GAZA JARKA (HANDAK)

Udarila je strela

“Želim sodelovati pri thawabu, ki ga zaslužite z delom.” Hadis
aš-šarif

Kopanje jarka se je začelo vsako jutro zgodaj zjutraj in trajalo do večera. Nekega dne si je med kopanjem Hadrat Ali ibn Hakam poškodoval stopalo. Posadili so ga na konja in ga pripeljali k našemu Preroku. Prerok svetovmu je drgnil stopalo in rekel: "Bismillahirrahmanirrahim". Kot čudež našega Učitelja sta se krvavitev in bolečina v stopalu v trenutku ustavila.

Kopanje jarkov se je nadaljevalo. Ashab je naletel na trdno zemljo. Kopanje ni bilo mogoče. Prišli so do našega Učitelja, Preroka, in mu povedali o razmerah. Prišel je in vstopil v jarek. Prosil je za skodelico vode. Naredil je požirek in jo zlil nazaj v skodelico. Nato je z vodo poškropil trdo zemljo. Nato je vzel kladivo in z enim samim udarcem raztresel to mesto kot pesek. Kopanje je postalo zelo enostavno. Med tem udarcem se je odgrnila obleka, ki je pokrivala blagoslovljeni trebuh našega ljubljenega Preroka, in ljudje tam so videli, da je naš Učitelj zaradi lakote na svoj blagoslovljeni trebuh privezal kamen. Hadrat Jabir ibn Abdullah, ki je videl to stanje našega Učitelja Rasulullaha, je prišel k Njemu in ga prosil za dovoljenje z besedami: "Naj se moja mati in oče žrtvujeta zate, o Rasulallah! Če mi dovoliš, bom odšel domov in se vrnil." Hadrat Jabir je opisal, kaj se je zgodilo, ko je dobil dovoljenje, takole:

Ko sem dobil dovoljenje, sem šel domov in vprašal ženo: "Videl sem tako stanje lakote pri RasullAllahu 'alaihis-salam, da je bilo neznosno. Ali je doma kaj za jesti?" Odgovorila je: "Ničesar ni, razen tega kozla in nekaj pešk ječmena." Takoj sem zaklal kozo, žena pa je zmlela ječmen v ročnem mlinu in ga spremenila v moko. Iz nje je naredila testo. Meso je dala v lonec in ga začela peči v pečici tandoor. Ko sem se vračal k Rasullahovi strani, me je žena strogo opozorila, da je hrane dovolj le za nekaj ljudi in da se bomo osramotili, če jih bo prišlo še več. Nato sem šel k našemu Gospodarju Rasullahu in rekel: "O Rasullah! Imam zelo malo hrane. Prosim, vzemi nekaj ljudi in pridite k nam na večerjo."

Naš Učitelj Rasullah mi je rekel: "Povej svoji ženi, naj ne vzame posode z mesom ali kruha iz tandoora, dokler ne pridem." Nato se je obrnil k mudžahidom in rekel: "O ljudje iz rova! Jabir nam je pripravil pojedino in nas vabi na večerjo. Njegova hrana je bogata in okusna. Vstanite! Šli bomo na Jabirovo pojedino!" Na ta ukaz so se zbrali Ashabi al-kiram in začeli hoditi za našim Prerokom. Takoj sem šel domov in povedal ženi, kaj se je zgodilo. Ko sem jo vprašal: "Kaj bomo zdaj počeli?", je rekla: "Ali ni Rasul 'alaihis-salam vprašal o količini hrane?" Odgovoril sem ji: "Da, vprašal je in jaz sem mu to povedal." Moja žena je vprašala: "Ali si ti ali naš Učitelj Rasulullah povabil Ashab al-kiram?" Ko sem rekel: "Rasulullah jih je povabil," me je pomirila z besedami: "Rasul 'alaihis-salam ve bolje."

Čez nekaj časa se je na naših vratih prikazal svetel obraz našega Učitelja, Preroka. Velikemu številu sahabijev je rekel: "Vstopite, ne da bi se gnetli med seboj." Moji bratje sahabi so se posedli v skupine po deset ljudi. Spoštovani Prerok je molil za obilje kruha in mesa. Nato je, ne da bi vzel posodo iz nje, z zajemalko naložil njeno vsebino na kruhe in jih dal svojemu Ashabu. Tako je nadaljeval, dokler niso bili vsi peharji polni. Prisegam, da čeprav je jedlo več kot tisoč ljudi, sta kruh in meso ostala enaka. Ko smo pojedli, smo to razdelili svojim sosedom.3

Hadrat Salman al-Farisi je zelo dobro izkopal okope. Sam je opravil delo desetih ljudi. Ko je s prijatelji kopal na mestu, ki mu je bilo dodeljeno, so naleteli na zelo trdo in veliko belo skalo. Zelo so se trudili, da bi jo razbili. Vendar so bila vsa njihova prizadevanja zaman. Poleg tega so se njihova kladiva, krampi in lopate polomili. Hadrat Salman je odšel k našemu ljubljenemu Preroku in mu predložil situacijo, rekoč: "Naj bodo moji starši, moje življenje žrtvovani za vas, o Rasulallah! Ko smo kopali jarek, smo naleteli na trdo skalo. Čeprav je bilo naše orodje iz železa polomljeno, je nismo mogli niti premakniti."

Naš Mojster Habib al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je šel tja in prosil za kladivo. Ashabi al-kiram so radovedno čakali na rezultat. Naš Mojster, Sultan Prerokov, je šel v jarek. Rekel je: "Bismillahirrahmanirrahim," dvignil je kladivo in udaril v skalo s tako močjo, da je blisknila strela, ki je razsvetlila Medino, in kos skale se je odlomil.

Naš Mojster Rasul al-akram je rekel takbir: "Allahu akbar!" Ko je to slišal, so tudi Ashabi rekli takbir. Nato je še drugič udaril s kladivom. Spet strela, ki je osvetlila vse strani! In iz skale so se odlomili kosi ... Naš ljubljeni Prerok je rekel takbir: "Allahu akbar!" Temu je sledil takbir od strani Ashabov al-kiram. Ko je kladivo udarilo še tretjič, je sledila še ena strela, ki je osvetlila vse smeri, in skala se je razbila na koščke. Prerok svetov je ponovno izrekel takbir: "Allahu akbar!" Njegovi častitljivi ashabi so mu sledili in ponovno izrekli takbir.

Hadrat Salman je iztegnil roko. Naš ljubljeni Prerok se je povzpel. Ko je Salman al-Farisi vprašal: "Naj bodo moji starši, moje življenje žrtvovani zate, o Rasulallah! Pravkar sem videl nekaj, česar še nikoli v življenju nisem videl. Kaj je razlaga tega?" Naš Učitelj, Prerok, se je obrnil k svojemu Ashabu in vprašal: "Ali si tudi ti videl, kar je videl Salman?" Odgovorili so: "Da, o Rasulallah! Ko si s kladivom udaril ob skalo, smo videli silovit udarec strele. Ko si rekel takbir, smo tudi mi rekli takbir." Naš Učitelj, Prerok, jim je rekel, “V luči prvega udarca so se mi prikazale šahove palače (v Madainu). Gabrijel ('alaihis-salam) je prišel in rekel: "Tvoj ummat si bo lastil ta zemljišča. V drugem udarcu so se pojavili rdeči dvorci rimske province (Damask). Gabrijel ('alaihis-salam) je prišel in rekel: "Vaš ummat bo imel v lasti tudi to zemljo. V tretjem udarcu so se pojavili dvorci v Sani (Jemen). Gabrijel ('alaihis-salam) je rekel: "Tudi ta zemlja bo v lasti vašega ummata.""

“O, ljudje iz rova! Jabir nam je pripravil pojedino; vabi nas na večerjo. Njegova hrana je bogata in okusna. Vstanite! Šli bomo na Jabirovo pojedino!”
Hadis
aš-šarif

Ko je nato Sultan svetov opisal palačo perzijskega šaha v Madainu, je Hadrat Salman, ki je bil iz tistega kraja, rekel: "Naj bo moje življenje žrtvovano zate, o Rasulallah! Prisegam pri Allahu ta'ala, ki te je poslal s pravo vero in Knjigo, da so te palače takšne, kot si jih opisal. Pričujem, da si Rasul Allah ta'ala." Naš Učitelj, Prerok, je rekel: "O Salman! Zagotovo bo Damask osvojen. Heraklej bo pobegnil v najbolj opustošen kraj svoje dežele. Ti boš vladal nad vsemi deli Damaska. Nihče se ti ne bo mogel upreti. Zagotovo bo osvojen Jemen. Zagotovo bo osvojena tudi ta vzhodna dežela in šah bo ubit. Allah ta'ala vam bo po meni podelil te osvojitve.”4

Hadrat Salman al-Farisi je dejal: "Videl sem, kako so se uresničile vse te vesele novice našega Učitelja Rasulullaha.

Sovražnik se je kmalu približal. Hitro so kopali jarek in ga skušali čim prej dokončati. Le v primeru hude potrebe, z dovoljenjem našega Preroka, bi muhidi prenehali delati dovolj dolgo, da bi zadovoljili svojo potrebo, in bi se vrnili k svoji nalogi.

Munafiki so delali izredno lenobno. Na delo so prihajali, kadar so želeli, in ga brez dovoljenja zapuščali, kadarkoli so želeli. Poleg tega so se norčevali iz prizadevanj Ashabov al-kiram. Celo o veseli novici našega Preroka, so govorili: "Pred strahom pred sovražnikom se zatekajo v okope. Obljublja nam dvorce v Jemnu, rimskih in perzijskih deželah. Presenečeni smo nad vami!"

Na to se je v zvezi z mudžahidi spustil ajat al-karima: “Pravi verniki so le tisti, ki verjamejo v Allaha ta'ala in Njegovega Rasula, in ko so z Njim (Rasulullahom) pri zadevi, ki zahteva skupno delovanje (ki zadeva vse), ne odidejo, dokler ga ne prosijo za dovoljenje. Tedaj (o Moj Habib!) so tisti, ki te prosijo za dopust, tisti, ki resnično verjamejo v Allaha ta'ala in Njegovega Rasula. Ko te ti verniki prosijo za odhod zaradi kakšne njihove zadeve, daj odhod, komur hočeš, in prosi Allahu ta'ala za odpuščanje. Nedvomno je Allah ta'ala Ghafur ar-Rahim, zelo popustljiv, zelo usmiljen.”5

V ajat al-karimas, razodetem o munafikih, je bilo rečeno: "Ne naredite klicanja Rasula podobnega vašemu medsebojnemu klicanju! Resnično, Allah ta'ala pozna tiste izmed vas, ki ste se izmaknili tako, da ste se ščitili med seboj. Tisti, ki nasprotujejo Njegovemu ukazu, naj se varujejo trpljenja na tem svetu in bolečih muk v ahiratu! Bodite pozorni! Vse, kar je v nebesih in na zemlji, pripada Allahu ta'ali. On pozna tudi vaša stanja (vse vaše lastnosti, namere, ali ste vernik ali munafik). Allah ta'ala vas bo o vseh vaših dejanjih obvestil na dan qiyamata, ko boste vrnjeni k Njemu. Allah ta'ala ve vse.”6

Od začetka kopanja jarkov je minilo šest dni. Vsi so svoje delo opravili. Vendar zaradi premalo časa na enem mestu ni bilo mogoče izkopati dovolj globoko in široko. Naš Učitelj, Prerok, je izrazil svojo zaskrbljenost glede tega mesta in dejal: "Politeisti ne morejo iti skozi nobeno drugo mesto razen tukaj." Tam je postavil straže.

Allah ta'ala je najlepši varuh

Ko se je politeistična vojska zelo približala Medini, je Huyay, vodja judovskih sinov Nadira, obvestil vojsko Kurajšev, da so Judje Qurayza v Medini sklenili pogodbo z muslimani, vendar bi lahko prevaral njihovega vodjo Ka'b ibn Asada in jih prisilil, da se pridružijo njihovim vrstam. Poveljnik je rekel: "O Huyay! Takoj pojdi h Ka'b ibn Asadu. Povej mu, naj prekine pogodbo, ki so jo sklenili z muslimani, in nam pomaga." Eden od členov te pogodbe je bil: "da se združijo z muslimani in se uprejo, če sovražnikova vojska napade Medino”.

“O Salman! Zagotovo bo Damask osvojen. Heraklej bo pobegnil v najbolj opustošen kraj svoje dežele. Ti boš vladal nad vsemi deli Damaska. Nihče se ti ne bo mogel upreti. Zagotovo bo osvojen Jemen. Zagotovo bo osvojena tudi ta vzhodna dežela in Shah bo ubit. Allah ta'ala vam bo te osvojitve podelil po meni.”
Hadis
aš-šarif

Jud Huyay je zapustil politeistično vojsko in ponoči prišel v hišo Ka'ba, vodje Bani Qurayza. Trkal je na vrata in se predstavil. Rekel je: "O Ka'b! Pripeljal sem celotno vojsko Kurajšev in številna plemena, kot sta sinova Kinana in Ghatfan, kot vojsko z deset tisoč vojaki. Zdaj Mohamed in njegovi Ashabi ne bosta mogla preživeti. S Kurajši smo se zaobljubili, da ne bomo odšli od tod, dokler jih ne uničimo v celoti!" Ka'b je izrazil zaskrbljenost: "Če Mohameda in njegovih ashabov ne bo mogoče ubiti ter se bodo Kurajši in Ghatfani vrnili v svoje dežele, bomo tu ostali sami. Bojim se, da nas bodo na koncu vse pobili." Z besedami: "Da bi odpravili ta strah, zahtevajte od Kurajšev in Ghatfanitov sedemdeset ljudi kot talce. Dokler so ti talci pri vas, ne morejo oditi. Če bodo poraženi in odidejo, vas ne bom zapustil. Nesreča, ki bo doletela vas, bo doletela tudi mene." Hujaj je prevaral Ka'ba, nato pa še druge Jude. Prisilil jih je, da so raztrgali pogodbo z muslimani. Tako je bila pogodba prekinjena.

Huyay se je vrnil k politeistični vojski in jim povedal o razmerah. Obvestil jih je, da bo Bani Qurayza zabodel muslimane v hrbet.

Sedmega dne so politeisti z veliko vojsko desetih tisoč vojakov prišli na severno in severozahodno stran Medine in ustanovili svoj vojaški štab. Ta štab je bil na nasprotni strani od mesta, kjer je bil izkopan jarek. Politeisti so nameravali s to veliko vojsko požgati in popolnoma uničiti Medino ter uničiti islam z ubojem našega Učitelja, Preroka in njegovih Ashabov. To je bila na videz zelo velika vojska, ki se ji je bilo zelo težko upreti.

Ko so politeisti zagledali pregrado v jarku, ki je niso pričakovali, so postali zmedeni in razočarani. Okop je bil namreč tako širok, da ga dober in hiter konj ni mogel preskočiti. Nihče, ki je padel vanj, ni mogel zlahka priti ven. Še posebej težko se je po njem povzpela oklepna oseba.

Ko je naš ljubljeni Prerok izvedel, da so prišli politeisti, je takoj zbral svoje Ashabe, ki je bil utrujen zaradi šestdnevnega neprestanega dela, in ustanovil svoj vojaški štab ob vznožju gore Sal. Za njimi sta bili gora Sal in Medina, pred njimi je bil jarek, za njim pa sovražnik ... Ibn Umm Maktum je spet ostal v Medini kot namestnik našega Preroka. Ženske in otroci so bili nameščeni v trdnjavah. V islamski vojski, ki je štela tri tisoč vojakov, je bilo šestintrideset konjenikov. Zastave sta nosila Hadrat Zayd ibn Haritha in Hadrat Sa'd ibn Ubada.7 Usnjeni šotor našega Učitelja Rasulule je bil postavljen ob vznožju gore Sal.

Ashabi al-kiram, ki so še velikokrat pokazali junaška dejanja, so začeli pozorno spremljati premike sovražnika. Medtem je bilo opaziti, da je Hadrat 'Umar prišel v navzočnost našega ljubljenega Preroka. Rekel je: "O Rasulallah! Slišal sem, da so Judje iz Kurayza prelomili pogodbo med nami in se pripravljajo na vojno proti nam!" Prerok svetov je na to nepričakovano novico odgovoril z besedami: "Hasbunallahu wa ni'mal wakil (Allah ta'ala zadostuje za nas. Kako čudovit varuh je)." Bil je zelo žalosten. Zdaj je bila islamska vojska ujeta med dvema ognjema. Na severu in zahodu so bile politeistične vojske, na jugovzhodu pa Judje.

Naš Rasulullah je poslal Hadrat Zubayr ibn Awwam v trdnjavo sinov Qurayza. Hadrat Zubayr je odšel tja in se seznanil z razmerami. Ko je prišel, je povedal o tem, kar je videl: "O Rasulallah! Videl sem jih, kako popravljajo svoje utrdbe, vadijo bojevanje in manevre. Zbirali so tudi svoje živali." Na podlagi tega je naš Gospodar, Habib al-akram, (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) poslal Sa'd ibn Mu'aza, Sa'd ibn Ubada, Hawwata ibn Jubayra, Amra ibn Awfa, Abdullaha ibn Rawaha, naj svetujejo sinovom Qurayza in obnovijo pogodbo.8

Teh pet Ashabov, ki so prejeli nalogo, je odšlo v trdnjavo Judov iz plemena Qurayza in jim svetovalo. Vendar Judje njihovega nasveta niso sprejeli. Namesto tega so jih začeli žaliti. Kot zadnjo izjavo so dejali: "Z izgonom naših bratov, sinov Nadira, iz njihovih dežel, ste nam zlomili roke in krila. Kdo je Mohamed? Med nami in njim ni ne obljube ne pogodbe. Prisegli smo, da bomo skupaj napadli vašega Preroka in ga ubili. Vsekakor se bomo uprli in pomagali svojim bratom!"

Hadrat Sa'd ibn Mu'az in njegovi prijatelji so prišli v navzočnost našega Rasulullaha in razložili situacijo neizrazito, da je ne bi vsi razumeli. Naš Prerok, je rekel: "Naj vaša novica ostane skrivnost. Povejte jo samo tistim, ki jo že poznajo. Ker je vojna previdnost in prevara.”9

Ashabi al-kiram so čakali na našega Mojstra, Preroka na tej strani jarka in se spraševali, kakšen bo njihov način ukrepanja. Po kratkem času je Sultan vesolja počastil kraj, kjer so bili njegovi junaški Ashabi, in rekel takbir: "Allahu akbar! Allahu akbar!" Ko so to slišali, so slavni sahabiji v en glas izrekli takbir, s čimer so razglasili veličino blagoslovljenega imena Janab al-Haqq in vzbudili strah v srcu nevernikov, ki so se gnetli na drugi strani jarka. Ko so politeisti slišali takbire, so rekli: "Verjetno je prišla dobra novica k Mohamedu in njegovih ashabih.”

Naš Učitelj, Prerok je povedal njegovim Ashabom, "O muslimanska skupnost! Veselite se osvojitve in pomoči Allaha ta'ala!" Tako je sporočil dobro novico, da bodo zmagali. Slavni Ashabi so sodelovali na številnih vojaških pohodih in se pridružili gazam pri Badru in Uhudu. Z dovoljenjem Allaha ta'ala in blagoslovom molitve našega Preroka Rasula al-akrama so vsakič premagali politeiste, ki so bili številčnejši in močnejši. Dokler je bil z njimi "kronski dragulj" bitij, ni bilo naloge, ki je ne bi mogli opraviti, in težave, ki je ne bi mogli prenesti. Vreme je bilo mrzlo, lakota huda in lakota velika ... Vključno z našim Mojstrom, Prerokom, so si mnogi med njimi na svoje blagoslovljene želodce privezali kamne. Proti njim je bilo nešteto sovražnikov! Vendar pa za slavne ashabe število sovražnikov in trpljenje ni bilo pomembno. Allah ta'ala je bil najlepši pomočnik. Odvisni so bili od Njega, računali so nanj in se zatekali k Njemu.

Pomembni poveljniki Kurajšev in vodje drugih plemen, ki so prišli z Kurajš začel iskati kraj, kjer bi lahko prešli na drugo stran jarka, pred sprejetjem odločitve, da se začne celoten napad. Hodili so vzdolž jarka od enega do drugega konca. Nazadnje so se ustavili na ozkem mestu, ki je zaradi pomanjkanja časa ostalo nedokončano, in se odločili, da bodo od tam napadli. Politeistični vojaki so sledili svojim poveljnikom in začudeno gledali jarek in slavnega Ashaba. Rekli so: "Prisegamo, da tega načina ne uporabljajo Arabci. Zagotovo je to priporočil tisti Perzijec!"

Ko so poveljniki Kurajšev svojim vojakom pokazali ožji del jarka, so vprašali: "Kdo lahko skoči tukaj in se prebije na drugo stran?" Pet konjenikov je stopilo naprej. Njihova naloga je bila prečkati jarek in se nato spopasti ena na ena. Slavni Ashab al-Kiram in politeistični vojaki so z zanimanjem opazovali dejanja teh petih konjenikov. Kavalerija se je najprej umaknila, da bi pridobila zalet. Nato so obrnili konje proti najožjemu delu jarka in z vso hitrostjo pognali naprej. Petim čistokrvnim konjem je uspelo preleteti jarek z enim samim skokom. Številni drugi konjeniki so poskušali slediti, vendar jim ni uspelo in so ostali na drugi strani jarka. Med tistimi, ki so uspeli prečkati, je bil izjemno močan in nepremagljiv mož po imenu Amr bin Abdud, ki so se ga vsi bali in mu nihče ni mogel kljubovati. Njegova moč je bila tolikšna, da je veljal za enakovrednega celi vojski, kar je dokazoval že njegov prihod z desettisočglavo vojsko. Od glave do peta je bil oblečen v oklep. Na svojem konju je bil videti zelo veličastno. Ta mož, ki je s svojim videzom vzbujal strah, je kričal na mudžahide: "Če je kdo, ki se lahko bori proti meni, naj pride na bojišče!"

“O muslimanska skupnost! Veselite se osvojitve in pomoči Allaha ta'ala!”
Hadis
aš-šarif

Videti to aroganco, je Hadrat Ali prišel pred našega ljubljenega Preroka in prosil za dovoljenje, rekoč: "Naj se moje življenje žrtvuje za vas, o Rasulallah! Dovolite mi, da se spopadem z njim." Niti oklepa ni imel na sebi, Ashab al-kiram pa ga je z občudovanjem opazoval. Naš ljubljeni Prerok je snel svoj blagoslovljeni oklep in ga nadel Hadratu Aliju. Hadratu Aliju je izročil svoj meč. S svoje blagoslovljene glave je snel turban in ga ovil okoli glave Hadrat Alija. Nato je molil, “O moj Allah! V Gazi pri Badru je bil mučenec sin mojega strica Ubayda, v Gazi pri Uhudu pa moj stric Hamza. Ali, ki je brat in sin mojega strica, je ostal z mano. Zaščitite ga. Daj mu svojo pomoč. Ne pusti me samega." Ashab al-kiram je rekel: "Amin!”

Lev Allaha ta'ala je šel naprej, obkrožen z molitvami in takbirji in stal pred Amr ibn Abduda, ki je bil videti kot pošast na svojem konju. Amr, ki ga je razen oči v celoti pokrival oklep, ni mogel prepoznati tega junaka in je vprašal, kdo je. Ko se je predstavil z besedami: "Jaz sem Ali ibn Abi Talib," je Amr odgovoril, kot da bi ga pomiloval: "O sin mojega brata (običajen način naslavljanja osebe)! Tvoj oče je bil moj prijatelj. Zato ne želim preliti tvoje krvi. Ali ni nobenega od tvojih stricev, ki bi se mi lahko zoperstavil?" Hadrat Ali ga je izzval z besedami: "O Amr! Prisegam pri Allahu, da želim preliti tvojo kri. Toda ali ne bi morala biti oba v enakem položaju? Ali ni to tisto, kar je primerno za slavo hrabrosti? Jaz sem peš, ti pa na konju!"

Ko je to slišal, je Amrova žila hrabrosti nabreknila, takoj je stopil s konja in z mečem prerezal noge svojega konja. Nato se je jezno postavil pred Hadrat Alija. Medtem ko je nameraval napasti, ga je Allahov lev vprašal: "O Amr! Slišal sem, da si prisegel, da boš izpolnil eno od dveh zahtev kvašizma, ko si se soočil z njim. Ali je to res?" Ko je odgovoril: "Da, res je," ga je Hadrat Ali povabil k iman: "Potem je moja prva zahteva, da verjameš v Allaha ta'ala in njegov Rasul ter sprejmeš Islam." Ko je to slišal, se je Amr razjezil in rekel: "Ne omenjaj tega! Tega ne potrebujem!" Hadrat Ali je rekel: "Moja druga prošnja je, da se nehate boriti in se vrnete v Meko. Če bo Rasulullah zmagal nad sovražnikom, mu boš s tem svojim dejanjem pomagal!" Amr je rekel: "Tudi tega ne omenjaj! Prisegel sem, da ne bom uporabljal dišav, če se ne bom maščeval. Če imaš kakšno drugo željo, jo povej!" Hadrat Ali je rekel: "O sovražnik Allaha ta'ala! Zdaj mi ne preostane nič drugega kot boj proti tebi!"

Amr se je ob teh besedah zasmejal. Rekel je: "Neverjetno! Nikoli si ne bi mislil, da je v Arabiji bojevnik, ki bi se mi lahko zoperstavil! O, sin mojega brata! Prisegam, da te ne želim ubiti. Ker je bil tvoj oče moj prijatelj. Želim si, da bi se mi zoperstavil eden od uglednih Kurajšev, kot sta Abu Bakr ali 'Umar." Ko je Hadrat Ali rekel: "Kljub temu sem prišel sem, da bi te ubil," je Amru v glavo pritekla kri. V trenutku je dvignil in spustil meč. Aljažev lev, Hadrat Ali (karram-Allahu wajhah), je kaj takega pričakoval, zato je kot strela z jasnega skočil na stran in s svojim ščitom odbil napad. Vendar je Amr razbil že veliko takih ščitov. Tudi najmočnejši ščit ni mogel vzdržati njegovega udarca. Tako je bilo tudi zdaj. Ščit Hadrata Alija se je razbil, meč pa ga je zadel po glavi in jo poškodoval. Na vrsti je bil napad Hadrata Alija; zatekel se je k Allahu in rekel, “Ya Allah!" je zamahnil Zulfikar (ime meča našega Preroka) na vrat Amr je. Ob njegovem udarcu so se zaslišali zvoki: "Allahu akbar! Allahu akbar!" v islamski vojski so zatresli nebo in zemljo; iz vojske nevernikov so se dvignili kriki ... Da, molitev Sultana Prerokov, kronskega dragulja bitij, je bila sprejeta. Pošastni Amr je padel na tla; iz telesa mu je tekla kri, glava v čeladi pa je odletela. Njegovi prijatelji so, ko so videli, da je Amr, ki so mu najbolj zaupali, poražen, takoj napadli Hadrat Alija. Ko so to videli, je tja odhitel Ashab al-kiram. Zubayr ibn Awwam je ranil Nawfala ibn Abdullaha in ga s svojim konjem spravil v jarek. Hadrat Ali se je spustil v jarek in Nawfala razdelil na dva dela. Drugi so s težavo prečkali jarek in pobegnili nazaj. Glavni poveljnik politeistične vojske je na samem začetku vojne padel v obup.

Zdaj je bila oblika vojne jasna. Okop je preprečeval neposreden boj. S streljanjem s puščicami so drug drugemu skušali povzročiti izgube. Ta poteza je le podaljšala izid. Politeisti so se zavedali, da na ta način ne morejo zmagati, zato so se odločili, da je najprimernejši način napad z vseh strani jarka, in prešli v ofenzivo. Ogromna sovražnikova vojska, ki je štela deset tisoč ljudi, je skušala iti skozi jarek, slavna islamska vojska, ki je štela tri tisoč ljudi, pa jim je s puščicami in kamni skušala preprečiti prehod. Začel se je velik boj. Ta boj je trajal do večera.

Naš Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je ponoči na različnih točkah jarka postavil straže. Sam je začel stražiti v ozkem delu. V Medino je poslal patruljo petsto mož in jim ukazal, naj na ulicah glasno govorijo takbirji. Tako bi pravočasno preprečili nevarnost s strani Judov ali kurajševskih politeistov; ženske in otroci bi bili zaščiteni.

Judje Qurayza so poslali Huyay ibn Akhtab k politeistom in prosili za enoto dva tisoč vojakov za nočne napade. Ponoči so napadali ženske in otroke, ki so bili brez obrambe. Toda mudžahidi, ki so patruljirali do jutra, in zvok njihovih takbirov: "Allahu akbar!" so jim v srca vlili velik strah. Umaknili so se v svojo utrdbo in začeli čakati na priložnost. Občasno so v majhnih skupinah poskušali vstopiti v Medino.

Neke noči je Ghazzalu, enemu od sinov Qurayza, uspelo priti na posestvo naše matere Safiyye, očetovske tete našega Mojstra, Preroka, skupaj s četo desetih mož. V notranjosti so bile samo ženske in otroci, brez enega samega kosa orožja za obrambo. Judje so najprej poskušali streljati puščice na dvorec, nato pa so skušali vanj vdreti. Enemu izmed njih je uspelo priti na notranje dvorišče, kjer je začel iskati način za vstop v stavbo. Medtem je junaška teta našega ljubljenega Preroka, potem ko je ljudem naročila, naj ostanejo tiho in ne povzročajo hrupa, sestopila po stopnicah in prišla do vrat. Z naglavno ruto si je tesno zavila glavo, da bi bila videti kot moški, vzela palico in si pri pas pripela nož. Počasi je odprla vrata, se od zadaj približala Judu in mu s palico močno udarila po glavi. Brez obotavljanja je Juda, ki je padel na tla, dokončno pokončala. Nato je vzela Judovo glavo in jo vrgla njegovim tovarišem, ki so zunaj še vedno streljali puščice. Ko so videli obglavljeno glavo svojega prijatelja, so se Judje prestrašili in začeli bežati. Govorili so: "Rekli so nam, da so muslimani vse moške poslali v vojno in da ni nikogar ostalo doma.!”10

“Alíjev udarec z mečem je dragocenejši od ibadatov vseh ljudi in džinov.”
Hadis
aš-šarif

Vojna se je zjutraj nadaljevala z enako intenzivnostjo. Po zraku so švigale puščice. Prerok svetov (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je svojim ashabom dejal: "Prisegam pri Allahu ta'ala, ki drži moj obstoj v svoji roki, da bodo težave, s katerimi se soočamo, zagotovo odpravljene in da boste olajšani." Svetoval jim je, naj bodo potrpežljivi, in jim sporočil veselo novico, da bo zmaga pripadla vernikom. Ko so slišali to veselo novico, so junaški sahabi pozabili na težave, kot sta lakota in lakota, ter trdo in srčno delali. Niti enemu politeistu niso dovolili, da bi šel skozi okop.

Hadrat Sa'd ibn Mu'az, eden izmed uglednih pripadnikov skupine Ashab al-kiram, se je boril z veliko vnemo. Med bitko ga je na roki ranila puščica, ki jo je izstrelil politeist Hibban ibn Qays ibn Araka. Puščica je zadela arterijo in povzročila veliko izgubo krvi. Ko je videl, kako se ljudje okoli njega trudijo zaustaviti krvavitev, je razumel, da je njegov položaj resen, in molil: "O moj Rabb! Če se bodo Kurajši še naprej borili, mi podeli življenje. Kajti ničesar drugega ne maram tako zelo, kot se rad borim proti tem politeistom, ki so zanikali in trpinčili tvoj Rasul. Če se vojna med nami bliža koncu, me povzdigni v čin mučeništva. Toda ne vzemi mi duše, dokler ne vidim konca Bani Qurayza." Njegova molitev je bila sprejeta in krvavitev se je ustavila.

Munafiki, kot je Abdullah ibn Ubayy, ki so se navidezno borili med Ashab al-kiram, so to počeli zelo počasi in se niso približali frontni liniji. Poleg tega so po svojih najboljših močeh demoralizirali mudžahide in poskušali povzročiti nered, rekoč: "Mohamed vam ves čas obljublja zaklade rimskega cesarja in iranskega šaha. Vendar smo zdaj ujeti v jarku. Zaradi strahu ne moremo niti na stranišče. Allah in njegov rasul nas samo zavajajo, saj tudi ne obljubljajo ničesar posvetnega!" Kadarkoli so začutili težave, so zapustili svoja službena mesta z izgovorom, da bi lahko sovražnik napadel njihove domove. Ta dejanja munafikov so predstavljala še eno težavo.

Politeistična vojska je v želji, da bi čim prej dosegla rezultate, vlagala vso svojo moč, vendar jim proti junaški obrambi častitljivih sahabijev ni moglo uspeti. Mesto, kjer so najbolj napadali, je bil ozek prehod. Naš Učitelj, Prerok, ni odšel od tam in je svoje Ashabe spodbujal k boju. Ashab al-kiram, ki so si želeli imeti čast, da bi se borili poleg našega Mojstra, Preroka, so na bojišču izvajali podvige brez primere. V nekem trenutku je bilo videti, da so politeisti začeli silovito streljati s puščicami. Njihov edini cilj je bil šotor, v katerem se je nahajal Sultan vesolja.

Oklep je pokrival blagoslovljeno telo našega ljubljenega Preroka. Na svoji blagoslovljeni glavi je imel čelado. Stal je pred šotorom in ukazoval svojemu Ashabu potek vojne. Včasih so politeisti skupaj napadli kraj, ki se je zdel najšibkejši, in blagoslovljeni ashabi je pohitel tja in se strastno boril, dokler ni odbil sovražnikov vere. Ta boj brez primere je bil tako intenziven, da junaški ashabi niso našli časa niti za pogled vstran. Tistega dne se je boj, ki se je začel zjutraj, nadaljeval do poznih nočnih ur. Vsakič, ko je prišel čas za namaz, so slavni ashabii rekli: "O Rasulallah! Nismo mogli opraviti namaza," je Prerok svetovin Sultan vesolja z veliko žalostjo odgovoril: "Wallahi, tudi jaz nisem mogel." Ob času nočnega namaza so čredo politeistov, ki jim niso dovolili opraviti svojega bogoslužja, z zelo silovitim napadom pregnali nazaj in jih razgnali. Kurajši in Ghatfanisti se niso mogli reorganizirati, zato so se za noč umaknili na svoj sedež. Mudžahidi so šli do šotora našega ljubljenega Preroka. Tedaj je naš Gospodar Fakhr al-alam, ki je bil poslan kot milost za svetove, čeprav ni imel navade preklinjati, zaradi namaza ni mogel zdržati in je o politeistih dejal: "Tako kot so nam preprečili opraviti namaz, ko so nas okupirali do zahoda sonca, naj Allah ta'ala napolni njihove hiše, njihove trebuhe

“Prisegam pri Allahu ta'ala, ki ima moj obstoj v svoji roki, vse težave, ki jih srečamo, bodo odstranjene iz vas, in vas bo treba sprejeti, da olajša."
Hadis
aš-šarif

in njihove grobove z ognjem!" Potem ko je opravil opoldanski, popoldanski in večerni namaz, je vodil nočni namaz.

O moj Rabb, usmeri nevernike

Po teh bojih za popolno uničenje Islama so politeisti razumeli, da muslimanov ni mogoče premagati čez dan. Po njihovem mnenju je bila edina rešitev organizirati nočne napade z enako intenzivnostjo. Muslimane je bilo mogoče premagati le na ta način. Te odločitve so takoj uresničili in skupaj z judovskimi sinovi Kureza začeli izvajati nočne napade. Politeisti so svoje vojake razdelili v skupine in napadali izmenično. Ti napadi so trajali več dni. Naš ljubljeni Prerok in junaški Ashab al-kiram sta nadaljevala obrambo, čeprav sta bila lačna, neprespana in utrujena. Nobenemu sovražnikovemu vojaku nista dovolila, da bi šel skozi jarek. Ta srčna obramba je bila bolj strah vzbujajoča, bolj intenzivna in težja od vseh prejšnjih Gaza.

Med politeisti, ki so se borili več dni, je začelo primanjkovati hrane. Tudi njihovi konji in kamele so začeli umirati, saj na tleh niso našli niti kančka suhe trave. Zato je poveljnik politeistov poslal enoto pod poveljstvom Dirara ibn Khattaba k Judom v Kurayza, da bi si priskrbeli zaloge. Judje, ki so za nevernike žrtvovali vse, kar so imeli, so takoj naložili in dostavili dvajset kameljih tovorov pšenice, ječmena, datljev in sena za živali. Medtem ko se je Dirar s svojimi vojaki veselo vračal, so v bližini Quba srečali skupino sahabijev. Junaški Ashab je takoj napadel. Po krvavem boju so sovražnika pregnali na beg. Našemu Preroku, so izročili naložene kamele in bili deležni številnih molitev .11

Naš Sultan vesolja (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je pokazal veliko sočutja, veliko več kot njihovi očetje, za svoje pogumne Ashab, ki so prenašali zelo težke razmere v tej hudi bitki, ki je trajala približno mesec dni. Ob teh izjemnih naporih svojih slavnih Ashabov je svojo blagoslovljeno glavo položil na tla in prosil Allaha ta'ala za njih: "O tisti, ki prihajaš na pomoč tistim, ki so v stiski. O moj Allah, ki odgovarjaš na molitve pomoči potrebnih in nemočnih! Resnično, Ti vidiš in poznaš stanje mene in mojega ashaba. O moj Rabb! Razbijaj nevernike, širi razdor med njimi, daj nam moč proti njim in podeli nam zmago!”

Naš ljubljeni Prerok je v zadnjih dneh pogosto ponavljal ta poziv.

Zaradi trpljenja, ki ga je povzročila lakota, so politeisti napeli vse sile, da bi čim prej izločili muslimane. Nekega večera je v navzočnost našega Učitelja, Preroka, prišla oseba iz politeistične vojske, katere srce je ljubilo Islam. To je bil Nu'aym ibn Mas'ud iz plemena Ghatfan. Našemu ljubljenemu Preroku je rekel: "O Rasulallah! Prišel sem, da bi pričal, da je Allah ta'ala en sam in da si ti pravi Prerok. Hvala bogu Allahu ta'ala, da sem počaščen s tem, da sem postal musliman. Doslej sem se boril proti tebi. Odslej se bom boril proti nevernikom. Pripravljen sem storiti vse, kar mi naročite! O Rasulallah! Celo moji ljudje ne vedo, da sem postal musliman!" Naš Učitelj Rasul al-akram je rekel: “Ali se lahko infiltrirate v vrste teh nevernikov in jih skušate ločiti, tako da med njimi povzročate nesoglasja?" Rekel je: "O Rasullah! S pomočjo Allaha ta'alaja jih lahko ločim enega od drugega. Vendar, ali smem govoriti, kar hočem?" Naš Učitelj je rekel: "Vojna je prevara, lahko poveš, kar hočeš." Hadrat Nu'aym ibn Mas'ud je najprej odšel k Judom iz Qurayza in jim rekel: "Poznate mojo ljubezen do vas. Kar bova govorila, mora ostati med nama. Nihče ne sme vedeti!" Judje so prisegli in rekli: "Nihče ne bo vedel." Na to je Hadrat Nu'aym rekel: "Posel tega človeka (našega Učitelja, Preroka) je resnična težava. Veš, kaj je storil sinovoma Nadirja in Kaynuka. Vsi ste videli, da jih je pregnal iz njihovih domovin, njihovih domov. Zdaj so prišli Kurajši in Ghatfani in se borijo proti muslimanom. Vi jim pomagate. Čeprav smo se borili več dni, nismo mogli doseči nobenih rezultatov. Če se bo tako nadaljevalo, se bo obleganje podaljšalo. Lastnine, domovi in otroci Kurajšev in Ghatfanitov niso tu kot vaši. Če bodo v tej vojni našli priložnost in postali zmagovalci, bodo pobrali plen in odšli. Če bodo izgubili, bodo odšli in vas pustili same z muslimani. Vendar nimate dovolj moči, da bi premagali muslimane. Trenutno stanje vojne kaže, da bodo muslimani zmagali. Če se bo zgodilo, kot sem napovedal, vas bodo muslimani izročili meču. Zaradi tega moramo nujno sprejeti varnostne ukrepe.”12

“O moj Allah! Zahvaljujem se ti, ker si se usmilil mene in mojih Ashabov.” Hadis
aš-šarif

Judje, ki so te besede poslušali z velikim vznemirjenjem in strahom, so bili zelo zadovoljni, da je Hadrat Nu'aym tako zelo mislil nanje, in rekli: "Ustrezno si nam pokazal svoje prijateljstvo. Povej nam, kakšne previdnostne ukrepe moramo sprejeti." Nu'aym ibn Mas'ud, ki je na to čakal, je odgovoril: "Resnica je, da nikoli ne pojdite v vojno z muslimani, razen če ne vzamete za talce nekaj uglednih Kurajšev in Ghatfanov! Dokler so talci pri vas, ne morejo uiti vojni!" Judje, ki so se strinjali, da je to zelo dober previdnostni ukrep, so se mu zahvalili in mu ponudili darila.

Hadrat Nu'aym je zapustil Jude in odšel neposredno na sedež Kurajš. Njihovim poveljnikom je dejal: "Veste, kako sovražno nastrojen sem do Mohameda in kako zelo vas imam rad. Zaradi najinega prijateljstva sem štel za veliko dolžnost, da vas obvestim o nečem, kar sem se naučil. Vendar pa morate dati besedo in priseči, da ne boste nikomur dali vedeti, kaj bom povedal!" Prisegla sta in radovedno rekla: "Povej nam, saj te poslušamo." Odgovoril je: "Vedite, da so Judje Kurayza obžalovali sklenitev zavezništva z vami in so Mohamedu poslali sporočilo. Povedali so mu: 'Naj vzamemo talce iz vrst uglednih Kurajšev in Ghatfan in vam jih izročimo, da jih obglavite. Potem se združimo z vami in se borimo, dokler ne iztrebimo politeistov! Vendar pa morate našim bratom, Nadirjevim sinovom, odpustiti in jim vrniti njihove domove. Mohamed je sprejel te zahteve Judov. Če bodo Judje od vas zahtevali talce, jih ne sprejmite, saj bodo vse pobili! Naj nihče ne sliši, kar sem pravkar povedal!" Kurajši so se zelo zahvalili Hadratu Nu'aimu za to pomembno novico in mu izkazali spoštovanje.

Nu'aym ibn Mas'ud (radiy-Allahu 'anh) je odšel od tam in prišel h Ghatfanitom. Povedal jim je to, kar je povedal ljudem Kurajšev .

Naslednji dan je poveljnik Kurajš obvestil sinove Qurayza, "To je postalo zelo težko za nas, da ostanejo tukaj zdaj. Vreme je hladno in naše živali umirajo od lakote. Danes zvečer se dobro pripravimo in jutri začnimo intenziven napad." Judje so odgovorili: "Prvič, v soboto se ne vojskujemo. Drugič, da bi se lahko pridružili boju z vami, nam morate dati veliko svojih uglednih osebnosti za talce. Če se bo obdobje obleganja podaljšalo in boste postali nemočni ter se vrnili v svoje dežele, nas boste izročili Mohamedu. Če nam boste dali talce, nas ne boste zapustili!"

Ko je ta novica dosegla poveljnika Kurajš, je dejal: "Torej, besede Nu'aym ibn Mas'ud so bile resnične!" Judom je ponovno poslal sporočilo: "Niti enega od naših mož vam ne bomo dali za talca. Če se boste jutri borili zraven nas, je to zelo dobro. Če ne, bomo odšli v svojo domovino, vi pa boste ostali sami proti Mohamedu in njegovemu Ashabu!"

Ko so to slišali, so Judje iz Kureza menili, da so se Nu'ajmove besede uresničile, in odgovorili: "V tem primeru se ne bomo združili z vami in se borili proti muslimanom ..." Tako se je v srcih obeh strani razširil strah .13

Gabrijel "alaihis-salam prišel do našega Mojstra, Preroka in dal dobro novico, da bo Allah ta'ala uničil politeiste z orkanom. Ob tem je Prerok svetovpokleknil, dvignil svoje blagoslovljene roke in izrazil hvaležnost Allahu ta'ala z besedami: "O moj Allah! Zahvaljujem se Ti, ker si se usmilil mene in mojih ashabov." Dobro novico je sporočil svojim junaškim ashabom.

Bila je sobota zvečer. Vsenaokrog je bila velika tema. Nato je zavladal hud mraz in začel je pihati močan veter. Hadrat Huzayfa tabni Yeman je to noč opisal takole:

"Bili smo v takšni noči, da še nikoli prej nismo videli temnejše noči. Skupaj s to hudo temo je začel pihati strašen veter z gromkim hrupom. Medtem nas je naš Učitelj, Prerok, obvestil, da je politeistična vojska zaskrbljena in prestrašena ter da so v sporu med seboj. Zaradi hudega mraza, lakote in nočne groze nismo mogli vstati. Oblekli smo si nekaj pokrival in čakali, kjer smo bili.

Rasulullah je začel izvajati namaz in ko je del noči preživel v namazu, se je obrnil k nam in rekel: "Ali je med vami kdo, ki bi šel do vojske politeistov, preveril njihovo stanje in mi prinesel novice? Od Allaha ta'ala bom zahteval, da mi bo tisti, ki mi bo prinesel novice, postal prijatelj v Raju.” Zaradi hude lakote in mraza se nihče ni mogel dvigniti. Nato je naš Učitelj Rasulullah prišel k meni. Od mraza in lakote sem sedel sključen na kolenih. Naš Učitelj Rasulullah se me je dotaknil in me vprašal: "Kdo si ti?” Odgovoril sem: "Jaz sem Huzayfa, o Rasulallah. Naš Učitelj Rasulullah je rekel: "Pojdi in poglej, kaj počnejo ti ljudje! Dokler se ne vrneš k meni, ne izstreli nobene puščice ali ne vrzi nobenega kamna vanje, ne napadi jih s svojim mečem ali kopjem. Dokler se ne vrnete k meni, vam ne bo škodoval mraz ali vročina, ne bodo vas ujeli ali mučili.”

Vzel sem meč in lok ter se pripravil na odhod. Naš Učitelj Rasulullah je molil zame z besedami: "O moj Allah! Zaščiti ga od spredaj in zadaj, z njegove desne in leve, od zgoraj in spodaj.’

Začel sem hoditi proti politeistom. Bilo je, kot da bi hodil po kopeli. Prisegam pri Allahu, da v meni ni bilo ne strahu ne mraza ne treme. Končno sem prišel do sedeža politeistov. Njihovi poveljniki in vodje so zakurili ogenj in se greli. Abu Sufyan je rekel: "Morali bi oditi od tu. Takoj sem pomislil, da bi ga tam in takrat ubil. Iz svojega tulca sem vzel puščico in jo namestil na lok. Želel sem ga ustreliti tako, da bi izkoristil svetlobo ognja. Ko sem hotel streljati, sem se spomnil, da mi je Rasullah rekel: "Dokler se ne vrneš k meni, ne boš povzročil nobenega incidenta," in sem ga prenehal ubijati. Po tem sem v sebi našel velik pogum. Približal sem se politeistom in sedel ob ognju. Udarila sta jih močan veter brez primere in nevidna vojska Allaha ta'ala (angelov). V vetru jim je padalo kuhinjsko orodje, ugašali so jim ognji in luči, šotori pa so se jim sesuvali nad glavo. V nekem trenutku je Abu Sufyan, poveljnik politeistične vojske, vstal in rekel: "Pazite! Med vami so lahko izvidniki in vohuni; vsak naj preveri, kdo je oseba poleg njega! Vsak naj drži roko osebe, ki sedi poleg njega. Abu Sufyan je začutil, da je med njimi tujec. Takoj sem iztegnil roke, prijel za roko dve osebi na moji desni in levi strani ter ju vprašal za ime, še preden sta to storili. Tako sem preprečil, da bi me prepoznali.

Končno, Abu Sufyan naslovil svojo vojsko, "O Kurajš! Niste na primernem mestu za bivanje. Konji in kamele so začeli umirati. Povsod je lakota. Vidite, kaj se nam je zgodilo zaradi vetra. Takoj zapustite to mesto in pojdite! Zdaj grem jaz!" in se usedel na kamelo. Politeistična vojska se je zbrala v bednem stanju in se odpravila proti Meki. Pesek in kamenčki so deževali nanje.14

Ko je vojska politeistov odšla, sem šel proti našemu Učitelju Rasulullahu. Ko sem prišel do polovice poti, sem srečal dvajset konjenikov (angelov) z belimi turbani. Rekli so mi: "Obvestite Rasulullaha. Allah ta'ala je uničil sovražnika ... “ Ko sem se vrnil do mesta, kjer je bil Rasulullah, je opravljal namaz na preprogi. Toda takoj, ko sem se vrnil, sta se spet začela mraz in tresenje, ki sta bila pred mojim odhodom. Po namazu me je naš Učitelj Rasulullah vprašal, kakšno novico sem prinesel. Povedal sem mu o bednem stanju politeistov in da so odšli. Rasulullah je bil te novice zelo vesel in se je nasmehnil. Nekaj dni smo bili neprespani. Naš Prerok, me je vzel k sebi in naju oba pokril z delom preproge, ki jo je uporabljal kot odejo. Tako sva preživela noč. Ob zori me je zbudil Rasullah. Zjutraj ni bilo več sledu o politeistični vojski."

Dokler se niso politeisti približali Meki, je za njimi pihal močan veter in za njimi so slišali takbire .

Ko so Kurajševi politeisti zapustili svoj sedež in pobegnili, so druga politeistična plemena, ki so prišla z njimi, prav tako zapustila Medino. Utapljali so se v žalosti in potrtosti zaradi velike izgube, ki je niso mogli pozabiti. Medtem ko so trpeli ta poraz, sta Prerok vesolja(sall-Allahu 'alaihi wa sallam) in njegov častni Ashab (radiy-Allahu 'anhum) opravljala sajda šukr (hvaležnost) Allahu ta'ala, ga hvalila in izražala svojo hvaležnost. Mudžahidi so se odpravili proti svetleči Medini z zvoki "Allahu akbar! Allahu akbar!" Ulice Medine so nenadoma preplavili otroci; šli so naproti sultanu vesolja in svojim blagoslovljenim očetom, stricem in starejšim bratom. Naš Učitelj, Prerok, se jim je odzval z nasmehom …

“Zdaj ste na vrsti vi. Od zdaj naprej se Kurajši ne bodo mogli odpraviti proti tebi..”
Hadis aš-šarif

V tej gazi je bilo umorjenih šest muslimanov...

V zvezi s to gazo je Allah ta'ala v ajat al-karimas dejal: "Allah ta'ala je s svojo jezo obrnil nazaj tiste nevernike (v Gazi v jarku), čeprav niso mogli doseči nobene koristi ali zmage. Tako je Allah ta'ala (z angeli in vetrom) zadoščal vernikom (za njihovo zmago) v bitki. Moč Allaha ta'ala zadostuje za vse. On je vsemogočen in zmagoslaven nad vsem.”15

“O verniki! Spomnite se blagoslovov Allaha ta'ala na vas. Ko so vas napadle vojske (v Gaza v jarku), smo proti njim poslali veter in vojske (angelov), ki jih niste videli.”16

Po tej vojni je naš ljubljeni Prerok rekel: "Zdaj ste na vrsti vi. Od zdaj naprej Kurejši ne bodo mogli korakati proti vam.”

“O Moji ashabi! Vstanite in vsedite se na svoje konje, svoje kamele! Tisti, ki bodo ubogali, bodo pozno popoldne opravili namaz v deželah Kurayzovih sinov!”
Hadis
aš-šarif