VABILA

Pisma, poslana vladarjem

Po vrnitvi iz Hudaybiye je naš Učitelj Nabi al-Muhtaram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) želel, da se islam razširi po vsem svetu ter da se ljudje rešijo muk Jahannama in dosežejo resnično blaženost, saj je bil poslan kot milost celotnemu vesolju. Zato je načrtoval poslati odposlance k okoliškim vladarjem in jih povabiti k islamu.

Proti koncu meseca Dhu'l-hidžija v šestem letu Hidžre in na začetku meseca Muharram v sedmem letu je naš Učitelj poslal Amra ibn Umajjo (radiy-Allahu 'anh) kot odposlanca k vladarju Abesinije, Dihjo al-Kalbija (radiy-Allahu 'anh) k vladarju Rimskega cesarstva in Khatiba ibn Abi Baltaa (radiy-Allahu 'anh) k vladarju Egipta. Poleg tega je z isto nalogo poslal Abdulaha ibn Huzafa (radiy-Allahu 'anh) k vladarju Irana, Shuja'a ibn Wahba (radiy-Allahu 'anh) k Ghassanu, Salita ibn Amra (radiy-Allahu 'anh) k Yamami in Ala ibn Hadramija (radiy-Allahu 'anh) k Munziru ibn Saviju, vladarju Bahrajna.1

Ti odposlanci so bili najznamenitejši med Ashabi al-kiram. Bili so tisti, ki so imeli najlepši videz in besede. Vsakemu vladarju so napisali ločena pisma s povabilom v islam. Naš ljubljeni Prerok je pisma zapečatil s pečatom na svojem srebrnem prstanu, ki je v treh vrsticah od spodaj navzgor napisal: „Muhammad, Rasulallah“. Kot čudež našega Učitelja, Preroka, so se odposlanci, ki jih je bilo treba poslati k vladarjem, zjutraj zbudili in se naučili jezika držav, v katere so šli.2

Pismo za Negusu Ashami

Hadrat Amr ibn Umayya, ki se je odpravljal v Abesinijo, je tudi prosil Negus Ashama, naj pošlje Ashabe al-kiram, ki so se prej preselili tja, v Medino. Naš Učitelj Rasulullah je Negusu poslal dve pismi.

Amr ibn Umayya je kmalu prispel v Abesinijo in odšel k Negu Ashami. Najprej je predstavil prvo pismo. Negus se je spustil s svojega prestola ter z velikim spoštovanjem in ljubeznijo sprejel pismo. Poljubil ga je, si z njim obrisal obraz in oči, ga odprl in dal glasno prebrati:

„Bismillahirrahmanirrahim!
Od Rasula Allahu ta'ala, Mohameda 'alaihis-salam, do vladarja Abesinije, Negusa Ashama!
Naj bo mir nad tistimi, ki sledijo resničnemu vodstvu!

O vladar! Želim ti, da bi bil v miru, in hvalim Allaha ta'ala za Njegove blagoslove nad teboj. Ni boga razen Njega. On je AlMalik (On je edini, ki ima nadzor nad celotnim vesoljem, in edini, čigar oblast in suverenost sta trajni). On je Al-Quddus (tisti, ki je prost vseh pomanjkljivosti in vreden vse hvale). On je As-Salam (tisti, ki svoje služabnike varuje pred vsemi nevarnostmi, in tisti, ki svoje srečne služabnike pozdravi v Raju). On je Al-Mu'min (tisti, ki podeljuje varnost in mirnost ter daje luč iman). On je Al-Muhaymin (Tisti, ki bdi nad vsem in vse varuje ter Tisti, ki ve, kaj vsako bitje počne).

“Prisegam, da je On Prerok, ki so ga Judje in kristjani, ki so ljudje knjig, čakali na prihod, in je Prerok, ki so ga napovedali prejšnji Preroki..” Negus Ashama (radiy-Allahu
’anh)

Na pečatu v spodnjem levem kotu pisma je od spodaj navzgor v treh vrsticah napisano „Muhammad, Rasul, Allah“.
Vsako pismo z vabilom je bilo na dnu opremljeno s tem pečatom, ki je bil vgraviran na srebrnem obroču.
Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je ta prstan uporabljal kot državni pečat, dokler ni umrl.
Nato je v času njihovega kalifata postal pečat Hadrat Abu Bakra, Hadrat 'Umarja in nazadnje Hadrat 'Uthmana. Hadrat 'Uthman ga je uporabljal le šest mesecev. Nekega dne je prstan zdrsnil s kalifovega prsta in padel v vodnjak Aris. Kljub vsemu iskanju ga ni bilo mogoče najti.

Pričujem, da je Isa ('alaihis-salam) duša in beseda Allah ta'ala, ki jo je dal v Maryam (Marijo), ki je bila čista in deviška ter se je vzdržala vsega posvetnega življenja. Tako je zanosila z Isajem. Tako kot je Allah ta'ala s svojo močjo ustvaril Adam, je ustvaril tudi Isa.

O vladar! Vabim te, da verjameš v Allaha ta'ala, ki nima partnerja, da ga častiš in da mi slediš ter da verjameš v to, kar mi je poslal Allah ta'ala. Ker sem Rasul Allahu ta'ala, katerega dolžnost je, da to posreduje.

Sedaj sem vam podal potrebno obvestilo in vam dal nasvet, ki vam bo zagotovil srečo na tem svetu in v ahiratu. Sprejmite moj nasvet! Salam (mir) naj bo s tistimi, ki so dosegli vodstvo in pravo pot.”

Vladar Ashama, ki je z velikim spoštovanjem in ponižnostjo prisluhnil pismu našega Učitelja Rasul al-akrama (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je takoj postal musliman in izrekel Kalimo ash-shahada: „Ash-hadu an la ilaha illallah wa ash-hadu anna Muhammadan abduhu wa rasuluh.“ Nato je rekel: „Prisegam, da je On Prerok, katerega prihod so pričakovali Judje in kristjani, ki so ljudstvo knjige, in katerega prihod so napovedali prejšnji Preroki. Če bi imel priložnost, da grem in se počastim s tem, da mu služim!“ Spoštljivo je položil pismo v lepo škatlo in rekel: „Dokler bodo ta pisma tukaj, ugodje in blagoslov ne bosta odšla iz Abesinije.”3

Negus Ashama prebral odredbe, dane v drugem pismu s spoštovanjem in poročil našo mater Umm Habiba Rasul al-akram, na amr an-Nabawi (naročilo Preroka). Nato je našo mater Umm Habibo in Ashab al-kiram, ki so bili tam približno dva meseca, sprejel na ladje in jih s številnimi darili poslal v Medino. V pismu, ki ga je poslal, je navedel, da ima iman.

Pismo rimskemu cesarju Herakliju

Hadrat Dihya al-Kalbi je bil zadolžen, da rimskega cesarja povabi k islamu. Pismo naj bi predal Harithu, gassanskemu vladarju v Busraju, ta pa naj bi ga poslal rimskemu cesarju Herakliju.

Hadrat Dihya, ki je spoštljivo vzel pismo z vabilom našega Učitelja, Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je hitro prišel v Busra. Srečal se je s Harithom in mu povedal o razmerah. Harith je Adija ibn Khatama, ki še ni postal musliman, povezal z Dihyo in ju poslal k Herakliju, ki je bil takrat v Kudsu (Jeruzalemu). Oba sta skupaj prišla v Kuds in se skušala srečati s cesarjem. Cesarjevi možje so rekli Hadratu Dihyi: „Ko boš prišel pred cesarja, boš hodil tako, da boš sklonil glavo, in ko se mu boš približal, se boš pred njim sklonil. Če ti ne bo dovolil vstati, ne boš nikoli dvignil glave s tal.”

Te besede so razburile Hadrat Dihya, zato jim je rekel: „Muslimani se ne klanjamo nikomur drugemu kot Allahu ta'ala. Poleg tega je v nasprotju s človeško naravo, da se klanjamo drugemu človeku.“ Na to so cesarjevi možje rekli: „Potem cesar ne bo nikoli sprejel pisma, ki ste ga prinesli, in vas bo odpustil.“ Hadrat Dihya je odgovoril: „Naš Prerok Mohamed 'alaihis-salam nikomur ne dovoli, da bi se mu rahlo priklonil, kaj šele, da bi se pred njim poklonil. Če se oseba želi pogovarjati z Njim, tudi če je suženj, ji posveti pozornost. Sprejme ga v svojo navzočnost, prisluhne njegovim prošnjam, mu olajša težave in ga razveseli. Zato so vsi Njegovi podaniki svobodni in častni.”

Eden od poslušalcev je rekel: „Ker se ne boš poklonil cesarju, ti bom pokazal drug način, da boš lahko izpolnil svojo nalogo. Pred palačo je prostor, kjer cesar počiva. Vsako popoldne se odpravi na to dvorišče in se sprehodi naokrog. Tam je prižnica. Če je na njej kakšen napis, ga najprej vzame in prebere, nato pa počiva. Zdaj pa pojdi in položi pismo na to prižnico ter počakaj zunaj. Ko bo videl pismo, bo poslal po vas. Potem boš izpolnil svojo dolžnost.“

Na to je Hadrat Dihja pustil pismo na omenjenem mestu. Heraklej je vzel pismo in prosil za prevajalca, ki je znal arabsko. Prevajalec je začel brati pismo našega Učitelja Rasullaha. Na vrhu pisma je bilo zapisano: „Bismillahirrahmanirrahim! Od Rasula Muhammeda ('alaihis-sallam) Allahu ta'ala Herakliju, poglavarju Rimljanov.“ Jennak, sin Heraklejevega brata, se je zelo razjezil zaradi tega, kako se je pismo začelo, in prevajalca močno udaril v prsi. Prevajalec je od sile udarca padel na tla, blagoslovljeno pismo pa mu je padlo iz roke. Ko je Heraklej vprašal Jennaka: „Zakaj si to storil?“, mu je ta odgovoril: „Ali ne vidiš pisma? Oba sta pismo začela s svojim imenom pred tvojim in nista omenila, da si ti vladar, ampak je pisalo 'Herakliju, poglavarju Rimljanov'. Zakaj ni napisal 'vladar Rimljanov' in začel najprej s tvojim imenom? Njegovo pismo danes ne bo prebrano.”

“Wallahi, on je Prerok, o katerem sta Musa in Isa ('alaihimas-salam) sporočila veselo novico. Mi smo Ga že čakali, da pride.”
Uskuf of Quds

Na to je Heraklej rekel: „Prisegam, da si ali zelo neumen ali pa popolnoma nor. Nisem vedel, da si tak človek. Želiš raztrgati pismo, še preden vidim njegovo vsebino? Prisegam pri svojem življenju, če je Allahov poslanec, kot pravi, ima pravico, da v svojem pismu napiše svoje ime pred moje ime in me imenuje vodja Rimljanov. Jaz sem le njihov vodja, ne pa njihov vladar.“ Odpustil je Yennaka iz svoje prisotnosti.

Nato je poklical osebo po imenu Uskuf, ki je bil vodja in najzvestejši med kristjani. Bil je tudi Heraklejev svetovalec. Dal mu je prebrati pismo. V naslednjem delu pisma je bilo zapisano, “Mir tistim, ki ubogajo vodstvo Allaha ta'ala in dosežejo pravo pot!“ Nato: „(O, vodja Rimljanov!) Vabim vas k Islamu. Sprejmite Islam, da boste deležni odrešitve. Postanite muslimani, da vas bo Allah ta'ala dvakrat bolj nagradil. Če se boste od njega odvrnili, bodo na vas padli grehi vseh kristjanov. ' (Moj Rasul!) Reci: O (Judje in kristjani, ki ste) ljudje knjige, pristopite k besedi, ki je skupna med nami. To je, da ne častimo ničesar drugega kot Allaha ta'ala in mu ne pripisujemo nobenega partnerja. Ne opuščamo Allaha ta'ala in ne priznavamo nikogar med nami za stvarnika. Če se odvrnejo od te besede, recite: „Priča. Mi smo pravi muslimani.’”4

Medtem ko je bilo prebrano pismo našega mojstra Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je znoj tekel po čelu Heraklija. Ko je bilo pismo končano, je rekel: „Od časa Sulajmana ‚alaihis-salam‘ še nisem videl pisma, ki bi se začelo z ‚Bismillahirrahmanirrahim‘.“ Ko je Heraklej vprašal Uskufa za mnenje o tej zadevi, je ta odgovoril: „Wallahi, on je Prerok, o katerem sta Musa in Isa ('alaihimas-salam) sporočila veselo novico. Mi smo ga že čakali, da pride.”

Heraklej je vprašal: „Kaj mi priporočaš, da storim glede tega vprašanja, kaj misliš, da je primerno?“ Uskuf je odgovoril: „Zdi se mi primerno, da mu slediš.“ Heraklej je rekel: „Dobro vem, kaj praviš. Vendar pa nimam moči, da bi ga ubogal in sprejel Islam. Ker se bo moja vladavina končala in me bodo ubili.“ Na to je poklical Hadrat Dihya in Adi ibn Khatam. Adi je rekel: „O vladar! Ta človek poleg mene, arabski lastnik goveda in kamel, govori o presenetljivem dogodku, ki se je zgodil v njegovi deželi.“ Ko je Heraklej vprašal: „Kakšen je ta dogodek v tvoji državi?“ Hadrat Dihja je rekel: „Med nami se je pojavila oseba. Izjavil je, da je Prerok. Nekateri ljudje mu sledijo, drugi mu nasprotujejo. Med nami, verniki in neverniki, prihaja do spopadov.“

Po tem je Heraklej začel spraševati o našem Učitelju, Preroku. Damaskskemu guvernerju je naročil, naj poišče osebo iz istega rodu, kot je bil naš Mojster Rasul al-akram. Medtem je napisal pismo učenjaku v Rimu, ki je bil njegov prijatelj in je znal hebrejsko, ter ga vprašal o tej zadevi. Od prijatelja iz Rima je prišlo pismo, v katerem je pisalo, da je oseba, o kateri je pisal, Prerok zadnje dobe. Guverner Damaska je naletel na karavano Kurajšev, ki se je odpravljala na trgovsko pot. Med njimi je bil tudi vodja Kurajšev Abu Sufyan, ki še ni bil musliman.

Abu Sufyan pripoveduje: Ko smo bili v Gazi, je prišel Heraklijev guverner Damaska, kot da nas bo napadel. Vprašal nas je: „Ali ste iz ljudstva te osebe v Hidžazu?“ Odgovorili smo: „Da.“ Rekel je: „Pojdite, z nami boste šli k cesarju!“ Abu Sufyana in njegove tovariše je odpeljal v Damask pred Herakleja. Medtem je bil Heraklij v Bayt Al-Maqdis v Kudsu. Sedel je s svojim ministrom in imel na glavi krono. Heraklej je tu sprejel Abu Sufyana in približno trideset drugih Mekkancev, ki so bili z njim.

Poklical je prevajalca in jih vprašal: „Kdo od vas je po rodu najbližji osebi, ki trdi, da je Prerok?“ Abu Sufyan je odgovoril: „Po rodu sem mu najbližji.“ Heraklej je želel, da se mu Abu Sufyan približa, in drugim je rekel, naj stojijo za Abu Sufyanom. Ko ga je Heraklej vprašal: „Kakšna je stopnja tvojega sorodstva?“, je odgovoril: „On je sin mojega strica po očetovi strani.“ (Abu Sufyanjev dedek je Umayya. Rasulullahov ded je Abdulmuttalib. Njuna dedka sta bila očetova bratranca in sestrična. V tem smislu je rekel: „On je sin mojega strica po očetovi strani“. Njuni rodovi se združujejo v dedku njunih dedov, Abd al-Manafu.) Čeprav je Abu Sufyan sprva lagal, se je bal vladarjeve grožnje in ni mogel lagati. Nato sta se pogovarjala. Heraklej:

- Heraklej: Kakšna je stopnja plemenitosti osebe, ki pravi, da je Prerok?

- On je najplemenitejša oseba našega časa. Je najbolj ugleden med nami v smislu rodu.

- Ali je bil med vami kdo, ki je pred Njim trdil, da je Prerok?

- Ne, ni ga bilo.

- Ali je bil med Njegovimi predniki kakšen vladar?

- Ne.

- Ali so mu sledili plemeniti ljudje ali revni in šibki?

- Tisti, ki Mu sledijo, so revni, šibki, mladi in ženske. Ni veliko starejših in uglednih ljudi, ki bi Mu sledili.

- Ali se število Njegovih privržencev povečuje ali zmanjšuje?

- Povečuje se.

- Ali je kdo, ki se je po vstopu v Njegovo vero od nje odvrnil z neodobravanjem ali jezo?

- Ni ga.

- Ali je, preden je rekel, da je Prerok, kdaj lagal?

- Ne.

- Ali je ta Prerok kdaj prelomil svojo besedo ali ni izpolnil svoje obljube?

- Ne, ni. Vendar smo se zdaj z Njim dogovorili, da se bomo za nekaj časa prenehali boriti. Ne vemo, kaj bo storil v tem času.

- Kaj vam zapoveduje, da storite?

- Zapoveduje nam, naj častimo samo Allaha, ki je edini bog, in naj mu ne pripisujemo nobenega partnerja. Prepoveduje nam, da bi častili stvari (malike), ki so jih častili naši predniki. Ukaže nam, naj opravljamo namaz, naj bomo pošteni, naj pomagamo revnim, naj se vzdržimo prepovedi, naj držimo besedo, naj si ne prisvajamo zaupanega premoženja in naj obiskujemo svoje sorodnike.

“Nedvomno je Prerok zadnje dobe, o čigar prihodu sta poročala Hadrat Musa in Hadrat Isa.”
Duhovnik Safatir

Ti govori so potekali v Bayt Al-Maqdis, in blagoslovljeno pismo Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je bilo prebrano. Ko je Heraklej poljubil pismo in si ga položil na oči in glavo, se je med Rimljani povečalo ropotanje. Cesar je ukazal, naj abu Sufyana in ostale Kurajše odpeljejo ven. Abu Sufyan, ki še ni bil musliman, je tu prisegel, da verjame, da bo zadeva našega ljubljenega Preroka uspešna.

Hadrat Dihya se je postavil pred Herakleja in s svojim blagoslovljenim, lepim obrazom in sladkim glasom dejal: „O Cezar! K tebi me je poslal nekdo (Harith) iz Busra. On je bolj ugleden od tebe. Prisegam pri Allahu ta'ala, da je oseba (Rasulullah), ki me je poslala k njemu, ugodnejša od njega in od tebe. Moje besede bi morali poslušati s ponižnostjo in sprejeti dani nasvet! Kajti če ste ponižni, boste nasvete razumeli. Če nasveta ne sprejmeš, ne moreš biti pošten!“

Ko mu je Heraklej rekel: „Nadaljuj,“ je Hadrat Dihya rekel: „Tako te vabim, da verjameš v Allaha ta'ala, ki mu je Isa 'alaihis-salam opravil namaz. Vabim te, da verjameš v tistega ummi (osebo, ki se nikoli ni naučila brati in pisati) Preroka, katerega prihod je prej napovedal in napovedal Musa 'alaihis-salam in nato Isa 'alaihissalam. Če kaj veš o tej temi in želiš doseči blaženost na tem svetu in v ahiratu, si jih postavi pred oči. V nasprotnem primeru boste izgubili blaženost ahirata in ostali v in politeizmu. Dobro se zavedajte, da Allah ta'ala, ki je vaš Rabb, uničuje krute in spreminja blagoslove.“

Heraklej je rekel: „Nobenega pisma ne pustim neprebranega in učenjaka, ki je prišel k meni, ne zapustim, ne da bi ga vprašal in se od njega naučil, česar ne vem. S tem si pridobim le dobroto in koristi. Daj mi nekaj časa, da o tem razmislim in odkrijem resnico.“ Kasneje je poklical Dihjo in se z njim pogovarjal na štiri oči. Razložil mu je, kaj mu je ležalo na srcu, in sicer na naslednji način: „Vem, da je oseba, ki te je poslala, Prerok zadnje dobe, katerega prihod je napovedan v knjigah in katerega prihod je bil pričakovan. Vendar se bojim, da me bodo Rimljani ubili, če mu bom sledil. Poslal te bom k Safatiru, njihovemu največjemu učenjaku in nekomu, ki ga spoštujejo bolj kot mene. Vsi kristjani mu sledijo. Če verjame on, bodo verjeli tudi vsi Rimljani. Potem bom razkril, kaj je v mojem srcu in moji veri.“

Nato je Heraklej napisal pismo, ga dal Hadratu Dihyi in ga poslal v Safatir.

Duhovnik Safatir

Naš Učitelj Rasulullah je poslal pismo tudi Safatirju. Ko je Safatir prebral pisma in slišal lastnosti našega Učitelja, Preroka, je dejal, da ni dvoma, da je bil Prerok zadnje dobe, o čigar prihodu sta ga obvestila Hadrat Musa in Hadrat Isa, in je sprejel Islam. Odšel je domov, se zaprl in tri tedne ni prišel na pridige, ki jih je imel vsako nedeljo. Kristjani so kričali: „Kaj se je zgodilo s Safatirom, da ni prišel ven, odkar je govoril s tistim Arabcem? Hočemo ga!“

Safatir je slekel črno duhovniško obleko. Oblekel se je v belo obleko in prišel v cerkev s palico v roki. Ko je zbral prebivalce mesta, je vstal in rekel, „O kristjani! Vedite, da smo prejeli Ahmadovo pismo ('alaihis-salam). Povabil nas je k pravi veri. Jasno vem in verjamem, da je pravi rasulAllah ta'ala.“

Ko so kristjani to slišali, so napadli Safatirja in ga mučeniško pokončali. Hadrat Dihya je prišel in obvestil Heraklija o razmerah. Heraklej je rekel: „Ali ti nisem povedal? Za kristjane je Safatir bolj priljubljen in boljši od mene. Če bi slišali, bi me ubili kot njega.“

Po poročilu Bukhari v svoji knjigi, imenovani Sahih, pripoveduje od Zuhri, je navedeno, da: Heraklij je v svoj dvorec v Homsu poklical rimske pomembneže in ukazal zapreti vrata. Nato je stal na visokem mestu in rekel: „O rimska skupnost! Ali želite doseči srečo in mir, za vedno ohraniti svojo suverenost in ubogati, kar je rekel Hadrat Isa (Jezus)?“ Rimljani so vprašali: „O naš vladar! Kaj naj storimo, da bi to dosegli?“ Heraklej je odgovoril: „O rimska skupnost! Zbral sem vas za dober namen. Prejel sem pismo Hadrata Mohameda. Vabi me k islamski veri. Prisegam pri Allahu ta'ala, da je On Prerok, ki smo ga čakali, ki je omenjen v naših knjigah in katerega znamenja poznamo. Pridite, sledimo mu in dosežemo odrešitev na tem svetu in v ahiratu.“ Na to so vsi začeli preklinjati, ropotati in stekli k vratom, da bi šli ven. Ker pa so bila vrata zaprta, niso mogli oditi.

Ko je Heraklij videl ta dejanja Rimljanov in spoznal, kako zavračajo Islam, se je ustrašil za svoje življenje in rekel: „O rimska skupnost! Besede, ki sem jih izrekel, so bile namenjene preizkušanju vaše predanosti veri. Na lastne oči sem videl vašo predanost vaši veri in vaša dejanja, ki so me razveselila.“ Na to so se Rimljani poklonili Herakliju in odšli, ko so se vrata dvorca odprla.5

Heraklej je poklical Hadrat Dihya in razložil, kaj se je zgodilo. Dal mu je veliko dragocenih daril. Poleg tega je napisal pismo našemu Učitelju, Preroku (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Svoje pismo in darila, ki jih je pripravil za našega ljubljenega Preroka, je poslal skupaj s Hadratom Dihyo.

Heraklej je želel postati musliman, vendar Islama ni sprejel zaradi strahu, da bi izgubil službo in življenje. V svojem pismu našemu Preroku, je zapisal: „Allahu ta'ala's Rasul Muhammedu, katerega veselo novico je dal Hadrat Isa, od Ceaserja, rimskega cesarja! Tvoj odposlanec je prišel k meni s tvojim pismom. Pričujem, da si pravi Allahov Rasul. Našli smo te že omenjenega v Indžilu in Hadrat Isa nam je sporočil tvojo veselo novico. Čeprav sem Rimljane pozval, naj vam verjamejo, so zavrnili. Če bi mi prisluhnili, bi bilo to zanje gotovo dobro. Zelo si želim biti z vami, vam služiti in vam umivati noge.”

“O Khatib! Naj ti Allah ta'ala omogoči, da bo ta tvoja dolžnost blagoslovljena!” Hadis
aš-šarif

Hadrat Dihya je zapustil Heraklija in prišel v Hisma. Na poti, v dolini Shanar, eni od dolin Juzam, so Hunayd ibn Us, njegov sin in njegovi možje oropali Hadrat Dihya. Vzeli so vse, kar je imel, razen njegovih starih oblačil. Na tej lokaciji so Dubajb ibn Rifaa ibn Zayd in njegovi ljudje sprejeli Islam. Ko je Dihya prišel k njim in jim povedal, kaj se je zgodilo, so se podali na pohod proti Hunaydu ibn Usu in njegovemu plemenu ter mu vzeli nazaj vse premoženje. Kasneje je naš Učitelj Rasulullah poslal Zayd ibn Haritha proti Hunaydu ibn Us in njegovim ljudem. Vsi ljudje v tem mestu so postali muslimani.

Ko je Hadrat Dihya prispel v Medino, je šel naravnost do vrat našega Preroka Habiba al-akrama, ne da bi se ustavil v njegovi hiši. Trkal je na vrata. Naš Prerok je vprašal, „Kdo je to?“ Dihya je odgovoril: „Dihyat al-Kalbi.“ Prerok svetov je rekel: „Vstopite.“ Hadrat Dihya je vstopil v hišo in podrobno povedal vse, kar se je zgodilo. Prebral je Heraklejevo pismo našemu Preroku. Rasulullah je rekel: „Nekaj časa bo ostal (na svojem prestolu)”. Dokler bo moje pismo pri njih, se bo njihova vladavina nadaljevala.“

Čeprav je Heraklij v svojem pismu zapisal, da verjame v našega Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je naš Rasulullah rekel: „Laže. Ni opustil svoje vere.“ Heraklej je pismo našega ljubljenega Preroka zavil v svileno tkanino in ga shranil v okroglo zlato škatlo. Heraklejeva družina je to pismo ohranila in ga pred vsemi skrivala. Rekli so in verjeli, da bo njihova vladavina trajala, dokler bodo imeli to pismo. To se je tudi zgodilo.6

Pismo egiptovskemu vladarju Muqawqasu (Kiru Aleksandrijskemu)

Pred pošiljanjem Khatib ibn Abi Baltaa vladarju Egipta, ko je naš Mojster Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) vprašal: „O moji Ashabi! Kdo od vas bo odnesel to pismo egiptovskemu vladarju in pričakoval nagrado od Allaha ta'ala?“ Hadrat Khatib je pohitel naprej in rekel: “O Rasulallah! Vzel ga bom!“ Naš Prerok je rekel: „O Khatib! Naj ti Allah ta'ala omogoči, da bo ta tvoja dolžnost blagoslovljena!“

Hadrat Khatib ibn Abi Baltaa je od našega ljubljenega Preroka vzel pismo. Poslovil se je in odšel v svojo hišo. Pripravil je svojo žival. Ko se je poslovil od svoje družine, se je odpravil na pot.

Hadrat Khatib izvedel, da je bil Muqawqas, vladar Egipta, v Aleksandriji. Prišel je v njegovo palačo. Vratar, ki je izvedel njegov namen, preden ga je spustil noter, je izrazil veliko spoštovanje Hadratu Khatibu. Ni ga pustil čakati. V tistem času je bil Muqawqas na ladji na morju in se pogovarjal s svojimi možmi. Hadrat Khatib je stopil na čoln in prišel do mesta, kjer je bil Muqawqas. Dal mu je pismo našega Učitelja, Preroka. Muqawqas je vzel pismo od Khatiba in ga začel brati:

„Bismillahirrahmanirrahim!
Od Mohameda, sužnja in rasula Allahu ta'ala, do Muqawqasa, vodje Koptov (starodavnega ljudstva v Egiptu)!

Naj bo mir nad tistimi, ki sledijo vodstvu. Vabim vas k Islamu za vašo odrešitev. Postanite muslimani, da boste dosegli odrešitev in da vas bo Allah ta'ala dvakrat nagradil. Če se odvrnete, bodo na vas padli grehi vseh Koptov! ' (Moj Rasul,) reci: O (Judje in kristjani, ki ste) ljudje knjige! Pridite k besedi, ki je skupna med nami. To je, da ne častimo nikogar drugega kot Allaha ta'ala in mu ne pripisujemo nobenega partnerja. Ne zapuščamo Allaha ta'ala in ne priznavamo nikogar med nami za stvarnika. Če se odvrnejo od te besede, recite: „Priča. Mi smo pravi muslimani!’”7

Ko so prebrali pismo Sultana vesolja, je Muqawqas rekel Hadrat Khatib: „Naj bo najbolj ugodno!“ Egiptovski vladar je zbral svoje poveljnike in državnike ter se začel pogovarjati s Khatibom. Rekel je: „Gospod je rekel, da je treba vzeti v zakup vse, kar je bilo na voljo:

„Vprašal te bom o nekaterih stvareh, ki jih želim razumeti; o tem vprašanju se bom pogovarjal s teboj.“ Ko je Hadrat Khatib odgovoril: „Dobro, pogovorimo se,“ je Muqawqas rekel:

- Povej mi o osebi, ki te je poslala. Ali je Prerok? Povej mi o njem!

- Da, on je Prerok.

- Če je resnično Prerok, zakaj ni preklel svojega ljudstva, ki ga je prisililo, da je zapustil svojo domovino in se zatekel drugam?

- Verjamete, da je Isa ibn Maryam 'alaihis-salam Prerok, kajne? Ko so ga njegovi ljudje hoteli ujeti in ubiti, jih ni preklel in Janab al-Haqq ga je povzdignil na nebo. Nagradil ga je. Vendar ali ne bi moral moliti Allahu ta'ala za uničenje svojega ljudstva? Tega ni storil.

- Dali ste zelo dober odgovor. Resnično ste moder človek, ki je prišel s strani modrega človeka. Ostani z nami nocoj in jutri ti bom dal svoj odgovor.

Hadrat Khatib je rekel Muqawqasu, pri čemer je mislil na faraona v času Hadrat Musa:

- Pred teboj je bil tu vladar. Ta se je razglašal za božanskega, rekoč: „Jaz sem največji bog!“ Allah ta'ala ga je kaznoval z mukami tega sveta in ahirata ter se mu maščeval. Iz tega si vzemite lekcijo, ne bodite lekcija za druge!

- Mi že imamo vero. Te vere ne bomo opustili, razen če obstaja boljša.

- Religija, ki je boljša od religije, ki se je držite in za katero pravite, da je ne boste opustili, razen če obstaja boljša, je nedvomno Islam. Vabimo vas k Islamu, zadnji religiji Allaha ta'ala. Allah ta'ala je z njim dokončal svojo vero, jo naredil zadostno za ljudi, in to je dokončno. Ta Prerok je k Islamu povabil ne le vas, ampak tudi vsa človeška bitja. Takrat so bili med ljudmi najbolj odzivni in nesramni Kurajši, Judje so bili najbolj sovražni, kristjani pa so mu bili najbližje. Prisegam pri Allahu ta'ala, da je Musa 'alaihis-salamovo oznanilo o prihodu Isa 'alaihis-salama enako kot Isa 'alaihis-salamovo oznanilo o prihodu Muhammeda 'alaihis-salama. Zato je naše povabilo h Koranu al-karim podobno vašemu povabilu Judom k Injilu. Nedvomno dobro veste, da je bil vsak Prerok poslan ljudem, ki so Ga lahko razumeli in dojeli. In za to ljudstvo je postalo obvezno, da tega Preroka uboga. Vi ste eden od tistih, ki so dosegli tega Preroka. Vabimo vas k tej novi religiji.

Na te besede Hadrat Khatiba je Muqawqas dejal:

“(Moj Rasul,) reci: O (Judje in kristjani, ki ste) ljudje knjige! Pridite k besedi, ki je med nami skupna. To pomeni, da ne častimo nikogar drugega kot Allaha ta'ala in mu ne pripisujemo nobenega partnerja. Ne zapuščamo Allaha ta'ala in ne priznavamo nikogar med nami za stvarnika. Če se odvrnejo od te besede, potem recite: 'Bodite priča: Mi smo pravi muslimani!’”
Al-i ‘Imran: 64

- Opazoval sem stanje tega Preroka. V njegovih zapovedih in prepovedih nisem našel ničesar nerazumnega. Kolikor razumem, ni čarovnik, vedeževalec ali lažnivec. Pri Njem sem našel nekaj znakov preroštva. Eden od teh znakov je razkrivanje skritih stvari. Podajanje informacij o določenih skrivnostih se je pojavilo pri tej osebi. Nato je rekel: „Naj malo razmislim,“ in prosil za nekaj časa.

Ponoči je Muqawqas zbudil Hadrat Khatib in mu povedal, da želi zastaviti še veliko vprašanj o našem Preroku. Nato je med njima potekal ta pogovor:

- Če boste pravilno odgovorili na vprašanja, ki jih bom zastavil o njem, vas želim vprašati tri stvari.

- Vprašajte, karkoli želite! Vedno vam bom povedal resnico.

- K čemu Mohamed vabi ljudi?

- Ljudi vabi, naj častijo samo Allaha ta'ala. Naroči, naj petkrat na dan opravljajo namaz, naj se postijo v Ramazanu, naj izpolnjujejo obljube. Prepoveduje uživanje mrhovine.

Po tem je Muqawqas vprašal:

- Vprašal je: „Opiši mi Njegovo obliko in zunanjo podobo (fizični videz)!

Na kratko je opisal Njegovo podobo. Ni jih omenil veliko. Ko je Muqawqas rekel: „Kaj je to?“, je Muqawqas rekel: „Ne, ne, ne, ne:

- Še vedno je nekaj stvari, ki jih niste povedali, na primer to, da ima malo rdečine v očeh in pečat preroštva na hrbtu. Jezdi na oslu, nosi volnene tkanine in živi od datljev in hrane z malo mesa. Varujejo ga njegovi očetovi strici ali sinovi njegovih očetovskih stricev.

Hadrat Khatib je odgovoril:

- To so tudi njegove lastnosti.

Muqawqas je ponovno vprašal Hadrat Khatib o našem Preroku:

- Ali uporablja kohl?

- Da! Uporablja ogledalo, se česa in vedno ima pri sebi ogledalo, škatlico za kohl, glavnik in miswak (vejico drevesa arak, ki raste v Arabiji in se uporablja za umivanje zob), ne glede na to, ali potuje ali ostane doma.

- Vedel sem, da bo še prišel Prerok, in mislil sem, da bo prišel iz Damaska. Prejšnji Preroki so namreč vedno prihajali od tam. Čeprav sem v knjigah videl, da se bo zadnji Prerok pojavil v Arabiji, deželi surovosti, pomanjkanja in lakote. To je nedvomno čas, ko se bo pojavil Prerok, katerega lastnosti smo našli zapisane v knjigah. Njegove lastnosti, zapisane v knjigah, smo našli takole: „Ne združuje dveh sester v eni poroki, sprejema darila, ne sprejema pa sadake, sedi in hodi z revnimi.“ Kopti me ne poslušajo o tem, da bi mu sledili. Tudi jaz ne bom opustil svojega vladanja. V tem pogledu sem zelo pohlepen. Ta Prerok bo zavladal deželam, za njim pa bodo prišli njegovi sahabi in se naselili v teh naših deželah. Na koncu bodo zmagali nad tukajšnjimi. Koptom o tem ne bom omenil niti besede, prav tako ne bom nikogar obvestil o teh svojih besedah!

Po tem pogovoru je Muqawqas poklical svojega pisarja, ki je pisal v arabščini. Dal mu je napisati naslednji odgovor na pismo našega Učitelja, Preroka:

Muqawqas, vodja Koptov, mu je poslal pismo: „Mohamedu, Abdulahovemu sinu, od Muqawqasa, vodje Koptov!

Mir z vami. Prebral sem pismo, ki si ga poslal. Razumel sem, kar ste omenili, in vaše vabilo v njem. Tudi jaz sem vedel, da bo prišel Prerok. Vendar sem mislil, da bo prišel iz Damaska. Vašemu odposlancu sem izkazal čast. Poslal sem vam dve sužnjici, ki sta za Kopte zelo dragoceni, in oblačila. Podaril sem vam tudi žensko mulo, da jo boste lahko jahali.“

Muqawqas ni storil ničesar razen tega in ni postal musliman. V Egiptu je pet dni gostil Hadrata Khatiba. Izkazal mu je veliko spoštovanje in mu dal darila. Nato je rekel: „Takoj se vrni v svojo deželo, k svojemu gospodarju! Ukazal sem, naj zanj pošljejo dve sužnji, dva konja, tisoč mithqalov (en mithqal je 4,8 gr.) zlata, dvajset kompletov egipčanskih lepih oblačil in druga darila. Naročil sem jim, naj ti podarijo sto dinarov in pet kompletov oblačil. Zdaj pa me pusti in pojdi! Naj Kopti ne slišijo niti ene same besede iz tvojih ust!“

Muqawqas je kot darila za našega Preroka, poslal tudi kristalni kelih, aromatični med, turban, egipčansko laneno tkanino, dišave, kot sta agarwood in mošus, sprehajalno palico, kolerabo v škatli, rožnato olje, glavnik, škarje, miswak, ogledalo, iglo in nit.

Muqawqas je poslal islamskega odposlanca Hadrat Khatib ibn Abi Baltaa s stražarji. Ko so stopili na ozemlje Arabije, so naleteli na akaravan, ki je šel v Medino. Khatib je Muqawqasove vojake poslal nazaj in se pridružil tej karavani.

Khatib ibn Abi Baltaa je prišel z darili v Medina in šel v prisotnost Rasulullah. Naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je sprejel darila Muqawqas. Ko je Khatib izročil Muqawqasovo pismo in poročal o njegovih besedah, je Naš Prerok, dejal: „Kakšen hudoben človek! Ni se mogel odpovedati svoji vladavini. Vendar pa vladavina, ki mu preprečuje verovanje, ne bo ostala pri njem!”8

Dve jariji, ki ju je Muqawqas poslal našemu Preroku v dar, sta bili Mariya in njena sestra Sirin. Ko jima je Khatib ibn Abi Baltaa med potovanjem ponudil, da postaneta muslimanki, sta to sprejeli in postali muslimanki. Naš Prerok, je bil zelo vesel, da je naša mati Hadrat Mariya postala muslimanka, in jo počastil tako, da se je z njo poročil. Od nje je imel sina z imenom Ibrahim. Kar zadeva Sirin, jo je naš Prerok dal Hasanu ibn Thabitu, enemu od svojih Ashab, ki je bil Prerokov pesnik.

Od dveh čistokrvnih konj z belkasto sivo dlako je bila mula poimenovana Duldul, osel pa Ufayr ali Yafur. Do tistega dne v Arabiji še niso videli mule z belo dlako. Duldul je bil prvi mulo z belo dlako, ki so ga videli muslimani. Naš Prerok je pil vodo iz kristalnega keliha, ki ga je dobil v dar.

“O moj Allah! Raztrgaj njega (šaha) in njegovo vladavino na koščke, kot je raztrgal moje pismo!...”
Hadis
aš-šarif

Muqawqas je pokazal veliko spoštovanje do našega Prerokovega pisma in ga dal v škatlo iz slonovine. Škatlo je zapečatil in jo izročil eni od svojih sužnjev. (Omenjeno pismo je bilo najdeno med koptskimi knjigami v starem samostanu v regiji Ahmin v Egiptu leta 1267 [1850] in ga je kupil osmanski sultan Abdulmajid Han, 96. kalifa. Postavljena je bila v oddelek svetih relikvij v palači Topkapi v Istanbulu.)

Pismo iranskemu šahu Khosrowu Parvizu

Abdullah ibn Huzafa je bil poslan k vladarju Irana. Ko je Hadrat Abdullah arogantnemu iranskemu vladarju predstavil dragoceno pismo Mojstra vesolja, ga je ta dal svojemu tajniku, da bi ga glasno prebral.

“Bismillahirrahmanirrahim!
Od Mohameda ('alaihis-salam), Rasula Allahu ta'ala, do Shah in vodje Perzijcev...”

Tajnik je prebral še to, ko se je arogantni Shah razjezil, vzel pismo in ga raztrgal. Bil je zelo jezen, ker je naš Učitelj, Prerok začel pismo s svojim blagoslovljenim imenom. Ko je hotel odpustiti islamskega odposlanca Hadrat Abdulaha ibn Huzafa, je Hadrat Abdulah šahu in ognjenikom, zbranim okoli njega, povedal naslednje:

“O ljudstvo Perzije! Ne verjamete v Preroke in ne sprejemate nebeških knjig. Živite v sanjah, vaši omejeni dnevi na teh deželah, na katerih živite, minevajo!

O šah! Mnogi vladarji pred vami so sedeli na tem prestolu in vladali. Tisti, ki so izpolnjevali zapovedi Allaha ta'ala, so odšli s tega sveta, potem ko so osvojili svoj ahirat, tiste, ki tega niso počeli, pa je doletela božja kazen!

O Šah! To pismo, ki sem ga prinesel in predstavil, je bilo pravzaprav velik blagoslov zate. Ti pa si ga preziral. Prisegam pri Allahu ta'ala, da boš, ko bo vera, ki jo preziraš, prišla sem, iskal kraj za pobeg!“

Nato je zapustil šahovo palačo in zajahal svojo žival. Hitro je odšel od tam. Ko je prišel v Medino in pojasnil situacijo Sultanu vesolja, je rekel: “O moj Allah! Raztrgaj njega in njegovo vladavino na koščke, kot je on raztrgal moje pismo!”

Allah je sprejel molitev svojega Rasula, in neko noč je šaha zabodel in raztrgal na koščke njegov lastni sin. V času Hadžre ‘Umarja so vsa iranska ozemlja zavzeli in osvojili muslimani.9

Pismo vladarju Ghasana, Harithu ibn Abi Shimru

Hadrat Shuja’ ibn Wahb je bil poslan k vladarju Ghasana. Najprej je Shuja’ radiy-Allah ‘anh govoril z vratarjem vladarja. Ko ga je povabil v Islam, je vratar sprejel in izkazal spoštovanje in pozdrave našemu Mojstru Rasulullahu. Takoj je uredil srečanje Hadrata Shuja’a z vladarjem.

Ko je Harith ibn Abi Shimr prebral pismo na glas, je postal jezen in ga vrgel na tla. Hadrat Shuja’ se je takoj vrnil v Medino in ponosno Allahu ta'ala povedal, kaj se je zgodilo. Naš ljubljeni Prerok je bil vznemirjen, ker je bilo Njegovo pismo vrženo na tla, in je rekel: “Naj bo njegovo kraljestvo uničeno!” Kmalu zatem je Harith ibn Abi Shimr umrl in njegova država se je razpadla.10

Pismo vladarju Yamame, Hawza ibn Aliju

Salit ibn Amr je bil poslan k vladarju Yamame. Hawza je bil kristjan. Naš Mojster, Prerok, je v svojem pismu zapisal:

“Bismillahirrahmanirrahim!

Od Muhammada (’alaihis-salam), Rasula Allah ta’ala, Hawza ibn Aliju! Mir naj bo nad tistimi, ki so dosegli vodstvo, pravo pot! (O Hawza!) Vedi, da se bo Islam razširil do najbolj oddaljenih krajev, kamor lahko gredo kamele in konji, in bo zmagal nad vsemi religijami. Sprejmi Islam, da boš dosegel odrešitev. Če postaneš musliman, ti bom prepustil upravljanje dežel pod tvojo oblastjo…”

Hawza, vladar Yamame, ni hotel sprejeti tega blagoslovljenega povabila. Njegova ljubezen do vladanja in pohlep po položaju sta ga zaslepila. Zaradi tega je bil prikrajšan za blagoslov doseganja molitve Sultana vesolja. Hadrat Salit ibn Amr, islamski odposlanec, ga je pomiloval in rekel:

“O Hawza, vladar Yamame! Ti si vodja tega ljudstva! Cezarji, ki jih imaš za velike, so že umrli in postali prah.

Resnični nadrejeni so tisti, ki si zaslužijo Rajt z izpolnjevanjem zapovedi Allaha ta’ala in izogibanjem Njegovim prepovedim. Če je skupnost počaščena z vero, pazi, da jih ne zapelješ s prave poti s svojo pokvarjeno vero! Iskreno ti svetujem, da izpolnjuješ zapovedi Allaha ta’ala in se izogibaš Njegovim prepovedim. Če veruješ v Allaha ta’ala in izpolnjuješ Njegove zapovedi, boš vstopil v Rajt. Če slediš šejtanu, boš ostal v Džahannamu.

Če sprejmeš ta moj nasvet, boš varen pred tem, česar se bojiš, in dosegel boš, kar upaš. Če zavrneš moj nasvet, ne morem več storiti ničesar zate. Odločitev je tvoja!”

Hawza ni poslušal tega lepega nasveta islamskega odposlanca. Salit ibn Amr je spoznal, da ni več potrebno ostati v Yamami, in se je hitro vrnil v Medino. Našega ljubljenega Preroka je obvestil o izidu. Naš Mojster Rasul al-akram je bil žalosten, da se je Hawza prikrajšal za blaženost sprejetja Islama. Kmalu zatem je prišla novica o Hawzovi smrti. Njegova ljubezen do vladanja in ambicija po položaju sta se končali v njegovem grobu, ki je bil jama Džahannama.11

Pismo guvernerju Bahrajna, Munzirju ibn Sawi

Hadrat Ala ibn Hadrami je prinesel pismo guvernerju Bahrajna. Guverner je z naklonjenostjo prebral slavno pismo, razumel njegovo vsebino in bil počaščen z imanom.

“O moj Allah! Težave, ki jih je Umm Ruman pretrpela na tvoji poti in za tvojega Rasula, Ti niso skrite.”
Hadis
aš-šarif

Za razliko od drugih (razen Negusa Ašame) ni rekel: "Ljudje bodo rekli to in ono o meni, izgubil bom svoj prestol." Rekel je: "Ashhadu an la ilaha illallah wa ash-hadu anna Muhammadan abduhu wa rasuluh!" in rešil sebe in svoje podanike, ki so ga sledili, pred ognjem Džahannama. Drug vladar je pokazal modrost in verjel prek pisma z vabilom, da postane musliman. Nekateri njegovi podaniki so ga sledili in postali muslimani, nekateri pa niso verjeli.

Munzir je svojo situacijo zapisal in jo predal našemu ljubljenemu Preroku po Ala ibn Hadrami radiy-Allahu ‘anh. Pismo odgovora našega Mojstra, Preroka, je bilo naslednje: “Tiste, ki te ubogajo, se bodo učile od Islama. Tisti, ki so uporni in se upirajo, bodo podvrženi džizji (davku). Oni (muslimani) ne bodo jedli živali, zaklanih od Zoroastrijcev, in ne bodo jemali ali dajali nevest od njih.”

Tako je sedem odposlancev Islama opravilo svojo dolžnost in oznanilo obstoj Islama velikim državnim silam tistega časa. Seznanili so jih s pravo blaženostjo in niso pustili prostora za izgovor: "Nismo slišali za to," na dan kijameta.

Skratka, dva izmed vladarjev sta postala vernika. Eden izmed njiju je Negus, drugi pa Munzir. Ostali so ostali v neveri.

Abašinski vladar Ašama (rahmatullahi ’alaih) je bil počaščen s tem, da je postal musliman, videl nekaj izmed Ashab al-kiram, dosegel blagoslovljene molitve našega Mojstra, Preroka, in izvedel nikah Rasulullaha in Umm Habibe radiy-Allahu ‘anha.

Heraklij, vzhodnorimski cesar, in Mukavkas, sultan Egipta, nista postala muslimana, vendar sta pokazala veliko spoštovanje do pisem in dala mile odgovore, dobro ravnala z odposlanci in poslala darila našemu Mojstru Rasulullahu.

Vladarji Ghasana in Irana niso dobro ravnali z odposlanci in so odprto pokazali svoje sovraštvo.

Vladar Yamame je islamskega odposlanca obravnaval vljudno.

Drugi dogodki, ki so se zgodili v šestem letu Hidžre

Zihar (način ločitve) se je zgodil med Hawla ibn Sa’laba ibn Kays ibn Malik al-Hazrajijem in njenim možem Aws ibn Samit ibn Ahzami Ansarijem. In bila je razodeta sura Al-Mudžadala.

Rasulullah (sall-Allahu ‘alaihi wa sallam) je dovolil konjske in kamelje dirke. Ko je Njegova kamela, ki še nikoli prej ni izgubila, izgubila proti kameli nekega Arabca in so Njegovi Ashab postali žalostni, je rekel: "Vsak vzpon ima svoj padec."

Umm Ruman, mati naše matere Aiše (radiy-Allahu ‘anha), je preminula. Rasulullah (sall-Allahu ‘alaihi wa sallam) je vodil njeno pogrebno molitev (namaz) in jo pokopal. Rasulullah jo je osebno spustil v grob. Naš Mojster, Prerok, ji je prinesel veselo novico o Džennatu in rekel: "Kdor uživa v pogledu na hurije Džennata, naj pogleda Umm Ruman." Po molitvi za njeno odpuščanje je rekel: "O moj Allah! Težave, ki jih je Umm Ruman pretrpela na tvoji poti in za tvojega Rasula, ti niso skrite."

OSVOJITEV KHAYBARJA

V svetli Medini so bili nekateri Judje, ki so se navzven kazali kot muslimani, a so bili v resnici munafiki. Preden se je Rasulullah (sall-Allah ‘alaihi wa sallam) preselil v Medino, so prebivalci Medine Abdullaha ibn Salula naredili za svojega voditelja. Dali so mu krono, okrašeno z dragulji. Ko je Rasulullah prišel v Medino, so prebivalci Medine začeli kazati spoštovanje in naklonjenost Njemu ter Ga slediti. Ibn Salul je ostal ob strani, brez vrednosti. Prenehali so mu posvečati pozornost. Zaradi tega se je odločil, da bo ubil ali povzročil težave Rasulullahu.

Nekega dne so se Judje zbrali okoli njega. Naredili so nekaj načrtov glede tega vprašanja. Pomoč so iskali pri Labidu ibn Asima. Labid je rekel: “V tisti in tisti soseski je stara ženska, imenovana Hayra. Zelo je napredna v čarovništvu. Najdite jo.” Našli so tisto prekletnico in ji dali tisoč dirhamov zlata in deset zvitkov tkanine. Rekli so: “Če ubiješ Muhammada, ti bomo dali še veliko več.” Stara ženska je zapičila igle v mladiča goloba, zavozlala niti in jih ovila okoli mladiča goloba. Postavila ga je v razpadajoči vodnjak zunaj Medine in zaprla njegov vhod. Naš Mojster, Prerok, je zbolel. Njegovi udi so postali negibni. Dajali so Mu različna zdravila, a niso bila v pomoč. To stanje je trajalo devet dni.

Potem je prišel Džibril ‘alaihis-salam in obvestil o situaciji. Odpravili so Rasulullaha (sall-Allah ‘alaihi wa sallam) tja, kjer je odprl vodnjak in vzel goloba ven. Vendar ni bilo mogoče razvozlati vozlov na niti. Džibril ‘alaihis-salam je prinesel suri Mu’awwidhatayn (Falaq in Nas). Rekel je: “O Muhammad ‘alaihis-salam! Recitiraj ti dve suri na teh vozlih.” Naš Mojster, Prerok, je začel recitirati ti dve suri. Z vsakim ajetom, ki ga je recitirala, se je en vozel razvozlal in ena igla je prišla ven. Ko je dokončal recitiranje obeh sur (11 ajetov v dveh sura), so se vsi vozli razvozlali. Rasulullah se je popolnoma okreval od bolezni in si povrnil zdravje. Nato je poslal po tistih prekletih ljudeh in jih grajal. Prebivalci Medine so jim naložili takšne kazni, da so poginili.

Jud Labid je bil pripeljan pred našega Mojstra Rasulullaha. Ko ga je naš Mojster, Prerok, vprašal: “Zakaj si to storil?” je odgovoril: “Zaradi svoje ljubezni do zlata!” Nekateri izmed Ashab al-kiram so rekli: “O Rasulallah! Če nam dovolite, bomo tega Juda obglavili!” Naš ljubljeni Prerok, ki nikoli ni kaznoval nikogar zaradi lastnih razlogov, ni dovolil, da bi bil ubit, in je rekel: “Božja kazen, ki jo bo prejel na koncu, je hujša.”12

„Khaybarska trdnjava bo osvojena s strani Alija ibn Abi Taliba.“
Hadis
aš-šarif

Ko so bili Judje izgnani iz Medine, so se odpravili v severne dele Arabije. Nekateri so ostali in se naselili v Khaybarju. Drugi so odšli v Damask na severu. Iz svojih domov so bili izgnani, ker so načrtovali umor našega Mojstra Rasulullaha. Kljub temu njihova čustva sovraštva, jeze in maščevanja do muslimanov nikoli niso izginila. Nasprotno, vsak dan so se še krepila. Želeli so čim prej končati življenje Allahovega Habiba, Sultana vesolja, in uničiti religijo Islama. Nekateri izmed njihovih uglednežev so rekli: “Pojdimo k Ghatfancem in prosimo za njihovo pomoč, bojevali se bomo proti muslimanom skupaj z njimi!” Drugi so rekli: “Pokličimo tudi Jude iz Fadaka, Tayme in Wadi al-Qura po pomoč in vzemimo vso svojo maščevanje z napadom na muslimanska mesta, preden nas napadejo!”

Judje iz Khaybarja so sprejeli te besede in poklicali okoliške judovske plemena ter Ghatfance po pomoč. Veliko število elitnih bojevnikov je prišlo od Ghatfancev in začeli so priprave v Khaybarju.

Medtem ko so izvajali te priprave, je Mojster vesolja (sall-Allah ’alaihi wa sallam) izvedel za stanje Judov. Takoj je poslal Hadrat Abdullaha ibn Rawaha s tremi sahabi k Khaybarju, da bi izvedeli, kaj se dogaja. Abdullah ibn Rawaha in njegovi trije prijatelji so hitro prispeli v Khaybar. To je bilo bogato mesto z osmimi močnimi trdnjavami, nekaterimi manjšimi utrdbami, rodovitnimi tlemi, številnimi vinogradi in vrtovi. Hadrat Abdullah je poslal enega svojih prijateljev k utrdbi Ash-Shiqq, drugega k utrdbi Katiba in tretjega k utrdbi Natat. Sam je vstopil v drugo utrdbo. Tri dni so podrobno preučili stanje Judov in njihove vojne priprave. Po treh dneh so se srečali na zbirališču in hitro vrnili v Medino. Povedali so našemu Mojstru, Preroku, o pripravah v detajlih.

Naš ljubljeni Prerok je ukazal Svojimi ashabiom, naj se hitro pripravijo. Odločil je, da se odpravijo proti Khaybarju, da bi preprečili Judom napad na Medino al-Munawwarah. Judje v Medini so se ob tej odločitvi prestrašili. Da bi muslimane odvrnili, so rekli: „Prisežemo, da ne boste nikoli stopili tja, če boste videli trdnjave Khaybarja in pogumne bojevnike, zbrane tam! Trdnjave z visokimi bastioni na vrhu gora so zaščitene z oklepniki pogumnimi moškimi. Tisoči vojakov iz okoliških krajev prihajajo na pomoč! Ali je možno, da osvojite Khaybar?!” Na to so pogumni sahabi odgovorili: “Allah ta’ala je obljubil Svojemu Habibu, da bo osvojil Khaybar.” Tako so pokazali, da se nikoli ne bodo bali Judov. Ta odločnost Ashabov je Judje še bolj žalostila in vznemirjala.

Abdullah ibn Ubayy, vodja munafikov, je poslal nujno sporočilo v Khaybar, ki je glasilo: “Muhammad prihaja proti vam z majhno silo. Ničesar ni treba skrbeti, vendar bodite previdni in prenesite svoje dobrine v utrdbe. Sooči se z njimi tako, da izstopite iz utrdbe!?”

Ashab al-kiram so zaključili priprave, se poslovili od svojih družin in se zbrali okoli našega Mojstra, Preroka. Bilo je dvajset konjenikov in štiri tisoč pešakov. Bili so pripravljeni na ukaz svojega ljubljenega Preroka, da širijo religijo Allaha ta’ala, se borijo na poti Allaha in dosežejo rang šehida. Medtem je bilo videti, da so nekatere žene prosile našega Mojstra, Preroka, za naloge v vojni, da pripravijo hrano za Ashab al-kiram, skrbijo za bolne in ranjene, obvežejo rane, pripravijo zdravila in storijo vse, kar so lahko. Naš Mojster Rasulullah je čutil sočutje do njih in jih ni prikrajšal za ta thawab. Tako je dvajset žensk, na čelu s Hadrat Umm Salamo, blagoslovljeno ženo našega ljubljenega Preroka, pristopilo k mudžahidom.13

Rasul al-akram (sall-Allah ’alaihi wa sallam) je pustil Hadrat Siba’ iz plemena Ghifar kot svojega namestnika v Medini, nato pa je izdal ukaz za odhod proti Khaybarju. (Poročano je tudi, da je bil namestnik Numayla ibn Abdullah.) Potovanje se je začelo s takbiri. Sahabi, ki se zaradi različnih razlogov niso mogli pridružiti vojni ali jim ni bilo dovoljeno, ker so bili premladi, so občudovali našega Mojstra, Preroka, in svoje pogumne očete, dedke, strice ter starejše brate, jim z zanosom mahali z takbiri in molitvami.

Ko je bil na koledarju mesec Muharram sedmega leta Hidžre, je Hadrat Ali nosil muqaddasni prapor našega Mojstra, Preroka, medtem ko je bil Hadrat ‘Umar poveljnik desnega krila.14 Drugi sahabi je bil imenovan za poveljnika levega krila. Potovanje je bilo veselo. Pesniki so s svojimi pesmimi zahvaljevali Allahu ta’ala za blagoslove, ki jih je podelil, pošiljali salawate našemu ljubljenemu Preroku in hvalili slavne Ashabe. Kot na festivalu so sahabi skupaj izgovarjali: “Allah akbar! Allah akbar! La ilaha illallahu wallahu akbar!”

Ob vsakem postanku je Mojster vesolju molil: „O moj Allah! Iščem zavetje pri Tebi pred skrbmi glede prihodnosti, žalostjo zaradi preteklosti, šibkostjo in lenobo, skopostjo, strahopetnostjo in težkim bremenom dolgov ter nadlegovanjem krutih in nepravičnih ljudi!“

Ko so se približali Khaybaru, je bilo videti, da je naš ljubljeni Prerok ustavil svoje Ashabe. Stegnil je roke in začel moliti: „O moj Allah, ki si Rabb nebes in vsega, kar te zavaja! O moj Allah, ki si lastnik zemlje in vsega, kar je na njej! O moj Allah, ki si Rabb šejtanov in vseh, ki jih zavajajo! O moj Allah, ki si Rabb vetrov in vsega, kar veter prinaša! Želimo, da nam od Tebe pride dobro in blagoslov tega kraja, dobro in blagoslov ljudi, ki živijo v tem kraju, ter dobro in blagoslov vsega, kar je v tem kraju. Iščemo zavetje pri Tebi pred zlom tega kraja, zlom ljudi in zlom vsega, kar je v njem!“

Glasovi „Amin, amin“ so prihajali z ust sahabijev. Nato je svojimi ashabiom rekel: „Napredujte z besedami Bismillahirrahmanirrahim.“

Okoli našega Mojstra Rasul al-akram so sahabi začeli znova marširati. Približali so se utrdbi Natat, eni izmed najmočnejših utrdb Khaybarja, in postavili svoj štab. Bil je večer. Običaj našega Mojstra Rasulullaha je bil, da ne napade, dokler ni jutro, in da najprej povabi sovražnika k Islamu. Zaradi tega so sahabi čakali do jutra. Nobeden izmed Judov ni opazil, da je islamska vojska prišla.

Po vodenju jutranjega namaza je Mojster vesolju zaključil priprave in mobiliziral mudžahide. Dvesto konjenikov in štiri tisoč pešakov se je približalo utrdbi Natat. Medtem so bili Judi, ki so prišli iz utrdbe, da bi skrbeli za svoje vinograde, vrtove in polja, presenečeni, ko so nenadoma naleteli na muslimanske vojake, in rekli: „Prisežemo, da so to Muhammad in njegova redna vojska!“ Začeli so bežati nazaj. Ko je videl njihovo stanje, je naš ljubljeni Prerok rekel: „Allah akbar! Allah akbar! Khaybar je uničen,“ in je te blagodejne besede ponovil trikrat.

„Mi, Preroki, ne zapuščamo dedičev. Kar pustimo za seboj, je sadaka za uboge.“
Hadis
aš-šarif

Naš Mojster, Prerok (sall-Allah ’alaihi wa sallam) je Judom povedal, naj postanejo muslimani ali se predajo in plačajo kharaj in jizya (davek, ki ga islamska država pobira od svojih nemuslimanskih podložnikov), sicer bo vojna in prelivanje krvi. Judi so se obrnili na enega svojih uglednežev, Sallama ibn Mishkama, in ga obvestili o situaciji. Sallam jih je spodbudil, naj se borijo, z besedami: „Prej sem vam povedal, naj krenete proti Muhammadu, niste sprejeli. Ne oklevajte, da se zdaj vsaj borite z Njim. Bolje je umreti v boju z muslimani, kot da ostanete sami v življenju!“ Judi so hitro zbrali svoje otroke in žene v utrdbo Katiba, svoje zaloge v utrdbo Naim in svoje vojake v utrdbo Natat.

Judi so na ponudbo islamske vojske, da postanejo muslimani, odgovorili s streljanjem puščic. Mudžahidi so puščice zadrževali s svojimi ščiti. Po ukazu našega ljubljenega Preroka so napeli lok in streljali puščice proti Judom na bastionih, ob tem pa so klicali „Allah akbar!“ Zdaj se je vojna začela. Na eni strani so se Sultan vesolja in Njegovi pogumni Ashabi borili za širitev Islama ter za to, da bi Judi sprejeli Islam in se rešili pred Jahannamom. Na drugi strani so bili Judi, ki niso sprejeli nobenega nasveta, ki so hoteli muslimane nenehno izdajati in so vztrajali pri nevidenju resnice. Ko so videli, da zadnji Prerok ni prišel iz njihovega ljudstva, so iz zavisti niso sprejeli. Poskušali so vse mogoče trike, da bi ubili našega Mojstra, Preroka, že od njegovega otroštva, vendar jim zaradi zaščite Allaha ta’ala ni uspelo.

Več kot deset tisoč judovskih vojakov je streljalo puščice na šestnajst sto veličastnih mudžahidov. Ashab al-kiram so se zaščitili s svojimi ščiti proti tem neprestanih puščicam, in kadar so imeli priložnost, so puščice, ki so padle na tla, ponovno streljali proti Judom. Kljub temu so bili nekateri sahabi ranjeni.

Nekje sredi boja je bil videti Hadrat Khabbab ibn Munzir, ki se je spoštljivo približal našemu Mojstru Habibullahu. Vprašal je: „Naj bo moje življenje žrtvovano za tebe, O Rasulallah! Ali ne bi mogli postaviti našega štaba nekam drugam?“ Naš Mojster, Prerok je odgovoril: „Insha-Allah ta’ala, bomo to storili zvečer!“ Mudžahidi so bili v dosegu puščic. Puščice, ki so jih Judje streljali iz utrdbe, so dosegle zadnji del islamskega štaba.15

Tisti dan se je boj nadaljeval s puščicami vse do večera. Približno petdeset sahabi je bilo ranjenih zaradi puščic. Ko je večer padel, je bil Hadrat Muhammad ibn Maslama zadolžen, da poišče novo lokacijo za štab. Ko je povedal, da je kraj z imenom Raji’ primeren, je bil islamski štab preseljen tja. Ranjeni so začeli prejemati medicinsko zdravljenje.16

„Na dan, ko smo osvojili utrdbo Khaybar, je Rasulullah (sall-Allahu ‘alaihi wa sallam) prepovedal uživanje mesa tame oslov in sklenitev mut’a nikaha.”
Hadrat Ali
(radiy-Allah
’anh)

Naslednji dan so herojski Ashabi, ki so prišli pred Natat, bojovali do večera. Obleganje se je nadaljevalo tretji, četrti in peti dan. Judje so vedno ostali v obrambi. V teh dneh našega ljubljenega Preroka ni bilo med mudžahidi dva dni, ker je imel močne glavobole. Prvi dan je zastavo predal Hadrat Abu Bakru, drugi dan Hadrat ’Umarju. Oba sta, v vlogi voditeljev Ashabov al-kiram, zelo srdito bojovala proti Judom, vendar nista uspela osvojiti utrdbe.

Medtem je bilo opaženo, da so Judje, katerih pogum je naraščal, odprli vrata utrdbe in začeli napad. Zdaj so začeli boj z neposrednim spopadom. Bitka je postala še bolj vroča. Ko je naš Mojster, Prerok, rekel svojimi ashabi, „Recite takbir, Allah akbar! Allah akbar!“, so se z navdušenjem podali na nasprotnike s klici takbir. Nekega trenutka je bil Mahmud, brat Muhammad ibn Maslame, mučen. Spopadi so se nadaljevali z intenzivnostjo do večera.

Naslednji dan je Marhab, eden najznamenitejših poveljnikov Khaybarja, prišel iz utrdbe v polni oklep. Bil je močan, ogromne postave. Do sedaj ga še nihče ni mogel premagati. Obrnil se je proti mudžahidom in začel se hvaliti, rekoč: „Jaz sem Marhab, znan po svoji pogumnosti in hrabrosti!“ Medtem, ko se je hvalil, je bil med sahabi videti mudžahid, ki je stopil naprej. V odgovor na Marhabove besede je zaklical: „Jaz sem Amir, ki se ne boji potopiti se v grozljive in nasilne boje,“ in stopil pred njega. Ogromen Marhab je s svojo mečem, na katerem je bilo napisano „Kdor ga dotakne, je uničen!“ udaril Hadrat Amirja. Pogumni Amir je takoj dvignil svojo ščit. Ko je debel meč udaril ob ščit, je zvenelo glasen zvok. Meč se je zagozdel v ščit.

Amir se je zatekel k Allahu in zaklical, „Ya Allah!“ ter z udarcem svojega meča zadel Marhabove oklepljene noge. Takoj ko je meč dotaknil jeklenega oklepa, se je odbil in zadel sahabija v nogo. Silovit odboj meča je povzročil pretrg arterije v Hadrat Amirjevi nogi. Ashab al-kiram so stekli in dvignili Amirja. Ponesli so ga v poveljstvo na zdravljenje. Vendar je Amir tam dosegel mučeništvo in odšel v Raj.17

Bojišče se je nadaljevalo z veliko intenzivnostjo. Konec dneva je naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu ’alaihi wa sallam) predlagal poganskemu Ghatfanitom, ki so prišli s štiri tisoč vojaki, da bi pomagali Judi v boju, naj zapustijo območje in se vrnejo v svoje dežele. Obljubil je, da jim bo dal letino datljev iz Khaybarja, če se bodo odločili za ta korak. Vendar so Ghatfaniti zavrnili to ponudbo. Ob tem je Gospodar vesoljne stvarnosti (sall-Allah ’alaihi wa sallam) ukazal svojimi ashabiom, naj prespijo noč okoli utrdbe, kjer so bili Ghatfaniti. Ghatfaniti, ki so se bali, da bi jih mudžahidi lahko napadli ponoči, niso mogli spati. Tiste noči je iz neznanega vira zvenel glas, ki je sporočal, da so bila Ghatfanitova območja napadena in da so bile njihove družine in premoženje prevzete. To se je ponovilo trikrat, vsi Ghatfaniti so to poslušali s strahom. Uyayna, njihov poveljnik, je prav tako slišal ta glas in pred svitom je zbral svoje vojake. Hitro so odšli iz Khaybarja in se odpravili proti svoji domovini. Zjutraj so bili Judi presenečeni in obupani, ker so Ghatfaniti brez razloga zapustili Khaybar. Zelo so obžalovali, da so jih poklicali na pomoč.