VOJNA PRI MUTI

V osmem letu Hidžre je naš Mojster, Sarwar al-kainat, ki je milost za svetove, poslal poslance različnim plemenom in državam, da bi širili Islam. Nekateri so prinesli pozitivne rezultate, vendar je Hadrat Harith ibn Umayr, ki je bil poslan k guvernerju Busra, bil aretiran s strani krščanskih vojakov v vasi Muta v okrožju Balka v Damasku. Hadrat Harith, ki je bil pripeljan k Sharahbil ibn Amru, guvernerju Damaska, je bil brutalno umorjen in mučen, kljub temu da je bil poslanec.1

Naš ljubljeni Prerok je bil zelo žalosten ob tej novici in je takoj naročil svojim junaškim Ashabom, naj se zberejo. Ashabi, ki so prejeli to naročilo, so se poslovili od svojih otrok in hitro zbrali v taboru Jurf. Po tem, ko je vodil popoldanski namaz, je naš Mojster, Habib al-akram, rekel: „Imenoval sem Zayda ibn Haritha za poveljnika tistih, ki bodo šli v džihad! Če bo Zayd ibn Haritha mučen, naj ga nadomesti Ja’far ibn Abi Talib. Če bo Ja’far ibn Abi Talib mučen, naj ga nadomesti Abdullah ibn Rawaha. Če bo Abdullah ibn Rawaha prav tako mučen, naj muslimani med seboj izberejo primernega človeka in ga postavijo za svojega poveljnika!“ Ob tem so Ashab al-kiram razumeli, da bodo junaški imeni, ki sta bila omenjena, mučena. Začeli so jokati in rekli: „O Rasulallah! Radi bi, da bi bili še živi, da bi se lahko koristili od njih.“ Naš Mojster, Prerok, jim ni odgovoril in je ostal tiho.2

Hadrat Zayd, Ja’far in Abdullah, ki so bili prisotni, so prav tako slišali te besede in so bili polni velikega veselja. Njihov največji cilj je bil postati mučenik pri širjenju religije Allahu ta’ala. Zdaj so bili prejeli veselo novico in jo slišali z lastnimi ušesi. Mujahidi so dokončali svoje priprave in čakali na svojega poveljnika. Naš ljubljeni Prerok je Hadrat Zaydu ibn Harithi predal belo zastavo Islama. Naročil mu je, naj se odpravi na kraj, kjer je bil Harith ibn Umayr mučen, in naj širi Islam. Naročil mu je, naj se bori proti sovražniku, če tega ne sprejmejo.

Hadrat Abdullah ibn Rawaha je jokal, ko se je poslovil od svojih tovarišev. Vprašali so ga: „O sin Rawahe! Zakaj jočeš?“ Abdullah ibn Rawaha, ki je bil pesnik, je odgovoril:

Razlog, zakaj jočem,

Ni ljubezen do življenja,

In prisežem pri Allahu ta’ala,

Razlog ni niti to, da vas pogrešam.

Pravi razlog je to,

V Koran al-karimu,

Naš Rabb je odločil,

„Imenoval sem Zayda ibn Haritho za poveljnika! Če bo mučen, naj ga nadomesti Ja’far ibn Abi Talib. Če bo tudi on mučen, naj ga nadomesti Abdullah ibn Rawaha. Če bo tudi Abdullah mučen, boste med seboj izbrali primernega človeka!“ Hadis
aš-šarif

V enem od njegovih verzov:
„Vedite, da zagotovo,
Ni nikogar med vami,
Ki ne bi prešel
Prek Jahannama...“
Slišal sem to ajat,
Ko ga je Rasulullah recitiral,
Če bom prišel v Jahannam,
Kako bom prenesel biti tam?

Njegovi prijatelji so molili zanj: „Naj te Allah ta’ala naredi za enega od svojih ljubljenih služabnikov, naj boš eden izmed pobožnih!“ Nato je Hadrat Abdullah ibn Rawaha dejal: „Molim Allahu ta’ala za odpuščanje. In želim, da umrem kot mučenik zaradi udarca meča, ki naj krv brizga in penasti, ali zaradi zapičenja sulice, ki naj povzroči razdejanje mojih jeter in črevesij!“ Ko je bila vojska pripravljena na odhod, je Hadrat Abdullah ibn Rawaha prišel k našemu Mojstru Rasulullahu in po tem, ko se je poslovil, vprašal: „O Rasulallah! Ali mi lahko svetujete nekaj, kar bom zapomnil in ohranil v mislih?“ Naš Mojster, Prerok, mu je rekel: „Jutri boste prispeli v deželo, kjer je opravljanje sujd (pokloni) Allahu ta’ala zelo redko. Povečajte svoje sujd in namaz tam.“ Abdullah ibn Rawaha je vprašal: „O Rasulallah! Ali mi lahko svetujete še kaj več?“ Naš ljubljeni Prerok je odgovoril: „Vedno se spominjajte Allahu ta’ala. Kajti spominjanje Allahu ta’ala vam bo pomagalo doseči tisto, kar upate.“

Islamska vojska v številu treh tisoč ljudi je začela marširati z vzkliki „Allahu akbar! Allahu akbar!“ Naš ljubljeni Prerok in ashabi, ki so ostali v Medini, so spremljali mudžahid ghazije do hriba Wada. Tukaj je Prerok svetovnagovoril blagoslovljeno islamsko vojsko z naslednjimi besedami: „Naročam vam, da izpolnjujete zapovedi Allahu ta’ala in se izogibate njegovim prepovedim, da bodite v dobro muslimanom, ki so z vami, in da z njimi ravnate dobro. Borite se na poti Allaha ta’ala in v njegovo ime. Ne izdajajte plenov. Ne prelomite obljub. Ne ubijajte otrok! V cerkvah kristjanov boste naleteli na ljudi, ki so se ločili od drugih in se posvetili čaščenju. Izogibajte se škodovanju tem ljudem! Poleg njih boste naleteli tudi na ljudi, v katerih gnezdijo hudiči, njihove glave sekajte z vašimi meči. Ne ubijajte žensk ali starejših. Ne zažigajte in ne sečite dreves. Ne uničujte hiš!“

Rekel je Zaydu ibn Harithi, vrhovnemu poveljniku: „Ko se boste srečali s svojimi politeističnimi sovražniki, jih povabite k eni od treh možnosti! (Če postanejo muslimani) Povabite jih, naj se preselijo v dom Muhajirjev, Medino! Če sprejmejo vaše povabilo, jim povejte, da bodo imeli enake pravice kot Muhajirji in enake dolžnosti kot Muhajirji. Če se odločijo postati muslimani in živeti v svoji lastni deželi, jim povejte, da bodo obravnavani kot nomadski arabski muslimani in da bo enak božji odlok, ki se nanaša na njih, uporabljen tudi zanje; nič ne bo rezervirano iz vojnega plena zanje in le tisti, ki bodo borili ob strani muslimanom, bodo imeli koristi od plena!“

Če ne sprejmejo Islama, jih povabite, naj plačajo džizjo! Ne poškodujte nikogar, ki to sprejme! Če pa tudi džizje ne bodo želeli plačati, se borite proti njim z zanašanjem na pomoč Allaha ta’ala!“

Po tem nasvetu je vzel slovo od mujahidov. Islamska vojska je odšla z vzkliki takbir. Tisti, ki so ostali za seboj, so mahali z rokami odhajajočim in molili: „Naj vas Allah ta’ala zaščiti pred vsakršno nevarnostjo in vas vrne varne in zdrave...” Dokler niso izginili na obzorju, so jih opazovali s solznimi očmi…

Muqaddas zastava v roki Zayda ibn Harithe je mahala; mujahidi so se odpravili na dolgo in neznano pot, da bi služili religiji Allahu ta’ala. Islamska vojska se je hitro pomikala proti Siriji. Potovanje je bilo brez dogodkov in veselo. Mujahidi so se veselili, da se bodo čim prej srečali z nasprotnikom. Eden izmed tistih, ki so najbolj hrepeneli po mučeništvu, je bil Hadrat Abdullah ibn Rawaha. Zayd ibn Arqam je pripovedoval:

„Bil sem sirota, ki je odrasla pod skrbjo Abdullah ibn Rawahe. Ko je odšel na ekspedicijo v Muto, me je postavil na hrbet svoje kamelje. Medtem ko smo potovali ponoči, je recitiral te verze:

O moja kamela! Če me lahko odpelješ do peskov, do vodnjaka,
In še dodatno štiri dni naprej,
Obljubim, da te ne bom več peljal na potovanja,
Kmalu boš brez lastnika.
Verjetno se ne bom vrnil domov,
Upam, da bom v tej bitki postal mučenik.
O sin Rawahe, pri zadnji postaji, so verniki,
Prehiteli me, celo tvoji najbližji sorodniki,
Zlomili so vezi bratstva in so prešli,
Pustili so te Haqq ta’ala in šli naprej.
Ne mislim več na svoje svetne dobrine,
Ne skrbim več za drevesa ali datlje!

Ko sem slišal te besede, sem zajokal. Abdullah ibn Rawaha me je z bičem dotaknil in rekel: „O ti neubogljivi! Kaj te briga? Kakšno škodo ti povzroča, če tako govorim? Če mi Allahu ta’ala podeli mučeništvo, se boš ti vrnil na živali in dosegel svoj cilj. Kar zadeva mene, bom osvobojen vseh svetnih težav in skrbi ter našel mir.“ Sestopil je in opravil namaz dveh rakat. Po dolgi molitvi k Allahu me je poklical: „O otrok!“ Ko sem odgovoril: „Da,“ je rekel: „Inshaallah, v tej ekspediciji mi bo podeljeno mučeništvo!“

„Vedno se spominjaj Allaha ta’ala. Kajti spominjanje Allaha ta’ala ti bo pomagalo doseči to, kar upaš.“
Hadis
aš-šarif

Medtem ko so pogumni ashabi pristopali k Siriji, je guverner Damaska, Sharahbil ibn Amr, že prejel novice, da Islamska vojska prihaja. Takoj je obvestil bizantinskega cesarja Heraklija in prejel veliko pomoč. Po njegovih obveščevalnih podatkih je bilo muslimanov le tri do pet tisoč. Po drugi strani pa je njegova vojska presegala sto tisoč. Kar zadeva orožje, so bili nepredstavljivi.

Ko so Ashabi al-kiram (‘alaihim-ur-ridwan) prispeli v Maan, eno izmed dežel Damaska, so izvedeli, da se vzhodni Rimljani pomikajo proti njim z vojsko sto tisoč vojakov. Tam so se ustavili in ostali dve noči. Njihov poveljniki Hadrat Zayd ibn Haritha je zbral svoje prijatelje in jih obvestil o situaciji. Poizvedel je o njihovem mnenju glede tega, kaj storiti proti rimski vojski. Nekateri ashabi so rekli: „Brez soočenja z rimsko vojsko, naredimo presenetljive napade v njihovi deželi, zajmimo njihove ljudi in se vrnemo v Medino.“ Drugi so predlagali: „Napišimo pismo Rasulu ‘alaihis-salam, obvestimo ga o številu sovražnikov in ga prosimo, naj nam nujno pošlje vojake ali naj nam pove, kaj naj storimo.“ Ko so se že skoraj odločili, da je druga možnost bolj primerna, je Hadrat Abdullah ibn Rawaha rekel:

O ljudje moji, kaj je razlog vašemu oklevanju?
Ali nismo prišli z namenom bojevanja z željo po mučeništvu?
Nikoli nismo bojevali proti nevernikom,
Ker smo bili preštevilni.
Bojovali smo se z močjo te vere,
Ki jo je podelil Allah ta’ala, kot levi.
Pojdite in se bojujte, saj je zagotovo dobro,
Ali mučeništvo ali zmaga, na koncu tega boja.
Wallahi, na dan Badr smo imeli dva konja,
Imeli smo en konj in nekaj orožja pri Uhudu.
Če je v naši usodi, da zmagamo v tej bitki,
Že je bilo obljubljeno z Allahom in Njegovim Rasulom.
Haqq ta’ala nikoli ne prelomi svojih obljub,
Torej, naprej, o verni!
Če je mučeništvo del naše usode,
Se bomo združili z našimi brati v Džennetu.

Te besede Hadrat Abdullah ibn Rawaha so spodbujale mujahide. Rekli so: "Wallahi, sin Rawahe govori resnico."

“O ljudje moji, kaj je razlog vašemu oklevanju? Ali nismo prišli z namenom bojevanja z namenom mučeništva?”
Abdullah
ibn Rawaha
(radiy-Allahu
’anh)

Odločitev je bila sprejeta. Borili se bodo, dokler ne bodo postali mučeniki. Ko so veličastni sahabi prišli v vas Muta, so naleteli na rimsko vojsko sto tisoč vojakov. Gore in doline so bile pokrite z nasprotniki. Na eni strani je bila islamska vojska treh tisoč ljudi, ki je prišla iz Medine v Damask, da bi širila vero Allahu ta’ala; na drugi strani je bila množica nevernikov v številu sto tisoč ljudi, zbrana, da bi zadušila Islam. Na prvi pogled je bila razmerja moči velika. En musliman bi se moral boriti proti več kot tridesetim rimskim vojakom.

Obe strani sta se postavili v bojno formacijo. Medtem je v skladu z ukazom našega Mojstra, Preroka, komisija iz islamske vojske napredovala proti rimski taborišču. Ponuđena je bila možnost sprejetja Islama ali plačila džiže. Toda rimska vojska je to zavrnila. Ni bilo več časa za odlašanje. Poveljnik Hadrat Zayd ibn Haritha, ki je držal sveti banner Islama, je ukazal svoji vojski, naj napade. Mudžahidi, ki so čakali na ta trenutek, so se pognali naprej kot puščice z vzkliki "Allah akbar!" Izvlekli so meče kot blisk in se zgrnili v sredino sovražnikove vojske kot nevihta... Hranjenje konj, klanganje mečev, vzkliki takbir in kriki ranjenih so napolnili zrak, in na začetku bitke je bojišče postalo krvavi kaos. Z vsakim zamahom veličastnih sahabijevih mečev je padla bodisi glava bodisi roka.

Z držanjem bele zastave Rasulullaha, se je Hadrat Zayd bojeval sredi sovražnikov, klical "Allah, Allah." Z zmahi svojega meča je sovražnike prisilil, da so se umaknili in obžalovali soočenje z njim. Veličastni ashabi, ki so videli herojski boj svojega poveljnika, so napadali skupaj z njim. Vsak izmed njih je poskušal boj proti tridesetim sovražnikom. Kmalu je bilo videti, da so se v blagoslovljeni prsih poveljnika Hadrat Zayda zataknili številni sulice. Sledile so jim druge sulice. Telo tega veličastnega sahabija je bilo prebodenih z luknjami. Zayd ibn Haritha je padel na vročo zemljo in dosegel mučeništvo, ki ga je dolgo pričakoval.

Hadrat Ja’far, ki je sledil Zaydu ibn Harithi, je takoj zgrabil zastavo. Ko so mujahidi videli, da se zastava Islama še vedno vihti, so nadaljevali z bojem z novim elanom. Hadrat Ja’far se je bojeval herojsko, podobno kot Zayd ibn Haritha. Medtem ko je napadal sovražnike, je tudi spodbujal svoje prijatelje. Ta novi poveljnik, ki se je boril pogumno, je z mečem zamahoval hitreje in hitreje ter sovražnikom ni dajal počitka. Med intenzivnim bojem je Hadrat Ja’far šel precej naprej od svojih prijateljev. Bojeval se je sam med Rimljani, vsakogar udaril s svojim mečem. Kmalu je spoznal, da ni več poti nazaj. Herojski poveljnik je rekel: “Moja dolžnost je, da vsakemu neverniku zmečem.” Obnavljal je svojo moč z izgovarjanjem blagoslovljenih besed: “Allah akbar! Allah akbar!” Z vsakim udarcem svojega meča je odstranil enega sovražnika in nikomur ne dopustil, da se mu približa. Nenehno je ponavljal blagoslovljeno ime Allahu ta’ala in se bojeval z vsemi svojimi močmi. . Na koncu je sovražnik zmečkal desno roko Hadrat Ja’farja s svojim mečem. Ko je bila njegova desna roka odrezana, je Hadrat Ja’far z levo roko prijel za muqaddas zastavo Islama, preden je padla na tla. Zgrabil jo je in jo ponovno vihtel. Potem pa nov udarec s sekiro... Njegova leva roka je bila odrezana. Tokrat je poskušal ohraniti zastavo v zraku, tako da jo je pritisnil na svojo prsni koš med odrezanima rokama. Vendar pa je z vsakim novim udarcem sovražnikovih mečev hitro dosegel želeno stopnjo mučeništva. Njegova blagoslovljena duša je poletela v najvišje ravni Dženneta... Njegovo telo je bilo prebodeno z več kot devetdesetimi udarci meča in sulice.3

Ko so videli, da je njihov poveljnik umrl, so pogumni mujahidi vzeli zastavo Islama, ki je padla na tla, in jo predali Hadrat Abdullah ibn Rawahi. Ta je prav tako strastno napadel sovražnika, vihtel zastavo na svojem konju. Na eni strani je uničeval sovražnike, ki so mu prišli na pot, na drugi strani pa je govoril:

O moja duša, zagotovo me boš ubogala,
Prisegel sem, da bom v tej bitki postal mučenik.
Ali boš to sprejela z veseljem,
Ali te bom prisilil, da se strinjaš.
Povej mi! Če ne boš umrla v tej vojni,
Ali misliš, da ne boš nikoli umrla?
Veš, da bo dobro, če storiš,
Kar sta storila Ja’far ibn Abi Talib in Zayd ibn Haritha.
Sta postala mučenika, o moja duša, ne ostani nazaj.
V nasprotnem primeru ti bo žal, pojdi naprej in napadi!

S kričanjem "Allah akbar" se je Hadrat Abdullah divje bojoval proti sovražnikom. Enkrat je meč zadel njegov prst, ki se je obesil na njegovi roki. Ta blagoslovljeni poveljniki, ki je gorel z ljubeznijo do Allahu ta’ala in Njegovega Rasula, je takoj skočil z konja. Uporabil je poškodovani prst, ki mu je oteževal boj, in rekel: "Ali si samo poškodovan prst? Ta incident se ti je zgodil na poti Allahu ta’ala!" in ga odtrgal. Skočil je nazaj na konja in začel ponovno bojovati z vso svojo močjo. Kljub vsem svojim trudom je začel obtoževati samega sebe, ker ni dosegel stanja mučeništva. Ponovno in ponovno je napadal sovražnika. Na koncu je padel na tla zaradi udarca z bodalom. Bil je mučenik, medtem ko je bojoval na poti Allahu ta’ala in Njegovega Rasula, in njegova blagoslovljena duša je poletela v Džennet...

V tem trenutku je Abu’l-Yusr Ka’b ibn Umayr, ki je bojoval v bližini Hadrat Abdullah, poskušal prevzeti zastavo. Pogledal je med Ashab in iskal nekoga starejšega in izkušenega od sebe. Ko je zagledal Habita ibn Akram, mu je predal zastavo. Hadrat Thabit je zastavo postavil pred mudžahide in rekel: "O, moji bratje! Pohitite, izberite poveljnika med seboj in bodite mu poslušni." Odgovorili so: "Izbiramo tebe," vendar Hadrat Thabit tega ni sprejel. Njegov pogled se je ustavil na Hadrat Khalidu ibn Walidu. Rekel je: "O, Abu Suleyman! Vzemi zastavo!" Hadrat Khalid, ki je bil pred kratkim sprejet v Islam, zaradi svoje pobožnosti ni želel prevzeti svete zastave in je dejal: "Ne morem vzeti te zastave od tebe! Ti si to zaslužil veliko bolj kot jaz. Ker si starejši in si bil počaščen s tem, da si se boril ob strani Rasulullah pri Bitki pri Badr!"

"O Khalid! Vzemi hitro sveto zastavo Rasulullaha! Wallahi, vzel sem jo, da ti jo predam. Bolje poznaš umetnost vojne kot jaz!"
Thabit ibn
Akram (radiy-Allahu
’anh)

A vendar je bil čas dragocen. Ashabi al-kiram so se z vso močjo borili proti sovražnikom in poskušali odbiti napad sto tisoč sovražnikov. Hadrat Thabit je ponovno dejal: "O Khalid! Hitro vzemi sveto zastavo Rasulullaha! Wallahi, vzel sem jo samo zato, da ti jo predam. Ti bolje obvladaš umetnost vojne kot jaz!" Nato se je obrnil k mudžahidom okoli sebe in vprašal: "O moji bratje! Kaj menite o tem, da Khalid postane naš poveljnik?" Enotno so odgovorili: "Postavili smo ga za našega poveljnika."

Ob tem je Hadrat Khalid z velikim spoštovanjem in čaščenjem vzel zastavo, ki jo je Prerok izročil s svojo blagoslovljeno roko, in jo poljubil. Usedel se je na svojega konja in se z vso svojo veličino in dostojanstvom podal v napad na sovražnika.4

Herojski ashabi so ponovno napadli pod vodstvom novega poveljnika. Hadrat Khalid je pokazal izjemen pogum in spretnost, zrušil vsakogar, ki mu je stal na poti. Medtem je Hadrat Kutba ibn Katada odsekal glavo Maliku ibn Zafili, enemu od poveljnikov sovražnikov. Morala Rimljanov je bila omajana. A čas je hitro mineval, večer se je bližal in postalo je temno. Bojevanje v temi je bilo zelo nevarno, saj bi lahko pomotoma ubili svoje prijatelje...

Zaradi tega sta obe strani umaknili v svoje taborišče. Ranjeni so bili oskrbljeni. Hadrat Khalid je bil mojster vojne taktike. Želel je, da bi se zjutraj srečal s sovražnikom z novo taktiko in jih zmedel. Tisto noč je zamenjal položaje vojakov. Tiste na desni je premaknil na levo, tiste na levi na desno, tiste spredaj na zadnje, in tiste zadaj na sprednje.

Pogumni mudžahidi so zjutraj znova napadli. Začeli so se boriti z vpadi "Allah akbar". Sovražni vojaki so videli vojake, ki so jih napadali prvič. Niso bili tisti, s katerimi so se borili prejšnji dan.

Nova vojska je prišla na pomoč muslimanom! V skrbeh, da so prišle okrepitve, so se rimljanski vojaki demoralizirali. Panika je izbruhnila in začeli so bežati. Vojska Islama je izkoristila to priložnost in izvedla intenziven napad na rimljanske vojake

Ko so bili sovražniki premagani, so se odpravili do trdnjave Muta. Zasedli so trdnjavo in odstranili mnoge pomembne osebe. Hadrat Khalid in herojni sahabi so tisti dan bojovali še bolje, udarjali sovražnike s svojimi meči in pošiljali duše tisočih izmed njih v Jahannam. Tisti dan se je devet mečev zlomilo v rokah Hadrat Khalida ibn Walida. 5

Z blagoslovi Allaha ta’ala in molitvami našega Rasula al-akram (sall-Allahu ’alaihi wa sallam) je tri tisoč mujahidov premagalo sto tisoč sovražnikov. V tej veliki bitki je bilo petnajst Muslimanov mučeniških. Tako je bilo Bizantinsko cesarstvo postavljeno na svoje mesto in preprečeno nadaljnje plenjenje proti jugu...

Preden so mu prišle novice z bojišča, je naš Rasul al-akram, naš častitljivi Prerok, zbral svoje Ashabe v mošeji, da jih obvesti o tem, kaj se je zgodilo v Muti. Z obraza našega ljubljenega Preroka je bilo očitno, da je bil zelo žalosten, in nihče ni upal ničesar vprašati iz strahu, da ga ne bi še bolj razžalostili. Končno je eden od sahabov rekel „Naj se naše življenje žrtvuje zate, o Rasulallah! Naša srca jokajo že odkar smo videli tvoj žalost, le Janab al-Haqq ve, kako globoko nas je žalostilo!“ Solze so tekle iz blagoslovljenih oči našega ljubljenega Preroka in rekel je: „Vzrok moje žalosti, tisto, kar me je napolnilo z žalostjo, ki jo vidite v meni, je bilo mučeništvo mojih Ashabov. Ta občutek je trajal, dokler jih nisem videl kot brate, ki sedijo na prestolih drug proti drugemu v Raju. Zayd ibn Haritha je držal zastavo. Na koncu je bil mučen in zdaj je v Raju. Tam se veselo giblje. Nato je Ja’far ibn Abi Talib vzel zastavo. Napadel je sovražni vojski. Boril se je in na koncu je bil tudi mučen. Vstopil je v Raj kot mučenik in leti po svoji želji z dvema kriloma iz rubina. Po Ja’farju je Abdullah ibn Rawaha vzel zastavo. Boril se je proti sovražnikom z zastavo v roki, bil mučen in vstopil v Raj. O moj Allah! Oprosti Zaydu! O moj Allah! Oprosti Ja’farju! O moj Allah! Oprosti Abdullah ibn Rawahi!”

Solze so še vedno tekle iz blagoslovljenih oči Prerok svetov. Nadaljeval je skozi solze: „Po Abdullahu ibn Rawaha je zastavo prevzel Khalid ibn Walid. Sedaj se je bitka zaostrila. O moj Allah! On (Khalid ibn Walid) je meč iz Tvojih mečev. Pomagaj mu!“6

Kot čudež, z dovoljenjem Allahu ta’ala, je naš ljubljeni Prerok videl stanje na bojišču, ki je bilo več kot tisoč kilometrov stran, in ga poročal svojim ashabom. Po tem, ko je opisal ta dogodek na dan, ko je bil Hadrat Ja’far ibn Abi Talib mučen, je vstal in šel k hiši Hadrat Ja’farja. Njegova žena Asma je končala svoje gospodinjske opravke, oprala otroke in jih počešljala. Naš ljubljeni Prerok je rekel: „O Asma! Kje so Ja’farjevi sinovi? Pripelji mi jih!“ Ko je Asma pripeljala otroke, je naš Rasulullah objel otroke, jih poljubil in vonjal, dokler se mu srce ni napolnilo. Njegovo blagoslovljeno srce ni zdržalo, solze so začele teči kot vrv iz njegovih blagoslovljenih oči. Ko je to videla, je Ja’farjeva žena prosila: „Naj bodo moji starši žrtvovani zate, o Rasulallah! Zakaj izkazuješ isto sočutje mojim otrokom kot ga izkazuješ sirotam? Ali si prejel žalostne novice o Ja’farju in njegovih prijateljih?“ Prerok svetov je bil zelo žalosten. Odgovoril je: „Da! Danes so postali mučeniki!“ Naša mati Hadrat Asma je začela jokati in objemati svoje sirote otroke. Naš ljubljeni Prerok ni mogel dolgo prenašati tega prizora in je odšel.7

„O moj Allah! Oprosti Zaydu! O moj Allah! Oprosti Ja’farju! O moj Allah! Oprosti Abdullah ibn Rawaha!“
Hadis
aš-šarif

Naš najdražjii Poslanik (sall-Allahu ’alaihi wa sallam), se je vrnil v svojo hišo blagoslova in rekel svojim čednim ženam: „Ne pozabite pripraviti hrane za družino Ja’farja!“ Tri dni so obroki prihajali družinam šehidov.

Minilo je nekaj dni, ko je Hadrat Ya’la ibn Umayya prinesel veselo novico o zmagi v Medini. Preden je začel poročati o dogodkih, je naš Prerok, rekel: „Ali želite, da vi poveste, kaj se je zgodilo, ali naj vam jaz povem,“ in podrobno opisal, kaj se je dogajalo na bojišču. Na to je Hadrat Ya’la ibn Umayya dejal: „Prisegam z Allahom, ki te je poslal kot poslanika z resnično vero in resnično knjigo, da nisi izpustil ničesar od tega, kar so mujahidi preživeli.“ Naš Poslanik je odgovoril: „Allahu ta’ala mi je omogočil, da sem videl bojišče z lastnimi očmi.“

Nekaj dni kasneje so glasniki oznanili, da se islamska vojska približuje Medini. Naš Poslanik je skupaj s svojimi Ashabi (sahabi) izšel iz Medine, da jih pozdravi. V daljavi se je dvigoval oblak prahu, in sveta zastava Islama je pomahala v vetru. Iskrice mečev in ščitov so okolico zasvetile kot ogledalo... Vse je bilo polno velikega navdušenja. Kmalu so mujahidi pod vodstvom Khalida ibn Walida vstopili v Medino, radij-Allahu 'anhum ajma'in...

Hurije deklice so prišle,
Oblekle so ga v nur,
Vse so častile Mohameda,
Na noč, ko je Mohamed bil rojen.

Vrata nebes so se odprla,
Vesolje je bilo napolnjeno z milostjo,
Oblačila Dženneta so bila šivana,
Na noč, ko je Mohamed bil rojen.

Yunus pravi, o bratje,
Solze krvi so tekle iz oči,
Gore in kamenčki so se klanjali,
Na noč, ko je Mohamed bil rojen.

[1890]