da je doživel ta dan, in recitiral Sura al-Fath, ki je napovedala osvojitev Meke.

Naš Fakhr al-kainat je z velikim veseljem odšel proti Ka’bi al-mu’azzama s svojimi zmagoslavnimi sahabi. Približal se je Ka’bi z Hadrat Abu Bakrom na svoji desni in Hadrat Usaydom ibn Hudayrom na svoji levi strani. Po obisku Hajar al-Aswad je izgovoril talbiya in takbirje. Sahabi so ga sledili in nebo Meke je začelo odmevati z glasovi: "Allah akbar! Allah akbar!" Soočen s tem veličastnim prizorom so muslimani točili solze veselja, medtem ko so politeisti, ki so se zatekli v Haram aš-šarif in zaklenili v svoje domove, v strahu čakali.

Nato je Prerok svetov in Njegovi slavni sahabi začeli opravljati tawaf. Po končanem sedmem tawafu je naš ljubljeni Prerok sestopil s svoje kamele in opravil namaz dveh rakatov na mestu, imenovanem maqam al-Ibrahim. Nato je pil vodo zamzam, ki jo je Hadrat Abbas črpal iz vodnjaka. Želel je opraviti abdast (ritualno obredno umivanje) z vodo zamzam. Medtem ko je naš Fakhr al-kainat opravljal abdast, so sahabi začeli loviti vodo, ki je dotaknila njegovo blagorodno telo, preden je padla na tla. Politeisti, ki so videli ta prizor, so bili presenečeni in rekli: "Nikoli nismo videli niti slišali o takšnem vladarju v našem življenju."

Naš Sarwar al-alam (sall-Allahu ’alaihi wa sallam) je želel uničiti vse ikone iz kamna in lesa okoli Ka’be. Recitiral je ajat al-karimo, v kateri piše: “Ko pride resnica, izgine laž; laž je vedno obsojena na izgubo,”13 in iztegnil je palico v svoji blagorodni roki proti idolom. Vsak idol, ki ga je palica dotaknila, je padel na obraz, eden za drugim. Tri sto šestdeset idolov je bilo uničenih.14

Ko je prišel čas popoldanskega namaza, je naš al-akram naročil Hadrat Bilalu, naj na Ka’bi izreče azan al-Muhammadi. Takoj je opravil to sveto nalogo. Medtem ko je bil azan izrečen, je v srcih vernikov cvetela globoka radost, medtem ko so politeisti trpeli veliko žalost in hrepenenje.15

Naš ljubljeni Prerok je zahteval ključ za Ka’bo. Prinesli so ga. Po tem, ko so notranjost očistili slik in vse uničene idole, je vstopil v Ka’bo skupaj s Hadrat Usamo ibn Zayd, Hadrat Bilalom in Hadrat ’Uthmanom ibn Talha. Z notranje strani, s hrbtom obrnjenim proti vratom, je naš ljubljeni Prerok opravil namaz dveh rakatov. Na vsakem vogalu je izrekel takbir in molil. Hadrat Khalid ibn Walid je stal pred vrati in poskušal preprečiti, da bi se ljudje zgrnili na ta prostor.

Sultan svetov je držal dve krili vrat Ka’be. Vse Kurajše so se zbrale v Masdžid al-Haram in z upanjem mešanim s strahom spremljali našega ljubljenega Preroka. Ker so ga žalili, poskušali pretepsti in poskušali ubiti! Mučili so njegove Ashabe na vsak možen način. Okoli njihovega vrata so zavezali vrvi in jih vlekli. Metali so jih v ogenj in poskušali zažgati. Na njihova prsa so polagali žareče kamne in jih mučili, dokler niso omedleli. V telo so jim vstavljali palice, segrete na ognju. Zaprli so jih v sosesko brez hrane in vode tri leta ter jih prikrajšali za vse. Njihove noge so zavezali za kamele in jih vlekli v različne smeri, da so se raztrgali na koščke. Še več, izgnali so jih iz njihove domovine. Kot da to ni bilo dovolj, so se mnogokrat borili, da bi jih popolnoma uničili.

Kljub vsem tem so bili še vedno polni upanja. Pred njimi je bil ocean usmiljenja, poslan kot milost vsem svetovom. Po nekaj trenutkih je naš ljubljeni Prerok vprašal: "O ljudje Kurajšev, kaj menite, kaj bom zdaj storil z vami?" Odgovorili so: "Od vas pričakujemo dobro in upamo na dobro. Ker ste velikodušen brat. Ste sin velikodušnega in dobrega brata. Premagali ste nas. Upamo na dobro od vas."

Rasul al-akram (sall-Allahu ’alaihi wa sallam) se jim je nasmehnil in rekel: "Situacija med nami bo takšna, kot je Yusuf 'alaihis-salam (Prerok Jožef) rekel svojim bratom. Tako vam tudi jaz pravim: 'Danes vas ne bom poklical na račun za to, kar ste storili (ne bom vam vrgel vaših napak v obraz). Naj vam Allah ta’ala oprosti.'16 Pojdite. Ste svobodni."

Ta neverjetna milost je zmehčala trda srca in spremenila sovraštvo v ljubezen. Ko je Prerok sveto vpovabil ljudi k Islamu, so se zbrali, da postanejo muslimani.

Naš ljubljeni Prerok je splezal na hrib Safa, kjer je prvič oznanil svoje poslanstvo Kurajšev in jih povabil k Islamu. Spet tam je sprejel prisego vseh Mečanov, mladih in starih, moških in žensk. Tako so postali muslimani in bili počaščeni, da so se pridružili Ashabom al-kiram.

Po sklenitvi dogovora z moškimi so bile tudi od žensk zahtevane obljube o nekaterih vprašanjih.17 Med njimi so bile: da ne pripisujejo partnerjev Allahu ta’ala, da ne bodo neposlušne našemu Preroku, da ne bodo kradle, da bodo varovale svojo čast (iffat) in krepost, da ne bodo širili obrekov (buhtan) ter da ne bodo ubijali hčera..

“Situacija med nami bo taka, kot jo je Yusuf ’alaihis-salam povedal svojim bratom. Pravim vam, kot je On rekel: ‘Danes vas ne bom obtoževal za to, kar ste storili. Naj vam Allah ta’ala odpusti. (Sura Yusuf: 92)’ Pojdite. Ste svobodni.”
Hadis
aš-šarif

Ženske, ki so bile prisotne pri našem Prerokju, Proroku (sall-Allah ’alaihi wa sallam), so sprejele vse te pogoje in se le z besedami zavezale. Rasulullah (sall-Allah ’alaihi wa sallam) je molil za blagoslove zanje in za njihovo odpuščanje. Med njimi je bila tudi Hadrat Hind (radiy-Allah ‘anha), žena Abu Sufyana in mati Hadrat Mu’awiyya (radiy-Allah ‘anhuma), ki je celo delovala kot njihova voditeljica. V imenu žensk je govorila o bi’atu (zavezi). (Možno je, da si je s svojo zavezo in sprejetjem te molitve za odpuščanje prislužila nagrado v prihodnjem svetu. Če katera koli muslimanka sprejme te pogoje in jih izpolnjuje, bo vključena v to zavezo in imela koristi od te molitve).

Vsi, ki so postali muslimani, so uničili vse idole v svojih domovih. Vojaške enote so bile poslane k okoliškim plemenom, kjer so tudi uničili njihove idole. Tako je s prihodom resnice izginila laž.

Obsojenci

Od prvih dni islama do osmega leta hidžre so bili nekateri obsojeni na smrt zaradi različnih kaznivih dejanj. Rasulullah (sall-Allah ‘alaihi wa sallam) je imenoval njihova imena (enajst moških in šest žensk) ter naročil: "Te ljudi ubijte, kjerkoli jih vidite." Moški obsojenci so bili Ikrima ibn Abi Jahil, Wahshi ibn Harb Habashi, Abdullah ibn Abi Sarh, Habar ibn Aswad, Safwan ibn Umayya, Ka’b ibn Zuhayr, Abdullah ibn Zabari, Abduluzza ibn Hatal, Huwayris ibn Mu’az, Maqis ibn Sababa in Harith ibn Tula. Ženske so bile Hind bint ‘Utba, Karita, Karite, še ena jariya Ibn Hanzale, Sara, jariya Bani Abdulmuttalib, in Umm Sa’d.

Tisti, ki so prejeli milost

Hind bint ‘Utba: Med ženskami, ki so sprejele islam, je bila tudi Hind, žena Abu Sufyana, ki je bila na seznamu za usmrtitev. A naš ljubljeni Poslanik, ki je bil poslan kot milost vsem svetovom, jo je tudi odpustil. Pred tem je Hind mučila in preganjala muslimane. Krutosti, ki so jih utrpeli Hadrat Hamza in drugi mučeniki v Uhudu, so bile narejene po njenem ukazu. Na dan osvojitve Meke je Fakhr al-alam (sall-Allah ‘alaihi wa sallam) stopil na hrib Safa in sedel. Hadrat ‘Umar al-Faruq je sedel spodaj. Najprej so prihajali moški, nato ženske, ki so ena za drugo sprejele islam. Med ženskami sta bili tudi Hadrat Alijeva sestra Umm Hani in Hadrat Mu’awiya njegova mati Hind. Podelila je prisego Rasulullahu in sklenila pakt z njim v imenu žensk ter prejela lepo molitev.

Ikrima ibn Abi Jahil: Sin Abu Džahla. Bil je med moškimi, ki so prejeli milost. Na dan osvojitve je umoril enega izmed sahabijev in zbežal v Jemen. Ko so te novice dosegle Rasulullaha, se je nasmehnil. Ko so ga Ashabi vprašali o tem, je dejal: "Ikrima hodi po Džennetu, držijoč se za roke z osebo, ki jo je umoril." Njegova žena Umm Hakim bint Harith ibn Hisham je na bi’at an-nisa (prisego žensk) sprejela islam in prosila Rasulullaha za odpuščanje Ikrimi. Vrnila sta se v Meko skupaj z Umm Hakim. Ikrima je prišel k Rasulullahu in prosil za odpuščanje. Rasulullah je razprl roke in prosil, naj mu se odpusti. Po tem, ko je sprejel islam, je Ikrima radiy-Allahu ‘anh pokazal veliko prizadevnost in predanost. Postal je eden izmed junakov Ashabov al-kiram. Boril se je v Omanu in Jemenu ter bil mučenik v Bitki pri Yarmuku.

Wahshi ibn Harb Habashi: Bil je tisti, ki je umoril Hadrat Hamza (radiy-Allah ‘anh) v bitki pri Uhudu. Muslimani so bili zelo željni, da ga ubijejo. Med bitko pri Uhudu je Rasulullah preklel nekaj nevernikov. Ko so ga vprašali, zakaj ni preklet Wahshija, je odgovoril: “Na noč Mi’raja sem videl Hamza in Wahshija, kako vstopata v Džennet, z roko v roki.” Wahshi je na dan osvojitve Meke zbežal. Poln obžalovanja je prišel v mošejo v Medini z ljudmi iz Taifa in izrekel pozdrav. Rasulullah je odgovoril na njegov pozdrav. Sprejel je islam in bil odpuščen. Kljub temu je bilo ukazano, da gre v Yamama. Bilo ga je sram pred Rasulullahom in živel z nizko dvignjeno glavo. Nikoli več ni prišel v Medino. Po sprejetju vere je postal čist. Njegov položaj je višji od vseh avlija.

V enajstem letu hidžre se je v Yamami odvila zelo huda bitka proti odpadnikom. Iz vojske Musaylame je padlo dvajset tisoč, iz vrst vojakov Hadrat Khalida ibn Walida pa dva tisoč. Sprva so se muslimani razkropili, nato pa je Hadrat Wahshi junakovsko napadel in s kopjem, s katerim je umoril Hadrat Hamza, ubil Musaylamah al-Kadhdhaba.18 Ko so to videli muslimani, so napadli in dosegli zmago. Tako je postalo jasno, da je bil velik čudež, da je Rasulullah takrat poslal Wahshija v Yamamo. Wahshi je sodeloval tudi v bitki pri Yarmuki, ki je potekala v dvanajstem letu hidžre, kjer je pokazal velik heroizem proti Rimljanom. Naselil se je v Homsu, kjer je umrl v času kalifata Hadrat 'Uthmana.

Sprejemal je opravičila storilcev z veliko milostjo.
Imel je plemenit značaj, poln sočutja, ta izvir velikodušnosti.
Raje je izbral revščino pred bogastvom in bil nanjo ponosen,
Bil je prijatelj pomoči potrebnim, ta izvir velikodušnosti.
Sam si je popravljal oblačila in nosil preproste čevlje,
Obiskoval je bolne in jih zdravil, ta izvir velikodušnosti.
Sam je služil svoji družini
In olajševal vse težave, ta izvir velikodušnosti.
Čeprav je bil povabljen na obrok le z lečo in ječmenovim kruhom,
Se je z veseljem odzval na povabilo, ta izvir velikodušnosti.
Občasno je jahal kamelo ali konja, včasih mule ali osla,
Ta sultan je občasno hodil, ta izvir velikodušnosti.