INCIDENT V HUDAYBIJI

Namen je „umra, rezultat je Hudaybiya

To je bil mesec Dhu'l-qadah v šestem letu Hidžre. Neke noči se je spoštovanemu Preroku (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) sanjalo, da je skupaj z Ashabi al-kiram odšel v Meko, opravil tawaf okoli Ka'ba in da so si nekateri skrajšali lase, nekateri pa jih obrili. Ko je naš Učitelj Rasulullah povedal svojimi ashabom o svojih sanjah, so bili zelo navdušeni. Šli bi v Meko, svojo čudovito domovino, polno spominov, kjer so odraščali in ki je niso videli od Hidžre. Obiskali bi in opravili tawaf okoli muqadda (svete) Ka'be, h kateri so se obračali pri petih dnevnih namazih in po kateri so hrepeneli. Kako dobra novica je bila to ... Ko so prejeli veselo novico našega ljubljenega Preroka: „Zagotovo boste vstopili v Masdžid al-Haram!“, so Ashabi al-kiram takoj začeli s pripravami.

Ko je naš Mojster Habib al-akram končal svoje priprave, je v Medini kot svojega namestnika pustil Abdulaha ibn Umm Maktum. Na prvi ponedeljek meseca Dhu'l-qadah je sedel na svojo kamelo z imenom Quswa. Skupaj s svojim 1400 Ashabi sta se poslovila od tistih, ki so ostali v Medini. Naredili so niyyah (namen v srcu, da naredijo dejanje zaradi Allaha) za 'umro (romanje v Meko) in šli proti mestu muqadda v Meki. S seboj so vzeli orožje za potovanje, svoje meče in sedemdeset kamel za žrtvovanje. Dvesto članov konvoja je bilo konjenikov, štiri pa so bile sahabije. Ena od njih je bila Hadrat Umm Salama, blagoslovljena in čista žena našega ljubljenega Preroka.

Ko so prišli na mesto mikat (kraji zunaj Meke, na katerih se muslimani zberejo pred vstopom v Haram. Ko pridejo na ta zbirališča, se fizično in duhovno pripravijo na to sveto dolžnost), ki se imenuje Dhu'l-Hulayfa, so si nadeli ihram (oblačila, ki se nosijo za hadž in 'umro. Za moške sta to dve veliki brezšivni beli tkanini, od katerih je ena ovita okoli dela telesa pod pasom, druga pa okoli zgornjega dela telesa) in opravili popoldanski namaz. Nato so označili ušesa kamel, ki bodo žrtvovane, in jim okoli vratu zavezali vrvi. Najiya tabni Jundub Aslami je dobil pomočnike, on pa je bil določen, da skrbi za kamele. Abbad ibn Bishr je bil imenovan za poveljnika konjeniške enote z dvajsetimi ljudmi, ki je bila vnaprej poslana na izvidovanje. Bushra ibn Sufyan je bil poslan kot poslanec v Meko.1

Naš ljubljeni Prerok in junaški Ashab, oblečeni v ihram, so začeli hvaliti AllahA ta'ala, potrjevali Njegovo slavo in Ga prosili :

“Labbayk! Allahumma Labbayk! Labbayk! La sharika laka Labbayk! Innal hamda wenni'mata laka wal-mulka la sharika lak!“

(Tukaj sem! O moj Allah, tukaj sem! Vedno znova se s svojimi besedami in bitjem odzivam na Tvoje povabilo; podrejam se Tvojim ukazom. Ti nimaš partnerja, z vsem svojim bitjem se obračam k Tebi. Vsa hvala in blagoslovi so zate. Suverenost je Tvoja. Ti nimaš partnerja.)

Ob tej blagoslovljeni talbiji sta se zemlja in nebo zatresla, Dhu'l-Hulayfa pa je pridobil svetleče stanje. Vsi so bili navdušeni. Zapustili so Dhu'l-Hulayfo, da bi čim prej prispeli v Meko.

Na poti sta Hadrat 'Umar in Hadrat Sa'd ibn Ubada pristopila k našemu Mojstru Habibu al-akramu in izrazila svojo zaskrbljenost z besedami: „O Rasulallah! Ali bomo šli k ljudem, ki so v vojni z vami, brez orožja? Bojimo se, da te bodo Kurajši napadli in poškodovali tvoje

“Prisegam pri Allahu ta'ala, da bom sprejel vse, kar od mene zahtevajo Kurajši, pod pogojem, da spoštujejo Bayt aš-šarif.!”
Hadis
aš-šarif

blagoslovljeno telo.“ Prerok obeh svetov je rekel: „Naredil sem namero za 'umro. V tem stanju ne želim nositi orožja.“

Potovanje je bilo mirno. Na poti so se ustavljali pri različnih plemenih in naš Učitelj, Prerok, jih je vabil k Islamu. Nekateri so se obotavljali sprejeti, nekateri pa bi poslali darila. Tako so prehodili polovico poti in prišli do kraja, imenovanega Gadir al-Ashtat, za Usfanom. Sem se je po srečanju s Kurajši vrnil Hadrat Bushr ibn Sufyan, ki je bil zadolžen za pošiljanje novic Mekancem. Našemu ljubljenemu Preroku je povedal, kaj je videl: „O Rasulallah! Kurajši so izvedeli, da prihajaš. Zaradi strahu so sosednjim plemenom priredili pojedine in jih prosili za pomoč. Poslali so konjeniško enoto z dvesto možmi na izvidovanje proti tebi. Sosednja plemena so to prošnjo sprejela in se združila na lokaciji, znani kot Baldah. Zgradila so številne vojaške utrdbe in prisegla, da vas ne bodo spustila v Meko..”

Zaradi te novice je postal Prerok zelo žalosten in rekel: „Kurajši so uničeni. Vojna jih je že izčrpala... Ali Kurajšovi politeisti mislijo, da imajo moč? Wallahi, nikoli se ne bom prenehal boriti proti njim, dokler moja glava ne bo ločena od mojega telesa ali dokler ne bom naredil te religije, ki jo je Allah ta'ala poslal, da jo širi, prevladujoče in superiorne!”

Nato se je obrnil k svojim junaškim Ashabom in jih vprašal za njihova mnenja in poglede na to zadevo. Veličastni Ashabi, ki so se z vsem svojim bitjem posvetili Rasulullahu, so rekli: „Allah ta'ala in Njegov Rasul vesta bolje. Naj bodo naša življenja žrtvovana za vas, o Rasullah! Odpravili smo se na pot z namenom, da bi opravili tawaf okoli Baitullaha. Nismo prišli, da bi koga ubili ali se borili. Če pa nam želijo preprečiti obisk Ka'be, se bomo z njimi zagotovo spopadli in dosegli svoj cilj!“

Naš ljubljeni Prerok je bil zadovoljen z odločnostjo Ashabov al-kiram. Rekel je: „Potem hodite s slavnim imenom Allah ta'ala!“ Okoli našega Preroka, so se sahabii začeli odpravljati proti Meki in govorili: „Labbayk! Allahumma Labbayk!“ in takbirji: “Allahu akbar! Allahu akbar!”

Nekega popoldneva je Hadrat Bilal al-Habashi z vso lepoto svojega glasu recitiral azan al-Muhammadi in naznanil, da je prišel čas za namaz. Medtem je tja prispela kurajševska konjenica dvesto mož in se ustavila med sahabijem in Meko. Bili so pripravljeni na napad. Kljub temu je Prerok svetov s svojimi ashabi oblikoval vrste in začel izvajati namaz. To je bil pogled, vreden ogleda: Njegovi Ashabi, ki jih je bilo okoli štirinajststo, so v vrstah stali za našim ljubljenim Prerokom, nepremično stali v qiyam in se priklanjali za ruku. Še posebej, ko so se vsi skupaj spustili na sajdo, je bilo videti, kot da se priklanja in dviga veličastna gora.

“Ali Kurajšovi politeisti mislijo, da imajo kakršno koli moč? Wallahi, dokler ne naredim te religije dominantne in superiorne, zaradi katere me je Allah ta'ala poslal, da jo širim, ali dokler se moja glava ne loči od mojega telesa, se ne bom nikoli obotavljal v boju proti njim!”
Hadis
aš-šarif

Dejstvo, da so pokazali skromnost s tem, da so svoja častna čela položili v zemljo v prisotnosti Allaha ta'ala, je prineslo ljubezen Islama v srca nekaterih Kurajš konjenikov. Ko so ashabi al-kiram končali namaz z izvajanjem salama, je poveljnik kurajševske konjenice izrazil obžalovanje z besedami: „Če bi izkoristili to stanje muslimanov in napadli, bi jih večino pobili! Zakaj nismo napadli, ko so opravljali namaz?“ Nato je svojim prijateljem dejal, da tokrat ne bodo zamudili priložnosti: „Ne skrbite. Zagotovo bodo začeli še en namaz, ki jim je dražji od lastnih življenj in otrok!“

Allahu ta'ala je te njihove besede prenesel našemu Preroku, tako da je poslal objavo z Gabrijelom 'alaihis-salam.

V spustu ajat al-karima je zapisano: “(O Moj Habib!) Ko si med njimi in jih (pred sovražnikom) vodiš v namaz (razdeli jih v dve skupini), naj nekateri stojijo s teboj (v namaz, drugi pa proti sovražniku). Naj vzamejo svoje orožje. Tisti, ki so bili z vami in so opravili en rakat, naj gredo proti sovražniku (pri čemer naj se izogibajo dejanjem, ki izničujejo namaz). Po tem naj druga skupina, ki še ni opravila namaza, pride in opravi drugi rakat z vami ter naj vzame svoje oklepe, ščite in orožje. (Naj z vami recitirajo tašahhud. Ko opravite salam, naj se odpravijo proti sovražniku, ne da bi opravili salam, tisti, ki so molili en rakat, naj se vrnejo, sami zmolijo še en rakat in opravijo salam. Tisti, ki so opravili drugi rakat z imamom, naj pridejo nazaj, dokončajo namaz tako, da opravijo še en rakat in salam). Neverniki želijo, da bi zanemarili svoje orožje in blago, da bi lahko izvedli nenaden napad ... Če vas moti dež ali če ste bolni, vam ni nič krivo, da ste odložili svoje orožje. Vendar pa poskrbite za vse previdnostne ukrepe. Resnično, Allah ta'ala je za nevernike pripravil ponižujoče mučenje.”2

Pozno popoldne, ko je Hadrat Bilal recitiral azan, je med Ashabi al-kiram in Meko ponovno stala konjenica Kurajšev, ki je bila pripravljena na napad. Naš Učitelj, Prerok, je vodil svoje Ashabe v namaz, kot je navedeno v ajat al-karima.

Politeisti so se čudili temu previdnemu namazu muslimanov. Allah ta'ala je v njihova srca vlil strah. Niso si upali ukrepati. Odšli so od tam, da bi prinesli novico v Meko. Tudi naš Učitelj, Prerok in njegovi Ashabi so se odpravili v Meko.

Ko so dosegli meje Meke, je Quswa, kamela našega Preroka Rasulullaha (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), nenadoma sedla brez očitnega razloga. Zelo so se trudili, da bi se dvignila, vendar ni vstala. Na to je Sultan vesolja dejal: „Ni tako nagnjen k temu, da bi se tako usedla. Vendar pa je Allah ta'ala, ki je nekoč preprečil, da bi slon (Abraha) vstopil v Meko, zdaj zasegel Quswa. Prisegam pri Allahu ta'ala, ki ima moj obstoj v svoji moči, da bom vse, kar od mene zahtevajo Kurejši od stvari, ki jih je Allah ta'ala prepovedal početi v Haramu (na primer opustitev bojevanja in prelivanja krvi), zagotovo izpolnil njihove zahteve!“

Nato so poskušali doseči, da bi se Quswa dvignila. Kamela je skočila pokonci. Ni vstopila na meje Harama, ampak se je ustavila na območju Hudaybiya, ki je tik ob meji. Naš Prerok in Ashabi al-kiram so se ustavili na tem kraju z malo vode.

Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je svoj šotor postavil zunaj meje blagoslovljene Meke. Tam je začel čakati s svojimi ashabi. Ko bo prišel čas, bodo opravili svoj namaz znotraj meja Meke al-Mukarramah. V vodnjakih ni bilo več vode za pitje ali uporabo. Voda je bila le v čaši našega Učitelja, Preroka. Sahabi, ki so bili v težkem položaju, so rekli: „Naj bodo naša življenja žrtvovana za vas, o Rasulallah! Voda je samo v tvoji čaši. Mi smo uničeni.”

Prerok svetov je rekel: „Dokler sem med vami, ne boste propadli.“ Nato je rekel: „Bismillah“ in položil svojo blagoslovljeno roko na cisterno. Ko jo je dvignil in rekel: „Prosim, vzemi!“, je med njegovimi blagoslovljenimi prsti kot iz vodnjaka začela pritekati voda. Ashabi al-kiram so jo pili, opravili abdast (wudu, obredno umivanje), napolnili vse svoje sklede z vodo ter napojili svoje konje in kamele. Naš ljubljeni Prerok, ocean usmiljenja, ki je z nasmehom opazoval svoj Ashabe, se je zahvalil Allahu ta'ala.

Hadrat Jabir ibn Abdullah, ki je bil tisti dan tam navzoč, je dejal: „Bilo nas je tisoč štiristo ljudi. Če bi nas bilo celo sto tisoč ljudi, bi ta voda zadostovala za vse nas.“

Bi’at ar-Ridwan

Medtem ko je bil naš Mojster Rasul al-akram v Hudaybiya, Budayl, vodja plemena Khuzaa, ki je bil prijatelj z muslimani, je prišel in poročal, da se je vojska Kurajšev, ki so se ji pridružila sosednja plemena, ustavila v Hudaybiya in prisegla na boj, dokler se njihova vojska ne razprši. Na to je naš Učitelj, Prerok dejal, “Sem nismo prišli, da bi se borili proti komur koli. Prišli smo samo zato, da bi opravili 'umro, obkrožili in obiskali Ka'ba al-mu'azzama. Kljub temu se bomo borili proti vsakomur, ki nam bo poskušal preprečiti obisk Baitullaha. Nedvomno so vojne močno spodkopale Kurajše, jih oslabile in jim povzročile veliko škode. Če želijo, jim bom določil obdobje premirja. V tem obdobju bodo varni pred mano. Ne smejo stopiti med mene in druga plemena. Pustijo me pri miru z njimi. Če postanem zmagovalec nad temi plemeni in jih Janab al-Haqq vodi ter postanejo muslimani, lahko po želji politeistov Kurajšev postanejo muslimani kot oni. Če ne bom zmagal nad drugimi skupnostmi, kot mislijo, bodo sami našli uteho in pridobili moč. Če kurajški politeisti tega ne sprejmejo in se skušajo boriti proti meni, prisegam pri Allahu ta'ala, v čigar moči je moj obstoj, da se bom boril proti njim, dokler se mi glava ne loči od telesa zaradi te vere, ki jo skušam širiti. Potem bo Allah ta'ala zagotovo izpolnil svojo obljubo, da mi bo pomagal!”

“O Urwa! Povej mi zaradi Allaha! Ali je primerno ovirati žrtvovanje teh kamel, obisk Ka'ba al-mu'azzama in njegovo obhajanje?”
Hadis
aš-šarif

Budayl, vodja plemena Khuzaa, se je odpravil, da bi prenesel sporočilo našega Mojstra, Preroka, Kurajšitskemu vodstvu. Ko so politeisti poslušali, kaj je naš Učitelj Rasulullah povedal prek Budayla, so poslali enega svojih uglednih mož, Urwa ibn Mas'uda, da bi se srečal z našim Učiteljem, Prerokom. Ko je Urwa izjavil, da so Kurajši odločeni, da nikogar ne spustijo v Meko, je naš Gospodar Habib al-akram vprašal: „O Urwa! Povej mi zaradi Allaha! Ali je primerno ovirati žrtvovanje teh kamel, obisk Ka'ba al-mu'azzama in njegovo obhajanje?“ Nato je Urvi povedal, kaj je rekel poglavarju plemena Khuzaa.

Medtem ko je Urwa poslušal našega Učitelja, Preroka, je bil pozoren tudi na vedenje in dejanja Ashabov al-kiram, njihovo vedenje drug do drugega in do Preroka vesolja, njihovo spoštovanje in čaščenje. Ko je prisluhnil ponudbi našega ljubljenega Preroka, je vstal in odšel, da bi o tem povedal Kurejšem. Šel je k njim in rekel: „O, ljudje Kurajšev! Veste, da sem šel kot odposlanec v prisotnost mnogih vladarjev, kot so Cezar, Negus in Shah. Prisegam, da še nikoli nisem videl nobenega vladarja, ki bi ga obravnavali z enakim spoštovanjem in pieteto, kot jo muslimani izkazujejo Mohamedu. Nihče od njegovih ashabov ne govori brez njegovega dovoljenja. Če mu z glave pade las, ga zgrabijo in ga hranijo na prsih, da bi ga blagoslovili. Ko govorijo v njegovi bližini, tako znižajo glas, da jih je komaj slišati. Zaradi spoštovanja do Njega ne morejo gledati Njegovega obraza; gledajo v tla. Če da znak ali ukaz svojemu ashabu, ga skušajo izpolniti tudi za ceno lastnega življenja.

O Kurajši! Ne glede na to, kolikokrat si potegnite meče, kakršno koli sredstvo poskusite, ne bodo dostavili niti enega samega las njihovega Preroka za vas. Ne bodo dovolili, da bi mu karkoli škodovalo, nikomur ne bodo dovolili, da bi se ga celo dotaknil. Takšna je situacija. Dobro premislite, kaj bo sledilo! Glede na to nam Mohamed ponuja dobro premirje, izkoristite ga!“

Kurajševski politeisti teh besed niso sprejeli in so se do Urwe obnašali grobo ter ga žalili.

Ko ni bilo nobenih novic s sedeža Kurajšev, je naš Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) poslal Hirash ibn Umayya kot odposlanca, da bi ponovil njegove ponudbe. Politeisti so z muslimanskim odposlancem ravnali zelo grobo. Zaklali in pojedli so njegovo kamelo ter ga napadli, da bi ga ubili. Ko je Hirash ibn Umayya, ki je komaj ušel iz njihovega objema, prišel k našemu Preroku, in mu razložil situacijo, je bil zelo razburjen zaradi te žalitve njegovega odposlanca.

Medtem se je Hulays, vodja plemena Ahabish, pojavil na sedežu politeistov. Prihajal je proti našemu Učitelju, Preroku. Politeisti so ga imenovali za odposlanca. Ko je naš ljubljeni Prerok videl, da prihaja Hulays, je rekel: „Ta oseba, ki prihaja, je iz naroda, ki spoštuje žrtve in si prizadeva izpolniti zapovedi Allahu ta'ala in častiti. (O Moji ashabi!) Peljite žrtvene kamele proti njemu, da jih bo videl!“ Ashabi al-kiram so spustii žrtvene kamele proti njemu in rekli: „Labbayk! Allahumma Labbayk!“

Ko je Hulays videl žrtvene živali z zavezanimi vratovi in označenimi ušesi, si jih je dolgo ogledoval. S solzami v očeh in žalostnim glasom, ki je prihajal iz globine njegove duše, si ni mogel kaj, da ne bi rekel: „Muslimani nimajo drugega namena kot opraviti tawaf in obiskati Ka'bo. Kako slabo je, če jim to preprečimo! Prisegam pri Rabbu Ka'be, da bodo Kurajši zaradi tega njihovega napačnega dejanja pogubljeni.“ Prerok svetov je slišal te besede in rekel: „Da, bodo, o brat, ki pripadaš sinovom Kinana.“ Hulays zaradi svoje sramote ni mogel priti v navzočnost našega Učitelja Rasulullaha, niti ni mogel pogledati njegovega blagoslovljenega obraza. Vrnil se je na sedež Kurajšev. Povedal jim je, kaj je videl, in odkrito izrazil svoje mnenje: „Mislim, da ni prav, da mu preprečite obisk Ka'be.“ Kurajševski politeisti so se zelo razjezili in Hulaisa obtožili nevednosti.

Tokrat so politeisti kot odposlanca poslali Mikraza ibn Hafsa, ki je bil znan po svoji krutosti. Tudi on je dobil odgovor in se vrnil. Po Mikrazovem poslanstvu so se politeisti bali nenadnega napada muslimanov.

Naš Prerok, ni želel pustiti nedokončanega dela in je želel poslati enega od svojih Ashabov, ki so ga Kurajši spoštovali. Nazadnje je bilo odločeno, da bo poslan Hadrat 'Uthman. Naš ljubljeni Prerok je 'Uthmanu ibn Affanu rekel: „Povej jim, da nismo prišli sem, da bi se z nikomer borili. Prišli smo le obiskat Ka'bo al-mu'azzama in opraviti tawaf. Zaklali bomo žrtvene kamele, ki jih imamo, in se vrnili. In jih povabili k islamu!“ Poleg tega mu je naročil, naj muslimanom v Meki sporoči veselo novico, da bo Meka v bližnji prihodnosti osvojena.3

Hadrat 'Uthman je šel k politeistom in jim povedal točno to, kar je rekel naš Učitelj, Prerok. Tudi oni so se negativno odzvali na ponudbo Hadrata 'Uthmana. Rekli so, da lahko samo Hadrat 'Uthman opravlja tawaf okoli Baitullaha, če to želi. Hadrat 'Uthman je odgovoril: „Če Rasul 'alaihis-salam ne bo opravil tawafa pri Baitullah, ga tudi jaz ne bom!“

Politeisti so bili zaradi tega zelo jezni in so ga zadržali. Ta novica je prišla do Ashabov al-kirama kot „'Uthman je bil mučeniško umorjen.“ Ko so našega Učitelja, Preroka, obvestili o situaciji, je postal zelo žalosten in dejal: „Če je ta novica pravilna, ne bomo zapustili tega kraja, dokler se ne bomo spopadli s temi ljudmi.“ Nato je sedel pod drevo, imenovano Samura, in povabil svoje Ashabe k bi'atu z besedami: „Allah ta'ala ti je ukazal, naj mi prisežeš zvestobo.”

“Nihče od tistih, ki so resnično obljubili zvestobo pod drevesom, ne bo vstopil v Džahannam..” Hadis
aš-šarif

Junaški Ashabi so dali svoje roke nad blagoslovljeno roko našega Učitelja, Preroka in obljubili: „Mi smo obljubili našo zvestobo boriti pred vami, da bi dosegli osvojitev ali biti mučeniško za to stvar, dokler Allah ta'ala vam daje zmago!“ Naš Učitelj, Prerok, je položil eno roko čez drugo in si obljubil zvestobo v imenu Hadrat 'Uthmana, ki ni bil prisoten tam. Naš Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je bil zelo zadovoljen s tem bi'atom svojih ashabov in dejal: „Nihče od tistih, ki so resnično obljubili zvestobo pod drevesom, ne bo vstopil v Jahannam.“ Ta bi'at se je imenoval Bi'at ar-Ridwan.4

Ashabi al-kiram (radiy-Allahu 'anhum) so odpeli svoje meče in nestrpno čakali na znak Rasul 'alaihis-salam.

Medtem so kurajšski vohuni, ki so opazovali islamski štab, videli, kako so mudžahidi obljubili zvestobo našemu ljubljenemu Preroku, da se bodo do mučeništva borili za to stvar, in se pripravljali. Izvidniki so nemudoma prišli na sedež Kurajšev in jim povedali, kaj se je zgodilo.

Naš Prerok, je ponoči postavljal straže kot previdnostni ukrep za zaščito svojih ashabov. Neke noči, ko je bil Hadrat 'Uthman zaprt, je skupina petdesetih politeistov pod poveljstvom Mikraza napadla, da bi lahko izvedla napad, medtem ko so muslimanski vojaki spali. Tisto noč so bili Mohamed ibn Maslama in njegovi prijatelji v službi. Po kratkem boju so ujeli nevernike. Pobegnil je le Mikraz. Ujetnike so pripeljali k našem Preroku. Nekatere od njih so zaprli, nekatere pa so pomilostili. Politeisti so želeli naslednjo noč izvesti še en napad, vendar so jih spet ujeli. Naš Prerok, je pomilostil in izpustil tudi njih.

Mirovna pogodba iz Hudaybije

Strah je napolnil srca vojske nevernikov, ki so se zavedali, da je islamska vojska dan in noč pripravljena na vojno in da lahko kadar koli napade. Ker so videli, da ni drugega izhoda kot sklenitev pogodbe, so hitro izbrali odbor odposlancev. Temu odposlancu, izvoljenemu pod predsedstvom Suhajla bin Amra, so rekli: „Sklenite pogodbo pod pogojem, da muslimani letos ne vstopijo v Meko.”

Naš ljubljeni Prerok se je srečal z odposlanci Kurajšev. Prva zahteva odposlancev je bila izpustitev njihovih ujetih moških. Prerok svetov je rekel: „Če ne izpustite mojega Ashaba, ki ste ga zadržali v Meki, ne bom izpustil teh vaših mož.“ Suhayl je z besedami: „Iskreno, z nami ste ravnali zelo pravično in pošteno,“ zagotovil izpustitev Hadrat 'Uthmana, ki je bil zaprt v Meki, in približno desetih sahabov, ki so jih pred tem zaprli. Nato so izpustili še politeiste, ki so jih ujeli in zaprli med racijo.

Po dolgih razpravah je bil dosežen dogovor. Nato je bilo treba dogovor zapisati. Za pisarja je bil izbran Hadrat Ali. Prinesli so papir in pero, da bi napisali mirovno pogodbo. Naš Mojster Habibullah, ki je bil poslan kot milost za vse svetove, je rekel Hadratu Aliju: „Piši.“ „Bismillahirrahmanirrahim!“ Suhayl je temu takoj ugovarjal in dejal: „Prisegam, da ne vem, kaj pomeni beseda Rahman. Ne piši tako, piši Bismika Allahumma! V nasprotnem primeru se ne bom približal miru!“ Naš Učitelj, Prerok, je v sklenitvi miru videl veliko modrost. Zato je rekel: „Tudi Bismika Allahumma je lepa,“ in rekel Hadrat Aliju, naj jo napiše tako. Ko je bil napisan in ko je Naš Prerok rekel: „To so členi, na podlagi katerih je Muhammad Rasulullah podpisal s Suhaylom ibn Amrom, da bi izpolnil pogoje, o katerih sta se stranki dogovorili in sklenili mir,“ je bilo videti, da je Suhayl držal roko Hadrat Alija. Obrnil se je proti našemu Preroku, in rekel: „Prisegamo, da če bi sprejeli, da ste Rasul Allaha, vam ne bi nasprotovali ali vam preprečili obiska Ka'be. Zato namesto Rasulullah napišite Muhammad, sin Abdulaha!“

Naš Učitelj, Prerok je sprejel tudi to in rekel: „Prisegam pri Allahu, tudi če me zanikate, sem nedvomno Rasulallah ta'ala. To, da sta zapisana moje ime in ime mojega očeta, ne odpravlja mojega preroštva. O Ali! Izbriši ga in napiši Mohamed, sin Abdullaha.“

Nihče od Ashabov al-kiram se ni strinjal, da se izbriše beseda Rasulullah. Ko so za trenutek pozabili na vse, so rekli: „O Ali! Napiši Muhammad Rasulullah, sicer bomo naš problem s politeisti rešili le z mečem!“ Naš Učitelj, Prerok, je bil zadovoljen z gorečnostjo svojega Ashaba, vendar je s svojimi blagoslovljenimi rokami nakazal, naj bodo tiho. Ko je ukazal Hadrat Aliju, naj ga izbriše, je ta prosil za odpuščanje z besedami: „Naj bo moje življenje žrtvovano zate, o Rasulallah! Ne morem izbrisati tega tvojega blagoslovljenega atributa!“ Naš ljubljeni Prerok ga je prosil, naj pokaže omenjeno besedo. Ko jo je pokazal, je vzel pogodbo in besedo izbrisal s svojim blagoslovljenim prstom. Zapisal je sin Abdullaha.

Nato so začeli pisati članke:

1- Pogodba bo veljala deset let. V tem obdobju pogodbenici ne smeta vojskovati med seboj.

2- Muslimani letos ne bodo obiskali Ka'be. Vendar pa bodo lahko jo bodo lahko obiskali po enem letu.

3- Muslimani, ki pridejo obiskat Ka'ba, ostanejo v Meki tri dni, in ne smejo nositi nobenega drugega orožja, razen običajnega orožja za potovanje.

4- Medtem ko muslimani opravljajo tavaf okoli Ka'ba, morajo mekanski politeisti oditi iz Ka'be in jim omogočiti, da svobodno opravljajo tavaf.

5- Če oseba iz Kurajšev postane musliman in odide v Medino brez dovoljenja svojega skrbnika, bo vrnjena, če pa musliman spremeni stran in odide v Meko, ne bo vrnjena. V zvezi s tem členom je Umar vprašal: „O Rasulallah! Ali boš sprejel tudi ta pogoj?“ Naš ljubljeni Prerok se je nasmehnil in rekel: „Da.“ Naj nas Allah ta'ala odvrne od tistih, ki bodo od nas odšli k njim!

6- Če kdo od Ashabov pride v Meko z namenom, da opravi hadž ali 'umro, sta njegovo življenje in premoženje varna.

7- Če se kdo od politeistov na poti v Damask, Egipt ali kam drugam ustavi v Medini, sta njegovo življenje in premoženje prav tako varna.

8 - Druga arabska plemena lahko sprejmejo zaščito katere koli stranke, ki jo želijo, in se lahko združijo z muslimani ali politeisti.5

“O Abu Jandal! Bodi še malo potrpežljiv! Prenesi, kar se ti dogaja! Prosite za nagrado od Allahu ta'ala. Resnično, Allah ta'ala bo tebi in drugim muslimanom, ki so šibki in osamljeni, kot si ti, olajšal izhod.”
Hadis
aš-šarif

Čas je bil za podpis pogodbe. V tistem trenutku so videli, da se islamski vojski približuje oseba, ki je na nogah vlekla verige. Vedno bolj se je približeval in kričal: „Rešite me!“ Ko je slišal ta glas, je vodja odbora Kurajšev takoj skočil pokonci. Vzel je trnovo drevesno vejo in začel udarjati tistega človeka po glavi in obrazu. Priklenjena oseba se je vrgla k blagoslovljenim nogam našega Rasullaha in prosila: „Reši me, o Rasullah!“ Ta oseba je v Meki sprejela Islam, zato jo je njen oče priklenil na verige. Vsak dan so ga hudo mučili in ga silili, da je častil malike. Izkoristil je odhod politeistov v Hudajbijo, pretrgal verige, zapustil Meko, ne da bi ga kdo videl, in se vrgel med muslimane. Ta blaženi človek, ki je dosegel vodstvo, je bil Hadrat Abu Jandal, Suhaylov sin, ki je bil vodja odbora politeistov. Suhayl je našemu ljubljenemu Preroku pokazal na svojega sina Abu Jandala in rekel: „To je prvi človek, ki mi ga boš vrnil v skladu s pogodbo, ki sva jo pravkar napisala.“

Naš Učitelj, Prerok in ashabi so bili zelo razburjeni. Vsi so z radovednostjo čakali na odgovor našega Preroka Rasullaha. Na eni strani je bila mirovna pogodba, na drugi strani pa je bil sahabi mučen. Prerok svetov je rekel Suhaylu: „Mirovne pogodbe še nismo podpisali!“ Suhajl je vztrajal in rekel: „O Mohamed! Preden je prišel moj sin, smo zapisali in dokončali člene mirovne pogodbe. Če ne vrneš mojega sina, ne bom nikoli podpisal te mirovne pogodbe!“

Čeprav je naš Učitelj, Prerok, dejal: „Zaradi mene ga izločite iz pogodbe,“ politeisti tega niso sprejeli. Medtem ko je Suhayl ibn Amr vlekel sina stran, je Abu Jandal jokal: „O Rasulallah! O moji muslimanski bratje! Čeprav sem bil počaščen s tem, da sem postal musliman, in sem se zatekel k tebi, me izročaš politeistom? Ali se vam zdi primerno, da sem vsak dan podvržen neznosnemu mučenju? O Rasulallah! Ali me vračaš tako, da me bodo prisilili, da opustim svojo vero?!”

Zelo težko je bilo prenašati to srce parajočo prošnjo. Sahabiji, katerih srca so bila polna žalosti, so začeli jokati. Oči našega ljubljenega Preroka, oceana usmiljenja, so bile polne solz. Prišel je do Suhayla in ga prosil: „Ne storite tega! Daj mi ga!“ Vendar je Suhajl odgovoril: „To ni mogoče, ne bom mu odpustil!“

Na to ga je naš ljubljeni Prerok potolažil z besedami, “O Abu Jandal! Bodi še malo potrpežljiv! Prenesi, kar se ti dogaja! Prosite za nagrado od Allaha ta'ala. Resnično, Allah ta'ala bo tebi in drugim muslimanom, ki so šibki in osamljeni, kot si ti, olajšal izhod.“ Nato je rekel: „Ne bi bilo dobro, če ne bi izpolnili svoje obljube.“ Abu Jandal je rekel: „Razumem, o Rasulallah,“ in izrazil, da bo potrpežljiv.

Tudi politeisti v odboru niso mogli prenesti tega srce parajočega dogodka in so rekli: „O Mohamed! Zaradi tebe smo vzeli Abu Jandala pod svoje varstvo. Ne bomo dovolili, da ga Suhayl muči!“

Po tem sta si naš Rasulullah in Ashabi al-kiram nekoliko oddahnila. (Suhayl ibn Amr je po osvojitvi Meke postal musliman in eden od Ashabov al-kiram.)

Stranke so napisale in podpisale dva izvoda mirovne pogodbe. Politeisti so se vrnili na svoj sedež.6

Odbor Kurajšev je bil zelo zadovoljen s temi členi, ki so se zdeli proti muslimanom. Nasprotno, ta mirovna pogodba je bila velika zmaga za vernike in ti členi so bili v prid muslimanom. Najprej so politeisti priznali islamsko državo. Če bi se politeist iz Meke na poti v Damask ali Egipt zaradi trgovine ali drugih namenov ustavil v Medini, bi bila njegovo življenje in premoženje varna. Tako bi politeisti od blizu opazovali življenje muslimanov, se čudili islamski pravičnosti in lepemu odnosu ashabov drug do drugega ter vzljubili Islam. Posledično bi postali muslimani in se pridružili vrstam sahabov.

S to pogodbo, ki naj bi trajala deset let, bi se število muslimanov povečalo in pridobili bi na moči. Islam bi se razširil povsod.

Vendar je člen, ki se je glasil: „Če kdo od Kurajšev postane musliman in želi najti zatočišče v Medini, bo vrnjen,“ žalostil našega Učitelja, Preroka. Rekel je: „Zagotovo bo Allah ta'ala ustvaril priložnost, pot ven za njih.”

S politeisti ni bilo več kaj početi. Naš Učitelj Rasul alakram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je rekel Ashabom al-kiram: „Prosim, vstanite! Zakoljite svoje žrtvene živali. Ko si boste obrili glave, se umaknite iz ihrama.“ Naš Učitelj, Prerok, je zaklal svojo žrtveno žival pred vsemi. Hadrat Khirash ibn Umayya, njegov frizer, ga je obril. Ashab alkiram je te blagoslovljene lase ujel v zraku, še preden so lahko padli na tla, in jih obdržal za blagoslov. Ashabi so zaklali tudi svoje žrtvene živali; nekaterim so obrili lase, nekaterim so jih skrajšali.7

V Hudaybiji so ostali približno dvajset dni. Naš Učitelj, Prerok se je s svojimi prijatelji odpravil na pot, da bi se vrnil v Medino. Na poti je Allah ta'ala našemu Učitelju, Preroku, razkril Sura al-Fath in sporočil veselo novico, da bo dopolnil svoje blagoslove in pomoč.

V dneh, ko je Sultan vesolja (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) zmagoslavno prišel v svetlečo Medino, je bil Abu Basir, iz plemena Thaqif iz Kurajšev, počaščen, da je postal musliman. Ker se je zavedal, da ne more živeti med politeisti, je Abu Basir prišel v Medino peš. V skladu s pogodbo Hudaybiya je zapustil Medino in se naselil v kraju, imenovanem Iys, na obali Rdečega morja.8

“Zagotovo smo vam zagotovili jasno zmago.” al-Fath: 1

Ta kraj se je nahajal na trgovski poti, po kateri so politeisti iz Kurajšev odhajali v Damask. Potem so tisti, ki so postali muslimani iz Kurajšev, zapustili Meko in namesto v Medino odšli v Iys, v Abu Basir. Prvi med njimi je bil Hadrat Abu Jandal. Ta proces se je nadaljeval. Poslali so petdeset ljudi, sto ljudi, dvesto ljudi, tristo ljudi. Karavana Kurajšev je morala na poti v Damask iti skozi to mesto. Hadrat Abu Basir in muslimani z njim so lovili politeiste, ki so šli tod mimo, in jih prosili, naj postanejo muslimani. S tistimi, ki niso postali muslimani, so se borili in jih spravljali v težak položaj.

Mekanski politeisti so videli, da so njihove trgovske poti do Damaska blokirane, zato so v Medino poslali odbor. Prosili so, naj umaknejo člen iz Hudajbijske pogodbe, ki se je glasil: „Če oseba iz Kurajša postane musliman in odide v Medino brez dovoljenja svojega skrbnika, bo vrnjena.“ Naš Prerok se je usmilil in sprejel njihovo prošnjo. Tako je bila odprta trgovska pot Kurajšev do Damaska. V zameno za njihovo potrpežljivost so muslimani prišli v Medino k našemu Preroku.

O NAJLEPŠI MED NAJLEPŠIMI!

O, najlepši med najlepšimi, ti me žgeš s svojo ljubeznijo!
Moje oči ne vidijo ničesar; moj um je napolnjen s tvojim pogledom!
Ti si Shah „Ka'ba Qawsain“ in jaz neposlušen suženj,
Kako lahko ta zmedeni govori o tem, da je tvoj gost?
Ko si nekoč pomiloval in pogledal, si oživil mrtva srca,
zatekel sem se k tvojemu neskončnemu usmiljenju in potrkal na tvoja vrata.
Ti si vir dobrote, ocean zdravil!
Dovolite mi kapljico, ne vem, kaj bi mi pomagalo!
Vsi prihajajo v Meko, Ka'ba, Safa in Marwa.
Jaz pa sem za vas prehodil gore in hribe.
Sinoči sem se v sanjah z glavo dotaknil neba,
Mislil sem, da so mi služabniki pri tvojih vratih stopili na vrat.
O, Hadrat Jami, slavček mojega dragega!
Med tvojimi pesmimi sem izbral ta kuplet:
„Kakor psi, ki se jim je izmuznil jezik, so se spustili navzdol,
v upanju na drobno kapljico, sem prišel do tvojega oceana naklonjenosti.”
Mawlana Khalid al-Baghdadi (quddisa sirruh)