OBDOBJE V MEDINI

Doba Medine, ki je trajala deset let, se je začela s Hidžro našega ljubljenega Preroka v Medino leta 622 po Kr., 12. dan meseca Rabi’ulawwal v trinajstem letu Bi’dat.

Ko je naš Prerok (’alaihis-salam) počastil hišo Hadrata Khalida ibn Zayda Abu Ayyuba al-Ansarija, je raje živel v spodnjem nadstropju in se tam naselil.1 Tako je bila čast gostiti Učitelja vesolja podeljena tej blagoslovljeni osebi.

Hadrat Khalid je povedal naslednje: “Ko je Rasulullah počastil mojo hišo, je raje živel spodaj. Mi smo bivali zgoraj in zaradi tega smo bili zelo vznemirjeni. Nekega dne sem rekel: ‘O Rasulallah, naj se moja mati in oče žrtvujeta zate! Ni mi prijetno, da ti bivaš spodaj, medtem ko sem jaz zgoraj. To mi ni všeč. Teži me. Prosim, dovoli nam, da živimo spodaj, ti pa zgoraj.’ Na to je rekel: ‘O Aba Ayyub! Bivanje v spodnjem nadstropju hiše je za nas primernejše in bolj priročno.’ Menil je, da je primerno ostati spodaj, da bi lažje sprejemal obiskovalce. Tako smo še naprej bivali zgoraj.

Nekega dne se je naš vrč za vodo razbil. Ker sva se bala, da bi razlita voda kapljala na Rasulullaha in mu povzročala nelagodje, sva z ženo takoj pritisnila najino žametno odejo, ki je bila edina stvar, s katero sva se lahko pokrila, na vodo.”

Abu Ayyub al-Ansari je čutil globoko zadrego, ker je živel v zgornjem nadstropju. Končno je začel bivati spodaj in naš Prerok, je bival zgoraj. Hadrat Abu Ayyub in njegova žena Umm Ayyub sta vedno pripravljala večerjo in jo pošiljala našemu Rasulullahu. Ko nam je poslal, kar je ostalo, je moja žena Umm Ayyub pripovedovala: “Vedno sva iskala, kje se je dotaknila roka Rasulullaha, in bila sva blagoslovljena, ko sva jedla te dele hrane. Nekega večera sva pripravila jed iz čebule ali česna, vendar jo je Rasulullah poslal nazaj. Ko sem videl, da se hrane ni dotaknil, sem se vzpenjal k njemu jokajoč. Rekel sem: ‘O Rasulallah! Naj se moji starši žrtvujejo zate! Večerjo si poslal nazaj, vendar nisem videl znaka tvoje blagoslovljene roke na njej. Umm Ayyub in jaz sva iskala dele, kjer se je dotaknila tvoja roka, in bila sva blagoslovljena, ko sva jih jedla.’ Rasulullah (sall-Allahu ’alaihi wa sallam) je rekel: ‘Zavohal sem nekaj v tej hrani. Zato je nisem jedel. Sem oseba, ki govori z angelom.’ Vprašal sem, ‘Ali je ta jed haram?’ Rekel je, ‘Ne! Ampak mi ni bila všeč zaradi njenega vonja.’ Ko sem rekel, ‘Ne maram tistega, česar ti ne maraš!’ Je rekel, ‘Lahko jo ješ.’ o tem sva to jed pojedla in nikoli več nisva pripravila hrane s to zelenjavo za Rasulullaha.

Drugič sem pripravil hrano, ki bi zadostovala za našega Preroka Rasulullaha in Abu Bakrja, nato pa jo prinesel pred njiju. Rasulullah je rekel:, ‘O Aba Ayyub! Povabi trideset ljudi izmed uglednih Ansarjev.’ Medtem ko sem razmišljal, kako malo hrane imamo in kako je morda Rasulullah mislil, da imamo več, je ponovno rekel, ‘O Aba Ayyub! Povabi trideset ljudi izmed uglednih Ansarjev.’ S tisočerimi mislimi sem povabil trideset ljudi izmed Ansarjev; prišli so in jedli iz te hrane ter se nasitili. Ko so spoznali, da je to čudež, se je njihova vera okrepila in ponovno so se zavezali z bi’atom. Nato so odšli.

“O moj Gospod! Naj vzljubimo Medino, kot ljubimo mesto Meka. Naj jo ljubimo še bolj kot Meko. O moj Gospod! Obilno blagoslovi naše tehtnice in žitnice. Naj bo mesto Medina kraj, kjer bomo zdravi. Naj bo njeno podnebje prijetno!”
Hadis
aš-šarif

Ko so ti Ashabi al-guzin odšli, je rekel: "Povabi šestdeset ljudi." Ker sem videl, da se hrana, kot čudež, ni zmanjšala, sem bil še bolj vesel in povabil šestdeset ljudi v prisotnost Rasulullaha. Prišli so in pojedli to jed. Ko so prepoznali čudež Rasulullaha, so se vsi razkropili.

Nato je rekel: "Povabi devetdeset ljudi izmed Ansarjev." Povabil sem jih, in prišli so. Po ukazu Rasulullaha so se usedli k jedi po deset in jedli. Vsi so videli ta veliki čudež in odšli. Tako je jedlo sto osemdeset ljudi. Hrana je bila še vedno tako, kot sem jo prinesel, in zdelo se je, kot da se je nihče ni dotaknil.”2

Bratstvo Ansarjev in Muhajirjev

Naš Prerok, je Muhajirje, ki so migrirali, in Ansarje, ki so jih sprejeli v svoje domove, naredil za brate, da bi vzpostavil trdnejšo lojalnost v Medini al-Munawwarah. Ko je ostal samo Hadrat Ali, je misleč, da je bil pozabljen, vprašal: "O Rasulallah! Si me pozabil?" Nato je Prerok svetovrekel: "Ti si moj brat na tem svetu in v ahiratu." To bratstvo je temeljilo na materialni in moralni podpori. Tako bi se žalost zaradi oddaljenosti od domovine, domov in sorodnikov nekoliko zmanjšala. Pravzaprav so medinski muslimani svoje brate Muhajirje, ki so zapustili svojo domovino, da bi živeli in širili vero Allahu ta’ala, sprejeli z odprtimi rokami, jih povabili v svoje domove in srčno delali, da bi jim pomagali v vsakem primeru. S tem bratstvom so se še bolj iskreno povezali. Naš Rasulullah je vsakega Muhajirja naredil za brata z Ansarjem, ki je imel združljivo osebnost. To bratstvo je bilo na takšni ravni, da so lahko celo delili premoženje, ki so ga podedovali od svojih očetov.3

Vsak Medinec je svojo njivo, vinograd, vrt, hišo in premoženje, skratka vse, kar je imel, razdelil na pol in z veseljem dal drugo polovico svojemu bratu Muhajirju. Hadrat Abdurrahman ibn Awf izmed Muhajirjev je povedal naslednje: “Ko smo se preselili v Medino al-Munawwarah, me je naš Rasulullah naredil za brata s Sa'd ibn Rabijem. Na to mi je moj brat Sa'd rekel: ‘O moj brat Abdurrahman! Med medinskimi muslimani sem najbogatejši glede premoženja. Svoje premoženje sem razdelil na pol, in polovica je tvoja.’ Nato sem rekel: ‘Naj Allahu ta’ala tvoje premoženje blagoslovi in ti ga naredi koristnega. Ne potrebujem premoženja. Samo pelji me na tržnico, kjer kupuješ, to je dovolj.’”

Takšna žrtev je bila možna samo z bratstvom islama. Od časa Adama ’alaihis-salam do danes je bilo veliko selitev. Vendar nikoli ni bilo tako smiselne in častne selitve ter takšne enotnosti, polne ljubezni in tako iskrenega objema med tujci in domačini. Allah ta’ala je namreč izjavil v suri al-Hujurat: “Gotovo so Mu’mini (muslimanski verniki) bratje.”4 S tem je Allah ta’ala nakazal, da se prava ljubezen in iskrenost lahko dosežeta le z vero in prepričanjem, ne pa z materialnimi interesi. To stanje Ashab al-kiram je bilo doseženo z enim samim bivanjem v prisotnosti in poslušanjem lepih besed našega Preroka Rasulullaha. Kot morja, ki izvirajo iz blagoslovljenega srca našega ljubljenega Preroka, so fayz (žarki znanja) in blagoslovi tekli v srca Ashab al-kiram, in posledično so se izjemno predano ljubili ter svoje brate postavljali pred sebe.

V tem novem središču Islama so Ansarji in Muhajirji obljubili, da bodo solidarni, da bodo prenašali vsakršno žrtev za krepitev islamske vere in da bodo na koncu dosegli stopnjo mučeništva. Na ta način so se zbrali okoli Rasulullaha in vzpostavili nov red in srečno življenje z upoštevanjem islamskih načel. Zdaj je z migracijo Islam naredil prvi korak k temu, da postane “država”. Svetleča Medina je postajala zibelka in središče islamske vere.

V Medini so poleg Ashab al-kiram živeli tudi kristjani, Judi in malikovalski mnogoverci. Judi so sestavljali tri plemena: Bani Nadir, Bani Qurayza in Bani Kaynuka. Ti so bili izjemno sovražni do Islama in še posebej do našega ljubljenega Preroka.

Medtem so meški mnogoverci našega Preroka, ki je v Medini združil svoje Ashabe in jih naredil za brate, videli kot veliko grožnjo zase. Če tega vprašanja ne bi kmalu rešili, bi se muslimani lahko okrepili, napadli Meko in jim odvzeli njihovo zemljo in domove... Mnogoverci iz Meke, ki so imeli takšno mnenje, so muslimanom v Medini pošiljali grozilna pisma. V enem izmed teh pisem je bilo zapisano: "Gotovo nas še nobeno arabsko pleme, s katerim smo bili v sovraštvu, ni tako razjezilo kot vi. Kajti, medtem ko bi nam morali izročiti moža iz našega ljudstva, ste ga vi sprejeli in zaščitili. To je velika napaka za vas. Prosimo, ne stojte med nami in njim ter nam ga prepustite. Če popravi svojo pot, se bomo najbolj razveselili. Če ne, bo na nas, da ga popravimo!"”

Na to pismo je Hadrat Ka’b ibn Malik napisal zelo lep odgovor, v katerem je pohvalil našega Preroka.

Meški mnogoverci so na enak način pisali grozilna pisma mnogovercem v Medini. Grozili so jim, rekoč: "Če našega človeka ne izženete iz svojega mesta ali ga ne ubijete, bomo napadli vas, vas pobili in vaše ženske vzeli v svojo službo!”

“O Ali! Ti si moj brat na tem svetu in v ahiratu.”
Hadis
aš-šarif

Po tem so se mnogoverci iz Medine zbrali okoli munafika (hinavca, nevernika, ki se pretvarja, da je musliman) Abdullaha ibn Ubayya in se odločili, da bodo škodovali našemu Gospodarju Rasulullahu takoj, ko bodo našli priložnost.

Ko so muslimani izvedeli za to situacijo, so storili vse, kar so mogli, da bi zaščitili našega ljubljenega Preroka in se združili okoli njega. Ponoči niso mogli hoditi ven in spati v svojih domovih.

Ubayy ibn Ka’b je pripovedoval: "Ko so naš Rasulullah in Njegovi Ashabi počastili al-Munawwarah, so muslimani postali tarča sovraštva mnogovernih arabskih plemen. Ashabi so oboroženi stražili do jutra.”

Ashab al-kiram so bili združeni in so hiteli pomagati svojim muslimanskim bratom z vso močjo v nevarnih situacijah. Prvi med njimi je bil naš ljubljeni Prerok. Naš Rasulullah je bil v prvi vrsti svojih Ashab v pogumu, kot je bil v vseh dobrih lastnostih. Ne glede na to, kako pozno v noč je bil, ko se je slišal klic, je naš Prerok prišel tja kot strela na svojem konju pred vsemi, obvestil svoje Ashabe, da ni ničesar, česar bi se bali, in jih pomiril.

Spet je prišel mesec, ko se je rodil Sultan obeh svetov.

Spet je prišel mesec, ko se je rodil izvir srčnega znanja.

Tisti, ki si želijo priprošnjo, se bodo nasmehnili, tisti, ki ga ljubijo, bodo našli veselje, spet je prišel mesec, ko se je rodil lastnik čudovite stvaritve.

Spet je prišel mesec, polna luna teme, sonce jutra, vrtnica v Hudajevem vrtu,

Habib Haqqa, Mustafa, se je rodil.

Kje je zvest ljubimec, njegova duša bo našla uteho, spet je prišel mesec, ko se je rodil zaklad skrivne resnice.

O Hudayi, kdorkoli ga ljubi, je dosegel svoj cilj, spet je prišel mesec, ko se je rodila čast sveta, najboljši med ljudmi.

Star pogled na Medino

Masdžid an-Nabi – Medina al-Munawwarah

“Zagotovo so verniki bratje.” Hujurat: 10

Zemlja, kjer je pokleknila Quswa, kamela našega Preroka Rasulullaha (sall-Allahu ‘alaihi wa sallam), ko je naš Prerok migriral v Medino al-Munawwarah.
Naš ljubljeni Prerok je kupil to zemljo in na njej dal zgraditi mošejo..
Umrl je v svoji hiši, ki je bila ob tej mošeji, in njegov blagoslovljeni grob je v tej sobi. Kasneje sta bila v tej sobi pokopana Hadrat Abu Bakr in Hadrat ‘Umar (radiy-Allah ‘anhuma). Povedano je bilo, da bo Isa ‘alaihis-salam pokopan na mestu za eno osebo poleg njiju.