IZOBRAŽEVANJE ASHABOV

Šepetanje debla datljeve palme

“Če ga ne bi objel (Hannana), bi zaradi hrepenenja po meni jokala do qiyamata.”
Hadis
aš-šarif

V Masdžid an-Nabawi (Prerokovi mošeji) v Medini je bil datljev štor. Naš Učitelj, Prerok, je ob petkih v masdžidu izrekel khutbo, tako da se je naslonil na ta štor, imenovan Hannana. Kasneje je dal zgraditi minbar (prižnico) s tremi stopnicami. V petek so se naš učitelj Rasulullah in njegovi ashabizbrali v masdžid an-Nabi. Ko se je naš Učitelj povzpel na novi minbar za khutbo, je posušeno datljevo deblo, na katerega se je naslanjal, začelo jokati in skomigati, dovolj glasno, da so ga vsi slišali, z glasom, ki je spominjal na jok breje kamele. Vsi Ashabi so začudeno poslušali ta zvok. Vendar se zvok ni hotel ustaviti. Tedaj se je Učitelj svetov spustil z minbarja in s svojimi blagoslovljenimi rokami poklepal po bloku. V tistem trenutku sta jok in skomig prenehala. Ashab, ki je videl to ljubezen in naklonjenost posušenega datljevega štora do našega Preroka, ni mogel zadržati solz.

Glede tega dogodka je Hadrat Anas ibn Malik dejal: "Celo masdžid se je stresel s svojim glasom," Ibn al-Abi Wada'a pa je dejal: "Deblo datljeve palme je počilo in se premaknilo s svojega mesta. Naš Učitelj Rasulullah je prišel in nanj položil svojo blagoslovljeno roko, potem pa se je umirilo”

Naš Učitelj, Prerok je rekel: "Prisegam pri Allahu ta'ala, katerega moč drži moj obstoj, da če ga ne bi božal, bi jokal tako do qiyaamat zaradi svoje žalosti in hrepenenja po meni.”

V drugi pripovedi je bilo poročano, kot sledi: Rasul 'alaihis-salam se je obrnil k posušenemu datljemu štoru in rekel: "Če hočeš, te lahko postavim na vrt, na katerem si bil. Razvejal bi se in se vrnil v stanje, v katerem si bil. Če pa želiš, te lahko posadim v Džennat, da bodo prijatelji Allaha ta'ala jedli tvoje sadove." Naš Učitelj Rasulullah ga je slišal in ga slišal reči: "Posadite me v Džennat, da bodo prijatelji Allaha ta'ala jedli moje sadove in da bom na mestu, kjer se ne bom postaral in zgnil." Tudi tisti, ki so bili z našim Gospodarjem, Prerokom, so slišali ta govor drevesa. Naš učitelj Rasulullah je odgovoril: "Naredil bom, kar hočeš." Nato se je obrnil k svojemu ashabu in rekel: "Raje ima dar al-baqa (deželo večnosti, ahirat) kot dar al-fana (deželo smrtnosti, ta svet). "5 Nato so po Rasulullahovem ukazu pokopali štor datljeve palme.

Prihod njihovih družinskih članov v Medino

Ko sta se naš Mojster Sarwar al-alam (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) in Hadrat Abu Bakr preselila, sta pustila svoje otroke v Meki. V hadisu aš-šarif, ki ga navaja Imam al-Bukhari, je Hadrat Aisha dejal: "Naš Rasulullah mi je rekel: 'O Aisha! V sanjah si se mi dvakrat prikazal. Mislim, da sem videl tvojo sliko na kosu zelene svilene tkanine, nato pa mi je bilo rečeno: "Lastnica te slike je tvoja bodoča žena." Po teh sanjah (eno leto po smrti naše matere Hadrat Khadija), Naš Prerok in naša mati Hadrat Aisha sta se zaročila, medtem ko so bili v Meki. Vendar poroke še ni bilo. Naša mati Hadrat Aisha je o tem pripovedovala takole:

“Ko se je Rasúlullah preselil v Medino, je nas in svoje hčere pustil v Meki. Ko je počastil Medino, nam je poslal svojega emancipiranega sužnja Zayd ibn Haritha in Abu Rafi' z dvema kamelama in 500 dirhami, da bi kupili vse, kar bi potrebovali. Moj oče je skupaj z njima poslal Abdulaha ibn Urayqita z dvema ali tremi kamelami in pismom, v katerem je naročil mojemu bratu Abdulahu, naj s kamelami pošlje mojo mater, mene in sestro Asma. Jaz, moja mati Umm Ruman in Hadrat Fatima-tuz-zahra ter Umm Gulthum od Rasulullahovih hčera, Rasulullahova žena Sawda, Usama in njegova mati Umm Ayman smo se vsi skupaj odpravili na pot. Ko smo prispeli v Qubayd, je Zayd kupil še tri kamele in plačal 500 dirhamov. Karavani se je pridružil tudi Talha ibn Ubaydullah. Ko smo iz Mine prispeli v kraj, imenovan Bayd, je moja kamela pobegnila. Jaz sem bila v prikolici, poleg mene pa je bila moja mati. Moja mati je bila vznemirjena in je kričala: "Žalostna hči, žalostna nevesta!" Allah ta'ala je pomiril kamelo in nas rešil. Končno smo prispeli v Medino. Skupaj z ostalimi člani očetovega gospodinjstva sem sestopila s kamele. Rasulullahovo gospodinjstvo je sestopilo pred svojimi sobami.”

Naša mati Hadrat Aisha je nekaj časa ostala v hiši svojega očeta Hadrat Abu Bakr. Njuna poroka se je zgodila po Gaza iz Badra.

Kako srečna oseba je ta oseba,
kar recitira, je Koran!
Ko sliši iqhamat, azan,
njegovo srce napolni iman!

Azan al-Muhammadi

Po izgradnji Masdžid an-Nabi ni bilo načina, kako razglasiti, da je čas za namaz, in povabiti muslimane v mošejo v času namaz. Rekli so le: "Assalatu Jami'a (zberite se za namaz)".

Nekega dne se je naš učitelj Rasúlullah posvetoval s svojimi ashabiom in ga vprašal, kako naj vernike povabi v mošejo v času namaza. Nekateri so predlagali, da bi kot kristjani zvonili z zvoncem in tako naznanili čas namaza, drugi so predlagali, da bi kot Judje pihali v rog. Nekateri drugi so izrazili svoje mnenje z besedami: "Prižgimo ogenj in ga ob času namaza dvignimo." Naš Učitelj Rasulullah ni sprejel nobenega od njih.6

Abdullah ibn Zayd ibn Sa'laba in Hadrat "Umar je videl recitiranje azan v svojih sanjah. Hadrat Abdullah je prišel k našemu ljubljenemu Preroku in se navezal na svoje sanje, kot sledi:

"Videl sem človeka v zeleni obleki, ki je držal zvonec. Vprašal sem ga: "Ali mi boš prodal zvon, ki ga držiš v roki?" Vprašal je: "Kaj boš naredil z njim? Ko sem mu odgovoril: "Zvonil bom z njim, da bom naznanjal čas namaza." Ta oseba je rekla: "Naj te naučim boljši način," obrnila se je proti qibli in začela glasno recitirati: "Allah Akbar, Allah Akbar ... Ko je končal, je rekel: "Ko je čas, da vstanem za namaz," in ponovil azan ter proti koncu dodal stavek: "Qad Qamat-is-salatu.’”

“Ko povabiš na namaz z adhanom, to vzamejo za posmeh in igro. To je zato, ker so ljudje, ki ne razumejo..” Maida: 58

Po tem je naš učitelj Rasulullah rekel, “Sanje so resnične. Naučite te besede Bilala, naj jih recitira!" To se je imenovalo azan.7

Hadrat Bilal se je povzpel na visoko streho v bližini Masdžid aš-šarif in recitiral prvi azan z besedami, ki so ga naučili.

Ko je Hadrat 'Umar slišal azan, je pritekel v prisotnost našega Učitelja Rasulullaha. Rekel je, da so bile besede, ki jih je recitiral Hadrat Bilal, popolnoma enake tistim, ki jih je videl v svojih sanjah. Tisto noč so imeli enake sanje tudi nekateri ashabi. V tistem trenutku se je razodel deveti ajat al-karima iz Sura al-Jumah, tako da je bil prav tako razglašen z wahy.

Nekega dne je Bilal al-Habashi ob jutranjem namazu zaklical: "As-salatu hayrun minannawm”8 dvakrat, pred vrati hiše našega ljubljenega Preroka. Našemu Učitelju, Preroku, je bilo to všeč. Rekel je: "Bilal, kako lepa beseda je to! Izgovori jo, medtem ko kličeš azan jutranjega namaza." Tako se je ta beseda začela recitirati med adhanom jutranjega namaza.

Glas Bilal al-Habashi, ki je bil mujezin do smrti našega Preroka, je bil zvočen, zelo lep in učinkovit. Ko je začel recitirati azan, so ga vsi poslušali z veliko ljubeznijo in ekstazo ter se izgubili. Ko je recitiral azan, so vsi jokali.

Politeistom in Judom iz Medine se je zdelo zelo nenavadno, da so Ashab al-kiram ob času namaz z azan al-Muhammadi vabili drug drugega v mošejo. Med recitiranjem azana so se mu posmehovali in se iz njega norčevali. Ob njihovem posmehovanju je Allah ta'ala v Koranu al-karim izjavil, “Ko povabiš na namaz z azanom, to vzamejo za posmeh in igro. To je zato, ker so ljudje, ki ne razumejo.9

Poklical je da mujezin, stal in qamat je rekel, obrnil se je proti Ka'ba in naredil nijjat.

Ko je ljudstvo iman slišalo, je spoštljivo prisluhnilo, potem so začeli namaz in opravili služenje svojemu Rabbu.

Ashab as-Soffa

Naš Mojster, Prerok je imel senco, narejeno z vejami datljevih palm na severni steni Masdžid an-Nabi. Samskim ashabi, ki so se preselili iz Meke in niso imeli premoženja, je ukazal, naj ostanejo tam.10 Ti samski ashabi ter revni Ansariji in Muhajirji so živeli pod veliko pergolo, imenovano Soffa, poleg Masdžid an-Nabi, ter se ukvarjali z učenjem in poučevanjem. Njihovo število se je gibalo med deset in štiristo. Največkrat jih je bilo sedemdeset. Ti ashabi niso nikoli zapustili strani našega Učitelja Rasulullaha in nikoli niso zapustili njegovih sohbatov. Dan in noč so brali Koran al-karim, se ukvarjali z učenjem in si zapomnili hadis aš-šarif. Večino svojih dni bi preživeli v postu in nikoli ne bi opustili ibadatov in čaščenja.

Tiste, ki so se tam izobraževali, so poslali k plemenom, ki so na novo postala muslimani, da bi jih učili Koran al-karim in hadis aš-šarif, to je vero Islama. Ti blagoslovljeni sahabi, ki so imeli veliko vrlin, so bili velika vojska modrosti. Naš Učitelj, Prerok, jih je imel zelo rad; z njimi je sedel, delal sohbate in jedel z njimi. Imenovali so se Ashab as Soffa.

Nekega dne je naš učitelj Rasulullah pogledal Ashab as-Soffa in pomislil, da so zelo revni. Tudi v takšnih razmerah so z mirnim srcem in svetlostjo opravljali ibadate. Naš Učitelj, Prerok, jih je obžaloval in rekel: "To je bilo za nas zelo žalostno, “O Ashab as-Soffa! Dobre novice! Če je med mojim ummatom še kdo, ki je zadovoljen s težkimi razmerami, v katerih se zdaj nahajate, je zagotovo eden od mojih prijateljev.”

Habib al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) bi poskrbel za potrebe teh ekskluzivnih Ashab njegovega prvega, nato njegovega Ahl al-bayt's. Abu Hurayra je povedal naslednje: "Prisegam pri Allahu ta'ala, ki je edini bog, da sem včasih od lakote pritisnil trebuh ob tla, včasih pa sem na trebuh pritisnil kamen, ki sem ga pobral s tal. Še enkrat sem bil v takem stanju. Tistega dne sem sedel ob cesti, po kateri je Rasulullah hodil v masdžid. Ravno takrat je dragulj dveh svetov, ki je bil poslan kot milost za svetove, prišel k meni z žarečim nurom. Ko je razumel moj položaj, se je nasmehnil in rekel, ‘O Aba Hurayra!’ Ko sem rekel: "Naj bo moje življenje žrtvovano za vas, prosim, povejte, O Rasulallah!" Rekel je, ‘Pridi z menoj!’ Takoj sem šel za njim. Vstopil je v svoj dom blaženosti. V hiši je bila skodelica mleka. Rekel je, ‘Dobro, pojdite v Ahl as-Soffa. Pokličite jih sem.’ Ko sem jih šel klicat, sem si mislil: "Kako bo skodelica mleka zadostovala za vse prebivalce Soffe? Ali bo kapljica padla na moj delež? Poklical sem jih. Prišli smo do doma blaženosti, prosili za dovoljenje in vstopili. Ko smo se usedli na ustrezna mesta, je naš učitelj Rasulullah rekel, ‘O Aba Hurayra! Vzemi to skodelico mleka in jim jo daj!’ Vzel sem skodelico in jo po vrsti izročil svojim prijateljem. Vsak od njih je vzel skodelico, pil, dokler se ni nasitil, in mi jo vrnil. Ko sem od vsakega od njih prejel skodelico nazaj, sem videl, da se ni zmanjšala in je bila polna mleka, kot je bila na začetku. Na ta način sem jo podaril vsem svojim prijateljem, ki so prišli. Vsi so pili in bili siti. Nato je Rasulullah (sall Allahu 'alaihi wa sallam) vzel skodelico, se mi nasmehnil in rekel, ‘O Aba Hurayra! Samo ti in jaz nisva pila mleka. Tudi ti se usedi in pij!’ Usedel sem se in pil. Rekel je, ‘Ponovno pij!’ Pila sem. Naš Učitelj je rekel., ‘Pij,’ nekajkrat. In vsakič sem pil. Nazadnje sem rekel: "Naj bodo moji starši žrtvovani zate, o Rasulallah! Ne morem več piti. Prisegam pri Allahu ta'ala, ki te je poslal s pravo vero, da sem popolnoma poln. Rekel je, ‘Potem mi daj skodelico.’ Dal sem mu jo. Ko je pohvalil in poveličal Allah ta'ala, je recitiral bismilo in spil mleko.”

Medinan Ashab je bil do teh uglednih Ashabov, ki so se učili, ne da bi izpustili en sam sohbat našega Učitelja Rasulullaha, naklonjen kot še nikoli prej. Nekega večera je eden od sahabov iz Soffe, ki je bil izčrpan od lakote, prišel k našemu Učitelju Rasulullahu in mu predstavil svoje stanje. Naš Prerok je člane svojega gospodinjstva vprašal, ali imajo kaj za jesti. Ko je prejel odgovor: "Trenutno v hiši ni ničesar razen vode kot hrane," je rekel svojimi ashabiom, ki so bili tam prisotni: "Kdo bo gostil to lačno osebo?" Eden od Medinan med Ashab al-kiram je pred vsemi dejal: "Naj bodo moji starši žrtvovani zate, o Rasulallah! Jaz bom poskrbel zanj."

“O Ashab as-Soffa! Dobra novica! Če je med mojim ummatom še kdo, ki je zadovoljen s težkimi razmerami, v katerih ste zdaj, je zagotovo eden od mojih prijateljev.”
Hadis
aš-šarif

Odšel je domov s svojim gostom in rekel svoji ženi: "Pripravi nekaj, da bo gostil gosta našega Mojstra Rasulullaha." Žena mu je odgovorila: "Trenutno nimamo ničesar za jesti, razen hrane za naše otroke." Rekel je: "Najprej uspavaj otroke, potem pa prinesi hrano." Nato je vzel hrano, ki bi zadostovala le za eno osebo, in vstopil v sobo, kjer je bil gost. Postavil je mizo in ga povabil k jedi. Ko sta začela skupaj jesti, je vstal, se pretvarjal, da nastavlja luč, in jo ugasnil. Nato se je spet usedel v temo. Pretvarjal se je, da je jedel, in čakal, da se je gost najedel. Ko se je gost najedel, je pospravil mizo. Tisto noč so šli on in njegovi otroci lačni spat. Zjutraj, ko so prišli k našemu Učitelju, Preroku, je rekel, “Allah ta'ala je bil sinoči zadovoljen z vašim vedenjem.” Nato je Allah ta'ala razkril 9. ajat al-karima iz Sura al-Hashr, v maal, “Oni(Ansar) cenijo (Muhajirs) nad seboj, tudi če so v stiski in revščini.”

Stavek:
Ne glede na to je pogovor o prijatelju slajši.!

Sultan src

Naš Učitelj Fakhr al-kainat (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), da bi izobrazil in dozorel svoj Ashab al-kiram, bi v Masdžid an-Nabi naredil sohbat brez primere in v njihova srca vlil fayz in blagoslove, ki mu jih je podelil Allah ta'ala. Tisti, ki so imeli čast prisostvovati sohbatom našega Učitelja, Preroka, bi že ob prvem sohbatu začutili temeljno spremembo v svojih srcih in dosegli zelo visoke ma'rifate (božansko znanje, gnozo). Z blagoslovom teh sohvatov bi Ashab al-kiram pred vsemi drugimi bolj kot sebe ljubili našega ljubljenega Preroka in vse svoje kolege ashabe. Allah ta'ala jih je pohvalil z ajat al-karimas. V prisotnosti našega Preroka Rasulullaha so bili zelo spoštljivi in pozorni, kot da bi jim na glavi pristale ptice in bi ob premiku poletele. Tako so Ashab al-kiram postali najbolj krepostni in superiorni med vsemi bitji za Preroki in velikimi angeli.

Naš Učitelj Rasulullah je svojemu Ashabu poglobljeno razlagal in učil zapovedi in prepovedi naše vere. Povedal bi vse informacije, od a do ž in o svetnem in posvetnem, o religiji Islama, kot so stebri vere in Islama, namaz, sawm (post), hadž (romanje), vsa pravila zakata, razlage ajat al-karimas, haram in halal živila, oblačila; prisega, nazr11, kaffarat (sprava), informacije o trgovanju; etiketa prehranjevanja, pitja, oblačenja, pogovora, govora in pozdravljanja; odnosi med sosedi, sorodniki in prijatelji; pravila o poroki, preživnini, dedovanju in zapuščini; tožbe, kazni, sporazumi in partnerstva; informacije o zdravju in higieni; boj s sovražnikom, vojno pravo ... na način, ki ga je lahko razumel vsakdo, pomembno točko pa je ponovil trikrat.12 Prek svojih blagoslovljenih žena je poučeval tudi informacije v zvezi z ženskami.

Gabrijel hadis aš-šarif

Pogumni imam muslimanov, eden od predstojnikov Ashab al-kiram, naš ljubljeni Učitelj Umar ibn Khattab radiy-Allah 'anh, ki je znan po tem, da vedno govori resnico, pravi:

- To je bil tak dan, da nas je bilo nekaj iz Ashab al-kiram v prisotnosti in služenju našega Učitelja Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Tisti dan, tista ura sta bila tako veličastna, dragocena in izjemna. Tistega dne nam je bila podeljena čast, da smo se udeležili Rasulullahovega sohbata in bili ob njem ter videli njegov čudoviti obraz, ki je hrana za duše in užitek za duhove. (Da bi pojasnil čast in vrednost tega dne, je rekel: "To je bil tak dan, da ..." Ali lahko obstaja tako veličasten in dragocen čas, kot je dan, ko je mogoče videti Gabrijela 'alaihis-salama v človeški podobi, slišati njegov glas, poslušati informacije, ki jih ljudje potrebujejo, iz blagoslovljenih Rasulullahovih ust, tako jasno in lepo?")

V tistem trenutku je k nam prišla oseba, ki je bila kot vzhajajoča luna. Njegova obleka je bila zelo bela, lasje pa zelo črni. Na njem ni bilo nobenih znakov potovanja, kot so prah, umazanija ali znoj. Nihče od nas, Rasullahovih ashabov, ga ni poznal. To pomeni, da to ni bila oseba, ki smo jo videli ali prepoznali. Sedel je v Rasulullahovi navzočnosti. Svoja kolena je približal njegovim blagoslovljenim kolenom. (To je bil Gabrijel. Bil je v človeški podobi. S tem, da je Gabrijel 'alaihis-salam tako sedel, je želel sporočiti nekaj pomembnega. To pomeni, da je hotel pokazati, da se ne sme biti sram učiti česa o religiji in da ni primerno biti ponosen in aroganten do Učitelja. S takšnim vedenjem je Gabrijel 'alaihis-salam povedal Ashab al-kiram, da mora vsakdo svobodno in brez pomislekov vprašati Učitelje o tem, kaj se želi naučiti v religiji. Kajti ni prav, da je v zadregi pri učenju vere in izpolnjevanju, poučevanju in učenju pravic Allah ta'ala).

Ta plemenita oseba je položila roke na blagoslovljena kolena našega Učitelja Rasul al-akrama in rekla: "O Rasulallah! Povej mi o Islamu in kako postati musliman.”

“O "Umar! Ali poznate osebo, ki je postavila vprašanja? Bil je Džibril (Džabral). Prišel je, da bi te naučil tvoje vere.” Hadis
aš-šarif

Rasul al-akram je rekel: "Prvi od petih stebrov Islama je izgovoriti Kalimo ash-shahada." (To pomeni, da je treba reči: "Ash-hadu an la ilaha illallah wa ash-hadu anna Muhammadan 'abduhu wa rasuluh." To je oseba zdravega uma, ki je dosegla puberteto in ki lahko govori, rekoč: "Na zemlji ali na nebu ni ničesar ali nikogar, ki bi bil vreden čaščenja, razen Allah ta'ala. Pravi bog je samo Allah ta'ala. On je Wajib al-wujud (Nepogrešljivo bitje). V Njem obstaja vsaka nadrejenost. Pri Njem ne obstaja nobena pomanjkljivost. Njegovo ime je Allah," in v to absolutno verjeti z vsem srcem. In še enkrat: "Vzvišena oseba z rožnato kožo; belo-rdečim, svetlim in lepim obrazom; črnimi očmi in obrvmi; blagoslovljenim širokim čelom, dobrodušnostjo, ki je bila brez senc in mehkega govora in se je imenovala Arabec, ker se je rodila v Meki, Arabiji, ki je bil sin Abdulaha od sinov Hashimi in je dobil ime Muhammad, je sužnja in Prerok Allah ta'ala.")

“Je rožnat, belo-rdeč, svetel, sladkega obraza, temnih obrvi in temnih oči, blagoslovljen s čistim čelom, dobrodušen, brez senc in sladkobeseden, kar je ime Abdulaha, enega od njegovih hašemitskih sinov, ki so ga imenovali Arabec, ker je bil rojen v Meki v Arabiji. Ta oseba, katere sinu je ime Mohamed, je služabnik in poslanec Allahu ta'ala, to je njegov Prerok).

“Izvajati namaz, ko pride njegov čas. Dati zakat od svojega premoženja. Postiti se je treba vsak dan v mesecu Ramadanu aš-šarif. Za sposobnega človeka je, da enkrat v življenju opravi hadž."

Ko je ta oseba slišala te odgovore Rasulullah, je rekel: "Govoril si resnico, O Rasulallah!" Mi, poslušalci, smo bili osupli nad ravnanjem te osebe, ki je postavila vprašanje in potrdila, da je bil odgovor pravilen.

“O Rasulallah! Povej mi, kaj je iman." (V tem hadisu aš-šarif ne smemo razmišljati o leksikalnem pomenu besede iman. Kajti med neizobraženimi Arabci ni človeka, ki ne bi poznal njegovega leksikalnega pomena: potrditi in verjeti. Gotovo ga je poznal tudi ashab al-kiram (radiy-Allahu ta'ala 'anhum ajma'in), vendar je Gabrijel 'alaihis-salam želel ashab al-kirama naučiti pomena iman. Vprašanje je bilo, kaj iman pomeni v Islamu.) Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je dejal, da iman pomeni verjeti v šest določenih stvari:

“To je verjeti v Allaha ta'ala, v Njegove angele, v Njegove knjige, v Njegove Preroke, v sodni dan, v qadar (usodo), da khair (dobro) in sharr (zlo) prihajata od Allaha ta'ala." Ta oseba je ponovno rekla: "Govoril si resnico!" in potrdila njegov odgovor.

Potem je ponovno vprašal, “O Rasulallah! Povej mi kaj je ihsan.” Naš Učitelj Rasulullah je rekel, “To pomeni, da častite Allaha ta'ala, kot da ga vidite. Čeprav ga ne vidite, On zagotovo vidi vas.” Ta oseba je ponovno vprašala, “O Rasulallah! Povej mi o qiyamat!” Rasul ‘alaihis-salam je rekel, “Glede tega vprašanja tisti, ki je vprašan, ni bolj vešč od tistega, ki sprašuje.” Oseba je rekla, “Potem mi povejte njegove znake.” Naš Učitelj Rasulullah je rekel, “Jariyas, ki rojevajo svoje gospodarje; tvoje videnje bosih, neoblečenih in revnih pastirjev (bogatenje in) med seboj tekmujejo pri gradnji visokih stavb." Po tem je ta oseba odšla.

Rasulullah se je obrnil k meni in vprašal “O ’Umar! Ali poznate osebo, ki je postavila vprašanja?” Rekel sem: "Allah ta'ala in njegov Rasul vedo bolje." Rasulullah je rekel: "Bil je Gabrijel (Gabrijel). Prišel je, da bi te naučil tvoje vere.”13

Naš ljubljeni Prerok bi razložil stvari njegovim ashabom na način, ki bi ga lahko razumeli, glede na njihovo raven v religiji. Nekega dne, ko je šel v masdžid, je Hadrat 'Umar, eden najbolj vzvišenih med Ashab al-kiram, videl našega Učitelja Rasulullaha, ki je nekaj razlagal Hadratu Abu Bakru. Šel je k njima in ju poslušal. Tudi drugi so ju videli, vendar so oklevali, ali naj gredo in poslušajo. Naslednji dan, ko so zagledali Hadrata 'Umarja, so rekli: "O 'Umar! Rasulullah ti je včeraj nekaj pripovedoval. Povej nam, da se bomo lahko naučili." Ker je naš Učitelj Rasulullah vedno govoril, “Povejte svojim bratom v Islamu, kar ste slišali od mene! Naj drug drugemu sporočijo!” Hadrat Umar je rekel: "Včeraj ga je Hadrat Abu Bakr vprašal o pomenu nekega ajata, ki ga ni mogel razumeti, in Rasulullah mu ga je razlagal. Poslušal sem ga eno uro, vendar nisem mogel ničesar razumeti." Ker je vse razlagal v skladu z visokim položajem Hadrata Abu Bakra. Hadrat 'Umar je bil tako vzvišen, da je našUčitelj Rasulullah rekel, "Jaz sem zadnji od Prerokov. Za menoj ne bo prišel noben Prerok. Če bi za mano prišel Prerok, bi bil to Umar.” Čeprav je bil tako velik in je zelo dobro znal svoj materni jezik arabščino, ni mogel razumeti razlage Korana al-karim, ki jo je povedal Hadrat Abu Bakr. Abu Bakrov čin je bil veliko višji od njegovega. Hadrat Abu Bakr, celo Gabrijel 'alaihis-salam je spraševal Rasulullaha o pomenu in skrivnostih Korana al-karim. Rasulullah je svojega Ashaba seznanil z razlago celotnega Korana al-karim.

Med poučevanjem religije Njegovim Ashab, naš ljubljeni Prerok tudi obravnaval primere, poslušal priče, in rešil najtežje nesoglasja. Vestno si je prizadeval za uvedbo in širjenje Islama, da bi iz ognja Džahannama rešil še enega človeka. S svojimi obnašanji in dejanji je bil ljudem za zgled. Skrbel je tudi, da so bili sprejeti potrebni previdnostni ukrepi za zaščito mu'minov pred zlonamernostjo politeistov.

O lepota nürra avlijajevih oči,
Daj mi pomoč, o vir Hudajevega nura,
Prah s tvojih nog je kohl asfiyevih oči,
Podaj mi roko, o vir Hudajevega nura.
Brez vas nihče ne more priti do Haqq ta'ala,
biti sprejemljiv je mogoče z vašo naklonjenostjo,
Ti si milost za svetove, o Rasul,
Podaj mi roko, o vir Hudajevega nura.
Storil sem neskončno napak in prekrškov,
postal sem prijatelj grešnikov,
Posreduj za moje grehe, o milostni,
Podaj mi roko, o vir Hudajevega nura.
O veliki Rasul, vir radodarnosti,
ta Selimi je vse kriv in ponižen,
ob tvoji navzočnosti prosi za usmiljenje,
Podaj mi roko, o vir Hudajevega nura.

Yavuz Sultan Selim (Selimi)

“Povejte svojim bratom v Islamu, kar ste slišali od mene! Naj drug drugemu sporočijo!” Hadis
aš-šarif

Spreobrnitev Salmana al-Farisija v Islam

Iz dneva v dan se je začel širiti islamsko svetlobo in blagoslovljeno ime našega Učitelja Rasullaha je začelo zavzemati mesto v srcih ljudi, ko so ga slišali. Ljudje z znanjem, ki so nestrpno čakali na Njegov prihod, so navdušeno hiteli v Medino, da bi ga iskali in postali muslimani. Eden od teh ljudi je bil tudi Hadrat Salman al-Farisi. O tem, kako je postal musliman, je pripovedoval takole:

- Prihajam iz vasi Djay v mestu Isfahan v Perziji (Iran). Moj oče je bil najbogatejši človek v vasi, imeli smo veliko zemlje in premoženja. Bil sem edini otrok in očetov ljubljenec. Preveč me je varoval. Ni me pustil iz hiše. Ker je bil Zoroastrijec, me je temeljito učil zoroastrijanstva, kot je sam želel. V naši hiši je nenehno gorel ogenj, ki smo ga častili in mu opravljali sajdo. Ker je imel oče veliko premoženja, me je nekega dne odpeljal ven in rekel: "Otrok moj! Ko bom umrl, boš lastnik vseh teh posesti, zato pojdi in se nauči svojih posesti in zemljišč." Rekel sem: "V redu," in se sprehodil po naših poljih.

Ko sem si nekega dne šel ogledat polja, sem naletel na cerkev. Slišal sem glasove Kristjanov. Ko sem se jim približal, sem videl, da v stavbi častijo. Bil sem osupel, saj česa podobnega še nisem videl. Ker naše bogoslužje ni bilo nič drugega kot prižiganje ognja in izvajanje sajde. Oni pa so častili nevidnega Allaha (arabski Kristjani svojega boga imenujejo Allah). Rekel sem si: "Prisegam, da je njihova vera prava, naša pa lažna." Začuden sem jih opazoval do večera. Še preden smo se odpravili v našo deželo, se je začelo mračiti. Ko sem jih vprašal: "Kje je izvor te vere?", so mi odgovorili: "V Damasku." Nato sem vprašal: "Če grem v Damask, ali bodo tudi mene sprejeli?" Rekli so: "Da, bodo." Ko sem jih vprašal: "Ali je med vami kdo, ki bo kmalu odšel v Damask?", so mi rekli, da bo čez nekaj časa odšla karavana. Ljudi, s katerimi sem govoril, je bilo malo; v Isfahan so prišli iz Damaska.

Medtem ko sem se ukvarjala z njimi, sem zamujal domov. Ko je oče videl, da se nisem vrnil, me je začel iskati in poslal može, da bi me našli. Iskali so me, vendar me niso našli. Medtem ko so bili v paniki, sem se vrnil domov. Oče me je vprašal: "Kje si bil ves ta čas? Povsod smo te iskali!" Rekel sem: "Oče! Šel sem na sprehod po poljih. Na poti sem naletel na krščansko cerkev. Šel sem noter. Častili so Allaha, ki ga niso mogli videti, ki je vsemogočen in vsemogočen. Njihovo čaščenje me je osupnilo. Opazoval sem jih do večera. Razumel sem, da je njihova vera resnična." Ko je to slišal moj oče, je rekel: "O moj sin! Razmišljaš napačno. Vera tvojih prednikov je bolj resnična od njihove. Njihova vera je napačna. Ne pusti se preslepiti in veruj!" Rekel sem: "Ne, njihova vera je boljša od naše in njihova je resnična, naša pa lažna." Moj oče se je zaradi tega razjezil; zvezal mi je roke in noge ter me zaprl v hišo.

Medtem ko sem bil v tem položaju, sem čakal na novice iz karavane, ki naj bi šla v Damask. Nazadnje sem izvedel, da so krščanski duhovniki pripravili karavano. Odvezal sem se in šel v cerkev, kjer je bila karavana. Razložil sem, da tu ne morem ostati, in se pridružil karavani ter se odpravil proti Damasku. V Damasku sem vprašal, kdo je največji učenjak v krščanski veri. Opisali so mi nekega človeka, jaz pa sem šel k njemu in mu povedal o svojem položaju. Povedal sem mu, da želim ostati pri njem, da mu bom služil, in ga prosil, naj me nauči krščanstva in mi pomaga spoznati Allaha ta'ala. Sprejel me je. Tako sem mu začel služiti in opravljati cerkveno delo, on pa me je začel učiti krščanstva.

Pozneje sem spoznal, da je bil slab človek. Ker je hranil miloščino, zlato in srebro, ki so mu jo Kristjani prinašali za uboge, in je ni dal potrebnim. Zbral je sedem posod zlata in srebra. Tega ni vedel nihče razen mene. Čez nekaj časa je umrl. Kristjani so se zbrali na pogrebu. Rekel sem jim: "Zakaj ga tako spoštujete? Ni bil človek, ki bi bil vreden spoštovanja!" Rekli so: "Kako lahko to rečeš?" in mi niso verjeli. Pokazal sem jim, kje se nahajata zlato in srebro, ki ju je zbral. Vzeli so sedem posod z zlatom in srebrom, nato pa rekli: "Ta oseba si ne zasluži pokopa ali pogreba." Odvrgli so njegovo telo in ga prekrili s kamni. Nekdo drug je prevzel njegovo mesto.14

Ta oseba je bila resnično pobožen človek z znanjem in temu svetu ni pripisovala nobenega pomena. Z veseljem je pričakoval onstranstvo. Vedno je delal za onstranstvo, častil ga je dan in noč. Zelo sem ga imel rad in z njim sem ostal dolgo časa. Voljno sem mu služil. Skupaj sva se udeleževala bogoslužja.

Nekega dne sem mu rekel: "O moj gospodar! Že dolgo sem pri tebi in zelo si mi bil všeč. Ker izpolnjuješ ukaze Allaha ta'alaja in se izogibaš tistemu, kar prepoveduje. Kaj naj storim, ko boš umrl, kaj bi mi svetoval?" V odgovor je rekel: "Moj sin, v Damasku ni več nikogar, ki bi popravljal ljudi. Kdorkoli bo šel k tebi, te bo pokvaril. V Mosulu pa je ena oseba. Priporočam ti, da ga poiščeš.”

Ko je umrl, sem odšel v Mosul in našel osebo, ki jo je opisal. Povedal sem mu, kaj sem doživel. Sprejel me je v svojo službo. Tako kot ta oseba je bil tudi on zelo dragocen človek, ki ni maral sveta in se je nenehno klanjal. Tudi njemu sem služil dolgo časa. Nekega dne pa je zbolel. Ko je bil tik pred smrtjo, sem mu zastavil ista vprašanja. Priporočil mi je osebo iz Nusaybina. Po njegovi smrti sem takoj odšel v Nusaybin. Poiskal sem osebo, ki jo je omenil, in ji povedal, da želim ostati pri njej. Sprejel me je in nekaj časa sem ostal pri njem. Ko je zbolel, sem mu rekel, naj me pošlje k drugi osebi. Opisal mi je osebo, ki je bila v rimskem mestu Ammurija. Po njegovi smrti sem odšel v Ammurijo. Našel sem osebo, ki jo je omenil, vstopil vanjo in dolgo časa ostal v njeni službi.

Njegova smrt se je bližala. Ko sem ga prosil, naj me pošlje k drugi osebi, je rekel: "Prisegam, da take osebe zdaj ne poznam. Toda prihod Preroka zadnje dobe je blizu," in naštel njegova znamenja: "Prišel bo od Arabcev, se izselil iz svoje domovine in se naselil v mestu z mnogimi dateljnovimi palmami, ki rastejo na kamnitem kraju. Sprejema darila, ne sprejema pa sadake (miloščine). Med njegovima ramenoma je pečat preroštva." Ko je ta oseba umrla, sem se odločil, da grem v deželo Arabcev po njegovih besedah.

“Prihod Preroka zadnje dobe je blizu. Prišel bo iz Arabcev, se izselil iz svoje domovine in se naselil v mestu z mnogimi dateljnovimi palmami, ki rastejo na kamnitem kraju. Sprejema darila, ne sprejema pa sadake. Med njegovima ramenoma je pečat preroštva.” the Priest from Ammuriya

Delal sem v Ammuriji in imel nekaj volov in ovac. Karavana plemena Bani Kalb je šla v Arabijo. Ko sem jim rekel: "Vzemite to živino in ovce ter me pripeljite v Arabijo," so sprejeli mojo ponudbo in me odpeljali s seboj. Ko smo prišli v kraj, imenovan Wadi al-Qura, so me izdali in prodali Judu, češ da sem suženj. Videl sem vrtove datljevih palm, kjer je živel Jud. Pomislil sem: "Verjetno je to kraj, kamor se bo preselil Prerok zadnje dobe." Vendar se mi ta kraj nikakor ni mogel prikupiti. Nekaj časa sem služil temu Judu. Nato me je prodal sinu svojega strica. Ta me je pripeljal v Medino. Ko sem prišel v Medino, sem se ogrel zanjo, kot da bi ta kraj že prej videl. Zdaj sem preživljal dneve v Medini; delal sem na vrtu Juda, ki me je kupil, in mu služil. Hkrati sem bil nestrpen, da bi dosegel svoj pravi cilj.

Nekega dne sem delal na datljevih palmah. Moj lastnik se je z nekom pogovarjal pod drevesom. V nekem trenutku so rekli: "Naj plemena Aws in Khazraj izginejo. Nekdo iz Meke je prišel v Quba. Pravi, da je Prerok. Ta plemena sprejemajo Njegovo vero ..." Ko sem slišal te besede, sem skoraj omedlel. Takoj sem šel dol in vprašal to osebo: "Kaj govorite?" Moj lastnik me je udaril in rekel: "Kaj ti je to? Zakaj sprašuješ? Skrbi za svoje!" Tistega dne, ko je prišel večer, sem vzel nekaj datljev in odšel v Quba. Šel sem k našemu gospodarju Rasulullahu (sall-Allah 'alaihi wa sallam) in rekel: "Ti si pobožna oseba in s teboj so revni ljudje. Te datlje sem prinesel kot sadako.”

Rasulullah je rekel Ashab okoli Njega, “Prosim pridi in jej datelje.” Jedli so. On pa ni jedel ničesar. Rekel sem si: "To je eno od znamenj. On ne sprejema sadake." Ko je naš Učitelj Rasúlullah počastil Medino, sem ponovno vzel nekaj datljev in mu jih prinesel. Rekel sem, “To je darilo!” Tokrat je jedel s svojimi ashabiom. Rekel sem: "Tukaj je drugo znamenje." Prinesel sem približno petindvajset datljev. Vendar je bilo po zaužitju datljev v njih približno tisoč semen. S čudežem našega Učitelja Rasulullaha se je število datljev povečalo. Rekel sem si: "Videl sem še eno znamenje." Spet sem šel k Rasullahovi. Vodil je pogreb. Pristopil sem, ker sem želel videti pečat preroštva. Razumel je mojo namero in dvignil svojo srajco. Ko se je razkril njegov blagoslovljeni hrbet, sem videl pečat preroštva, ga takoj poljubil in jokal. V tistem trenutku sem izrekel Kalimo aš-šahada in postal musliman.

Nato sem Rasulullah povedal o dogodkih, ki so se mi zgodili drug za drugim. Bil je presenečen. Naročil mi je, naj to povem tudi ashab al-kiramu. Ashab al-kiram so se zbrali in povedal sem jim, kaj sem doživel, z vsemi podrobnostmi ...”15

Ko je Salman al-Farisi postal musliman, je zahteval prevajalca, ker ni znal arabskega jezika. Ko je hvalil našega ljubljenega Preroka, je judovski prevajalec, ki je prišel, govoril nasprotno. V tistem trenutku je prišel Hadrat Gabrijel in pravilno poročal o besedah Salmana. Ko je Jud razumel situacijo, je z recitiranjem Kalime aš-šahada postal musliman.

Ko je postal musliman, je Salman al-Farisi še nekaj časa ostal suženj. Na ukaz našega ljubljenega Preroka: "Osvobodi se suženjstva, o Salman!" je odšel k svojemu lastniku in dejal, da se želi osvoboditi. Jud je zelo nerad privolil. Sprejel ga je pod pogojem, da bo Salman posadil tristo sadik dateljnovih palm in jih vzgajal, dokler ne bodo začele roditi, ter dal 1600 dirhamov (en dirham je enak 3 gramom) zlata (v eni od pripovedi je bilo štiri tisoč srebrnih dirhamov).

O tem je obvestil našega Mojstra Rasulullaha. Ta je rekel svojemu ashabu: "Pomagaj svojemu bratu." Zbrali so mu tristo sadik dateljnovih palm. Naš Rasulullah mu je rekel: "Izkoplji jim luknje in me obvesti, ko bodo pripravljene." Ko je pripravil luknje in ga obvestil, je počastil kraj in s svojimi blagoslovljenimi rokami posadil datljeve palme. Eno od njih je posadil Hadrat 'Umar. Z dovoljenjem Allahu ta'ala so vse z izjemo tiste, ki jo je posadil Hadrat 'Umar, v tistem letu obrodile datlje. Naš Rasulullah je to palmo izkoreninil in jo ponovno posadil s svojimi blagoslovljenimi rokami. Takoj ko jo je posadil, je dala datlje.

Hadrat Salman al-Farisi je dejal: "Nekega dne me je nekdo iskal in vprašal: 'Kje je Salman al-Farisi Mukatab al-faqir? (suženj, ki se je s svojim gospodarjem dogovoril za določen znesek, da bi dobil svobodo)' Našel me je in mi dal zlato v velikosti jajca, ki ga je držal v roki. Vzel sem ga in odšel k našemu Preroku ter mu razložil situacijo.

Ko mi je dal zlato nazaj, je Rasullah rekel: "Vzemi to zlato in plačaj svoj dolg!"

Ko sem rekel: "O, Rasulallah! To zlato ni tako težko, kot je želel Jud." Naš Učitelj Rasulullah je vzel zlato in se ga dotaknil s svojim blagoslovljenim jezikom. Nato je rekel: "Vzemi to! Allahu ta'ala bo z njim plačal tvoj dolg." Zaradi Allaha sem to zlato stehtal in videl, da je bilo tako težko, kot je bilo zahtevano. Šel sem in mu ga dal. Tako sem bil osvobojen suženjstva.”16

Po tem dnevu se je Salman al-Farisi pridružil skupini Ashab as-Soffa.

Angeli bi prišli poslušat

Naš Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je recitiral Koran al-karim tako lepo, tako sladko in učinkovito, da bi nemuslimani, ki so ga poslušali, premogli občudovanje. Veliko ljudi je postalo muslimanov s poslušanjem.

Hadrat Bara ibn Azib je dejal: "Po nočnem namazu sem poslušal našega Učitelja Rasulullaha, ki je recitiral Sura at-Tin. Recitiral je tako lepo, da še nikoli nisem slišal nikogar, ki bi imel bolj popoln glas in recitacijo.".”

Med ashabi al-kiram je bilo veliko takih, ki so imeli zelo lepe glasove in so s solzami v očeh recitirali Koran al-karim ter do solz ganili tudi druge. Eden od njih je bil Usayd ibn Khudayr. Neke noči je privezal svojega konja blizu sebe in začel recitirati Sura al-Baqara. Medtem ko je recitiral, se je konj zdrznil. Hadrat Usayd se je ustavil; konj se je umiril. Ko je začel recitirati, se je konj spet zdrznil. Ko je prenehal, se je konj spet umiril. Ko je ponovno začel recitirati, se je konj ponovno zganil. Yahya, Usaydov sin ibn Hudayr, je ležal blizu konja. Ker ga je skrbelo, da bi konj lahko poškodoval otroka, je prenehal recitirati. Ko je pogledal v nebo, je v megli, ki je bila videti kot senca belega oblaka, opazil svetleče stvari, podobne oljnim svetilkam. Ko je prenehal recitirati, je videl, da se te svetleče stvari vzpenjajo v nebo.

“Allah ta’ala me je obvestil, da ljubi štiri ljudi. Zapovedal mi je, naj jih ljubim štiri. To so Ali, Abu Zarr, Mikdad in Salman.” Hadis
aš-šarif

Zjutraj je šel na blagoslovljeno prisotnost našega ljubljenega Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) in mu povedal, kaj se je zgodilo ponoči.

Naš Rasulullah je vprašal: "Ali veš, kaj so bili?" Hadrat Usayd je odgovoril: "Naj bodo moji starši žrtvovani zate, o Rasulallah! Ne vem."

Naš Učitelj, Prerok, je rekel: "Bili so angeli. Približali so se tvojemu glasu. Če bi še naprej recitiral, bi te poslušali do jutra, ljudje pa bi jih videli in opazovali. Ne bi bili skriti pred očmi ljudi."

Eden od tistih, ki so ganljivo brali Koran al-karim, je bil Hadrat Abu Bakr as-Siddiq. Ko je začel recitirati med namazom, se ni mogel zadržati, da ne bi potočil solz. Tisti, ki so ga videli, so občudovali njegovo stanje. Nekega dne so se zbrali politeisti in rekli: "Ta oseba joka, medtem ko ganljivo recitira, kar je prinesel Prerok. Bojimo se, da bo naše otroke in ženske to njegovo stanje očaralo in bodo postali muslimani."

Spreobrnitev Abdulaha ibn Salama v Islam

Eden od tistih ljudi, ki so vzljubili našega ljubljenega Preroka, ko so videli njegov blagoslovljeni obraz, in ki so postali muslimani, ko so poslušali njegove blagoslovljene besede in Koran al-karim, ki ga je recitiral, je bil Hadrat Abdullah ibn Salam.

Abdullah ibn Salam, ki je zelo dobro poznal Tawrata in Injil, je bil judovski učenjak, preden je sprejel Islam. Kako je postal musliman, je opisal takole: "Tawrata in njegovih razlag sem se naučil od svojega očeta. Nekega dne mi je oče povedal lastnosti, znamenja in dejanja Preroka, ki bo prišel v zadnji dobi. Rekel je: 'Če bo prišel od sinov Haruna, mu bom sledil, sicer pa ne! Moj oče je umrl, preden je Rasulullah prišel v Medino.

Ko sem slišal, da je Rasulullah napovedal svoje preroštvo v Meki, sem že poznal njegove lastnosti, njegovo ime in čas, ko bo prišel. Zaradi tega sem ga še naprej čakal. Dokler nisem od nekoga izvedel, da se Rasulullah zadržuje v hiši Amrovih sinov ibn Awfa v kraju Quba blizu Medine, sem svoje stanje pred Judi držal v tajnosti.

Nekega dne, ko sem na svojem vrtu nabiral sveže datlje z dateljnove palme, je nekdo od Nadirovih sinov zaklical: "Danes je prišel človek Arabcev. Začel sem trepetati. Takoj sem rekel takbir, "Allah Akbar. V tistem trenutku je pod drevesom sedela moja očetova teta Khalida bint Harith. Bila je zelo stara ženska. Ko je slišala moj takbir, je rekla: 'Naj Allah naredi tvojo roko prazno in naj ti ne da, kar si želiš! Wallahi, ne bi bil srečnejši, če bi slišal, da prihaja Musa ibn Imran.17 Rekel sem: "O moja teta! Wallahi, on je brat Musa ibn Imrana in Prerok, kot je on. Je na isti poti kot on in je bil poslan z enakim prepričanjem tawhid (prepričanje o edinosti Allahu ta'ala)."

Na to me je vprašala: "O sin mojega brata! Ali je mogoče, da je on Prerok, za katerega je bilo napovedano, da bo poslan blizu qiyamata? Odgovoril sem: "Da." "Potem imaš prav," je rekla18

Ko se je Rasula preselil v Medino, sem se takoj pomešal v množico, da bi ga videl. Ko sem zagledal Njegovo blagoslovljeno lepoto in sijoči obraz, sem rekel: "Njegov obraz ne more biti obraz lažnivca! Rasulullah je razlagal islam in dajal nasvete ljudem, ki so se zbrali. To je prvi hadis aš-šarif, ki sem ga tam slišal od Rasulullaha:

‘"Razširite salam (pozdrav) med vami, nahranite lačne, naredite sila ar-rahm (obiščite svoje bližnje sorodnike), opravite namaz, ko ljudje spijo. Tako boste v miru vstopili v Džennat.’

Fakhr al-alam (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) me je prepoznal z nur preroštva in vprašal: "Ali ste Ibn Salam, učenjak iz Medina?” Ko sem odgovoril: "Da," je naš ljubljeni Prerok rekel: "Pridi bliže," in mi zastavil naslednje vprašanje: "O Abdulah! Povej v dobro Allahu ta'ala! Ali nisi bral in se učil o mojih lastnostih v Tawratu?” Rekel sem: "Bi mi povedal, kakšne so lastnosti Allaha ta'ala? V odgovor na to vprašanje je Rasulullah nekaj časa počakal in Gabrijel 'alaihis-salam je razkril Sura al-Ikhlas. Ko sem slišal to suro, ki jo je recitiral naš učitelj Rasulullah, sem takoj postal musliman in rekel našemu Preroku: "Da, o Rasulallah! Govoriš resnico; pričujem, da ni drugega boga kot Allahu ta'ala. Ti si njegov služabnik in Rasul!

Potem sem rekel: "O Rasulallah! Judje so krut narod, ki laže, da bi osupnil ljudi, lažno obtožuje in obrekuje. Če bodo slišali, da sem sprejel Islam, preden se pozanimate o mojem značaju in stanju, bodo o meni zagotovo izrekli nepredstavljive žaljivke. Najprej jih vprašajte o meni!" in se skril v hišo. Za menoj je vstopila skupina uglednih Judov. Naš Učitelj Rasullah je vprašal Jude: "Kakšen človek je med vami Abdullah ibn Salam? Judje so odgovorili: "On je naš najodličnejši učenjak in sin našega najodličnejšega učenjaka! Ibn Salam je najboljši med nami in sin najboljšega med nami! Na to je naš Prerok vprašal: "Kaj bi rekli, če bi postal musliman? Judje so odgovorili: "Naj ga Allah obvaruje pred tem!"

“Razširite salam med seboj, nahranite lačne, naredite sila ar-rahm (obiščite svoje bližnje sorodnike), opravite namaz, ko ljudje spijo. Tako boste v miru vstopili v Džennat.” Hadis
aš-šarif

Takrat sem prišel iz svojega skrivališča in potrdil njegove besede z besedami: "O judovska skupnost! Bojte se Allaha ta'ala! Sprejmite, kar je prišlo k vam. Prisegam pri Allahu ta'ala, da tudi vi veste, da je ta oseba Rasul Allah ta'ala, katerega ime in lastnosti so zapisane v Tawrat, ki ga imate v rokah. Pričujem, da ni drugega boga kot Allaha ta'ala. Znova pričam, da je Mohamed 'alaihis-salam Njegov suženj in Rasul. Na to so Judje rekli: "On je najslabši med nami in sin najslabšega med nami!" in me obrekovali ter me obtoževali različnih napak. Rekel sem: "Tega sem se bal. O Rasulallah! Saj sem ti povedal, da so krut, lažniv in obrekljiv narod, ki se ne vzdrži zla, mar ne? To kaže na to. Rasulullah je rekel Judom: "Vaše prvo pričevanje nam zadostuje, drugo je nepotrebno.” Po tem sem se takoj vrnil na svoj dom. Svojo družino in sorodnike sem povabil k Islamu. Vsi, vključno z mojo teto, so postali muslimani.

Moj sprejem Islama je Jude zelo razjezil. Začeli so pritiskati name. Nekateri judovski učenjaki so me celo poskušali odvrniti od Islama z besedami: "Noben Prerok ne prihaja od Arabcev. Tvoj učitelj je vladar. Vendar so bili neuspešni."

Skupaj z njim so Sa'laba ibn Sa'ya, Usayd ibn Sa'ya, Asad ibn Ubayd in nekateri drugi Judje iskreno postali muslimani. Vendar so nekateri judovski učenjaki rekli: "V Mohameda so verjeli le slabi med nami. Če bi bili dobri med nami, ne bi opustili vere svojih prednikov." Na to je Allahu ta'ala spustil ajat al-karima: "Oni (Ahl al-kitab, to je Ljudstvo knjige) niso vsi enaki. Med Ahl al-kitab je skupnost, ki časti in moli, ki recitira ajate Allaha ta'ala s poklonom ponoči.”19

Iz dneva v dan se moje stanje strašno slabša, o, Rasulallah!

Moja dejanja bi se morala izboljšati, pomagaj, o Rasulallah!

Moj zlobni nafs je divji, zaradi njega sledim šajtanu,

Ali lahko z vsemi temi grehi upam na pomoč, o Rasulallah!

Ali se je mogoče znebiti želja nafsa in šajtana?

Če človek ne dobi vodstva od tebe, o Rasulallah!

Ko tvoj fayz in naklonjenost za trenutek dosežeta grešnika, je njegova pot varna v obeh svetovih, o Rasulallah!

Spoštoval sem zapovedi in prepovedi, nisem rekel halal haram.

Konec vsakega greha je bilo obžalovanje, o Rasulallah!

O Rasul ljudi in džinsov, najvišji med ljudmi,

Za moje ikhlas, posreduj, o Rasulullah!

Nekateri dogodki, ki so se zgodili v prvem letu Hidžre

V prvem letu hidžre so umrli As'ad ibn Zurara, Bara ibn Ma'rur, Kulthum ibn Hidm iz Ansara in 'Uthman ibn Maz'un iz Muhajirs. Poleg tega sta Hadrat Abu Bakr in Hadrat Bilal al-Habashi (radiy-Allahu 'anhuma), ki nista mogla prenesti vpliva vremena in vode v Medini, zbolela za malarijo. Ob tem je Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) molil: "O moj Rabb! Naredi, da bomo vzljubili Medino, kot si vzljubil Meko, in nam tu daj obilje in blaginjo." Janab al-Haqq je sprejel njegovo molitev in poskrbel, da so muhajirji vzljubili Medino.

Prva pisna pogodba

Pred Hidžro našega Učitelja Rasullaha je bil Abdullah ibn Ubayy, vodja plemena Khazraj v Medini, izvoljen za vladarja Medine. Zaradi Akaba bi'ata in nato Hidžre je večina plemen Aws in Khazraj postala muslimani in vladavina Abdullaha ibn Ubayyja se ni uresničila. Zaradi tega je Abdullah ibn Ubayy zameril našemu Preroku in muhajirju Ashab al kiram, takratnim ashabi iz Medine. Vendar svojega sovraštva ni mogel odkrito pokazati. Ustanovil je skupino munafikov z nekaj njemu podobnimi ljudmi. Ti ljudje so govorili, da so sprejeli Islam, ko so bili z muslimani, vendar so se jim za hrbtom posmehovali. Na skrivaj so začeli sejati semena razdora in povzročati spore. Pri tem so šli tako daleč, da so poskušali spremeniti in napačno predstaviti blagoslovljene besede našega Učitelja Fakhra al-alama (sall-Allahu 'alaihi wa sallam).

Medtem pa mekanski politeisti niso mirovali; v Medini so poskušali našemu Učitelju Rasulullahu storiti to, česar niso mogli storiti v Meki. Tako kot so pošiljali grozilna pisma politeistom iz Medine, so tudi judovskim plemenom v Medini pošiljali pisma in sporočila, polna groženj. Zaradi teh groženj so se Judje približali našemu gospodarju Rasulullahu.

Medtem so Judje prišli v prisotnost našega Učitelja Rasulullah in rekel: "Prišli smo, da bi mir z vami. Sklenimo pogodbo, da ne bomo škodovali drug drugemu." Naš Prerok je z njimi sklenil pogodbo, ki je vsebovala petinpetdeset členov. Nekateri od teh sklepov so naslednji:

Ta pogodba je pisni dokument med Rasulullahom Mohamedom "alaihissalam, muslimani iz Meke in Medine ter tistimi, ki jih ubogajo, in tistimi, ki se jim bodo pridružili pozneje, ter tistimi, ki se borijo skupaj z njimi.

Resnično, ti so ločena skupnost od drugih ljudi.

Vsako pleme bo odkupnino za svoje ujete člane plačalo kolektivno (v skladu s pravičnostjo med muslimani).

Muslimani se bodo postavili po robu tistim, ki povzročajo razdor med njimi, tudi če so to njihovi lastni otroci.

Med Judi tisti, ki bodo ubogali muslimane, ne bodo preganjani in bodo deležni pomoči.

Judje bodo skupaj z muslimani tvorili skupino in vsak bo izpolnjeval zahteve svoje vere.

Nihče od Judov se ne bo odpravil na vojaško odpravo brez dovoljenja Mohameda 'alaihis-salam.

Nihče ne bo škodoval nikomur, s katerim je sklenil dogovor, zatiranim pa bo zagotovo pomagal.

Za tiste, ki so sklenili ta sporazum, je dolina Medina nedotakljivo, prepovedano območje.

Mekanski politeisti in tisti, ki jim pomagajo, ne bodo zaščiteni pod nobenim pogojem.

“Če bi mi verjelo deset ljudi med judovskimi učenjaki, bi mi verjeli vsi Judje..” Hadis
aš-šarif

Muslimani in Judje si bodo pomagali proti tistim, ki bodo napadli Medino.

S to pogodbo bi bili Judje (navidezno) prijatelji muslimanov in jim ne bi zamerili ali pokazali sovražnosti.20

O moj Habib! Ne bodi žalosten

Po podpisu te pogodbe so Judje, ki so skrivali svojo sovražnost, v skupinah obiskovali našega Učitelja, Preroka. Zastavljali so vprašanja, ki so se jim zdela zelo težka. Iz odgovorov, ki so jih prejeli, so razumeli, da je bil pravi Prerok. Toda zaradi svoje trmoglavosti in ljubosumja niso verjeli.

Tedaj je naš ljubljeni Prerok dejal: "Če bi mi verjelo deset ljudi izmed judovskih učenjakov, bi vsi Judje verjeli." Ker je naš Učitelj, Prerok postal tako žalosten, ga je Allahu ta'ala potolažil s tem ajat al-karima: "(O moj Habib!) O slavni Rasul! Ne bodi žalosten zaradi (stanja) tistih, ki z usti pravijo, da verjamejo, medtem ko v srcu ne verjamejo (munafiks), in Judov, ki se ženejo v nevero. Oni (Qurayzajevi sinovi) so tisti, ki nenehno poslušajo laži in vohunijo za drugo ljudstvo (Judje iz Khaybarja), ki ne prihaja v tvojo navzočnost. Spreminjajo mesta besed in resnic, ki jih slišijo, in jih pripovedujejo na način, ki jih oddaljuje od resnice. In pravijo: "Če vam je bila dana ta (fatva), jo sprejmite, če ne, se pazite. Če Allahu ta'ala želi, da nekdo pade v fitno (rast zla v umu in srcu, ki ga bo pokvarilo), ne morete na noben način preprečiti volje Allahu ta'ala. To so takšni ljudje, za katere Allahu ta'ala ni želel, da bi očistil (njihova) srca. Zanje sta predvidena ponižanje in trpljenje na tem svetu ter ogromna muka v ahiratu.”21

Zaradi pogodbe so se nekateri Ashabci spoprijateljili z Judi, ki so bili njihovi sosedje. Allah ta'ala jim je to prepovedal z ajat al-karima: "O verniki! Ne prijateljujte z nikomer (neverniki in munafiki) razen s svojimi brati v veri. Ti se ne obotavljajo, da bi vam škodovali in delali preglavice ter si želijo, da bi bili v težavah. Iz njihovih ust se je razlegla zamera in sovražnost do vas. Kar zadeva sovraštvo, ki ga hranijo v svojih srcih, je še večje. Če premišljujete in razumete, smo vam razložili ajate glede njihove sovražnosti (jasno smo pokazali zadeve, na katere morate biti pozorni)."22

Mekanski politeisti so nenehno izzivali in ogrožali politeiste, munafike, Jude v Medini in okoliška plemena. Trudili so se, da bi čim prej ugasnili islamski nürn. Iskali so načine, kako končati blagoslovljeni obstoj našega ljubljenega Preroka.

Proti takšnim dejanjem munafikov in politeistov je naš učitelj Rasulullah vedno izbral pot miru. Nekateri ashab al-kiram so verjeli, da je čas za spopad s sovražnikom, in so molili: "O moj Rabb! Za nas ni nič dragocenejšega kot boj na Tvoji poti proti tem politeistom. Ti kurajševski politeisti so zanikali preroštvo tvojega Habiba in ga prisilili, da je zapustil Meko. O moj Allah! Upamo, da nam boš dovolil, da se borimo proti njim!..."

Naš učitelj Rasulullah je čakal na ukaz Allaha ta'ala in deloval v skladu s tem, kar je odredil. Prišel je čas. Odrejen je bil v vahi, ki jo je prinesel Gabrijel 'alaihis-salam: "Na poti Allaha ta'alaja se borite proti tistim, ki vodijo vojno proti vam. Toda ne prestopite in ne pretiravajte. Zagotovo Allahu ta'ala niso všeč tisti, ki prestopijo. Ubijte jih (nevernike), kjerkoli jih najdete. Izženite jih, kot so oni izgnali vas (iz Meke). Njihova zloba zaradi izmikanja je hujša od umora. Ne bojujte se z njimi v Masdžid al-Haram, razen če se oni tam bojujejo z vami. Če pa vas ubijejo tam, ubijte tudi njih. Takšna je kazen za nevernike. Če prenehajo zanikati Allaha ta'ala in se boriti, (se tudi vi prenehajte boriti. Kajti) Allah ta'ala je najbolj odpuščajoč in usmiljen."23

To je bilo odrejeno v drugem ajat al-karima razodeto kasneje: "Boj proti tistim politeistom, dokler ne bo nobenega sledu shirk zlorabe in vera pripada samo Allahu ta'ala (samo Allah ta'ala je čaščen). (Za njih ni krutosti) če se odpovedo (širku). Po tem je sovražnost (kazen) namenjena le tistim, ki so okrutni."24

Ne morem pohvaliti Mohameda "alaihis-salam,
z njim ustvarjam dragocenost svojih spisov.
Imam ar-Rabbani (rahmatullahi ’alaih)