GAZA NA UHUDU

Kdo bo dal temu meču dolžnost

V tem vročem trenutku je naš ljubljeni Prerok pokazal meč, na katerem je bil napisan ta kuplet:

Sramota je v strahopetnosti, čast v napredovanju.
S strahom se ne moremo osvoboditi usode.

Vprašal je: "Kdo mi bo vzel ta meč?" Ko so to slišali, so številni Ashab al-kiram iztegnili roke, da bi ga vzeli vsi naenkrat. Naš Prerok je ponovno vprašal: "Kdo bo vzel ta meč, da bi mu dal, kar mu pripada?" Ashab al-kiram so umolknili in se držali nazaj. Zubayr ibn Awwam, eden od ljudi, ki so si goreče želeli meč, je rekel: "Vzel ga bom, o Rasulallah." Naš Prerok ni dal meča Zubayru. Tudi prošenj Hadratov Abu Bakr, 'Umar in Ali (radiy-Allahu 'anhum) naš Prerok ni sprejel.

Abu Dujana je vprašal: "O Rasulallah! Kaj dolguje ta meč?" Naš ljubljeni Prerok je odgovoril: "Njegova dolžnost je, da udari sovražnika, dokler se ne upogne. Njegova dolžnost je, da z njim ne ubiješ muslimana in da z njim ne pobegneš pred neverniki. Njegova dolžnost je, da se boriš na Allahovi poti, dokler ti Allah ta'ala ne podeli zmage ali mučeništva." Abu Dujana je rekel: "O Rasulallah, vzel ga bom, da mu dam njegovo dolžnost." Naš Prerok mu je izročil meč v svoji roki.14

Abu Dujana (radiy-Allahu 'anh) je bil zelo pogumen in junaški, na bojiščih pa tudi zelo premeten, in je ravnal povsem v skladu s hadis aš-šarif: "Vojna je prevara.”15 Ko je Hadrat Abu Dujana vzel meč, je začel arogantno in ponosno hoditi proti bojišču ter recitirati verze. Na sebi je imel le tradicionalno dolgo srajco in rdeč turban.

Ta sprehod Abu Dujana ni bil dobro sprejet med Ashab al-kiram. Naš Učitelj, Prerok, je ob tem dejal: "To je hoja, ki povzroča jezo Allaha ta'ala, razen na teh krajih (bojiščih)." Tako je sporočil, da je arogantna hoja dovoljena le proti sovražniku.

Iz vrst politeistov je Khalid ibn Walid, ki ni mogel več čakati, začel napad s silami pod svojim poveljstvom. Naš ljubljeni Prerok je dal ukaz za napad Ashab al-kiram, ki niso mogli stati križem rok. V trenutku so bojišče napolnili zvoki "Allahu akbar". Na čelu je bil Hadrat Hamza, ki je poveljeval neoboroženim enotam, in začel mahati z meči na vsakega nevernika, na katerega je naletel. Sile Khalida ibn Walida, ki so prišle z veliko vnemo, so bile takoj odbite. Tokrat je Khalid ibn Walid prišel na hrib Aynayn tako, da je v širokem loku prečkal gorski prelaz in udaril od zadaj. Vendar so jih Abdullah ibn Jubayr in petdeset junakov pod njegovim poveljstvom pregnali nazaj z močnim snopom puščic.

Zdaj se je vojna še zaostrila. Obe strani sta se borili z vso močjo. Vsak sahabi je poskušal napredovati z bojem proti vsaj štirim politeistom. Hadrat Hamza je kričal: "Allahu akbar! Allahu akbar!" na eni strani, na drugi pa je napredoval tako, da je ubijal sovražnika, medtem ko je govoril: "Jaz sem lev Allaha ta'ala." Safwan ibn Umayya je preiskoval bojišče in spraševal ljudi okoli sebe: "Kje je Hamza? Pokažite mi ga." V nekem trenutku je zagledal nekoga, ki se je boril z dvema mečema, in vprašal: "Kdo je ta borec?" Ljudje okoli njega so mu odgovorili: "To je oseba, ki jo iščeš! To je Hamza!" Sawfan je dejal: "Nikoli še nisem videl, da bi kdo s tako vnemo in pogumom napadel in ubijal svoje ljudi."

Ko je bila vojna na vrhuncu, je bil Zubayr ibn Awwam iz Muhajirs razburjen, ker mu niso dali meča, in si je rekel: "Prosil sem za meč od Rasulullaha, vendar ga je dal Abu Dujanu. Jaz pa sem sin njegove tete Safiyye. Poleg tega prihajam od Kurajšev. Prav tako sem ga želel prvi. Šel bom in videl, kaj bo Abu Dujana dosegel več kot jaz." Nato je začel hoditi za Abu Dujano. Abu Dujana je govoril takbir: "Allahu akbar!" in ubijal vsakega politeista, na katerega je naletel. Eden najbolj divjih politeistov, velik mož v polnem oklepu, ki so mu bile vidne le oči, se je soočil z Abu Dujano. Najprej je napadel Hadrata Abu Dujana. Abu Dujana se je zaščitil s svojim ščitom. Meč tega politeista se je zagozdil v Abu Dujanov ščit. Ta je potegnil svoj meč, vendar ga ni mogel izvleči. Zdaj je bil na vrsti Abu Dujana. Z enim samim udarcem meča je ubil svojega nasprotnika.

“Vojna je prevara.” Hadis
aš-šarif

Potem je Abu Dujana premagal vse nevernike, ki so mu prišli na pot, in prišel do žensk, ki so s svojimi tamburicami izzivale politeiste ob vznožju gore. Vendar si je kljub temu, da je dvignil meč, premislil in ni ubil Hind, žene Abu Sufyana.16 Ko je to videl, je Zubayr ibn Awwam rekel sam sebi: "Allah in njegov Rasul vedo bolje kot jaz, komu je treba dati meč." Rekel je: "Wallahi, nikoli nisem videl nikogar, ki bi se bojeval bolje od njega."

Mikdad ibn Aswad, Zubayr ibn Awwam, Hadrat Ali, Hadrat 'Umar, Talha ibn Ubaydullah, Mus'ab ibn Umayr so bili neprehodne trdnjave. Slavni Ashab, ki je videl našega Učitelja, Preroka, kako se bori zelo blizu sovražnika in vedno znova napada, se ni mogel zadržati. Zbirali so se okoli našega Učitelja, Preroka, in sovražnikom, oblečenim v oklep, niso dajali nobenega predaha, da ga ne bi poškodovali. Medtem so videli, da je bil mučeniško umorjen Hadrat Abdulah ibn Amr. Bil je prvi mučenec v Uhudu. Njegovi prijatelji, ki so videli, da je bil mučenec, so se kot levi potopili v središče sovražnika za zadovoljstvo Allaha ta'ala.

Na točki, ko je vojna postala zelo intenzivna, sta se srečala Hadrat Abdullah ibn Jahsh, simbol junaštva, in Hadrat Sa'd ibn Abi Waqqas, mojster lokostrelcev. Bila sta ranjena na različnih mestih. Hadrat Sa'd ibn Abi Waqqas pripoveduje: To je bil intenziven trenutek vojne v Uhudu. Nenadoma je Abdullah ibn Jahsh prišel k meni, me prijel za roko in me potegnil k vznožju skale. Rekel mi je: "Zdaj ti izreci molitev tukaj, jaz pa bom rekel 'Amin (Amen)'. Potem bom jaz rekel molitev, ti pa boš rekel 'Amin'!" Strinjal sem se. Poklical sem: "O moj Allah, pošlji mi zelo močne in strašne sovražnike. Naj se z njimi srdito borim. Naj jih vse ubijem in se vrnem na svoj dom kot ghazi (veteran Gaza)." Z vsem srcem in dušo je na mojo prošnjo rekel: "Amin".

Potem je začel molitev, "O moj Allah, pošlji mi težke sovražnike in naj se borim z njimi ostro. Dovolite mi, da džihadu dam, kar mu pripada. Naj jih vse ubijem. Na koncu naj me eden od njih muči. Potem naj mi odreže ustnice, nos in ušesa. Naj pridem pred Tebe ves krvav. Ko me boš vprašal: "Abdulahu! Kaj si naredil s svojimi ustnicami, nosom in ušesi? Naj odgovorim: "O moj Allah, z njimi sem naredil veliko napak. Nisem jih znal pravilno uporabljati. Sram me je bilo prinesti jih pred Tebe. Prišel sem pokrit z zemljo iz vojne, v kateri je sodeloval moj ljubljeni Prerok ('alaihis-salam)." Moje srce ni hotelo reči "Amin" na takšno molitev. Ker pa je želel in ker sem mu že prej obljubil, sem nerad rekel: "Amin".

Nato smo izvlekli meče in nadaljevali z bojem. Ubijali smo vse, ki so prišli pred nami. Zelo pogumno je napadal in drobil sovražnikove vrste. Vedno znova je udarjal sovražnika in napadal z neizmerno željo, da bi postal mučenec. Med bojem in recitiranjem: "Allahu akbar! Allahu akbar!" se mu je zlomil meč. V tistem trenutku mu je naš ljubljeni Prerok podaril vejico datljeve palme in mu ukazal, naj nadaljuje vojno. Kot po čudežu se je ta veja spremenila v meč in nadaljeval je boj. Ubil je veliko sovražnikov. Proti koncu vojne je dosegel želeno mučeništvo s puščicami, ki jih je izstrelil politeist Abu'l Hakam. Ko je bil mučenec, so neverniki napadli njegovo telo ter mu razrezali nos, ustnice in ušesa. Vse njegovo telo je bilo prekrito s krvjo."

Iz vrst mudžahids, Kazman zlomil nožnico svojega meča in napadel politeiste z besedami: "Smrt je veliko bolje kot beg," in pokazal veliko pogum in junaštvo. Sam je ubil sedem ali osem nevernikov. Na koncu je bil ranjen in je padel na tla. Ashab al-kiram so bili presenečeni nad njegovim junaštvom, in ko so o tem obvestili našega Učitelja, Preroka, je dejal: "Pripada Jahannamu!" Hadrat Katada ibn Nu'man je odšel do Kazmana in rekel: "O Kazman! Naj bo mučeništvo blagoslovljeno zate!" Kazman je odgovoril: "Nisem se boril zaradi vere. Boril sem se zato, da Kurajši ne bi prišli v Medino in uničili mojega vrta z dateljnovimi palmami!" Nato je storil samomor, tako da si je s puščico prerezal žile na zapestju. Tako smo razumeli, zakaj je naš Učitelj rekel: "Pripada Džahannamu.!”

Od začetka vojne so se vsi Ashab al-kiram, zlasti naš ljubljeni Prerok, Prerok svetov, zelo trdo borili. S silovitimi napadi so potisnili nazaj politeistično vojsko. Spričo teh junaških dejanj mudžahidov so politeisti, ki so želeli pomoč in častili malike z imeni Lat, Uzza, Hubal, ki so jih naredili iz kamna in lesa, začeli bežati. Ženske, ki so jih prišle spodbujat k boju, so kričale in poskušale dohiteti bežeče vojake.

Ko so politeisti Kurajš zapustili bojišče in začeli bežati proti Meki ter za seboj pustili svoje blago, so se islamski vojaki veselili in hvalili Allaha ta'ala, da jim je zagotovil zmago, ki jo je obljubil. Kljub številčni in močni premoči so bili politeisti pred muslimani uničeni. Medtem ko so ti bežali in teptali drug drugega, so slavni Ashab lovili in pobijali tiste, ki so jih ujeli. V tej zmedi je sveže poročena Hadrat Hanzala ibn Abu Amir dohitela Abu Sufyana, poveljnika politeistične vojske, ki je skušal pobegniti na svojem konju. S svojim mečem je udaril po nogah Abu Sufyanovega konja in ga prisilil, da je padel. Abu Sufyan, ki je padel na tla, je začel kričati z vso močjo: "O Kurajši! Pomagajte! Jaz sem Abu Sufyan! Hanzala me hoče presekati s svojim mečem!" Čeprav so politeisti to videli, so bežali za svoje življenje in se niso zanimali za svoje poveljnike.

Vendar je v tistem trenutku politeist Shaddad ibn Aswad, ki je bil tik za Hadratom Hanzalo, zabodel svoje kopje v Hanzalov hrbet. Čeprav je Hadrat Hanzala želel napasti, rekoč: "Allahu akbar!", je padel na tla in postal mučenec, njegova blagoslovljena duša pa se je povzpela v Džennat. Naš Učitelj Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je dejal: "Videl sem angele, ki so Hanzalo umivali z deževnico v srebrni posodi med nebom in zemljo." Abu Usaydi je dejal: "Ko sem slišal te Rasulullahove besede, sem šel k Hanzali. Z njegove glave je kapljala deževnica. Vrnil sem se in o tem obvestil Rasul al-akrama." Hadrat Hanzala se je imenoval "Gasil al-malaika", to je oseba, ki so jo umili malaki (angeli).17

Ko so videli, da politeisti bežijo, so nekateri lokostrelci na prehodu Aynayn mislili, da je vojne konec, in zapustili svoje položaje. Njihov poveljnik Abdullah ibn Jubayr in dvanajst ljudi so ostali tam.18

Junaštvo Hadrat Alija

V tistem trenutku je poveljnik enote lokostrelcev Kurajšev, Khalid ibn Walid, ki je bil na straži in poskušal izkoristiti vsako priložnost, mobiliziral konjenico pod njegovim poveljstvom, ko je videl, da se je število mudžahidov v prehodu zmanjšalo. V trenutku sta skupaj z Ikrimo ibn Abi Jahlom prišla do prehoda Aynayn. Hadrat Abdullah ibn Jubayr in njegovi zvesti, zvesti prijatelji so se postavili v vrsto in se razporedili. Sipali so puščice na sovražnika, dokler niso bili njihovi tulci prazni. Nato so pokazali veliko junaških dejanj s kopji in nato z meči, ko so se jim približali, rekoč: "Allahu akbar! Allahu akbar!" Med verniki in neverniki je bilo precejšnje neravnovesje; bilo je ena proti petindvajsetim. Slavni Ashab al-kiram so se borili do zadnje kaplje krvi, da bi izpolnili ukaz svojega Preroka. Eden za drugim so bili počaščeni z mučeništvom; njihova blagoslovljena telesa so padla na tla, njihove duše pa so odletele v Džennat (radij-Allahu 'anhum).

“Videl sem angele, ki so umivali Hanzalo z deževnico v srebrni posodi med nebom in zemljo..” Hadis
aš-šarif

Zaradi sovraštva so politeisti razgalili Hadrat Abdullaha in oskrunili njegovo blagoslovljeno telo. Razparali so mu trebuh in mu izvlekli notranje organe.

Ko sta Khalid ibn Walid in Ikrima v prehodu mučeniško pokončala mudžahide, sta hitro napadla islamsko vojsko od zadaj. Ko so Ashabi al-kiram videli, da se je sovražnik nenadoma pojavil za njimi, niso imeli priložnosti, da bi se preuredili. Mnogi med njimi so namreč celo odložili svoje orožje. Vse se je nenadoma spremenilo. Ko so kurajševski politeisti, ki so bežali stran v ospredju, videli, da je Khalid ibn Walid začel napad iz ozadja, so se vrnili. Mudžahidi so se znašli med dvema ognjema. Sovražnik je začel loviti mudžahide z napadi od spredaj in od zadaj. Sahafi so izgubili stik drug z drugim. Morali so se razpršiti.19

Hadrat Ali je povedal naslednje: "Potopil sem se v središče enote politeistov, v kateri je bil Ikrima ibn Abi Jahl. Obkolili so me. Večino sem jih ubil. Potopil sem se v drugo enoto in jih veliko odstranil. Ker se rok mojega življenja ni iztekel, se mi ni nič zgodilo. Nekaj časa nisem mogel videti Rasullaha. Rekel sem si: 'Prisegam, da ni nekdo, ki bi zapustil bojišče. Verjetno ga je Allah ta'ala zaradi naših neprimernih dejanj vzel in povzdignil izmed nas! Zdaj mi ne preostane drugega, kot da umrem z bojem,' in zlomil sem nožnico svojega meča. Ko sem napadel politeiste in jih razkropil, sem sredi njih zagledal Rasulallaha. Razumel sem, da Allah ta'ala varuje Rasulullah s svojimi angeli.”

Sovražni vojaki so se približali našemu Rasulu al-akramu (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Položaj je bil zelo nevaren. Naš ljubljeni Prerok je stal kot strma gora; vztrajal je in ni zapustil svojega položaja. Po eni strani se je boril s sovražnikom, po drugi strani pa je skušal zbrati svoje razpršene ashabe, rekoč: "O, tako in tako, pridi mi naproti! O, tako in tako, pridi mi naproti! Jaz sem Rasulullah. Za tiste, ki se vrnejo k meni, je raj!" Hadrat Abu Bakr, Hadrat 'Umar, Abdurrahman ibn Awf, Talha ibn Ubaydullah, Ali ibn Abi Talib, Zubayr ibn Awwam, Abu Dujana, Abu Ubayda ibn Jarrah, Sa'd ibn Mu'az, Sa'd ibn Abi Waqqas, Khabbab ibn Munzir, Usayd ibn Hudayr, Sahl ibn Hanif, Asim ibn Thabit, Harith ibn Simma radiy-Allahu 'anhum nenadoma oblikovali krog okoli našega ljubljenega Preroka in vzpostavili živi trdnjavski zid za njegovo zaščito.

Medtem je bilo slišati, da je Hadrat Abbas ibn Ubada, da bi ponovno združil razpršene Ashabe al-kiram, kričal: "O moji bratje! Ta nesreča, s katero se soočamo, je posledica tega, da nismo izpolnili ukaza našega Preroka. Ne razpršujte se! Zberite se okoli našega Preroka! Če se ne bomo pridružili zaščitnikom in če bomo povzročili škodo Rasuliluhu, ne bo nobenega opravičila za nas pred našim rabljem!" Hadrat Abbas ibn Ubada se je skupaj s Kharijem ibn Zaydom in Awsom ibn Arqamom z vzkliki "Allahu akbar!" vrgel v sovražnikove vrste. Junaško so se borili zaradi Rasule, da bi ga zaščitili. Kharija ibn Zayd je dobil devetnajst ran. Ostali so bili nič manjši od njega. Tako so vsi trije dosegli stopnjo mučeništva, po kateri so hrepeneli.

V tem zelo nevarnem trenutku se je Ashab al-kiram začel zbirati okoli našega Učitelja, Preroka. Politeisti so obkolili našega ljubljenega Preroka in njegove slavne Ashabe, ki so ga ščitili s svojimi telesi. Z vseh strani so v en glas napredovali in zoževali krog. Ko je Gospod svetov videl, da se je skupina Kurajšev pognala naprej, je vprašal svoje Ashabe, ki so bili okoli njega in so bili pripravljeni dati svoja življenja: "Kdo se bo spopadel s to enoto?" Videlo se je, da je Hadrat Wahb ibn Kabus rekel: "Naj bo moje življenje žrtvovano zate, o Rasulallah! Bom," in odskočil naprej. Ta junak, ki je nenehno recitiral slavno ime Allah ta'ala, se je z mečem v roki potopil med politeiste. Naš Učitelj, Prerok, je rekel: "Sporočam vam veselo novico o Raju." Ko je videl njegovo vztrajnost in boj proti sovražniku, je rekel: "O moj Allah! usmili se ga! Usmilite se nad njim!"

Sa'd ibn Abi Waqqas, ki je videl, kako so politeisti ujeli Hadrata Wahba in ga mučeniško umorili s kopji, je pohitel, da bi mu priskočil na pomoč. Neustrašen je prodrl med sovražnike in pokazal izjemno junaštvo. Premagal je številne nevernike, odbil druge in se vrnil k svojemu ljubljenemu Preroku. Naš Učitelj Rasul al-Akram je o Hadratu Wahbu dejal:"Zadovoljen sem s teboj. Naj bo Allah ta'ala zadovoljen tudi s teboj.”

Ko je naš Učitelj Habib al-akram videl, da se je skupina politeistov prebila skozi mudžahide in se mu približuje, je rekel Hadrat Aliju: "Napadite jih!" Hadrat Ali je napadel, ubil Amra ibn Abdulaha in odbil druge. Ko je bil njegov meč zlomljen, mu je naš Prerok dal svoj meč Zulfikar. Ko je prihajala druga skupina sovražnikov, je Naš Prerok, rekel: "O Ali! Pošlji škodo teh ljudi stran od mene.” Lev Allaha ta'ala's, ki je bil pripravljen žrtvovati svoje življenje za Rasulullaha, je takoj napadel. Ubil je Šajbo ibn Malika in odbil druge. V tistem trenutku je prišel Gabrijel 'alaihis-salam in rekel našemu Preroku: "O Rasulallah! To je izredno junaštvo Alija." Naš Rasulullah je odgovoril: "On je iz mene in jaz sem iz njega." Gabrijel 'alaihis-salam je rekel: "In jaz sem od vaju obeh." V tistem trenutku se je zaslišal glas: "Ni junaka, kot je Ali, ni meča, kot je Zulfikar."

“O Sa'd! Naj bodo moji starši žrtvovani zate! O moj Rabb! Naj njegove puščice dosežejo svoj cilj in sprejmi njegovo prošnjo!” Hadis
aš-šarif

Ko so politeisti spoznali, da se ne morejo približati našemu ljubljenemu Preroku, so začeli streljati puščice. Njihove puščice so šle nad Njim ali pa so padle pred Njim, za Njim, desno ali levo od Njega. Ko so ashabi al-kiram, ki so se z velikim naporom borili, da bi odbili sovražnika, videli to situacijo, so se zbrali okoli Preproka svetov in začeli svoja blagoslovljena telesa spreminjati v ščit pred prihajajočimi puščicami. Ko je Naš Prerok, ukazal svojimi ashabiom, naj odgovorijo s puščicami, so sahabi začeli streljati puščice na sovražnika. Naš ljubljeni Prerok je ukazal Hadrat Sa'd ibn Abi Waqqasu, naj se usede pred njim. Hadrat Sa'd, ki je bil zelo dober ostrostrelec, je začel streljati puščice v sovražnika eno za drugo. Vsakič, ko je potegnil puščico iz svojega tulca, je rekel, “O moj Rabb! To je tvoja puščica! Z njo zadeni sovražnika!" Naš ljubljeni Prerok je rekel: "O moj Allah! Sprejmi Sa'dovo molitev! O moj Allah! Naj bo Sa'dova puščica ravna!... Nadaljuj Sa'd! Nadaljuj! Naj bodo moji starši žrtvovani zate!" Na ta način je naš Učitelj, Prerok, z vsako izstreljeno puščico ponavljal isto molitev.

Ko Hadrat Sa'd je bil brez puščic, naš ljubljeni Prerok mu je dal svoje puščice in ga je streljal na sovražnika. Vsaka puščica Hadrata Sa'd ibn Abi Waqqasa je zadela bodisi sovražnika bodisi njegovo žival.

Ko so politeisti streljali puščice, je Hadrat Abu Talha stal pred našim Mojstrom, Preroka, ki ga ščiti s svojim telesom in ščit pred vsemi puščicami. Od časa do časa je izrekel glasne vzklike, ki so osupnili sovražnika. Naš Prerok, je rekel: "Med vojaki je glas Abu Talhe boljši od stotih ljudi." Abu Talha se ni vzdržal streljanja s puščicami na politeiste, kadarkoli je imel priložnost; streljal je zelo hitro in močno ter ni zgrešil nobene tarče. Kadarkoli je naš Gospodar Rasul al-akram želel izvedeti rezultat puščic in je dvignil glavo, je Abu Talha v strahu, da bi ga puščica zadela, rekel “Naj bodo moji starši in jaz žrtvovani zate, o, Rasulallah! Ne dvigaj svoje blagoslovljene glave, da te nobena sovražnikova puščica ne bi mogla zadeti in poškodovati! Moje telo je ščit za tvoje blagoslovljeno telo in žrtev zate! Če me ne ubijejo, te ne morejo doseči! Če ne bom umrl, se ti ne bo nič zgodilo!" Našemu ljubljenemu Preroku je dal prednost pred samim seboj.

Po celotnem polju Uhud se je odvijal silovit in strašen boj; nekateri na konjih, drugi peš, nadaljevali so boj med vero in nevero. Ashab al-kiram si še ni opomogel. Okoli našega Učitelja, Preroka, je bilo le približno trideset sahabov; s svojimi telesi so delali ščit za prihajajoče puščice, kopja in meče. Njihova edina želja je bila izpolniti ukaz našega Preroka, in odvrniti vsako škodo, ki bi mu utegnila priti. Hadrat Hamza, vodja pogumnih, je bil v tem nemiru ločen od našega Preroka; sredi množice se je boril z mečem v vsaki roki in z vzkliki "Allahu akbar!" v srca sovražnikov vnašal strah. Do tistega trenutka je samo politeistov ubil več kot enaintrideset in mnogim od njih odvzel roke ali noge. Medtem ko je razpršil skupino politeistov, ki ga je obkrožala, je Siba ibn Umm Anmar izzval Hadrat Hamzo z besedami: "Ali obstaja prvak, ki se mi lahko zoperstavi?" Hadrat Hamza je rekel: "Pridi k meni, o sin obrezovalke! Torej izzivaš Allaha ta'ala in njegovega Preroka, ali je tako?" in ga zgrabil za noge ter ga strl na tla.20 Ko je prišel do njega in ločil glavo od telesa, je opazil Wahshija, ki takrat še ni bil musliman, kako izza skale nasproti njega meri vanj s kopjem v roki. Nemudoma se je odpravil proti njemu, vendar je prišel do jame, ki jo je izdolbla poplava, zdrsnil in padel na hrbet. V tem trenutku se je oklep na njegovem trebuhu odprl. Wahshi je izkoristil priložnost in zalučal kopje! Kopje je prebodlo blagoslovljeno telo Hadrata Hamze in izstopilo na drugi strani. Največji od junakov je padel in rekel: "Moj Allah!" Dosegel je mučeništvo in dosegel čin, po katerem je hrepenel. Svoje življenje je žrtvoval na poti Allaha ta'ala, za svojega ljubljenega Preroka (radij-Allahu 'anh).

Medtem pa je nekdo v sovražnikovih vrstah spodbujal politeiste, da napadejo Mojstra vesolja (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) z besedami: "O Kurajši skupnost! Ne oklevajte v boju proti Mohamedu, ki ne spoštuje sorodstvenih pravic in ki je razdelil vaš narod. Če Mohamed preživi, naj jaz ne preživim." Ta glas je pripadal Asimu ibn Abi Awfu. Hadrat Abu Dujana je slišal ta glas. Med iskanjem med bojem je našel Asima ibn Abi Awfa in ga takoj ubil. Vendar je Ma'bad, politeist za njim, z vso močjo zamahnil z mečem proti Hadrat Abu Dujana. Kot blagoslov Allaha ta'ala, se je Abu Dujana z nenadnim in zelo hitrim gibom sklonil in se izognil usodnemu udarcu. Takoj je vstal, udaril z mečem in ubil Ma'bada.

Cilj Kurajševih politeistov je bil Prerok svetov. Uporabili so vse svoje moči, da bi se mu približali. Vendar niso mogli mimo častitljivih in slavnih Ashabov, ki so ga obkrožali in se niso obotavljali žrtvovati svojih življenj, da mu ne bi škodovali. Teh trideset pogumnih mož je reklo: "O, Rasulallah! Naši obrazi so ščiti pred tvojim blagoslovljenim obrazom; naša telesa so žrtvovana za tvoje blagoslovljeno telo. Želimo si le tvoje varnosti." Politeisti so napadali v skupinah. Ko je naš Mojster Fakhr al-alam pokazal na skupino sovražnih vojakov in vprašal svoje junaške Ashabe, ki so bili okoli njega in so ga ščitili s telesi: "Kdo bo za nas žrtvoval svoje telo na poti k Allahu ta'ala?", je pet Medinanskih sahabijev pohitelo naprej. Ti junaki so se pred blaženimi očmi našega Učitelja, Rasulullaha, besno borili z izgovarjanjem takbirov. Na koncu so bili štirje od njih prav tam mučeniško umrli. Ko je bil peti ranjen na štirinajstih mestih in je padel na tla, je Prerok svetovrekel: "Pripeljite ga k meni." Krvavel je od vsepovsod. Naš ljubljeni Prerok se je usedel in naredil svoja blagoslovljena stopala za vzglavnik za njegovo glavo. Ta srečni sahabi, ki je v tem stanju dosegel čast mučeništva, je bil Hadrat Umara ibn Yazid.

Junaštvo Talhe ibn Ubaydullaha

“Talha in Zubayr sta moja soseda v Janni.”
Hadis
aš-šarif

V času, ko so se politeisti približali, je naš Prerok vprašal: "Kdo se jim bo zoperstavil, kdo jih bo ustavil?" Hadrat Talha ibn Ubaydullah je odgovoril: "Jaz bom! O Rasulallah!" Hotel je hiteti naprej. Naš Učitelj, Prerok, je rekel: "Kdo je še takšen, kot si ti?" Sahabi iz Medine je prosil za dovoljenje z besedami: "O Rasulallah! Jaz sem!" Ko je naš ljubljeni Prerok odgovoril: "Potem se jim zoperstavi," je skočil naprej in napadel politeiste. Pokazal je veliko junaštva brez primere. Potem ko je ubil nekaj nevernikov, ga je doletela čast mučeništva.21

Naš Mojster Rasul al-akram je ponovno vprašal: "Kdo se jim bo zoperstavil?" Talha je ponovno stopil pred vse. Ko je Naš Prerok vprašal: "Kdo je še tak kot ti?", je blagoslovljena oseba iz Ansara rekla: "Jaz se jim bom zoperstavil, o Rasulallah." Naš Prerok je rekel: "Potem se jim postavi po robu." Tudi on je dosegel mučeništvo po boju proti politeistom. Na ta način so vsi sahabi, ki so bili v tistem trenutku z našim Učiteljem, Prerokom, dosegli mučeništvo z bojem proti sovražniku.

V tistem trenutku v bližini Preroka vesolja ni bilo nikogar več, razen Hadrat Talha ibn Ubaydullah. Hadrat Talha se je bal, da bi se Rasulullahu kaj zgodilo; tekel je na vse strani in se srdito boril z neverniki. Zelo hitro zamahovanje z mečem, kako takoj je odbil napade sovražnikov vse okoli Rasulullaha in kako je svoje telo spremenil v ščit pred puščicami, sulicami in meči, je bil takšen dogodek brez primere. Talha se je vrtinčil in se ne zmenil za meče, ki so se ga dotaknili. Njegova želja je bila, da bi zaščitil Sultana vesolja in da bi bil za to mučeniško umorjen kot drugi njegovi bratje. Na njegovem telesu ni bilo dela, ki ne bi bil ranjen; na njegovih oblačilih ni bilo videti ničesar razen krvi. Čeprav je bil v takšnem stanju, je še vedno pokrival vse strani. V tistem trenutku sta Hadrat Abu Bakr in Sa'd ibn Abi Waqqas prišla do našega mojstra Rasul al-akrama.

Gospodar junakov, Hadrat Talha, je zaradi izgube krvi omedlel in padel na tla. Bil je prepreden z ranami od mečev, kopij in puščic. Imel je šestinšestdeset večjih in nešteto manjših ran. Naš ljubljeni Prerok je ukazal Hadratu Abu Bakru, naj takoj pomaga Hadratu Talhi. Abu Bakr as-Siddiq je poškropil njegov blagoslovljeni obraz z vodo, da bi prebudil Hadrat Talho. Ko se je Hadrat Talha ibn Ubaydullah prebudil, je vprašal: "O Abu Bakr! Kako je z Rasulullahom?" Pokazal je najlepšo ljubezen in predanost. To je bila zadnja stopnja ljubezni do Rasula al-akrama in žrtvovanja svojega življenja za njegovo blagoslovljeno telo. Hadrat Abu Bakr je odgovoril: "Rasulullah se ima dobro. Poslal me je," je Talha olajšano vzdihnil in rekel: "Nešteto šukr (zahval) Allahu ta'ala. Dokler je on živ, vse težave niso nič." Medtem jih je doseglo še nekaj sahabijev.

Prerok svetov, Muhammad Mustafa (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je počastil Hadrat Talha s svojo prisotnostjo. Ko je ranjeni mudžahid videl Rasulullaha živega, je jokal od veselja. Naš Učitelj, Prerok, je drgnil njegovo telo, nato pa razprl roke in molil: "O moj Allah! Ozdravi ga, daj mu moč." Kot čudež našega Preroka Rasul al-akrama je Hadrat Talha vstal zdrav in se ponovno začel boriti proti sovražniku. Naš ljubljeni Prerok je o njem dejal: "Na dan Uhuda sem videl, da mi na zemlji ni bil nihče blizu, razen Gabrijela na moji desni in Talhe ibn Ubaydullaha na moji levi.”22 “Kdor želi videti človeka iz Džane, ki hodi po zemlji, naj pogleda Talho ibn Ubaydullaha."

Vojna se je intenzivno nadaljevala na vseh frontah. Okoli našega Preroka, so bili Abu Dujana, zastavonoša Mus'ab ibn Umayr, Talha ibn Ubaydullah, Nasiba, ki je tekla iz zadnjih vrst, da bi zaščitila našega Preroka, in nekaj drugih ashabi. Skupaj z Rasullahom so se borili proti politeistom. Ko je divji politeist Abdullah ibn Hunayd, ki je bil popolnoma oborožen in oklepljen, zagledal našega ljubljenega Preroka, je pospremil svojega konja. Kričal je: "Jaz sem Zuhajrov sin. Pokaži mi Mohameda. Ali ga bom ubil ali pa bom umrl poleg Njega." Medtem ko je s konjem jezdil proti našemu Preroku, se je pred njim postavil Hadrat Abu Dujana in rekel, “Pridite! Sem nekdo, ki s svojim telesom varuje blagoslovljeno telo Mohameda 'alaihis-salam. Če me ne poteptate, ga ne morete doseči!" Z mečem je udaril konja po nogah in Abdullah ibn Hunayd je padel na tla. Dvignil je svoj meč in ga udaril, rekoč: "Na, to je od Haraševega sina!" Ob opazovanju tega dogodka je Prerok svetovmolil: "O moj Allah! Bodi zadovoljen s Haraševim sinom (Abu Dujana), kot sem jaz zadovoljen z njim!”

Malik ibn Zuhayr, od politeistov, ki je bil ostrostrelec in neomajen lokostrelec, je iskal našega Učitelja, Preroka povsod; hotel je najti priložnost in ga ustrelil s puščico. Približal se je našemu Učitelju Rasulullahu, potegnil lok in izstrelil puščico, ki je ciljala na blagoslovljeno glavo našega ljubljenega Preroka. Ni bilo niti dovolj časa, da bi utegnil pomežikniti. Talha je v trenutku iztegnil roko in postal tarča. Puščica je prebodla dlan Hadrata Talhe in jo raztrgala na koščke. Vsi živci njegovih prstov so bili prerezani, kosti njegove roke pa zlomljene. Tudi naš Mojster Fakhr al-alam (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je videl, kaj se je zgodilo. Bil je zelo razburjen in rekel, “Če bi rekel Bismillahirrahmanirrahim (ko si iztegnil roko proti puščici, da bi me zaščitil), bi te angeli dvignili v nebesa, medtem ko bi te ljudje gledali.”23

Štirje politeisti iz Meke, imenovani Abdullah ibn Kamia, Ubayy ibn Khalaf, 'Utba ibn Abi Waqqas in Abdullah ibn Shihab al-Zuhri, so prisegli, da bodo ubili našega mojstra Rasul al-akram. V tem težkem času se je naš mojster Rasulullah skupaj z nekaj ashabi srdito boril proti sovražniku. Pred našim mojstrom, Prerokom, je bil zastavonoša, Hadrat Mus'ab ibn Umayr. Zaradi oklepa, ki ga je nosil, je bil Hadrat Mus'ab zelo podoben našemu ljubljenemu Preroku. Tudi on se je z zastavo islamske vojske v desni roki intenzivno boril proti politeistom. V tistem trenutku se mu je na konju približal Ibn Kamia v polnem oklepu. Klical je: "Pokaži mi Mohameda! Naj ne preživim, če preživi on!" in pospremil konja proti našemu Preroku. Hadrat Mus'ab in Nasiba sta se mu zoperstavila in se začela boriti z njim tako, da sta svoja telesa naredila za ščit našemu Preroku. Ne glede na to, kolikokrat sta s svojimi meči udarila tega nevernika, ga zaradi njegovega oklepa nista prizadela. Ibn Kamia je s svojim mečem udaril Nasibo in ji raztrgal ramo. Nato je svoj meč spustil na desno roko Hadrat Mus'aba, ki je držala prapor. Mus'ab ibn Umayr, čigar desna roka je bila odsekana, je držal blagoslovljen

“Kdor želi videti človeka iz Raja, ki hodi po zemlji, naj pogleda Talho ibn Ubaydullah.” Hadis
aš-šarif

prapor Islama, ki ga je držal nad svojim življenjem, z levo roko, ne da bi mu dovolil, da pade na tla. V tistem trenutku je recitiral ajat al-karima: "Muhammad 'alaihissalam je Rasul. Pred njim so bili Rasuli.”24Tokrat je Ibn Kamia z mečem seciral po levi roki Hadrata Mus'aba. Slavni nosilec zastave, ki mu je bila prav tako odsekana leva roka, ni dovolil, da bi zastava islama padla. Herojski sahabi je prapor držal z rokami in ga pritiskal ob telo, tako da je še naprej plapolal. Tokrat je Ibn Kamia zabodel svoje kopje v telo tega slavnega sahabija. Tako kot njegovi drugi prijatelji je šel v ahirat kot mučenec.

Medtem ko je Hadrat Mus'ab padal na tla, slavna zastava islama ni smela padati na tla; angel, ki je takoj prevzel podobo Mus'aba, jo je ujel. Ko je naš ljubljeni Prerok rekel: "Naprej, o Mus'ab! Naprej!" je angel, ki je držal prapor, odgovoril: "Jaz nisem Mus'ab." Tedaj je naš Gospodar, Sultan svetov, razumel, da je angel, in dal prapor Hadratu Aliju.25

Ibn Kamia pa je mislil, da je Hadrat Mus'ab Naš Prerok, zato je v naglici prišel do politeistov in začel kričati: "Ubil sem Mohameda!" Ko so to slišali, so politeisti postali še bolj pretirani od užitka, da so dosegli svoj cilj. Ashab al-kiram, ki ni poznal resničnosti dogodka, je padel v žalost. V zraku je bilo čutiti žalovanje. Celo roke 'Umarja so padle ob strani in je samo sedel s svojimi prijatelji. Ko jih je Anas ibn Nadr videl v takšnem stanju, jih je vprašal: "Zakaj sedite?"

Odgovorili so: "Rasulullah je bil mučenec!" Hadrat Anas je rekel: "Če je bil Rasulullah mučenec, je njegov Rabb (Allahu ta'ala) večen. Kaj bomo storili, če bomo preživeli po Rasulullahovi smrti? Zdaj pa vstanite! Žrtvujmo svoja življenja za to, za kar je naš učitelj, Prerok, žrtvoval svoje blagoslovljeno življenje." Zlomil je nožnico26 svojega meča in se z iztegnjenim mečem pogreznil v sredino sovražnika ter vzkliknil: "Allahu akbar!". Ubil je veliko nevernikov in postal mučenec. Samo na njegovem obrazu je bilo sedemdeset ran. Ker je imel na telesu nešteto ran, ga nihče razen njegove sestre ni mogel prepoznati.

Mnogi od Ashab al-kiram so bili razpršeni, nekateri med njimi so dosegli mučeništvo. Politeisti, ki so izkoristili njihovo neorganiziranost, so se zbrali okoli našega učitelja Rasula al-akrama. S kamnom in mečem so skušali mučeniško pokončati sultana dveh svetov. Ker je imel na sebi dva oklepa, ga udarci niso prizadeli. Kamenje, ki ga je vrgel 'Utba ibn Abi Waqqas, je zadelo obraz našega ljubljenega Preroka in njegova spodnja ustnica je bila poškodovana. Blagoslovljeni (sekalni) zob na njegovi spodnji desni čeljusti je bil zlomljen. V tistem trenutku je prišel politeist Ibn Kamia in s svojim mečem udaril po blagoslovljeni glavi Prerok svetov. Čelada našega ljubljenega Preroka je bila zdrobljena, njena dva obroča sta se zagozdila v Njegovo blagoslovljeno teme. Na blagoslovljeni rami ga je ranil še en Ibn Kamiajev udarec z mečem in je padel na bok v globoko jamo, ki jo je Abu Amir izkopal, da bi muslimani padli. Naš ljubljeni Prerok je molil o zlobnežu Ibn Kamii: "Naj te Allahu ta'ala naredi obžalovanja vrednega in bednega!" Ibn Kamia se je veselil in kričal: "Ubil sem Mohameda! Ubil sem Mohameda!" je odšel k Abu Sufyanu. Politeisti so dosegli svoj cilj! Naš Prerok jih ni več zanimal. Umaknili so se iz okolice jame, kjer je bil naš učitelj, Prerok, in se obrnili v boj proti ashab al-kiram27

Ko je naš mojster Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) padel v jamo, so njegova blagoslovljena lica krvavela. Ko si je s svojimi blagoslovljenimi rokami obrisal obraz, je videl, da so njegove roke in brada prekrvaveli. Preden je kapljica krvi padla na tla, je prišel Gabrijel 'alaihis-salam, ujel to blagoslovljeno kri in rekel: "O Habiballah! Če bi kapljica te krvi padla na tla, na zemlji do qiyamata ne bi bilo nobene zelene rastline." Zaradi Allaha ta'ala, če bi kapljica te krvi padla na tla, na zemlji ne bi bilo nobene zelene rastline do qiyamata. Naš Učitelj Fakhr al-alam je molil za hidajat (vodstvo) tistih, ki so ga skušali ubiti, ki so z meči udarjali po njegovem blagoslovljenem telesu, mu polomili blagoslovljene zobe in mu s krvjo poškropili blagoslovljeni obraz, rekoč: "Če pade kaplja krvi z mene na tla, bo z neba prišla muka. O moj Rabb! Odpusti mojemu ljudstvu! Ker ne vedo.

V tistem trenutku je Hadrat Ka'b ibn Malik zaklical: "O muslimani! Veselo oznanilo! Rasulullah je tu!" Ko so slišali ta glas, so se slavni Ashabi pognali tja, kot da bi dobili novo življenje. Hadrat Ali in Talha ibn Ubaydullah sta takoj prišla in ga vzela iz jame. Hadrat Abu Ubayda ibn Jarrah je z zobmi izvlekel obroče čelade, ki so se pogreznili v blagoslovljene templje našega ljubljenega Preroka. Medtem ko je odstranjeval te železne kose, sta mu izpadla dva sprednja zoba. Hadrat Malik ibn Sinan, eden od Ashab al-kiram, je polizal kri z blagoslovljenega obraza našega Preroka Rasulullaha. Na to je naš učitelj Prerok dejal: "Ogenj Džahannama se ne bo dotaknil tistega, čigar kri je pomešana z mojo krvjo."

Politeisti so ponovno začeli napad. Od veselja, da so se ponovno združili z našim učiteljem Prerokom, so Ashab al-kiram v trenutku oblikovali krog okoli našega učitelja Rasulullaha in okoli njega niso pustili nobenih politeistov. Ob spoznanju, da našemu Učitelju, Preroku, ne morejo več ničesar storiti, so politeisti začeli odhajati na goro. Sultan dveh svetov je rekel Hadratu Sa'd ibn Abi Waqqasu: "Obrnite jih nazaj." Hadrat Sa'd je vprašal: "O Rasulallah! S seboj imam samo eno puščico. Kako naj jih z njo prisilim, da se vrnejo?" Naš učitelj Rasulullah je ponovil isti ukaz. Na to je Hadrat Sa'd ibn Abi Waqqas, mojster lokostrelcev, potegnil puščico iz svojega tulca in jo izstrelil. Puščica je našla svoj cilj in sestrelila politeista. Ko je ponovno segel po tulcu, je videl, da je v njem še ena puščica. Pozorno jo je pogledal; to je bila prejšnja puščica. Umrl je še en politeist. To se je ponavljalo vedno znova. Kot čudež našega ljubljenega Preroka je Hadrat Sa'd v svojem tulcu vsakič našel isto puščico. Ko so Kurajši videli, da so njihovi možje drug za drugim umirali, so prenehali plezati na goro. Sestopili so in se umaknili.

“Ko je Talha pomagal Rasulullahu, je zanj postala nujna Janna.”
Hadis
aš-šarif

Med njimi, Ubayy ibn Khalaf je jezdil konja proti našemu mojstru, Preroka in začel kričati: "Kje je ta oseba, ki trdi, da je Prerok? Naj se spopade z mano in se bori!" Čeprav se je Ashab al-kiram želel soočiti z njim, naš ljubljeni Prerok tega ni dovolil. Vzel je kopje Haritha ibn Simma in napredoval. Podli Ubayy je opogumil svojega konja in se mu približal, rekoč: "O Muhammad! Naj ne preživim, če preživiš ti!" Od glave do pet je bil oblečen v oklep. Prerok svetov je vrgel kopje, ki ga je držal v roki, v Ubajevo grlo. Kopje je poletelo in se mu zagozdilo v grlo med čelado in ovratnikom njegovega oklepa. Ubaj je padel s konja in rjovel kot krava. Njegova rebra so bila zlomljena. Politeisti so ga dvignili in odpeljali. Umrl je na poti in kričal: "Mohamed me je ubil!"

Naš mojster Rasulullah se je s svojimi ashabiom, ki je bil poleg njega, začel vzpenjati proti skalam Uhud. Ko je prišel do skal, se je hotel povzpeti nanje. Ni mogel zdržati, ker je bil zelo utrujen, poleg tega je nosil dva oklepa drugega na drugem in njegovo blagoslovljeno telo je prejelo več kot sedemdeset udarcev meča. Na to je Hadrat Talha našega učitelja, Preroka, vzel na hrbet in na skale. Naš ljubljeni Prerok je rekel: "Ko je Talha pomagal Rasulli, je zanj postala potrebna Raj." Ker ni imel moči, je opoldanski namaz opravil sede.

Ob vznožju gore so sahabi kot levi napadali politeiste. Naredili so življenje neznosno za tiste, ki so udarili našega Preroka. V nekem trenutku je Khatib ibn Baltaa prišel k našemu ljubljenemu Preroku in ga prosil: "Naj bo moje življenje žrtvovano za vas, o Rasulallah! Kdo ti je to storil?" Ko je naš učitelj odgovoril: "'Utba ibn Abi Waqqas je vrgel kamen vame, me zadel v obraz in mi zlomil sekalni zob." Hadrat Khatib je ponovno vprašal: "O Rasulallah! V katero smer je šel?" Naš učitelj, Prerok, je pokazal v smer, v katero je šel. Khatib je stekel v to smer. Po iskanju je našel 'Utbo. Prisilil ga je, da je padel s konja, in ga z enim samim udarcem obglavil. Glavo je prinesel Rasuli in mu sporočil dobro novico. Naš Prerok, je zanj molil: "Naj bo Allahu ta'ala zadovoljen s teboj. Naj bo Allahu ta'ala zadovoljen s teboj."

Politeisti se niso mogli upreti Ashab al-kiram, ki so se reorganizirali in ponovno napadli. Po skoraj tridesetih mrtvih so zapustili bojišče in se odpravili proti Meki. Vest, da je bil naš učitelj, Prerok, mučeniško umorjen, je dosegla Medino. Ženske, kot so bile Hadrat Fatima, Hadrat Aisha, Umm Sulaym, Umm Ayman, Hamna bint Jahsh in Quayba, so tekle v Uhud. Hadrat Fatima je jokala, ko je videla svojega očeta, našega ljubljenega Preroka, ranjenega. Naš učitelj Rasullah jo je potolažil. Ali je prinesel vodo v svojem ščitu. S to vodo je naša mati Fatima umila blagoslovljeni obraz in kri našega Preroka. Vendar se krvavitev iz rane na njegovem obrazu ni ustavila. Ko je Hadrat Fatima zažgala kos slame in njen pepel pritisnila na rano, se je krvavitev ustavila..28

Nato je odšel na bojišče. Najprej je identificiral ranjence in jim oskrbel rane. Politeisti so nekatere mučence naredili neprepoznavne. Odrezali so jim ušesa, nosove in druge organe ter jim prerezali trebuhe. Med njimi je bil tudi Abdullah ibn Jahsh. Naš ljubljeni Prerok in njegovi ashabista bila globoko žalostna, ko sta videla to stanje. Najznamenitejši izmed njegovih sahabov so dosegli mučeništvo, prelili svojo kri na zemlji v Uhudu in se povzpeli v Džennat. Vendar je bilo takšno ravnanje z mučenci neznosno. Skupaj z našim učiteljem, Prerokom, so bili vsi ashabi polni žalosti. Gospod svetov je ob tem prizoru jokal. S solzami, ki so tekle po njegovem blagoslovljenem obrazu, je dejal: "Na dan qiyamata bom pričal, da so ti mučenci žrtvovali svoja življenja na poti Allahu ta'ala. Pokopljite jih z njihovo krvjo. Wallahi, prišli bodo v mahshar29 na dan qiyamat s krvavečimi ranami. Barva njihove krvi bo barva krvi in vonj njihove krvi bo mošus."

Naš ljubljeni Prerok je rekel: "Ne vidim Hamze. Kaj se mu je zgodilo?" Hadrat Ali ga je poiskal in našel. Ko je naš Prerok prišel in se soočil s tem nepojmljivim prizorom, ga ni mogel prenesti. Hadratu Hamzi so bila odrezana ušesa, nos in drugi organi; njegov obraz je postal neprepoznaven; trebuh je bil razcepljen, pljuča pa odstranjena. S solzami, ki so tekle iz njegovih blagoslovljenih oči, je naš učitelj, Prerok, nagovoril Hadrata Hamzo: "O Hamza! Nihče ni nikoli tako trpel kot ti in nikoli ne bo. O Rasullahov stric! O Hamza, lev Allahu ta'ala in njegovega Rasula! O Hamza, izvrševalec dobrih dejanj! O Hamza, Rasulullahov zaščitnik! Naj se te Allah ta'ala usmili!"

“O Hamza! Nihče ni nikoli tako trpel kot ti in nikoli ne bo. O Rasullahov stric! O Hamza, lev Allaha ta'ala in njegovega Rasula! O Hamza, izvrševalec dobrih dejanj! O Hamza, Rasulullahov zaščitnik! Naj se te Allah ta'ala usmili!” Hadis
aš-šarif

V tistem trenutku so opazili žensko, ki je hitela. Bila je teta po očetovi strani našega ljubljenega Preroka, naša mati Hadrat Safiyya. Tako kot druge ženske je tudi ona, ko je slišala govorico, da je naš gospodar Rasullah mučeniško umrl, pozabila na vse in pohitela v Uhud. Ko je naš mojster Rasul al-akram zagledal svojo teto in pomislil, da ne more prenesti stanja mučencev, je rekel njenemu sinu Zubayru ibn Awwamu: "Obrni svojo mater stran, da ne bo videla trupla svojega brata." Hadrat Zubayr je tekel in prišel do svoje matere. Blagoslovljena ženska je navdušeno vprašala svojega sina: "Moj sin! Sporoči mi novice o Rasullahu!" Hadrat Ali je prav tako prišel k njima. Ko je rekel: "Alhamdulilla30, Rasulullah je v redu," si je oddahnila, vendar si ni mogla kaj, da ne bi rekla: "Pokaži mi ga." Tedaj je Hadrat Ali pokazal na Prerok svetov. Ko je naša mati, Hadrat Safiyya, videla živo sonce obeh svetov, se je razveselila in hvalila Allaha ta'ala. Tokrat je želela iti še dlje, da bi videla, kako je z njenim bratom Hadratom Hamzo. Ko je njen sin Zubayr rekel: "Mati! Rasulullah ti naroča, da se moraš vrniti," je rekla: "Če naj se obrnem nazaj, da ne bi videla, kaj so mu storili, sem že izvedela, da je bilo bratovo telo pohabljeno. To se mu je zgodilo na poti Allaha ta'ala. Tokrat je želela iti naprej, da bi videla položaj svojega brata Hadrat Hamza. Ko je njen sin Zubayr rekel: "Mati! Rasúlullah ti naroča, naj se vrneš," je rekla: "Če naj se obrnem nazaj, da ne bi videla, kaj so mu storili, sem že izvedela, da je bilo bratovo telo pohabljeno. To se mu je zgodilo na poti Allahu ta'ala. Na tej poti smo pripravljeni na hujše situacije. Pričakovali bomo, da jih bo od Allaha ta'alaja odtajal. Insha-Allah, bili bomo potrpežljivi in vzdržali." Ko je prišel Hadrat Zubayr ibn Awwam in o tem poročal, je Naš Prerok, rekel: "Če je tako, naj vidi."

Hadrat Safiyya je sedela ob truplu Hadrat Hamze in tiho jokala.

Ko je Hadrat Safiyya prišla, je s seboj prinesla dve jopici. Vzela ju je ven in rekla: "To sem prinesla za svojega brata Hamzo, prosim, zavijte ga z njima." Hadrat Hamzo, ki je Sayyid ash-Shuhada, to je mojster mučencev, so zavili z enim od teh kardiganov.31

Naš mojster Habibullah je prišel na stran nosilca zastave Mus'aba ibn Umayrja. Hadratu Mus'abu so odrezali roke in ga ranili na več mestih. Bil je obdan z lužo krvi. Naš učitelj, Prerok, se je ponovno globoko razžalostil in nagovoril te slavne mučence ter recitiral 23. ajat al-karima iz Sura al-Ahzab."Med Mu'mini so takšni možje, da so pokazali zvestobo obljubi, ki so jo dali Allahu ta'ala. Nekateri med njimi so držali besedo o boju, dokler niso bili mučeni (postali so mučenci). In nekateri med njimi čakajo, da bodo mučeniško umrli. Nikoli niso spremenili svojih besed." Nato je naš učitelj, Prerok, dejal: "In Rasul Allah ta'ala je priča, da boste vstali kot mučenci v prisotnosti Allaha ta'ala, na dan qiyamat."

Nato se je obrnil k ljudem, ki so bili poleg njega, in rekel: "Obiščite te ljudi. Pozdravite jih. Prisegam pri Allahu ta'ala, da kdorkoli jih pozdravi na tem svetu, ga bodo ti slavni mučenci pozdravili v zameno na dan qiyamata."

Niso mogli najti ničesar, da bi naredili plašč za Hadrat Mus'ab ibn Umayrja. Njegova lastna obleka ni v celoti prekrila njegovega blaženega telesa. Če bi mu pokrili glavo, bi bile izpostavljene njegove noge. Če bi pokrili njegove noge, bi bila izpostavljena njegova glava. Naš učitelj Habib al-akram je dejal: "Glavo mu pokrijte z ruto, noge pa z rastlino izhir." Ta srečni sahabi, ki je svoje življenje posvetil služenju islamu in za to dosegel stopnjo mučeništva, je zapustil svet s polovičnim ogrinjalom.32

Drugi mučenci so bili po opravljenem janaza namazu v krvavih oblačilih po dva in trije (radiy-Allahu 'anhum) položeni v grobove. V Gaza pri Uhudu je bilo mučeniško umorjenih sedemdeset ljudi. Štiriinšestdeset jih je bilo iz Ansara, šest pa iz Muhajirja.

Sorodniki večine ashab al-kiram so bili mučeniško umorjeni. Zato so bila njihova srca ranjena. Da bi potolažil preživele, je naš učitelj Habib al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) dejal: "Wallahi, zelo si želim, da bi s svojimi ashabi dosegel mučeništvo in preživel noč v srcu gore Uhud. Ko so bili tvoji bratje mučeni, je Allahu ta'ala njihove duše položil v kljun zelenih ptic. Te gredo k rekam Raja in pijejo iz njene vode. Tam jedo sadje. Opazujejo vsak kotiček raja. Letijo v njenih vrtovih z vrtnicami. Nato vstopijo v zlate svetilke, ki visijo pod Arsh al-a'la (konec materije, ki meji na sedem nebes in Kursi, ki je zunaj sedmega neba in znotraj Arsh), in tam preživijo večer. Ko vidijo užitek in lepoto teh jedi in pijač, rečejo: "Ko bi le naši bratje vedeli, kaj nam je podaril Allah ta'ala, in se tako ne bi izogibali džihadu, se ne bi odvrnili od sovražnika, ker se bojijo boja. Allah ta'ala je rekel: "Seznanil jih bom z vašim položajem." (In Janab al-Haqq je rekel s spuščanjem ajat al-karima) “Ne domnevajte, da so tisti, ki so bili mučeni na poti Allaha ta'ala, mrtvi! Resnično so živi, saj so v navzočnosti svojega Rabba. Tako zelo se veselijo zaradi (ranga mučeništva), ki jim ga je podelil Allah ta'ala. In radi bi sporočili veselo novico tistim, ki se jim še niso pridružili (z mučeništvom), rekoč: "Zanje ne bo strahu in ne bodo žalovali. Veselijo se zaradi naklonjenosti in blagoslova, ki prihajata od Allaha ta'ala, in veselih novic, da Allahu ta'ala ne bo odrekel svoje nagrade za mu'mine.”33Allah ta'ala se jim je prikazal in rekel: "O moji služabniki! Povejte vse, po čemer hrepenite, in jaz vam bom to obilno ponudil." Odgovorili so: "O naš Rabb! Ni boljšega blagoslova od blagoslovov, ki si nam jih podelil, za katerega bi lahko prosili. V Raju bomo vedno jedli, karkoli si bomo zaželeli. Če pa po čem hrepenimo, hrepenimo po tem, da bi se naše duše vrnile v naša telesa in bile poslane nazaj na svet ter da bi se ponovno ubile z bojem na Tvoji poti."

Tam ni bilo več ničesar za početi. Zbrali so se in se pregrupirali. V Uhudu, kamor so prišli zaradi džihada fi sabilillah, to je širjenja vere Allahu ta'ala, se je zgodil edinstvena Gaza v zgodovini. Priča je bila mnogim junaškim dejanjem ashabov al-kirama, ki so bila nepredstavljiva in neslutena, nevernikom pa je bila dana še ena lekcija.

Prerok svetov (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) se je s svojim blagoslovljenim ashabom odpravil proti svetli Medini. Ko so prispeli na lokacijo, imenovano Harra, je poskrbel, da so se njegovi ashabi postavili v vrsto, dvignil je svoje blagoslovljene roke in začel prositi Allahu ta'ala ter molil, kot sledi, “O moj Allah! Hvalnica in slava pripadata predvsem tebi. O moj Allah! Nihče ne more voditi tistih, ki si jih pustil na poti, in nihče ne more zapeljati na pot tistih, ki si jih vodil ... O moj Allah! Naredi, da bomo ljubili iman. Okrasi naša srca z imanom. Naredi, da bomo sovražili nevero, nezmernost in pretiravanje. Naredi, da bomo med tistimi, ki vedo, kaj je škodljivo za našo vero in naš svet, in ki so na pravi poti. O moj Allah! Naj živimo kot muslimani in umremo kot muslimani. Vključi nas med tiste, ki so pobožni in dobri. Kajti to niso niti tisti, ki so izgubili svojo čast in dostojanstvo, niti tisti, ki so opustili svojo vero. O moj Allah! Kaznuj nevernike, ki so zanikali Tvojega Rasulallaha, se obrnili s Tvoje poti in se borili proti Tvojemu Preroku! Spusti nadnje Svojo muko, ki je resnična in resnična! Amin!" Ashab al-kiram je sodeloval pri tej molitvi z besedami: "Amin! Amin!”

“O Moji ashabi! Zdaj, ko smo se vrnili z malega džihada, bomo začeli veliki džihad.”
Hadis
aš-šarif

Naš ljubljeni Prerok se je približal Medini s svojimi ashabi. Ženske in otroci, ki so ostali v Medini, so se zlivali na ceste; z radovednostjo in žalostjo so skušali videti Prerok svetov v prihajajoči vojski. Ko so zagledali Njegov svetel obraz, ki je razsvetljeval svet, so se zahvalili Allahu ta'ala. Nato so njihove oči pregledovale vojsko in iskale očete, može, sinove in strice. Če jih niso videli ... niso mogli zadržati solz. Naš Mojster Rasul al-akram, ki je videl to stanje svojega Ashaba, je bil zelo žalosten in iz njegovih blagoslovljenih oči so tekle solze.

Na neki točki, je bilo videti, da Kabsha, mati Hadrat Sa'd ibn Mu'az, pristopil k našemu Mojsteru, Preroku. Njen sin Amr je bil umorjen v Uhudu. Ko je prišla v prisotnost našega Preroka, je rekla: "Naj bodo moji starši, moje življenje, žrtvovani za vas, o Rasulallah! Alhamdulillah, videla sem te živega in zdravega. Dokler si na varnem, me nič več ne more prizadeti!" Ni vprašala o svojem dragem sinu. Ko ji je naš ljubljeni Prerok izrazil sožalje ob izgubi sina Amra, je rekel, “O mati Sa'd! Veselo novico tebi in njegovim domačim, da so se vsi mučenci zbrali v Raju in postali medsebojni prijatelji. Prav tako bodo posredovali za svoja gospodinjstva.” Kabsha je rekla: "O Rasulallah, smo zadovoljni z vsem, kar prihaja od Allaha ta'ala! Kdo bi po teh veselih novicah jokal za njimi? Prosim, molite za preživele." Na to je Prerok svetovmolil takole: "O moj Allah! Odpravi žalost v njihovih srcih! Naj bodo preživeli najbolj blagoslovljeni med preživelimi!"

Naš Učitelj, Prerok je rekel svojim Ashabom, ki se nanaša na boj proti željam telesa, "(O Moji ashabi! Zdaj) Smo se vrnili iz majhnega džihada, bomo začeli velik džihad.”34 Nato je vsem priporočil, naj počivajo na svojih domovih, ranjencem pa, naj se zdravijo. Tudi sam je bil ranjen. Odšel je naravnost v svoj dom blaženosti.

Gaza Hamra al-Asada

Ko se je Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) vrnil v Medino, je sprejel previdnostne ukrepe, saj je obstajala možnost, da bi se politeisti lahko kadar koli vrnili in napadli Medino. Da bi pokazal, da muslimani zaradi včerajšnje vojne niso oslabljeni, čeprav so bili ranjeni, in da bi ustrahoval sovražnika, da se ne bi vrnil v Medino, je v ponedeljek po Gazi pri Uhudu rekel Bilalu al-Habashiju: "Povej jim: Rasulullah ti ukaže, da moraš slediti sovražniku! Tisti, ki se včeraj niso borili z nami, ne smejo priti; pridejo samo tisti, ki so sodelovali v boju!" Ko je Ashabom sporočil ta ukaz, so se takoj pripravili, čeprav je bila večina med njimi ranjena. Takoj ko sta težko ranjena brata po imenu Abdulah in Rafi slišala to povabilo našega ljubljenega Preroka, sta kljub vsem bolečinam stekla v vrste mudžahidov in rekla: "Ali bomo zamudili priložnost, da bi šli z Rasulullahom v Gaza?"

Naš ljubljeni Prerok je s svojim slavnim Ashabom začel slediti politeistom. Na kraju, imenovanem Rawha, so izvedeli, da so se zbrali politeisti, ki so se odločili napasti Medino in pobiti muslimane. Razumeli so, da je bil ta ukrep čudež našega Učitelja, Preroka.

Ko so politeisti slišali, da jim naš mojster Rasul al-akram koraka naproti, so v strahu zapustili svoje položaje in se vrnili v Meko.35

Naš Mojster, Prerok jim je sledil do kraja, imenovanega Hamra al-Asad. Dva od politeistov so ujeli. Tam so ostali tri dni, nato pa so se vrnili v Medino.

Allahuta'ala je v svojem ajat al-karima pohvalil te častne Ashabe, ki so odšli v Hamra al-Asad, “Velika nagrada je za tiste, ki se po poškodbi znova zatečejo na povabilo Allaha ta'ala in njegovemu Rasulu, in še posebej za tiste med njimi, ki delajo dobro in se izogibajo zlu.”36

Ibn Kamia, eden od tistih, ki je prisegel, da bo ubil našega ljubljenega Preroka v Uhudu, se je vrnil v Meko. Nekega dne se je odpravil na goro, da bi preveril svoje ovce. Našel jih je na vrhu. Eden od ovnov je začel teči in se zaletel v Ibn Kamia. Ubil je Ibn Kamia, tako da ga je vedno znova udaril.

Abdulaha Šihaba al-Zuhrija je na poti v Meko ubila kača z belimi pikami.

Vsi tisti, ki so poskušali ubiti našega Učitelja, Preroka, so bili kaznovani in so umrli v enem letu.

Če njegov prijatelj spije kačji strup, ta postane eliksir življenja,
Če njegov sovražnik pije vodo, se ta spremeni v kačji strup, v vodo.
Iz vsake kapljice se je izlil ocean usmiljenja,
ko je segla Njegova roka in z vodo umila Njegovo rožnato lice.
Vse svoje življenje je taval naokoli, udarjal z glavo ob kamenje,
da bi doseglo prah tvojih nog, vodo.
Želi razsvetliti zemljo Njegovih vrat, korak za korakom,
tudi če bo raztrgana na koščke, ne bo zapustila teh vrat, voda.
Grešniki sprejmejo, da je ponavljanje tvojega naata zdravilo,
kot pijanec, ki se znebi koce, pije vodo.
O Habiballah, o najboljši med ljudmi! Po tebi hrepenim,
kot izsušeni, goreči, si vedno želi vode.
Ti si tisti ocean čudeža, v noči Mi'raj,
čigar blagoslovljene kapljice rose so zvezdam in planetom prinesle vodo.