LETO ŽALOSTI

Izguba otroka

Qasim, najstarejši sin našega Mojstra, Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je umrl, ko je bil star sedemnajst mesecev. Leta po tem žalostnem dogodku je umrl tudi njegov drugi sin Abdulah. Medtem ko so iz blagoslovljenih oči našega Rasulullaha tekle solze, se je obrnil k gori in rekel, “O gora! Če bi se to, kar se je zgodilo meni, zgodilo tebi, tega ne bi mogel prenesti; zrušil bi se!” in izrazil svojo žalost. Na vprašanje naše matere Hadrat Khadija: "O Rasulallah! Kje so zdaj?" Odgovoril je: "V raju so."

Politeisti zelo veseli, ko sta dva sinova našega ljubljenega Preroka, Sultan vesolja, umrla. Neverniki, kot je bil Abu Jahl, so to razumeli kot priložnost in modrovali: "Zdaj je Mohamed abtar, njegovo potomstvo je prekinjeno. Nima več sinov, ki bi nadaljevali njegov rod. Ko bo umrl, bo njegovo ime pozabljeno."

Na to se je Allah ta'ala spustil v Sura al-Kawthar in pomiril svojega Rasula: "(O moj Habib!) Resnično, dali smo vam Kawthar (obdarili smo vas z bazenom Kawthar, številnimi blagoslovi). Zato opravljajte namaz in žrtvujte živali za svojega Rabba. Resnično, oseba, ki vas žali z besedami (brez potomstva), je slaba in brez potomstva. (Tisti, ki te imenuje abtar, je brez rodu, nečasten in neznan. Kar se tiče tebe, o Moj Habib, tvojega čistega rodu, tvoje ime bo trajalo do dneva qiyamata. V ahiratu so ti dodeljene tudi mnoge velike nepredstavljive časti.)”1

Smrt Abu Taliba

V dneh po smrti Abdulaha, sina našega Mojstra Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), Abu Talib zbolel, in njegova bolezen se je okrepila iz dneva v dan. Ko so to slišali, so k Abu Talibu prišli politeisti Kurajšev. Mislili so: "Ko je bil Abu Talib še živ, si je zelo prizadeval, da bi zaščitil Mohameda. Zdaj je njegova smrt neizbežna. Obiščimo ga, tudi če je to njegov zadnji dan. Kajti Hamza, ki je neprimerljiv arabski junak, in 'Umar, čigar veličina, pogum in neustrašnost so očitni kot sonce, sta postala muslimana. Vsak dan k njemu prihajajo skupine ljudi iz arabskih plemen in se mu podrejajo. Tako se število muslimanov vsak dan povečuje in njihov glas se širi v svet. V teh razmerah se jim bomo morali bodisi podrediti bodisi biti pripravljeni na vojno in boj. Pojdimo k abu Talibu in mu razložimo situacijo, da nas bo spravil. Ne napadajmo njegove vere in on naj ne napada naše vere."

Znani ljudje, kot so Uqba, Shayba, Abu Jahl in Umayya ibn Khalaf, so se usedli na blazine ob postelji Abu Taliba. Rekli so: "Verjamemo v tvojo veličino, sprejemamo tvojo premoč. Zato ti nikoli nismo nasprotovali. Bojimo se, da nas bo po tvoji smrti Mohamed motil in da se bo sovraštvo med nami nadaljevalo..

“O stric! Enkrat reci: "La ilaha illallah"! Da bom lahko na dan qiyamata posredoval zate.”
Hadis
aš-šarif

Grobnica prve žene našega ljubljenega Preroka (sall-Allahu ta'ala 'alaihi was sallam), naše matere, Hadrat Khadija (radiy-Allah 'anha) je žal naletela na krutost vahabitske vlade.
Tako kot so to storili številnim uglednim islamskim osebnostim, so porušili tudi njeno čudovito grobnico.

Spravite nas, da ne bomo napadali vere drug drugega."

Abu Talib je poslal po našega Preroka, in rekel: "Vsi ugledni ljudje iz Kurajšev vas prosijo, da se ne vmešavate v njihovo vero. Če boš to sprejel, ti bodo na voljo in ti pomagali." Prerok svetov je rekel, “O stric! Želim jih povabiti k le eni besedi, s katero se jim bodo vsi Arabci podredili, Ne-Arabci pa jim bodo plačevali džizjo. (neke vrste davek).” Povedal je tudi eden izmed uglednih Kurajšev, “Da! Če mi poveš eno besedo, boš z njo vladal vsem Arabcem in ne-Arabci se ti bodo podredili.” Abu Jahl je vprašal: "V redu. Desetkrat jo bomo ponovili. Kaj je ta beseda?" Ko je naš Učitelj Rasulullah odgovoril, “Če rečeš: "La ilaha illallah" in odvržeš malike, ki jih častiš poleg Allah ta'ala,” politeisti so takoj rekli: "Prosite za kaj drugega kot to od nas!" Naš učitelj, Prerok, jim je rekel, “Tudi če prineseš sonce in ga daš v moje roke, od tebe ne bom zahteval ničesar drugega."

Politeisti so rekli: "O Aba'l Qasim! Ponujaš zelo čudno ponudbo. Želimo vam ustreči. Vendar nam ne želite ustreči!" in odšli. Ko so odšli, je Abu Talib rekel našemu Preroku: "To, kar ste želeli od Kurejšev, je bilo zelo primerno. Imate prav." Ta beseda njegovega strica je našemu gospodarju Rasulullahu vlila upanje; misleč, da bo Abu Talib prišel v iman, je rekel: “O stric! Enkrat reci: "La ilaha illallah"! Da bom lahko posredoval zate na dan qiyamata.” Abu Talib je odgovoril: "Bojim se, da me bodo ljudje obsodili z besedami: 'Postal je musliman, ker se je bal smrti.' Sicer bi te osrečil." Izrazil je, da je bilo to pretežko za njegov nafs. Njegova bolezen je postala še hujša in je umrl.2

Smrt naše matere Hadrat Khadija

Desetega leta Bi'that, tri dni po smrti Abu Taliba, tri leta pred Hidžro, na začetku ramadana, v starosti 65 let, je po triletnem obleganju, ki je bilo polno težav in žalosti, umrla naša mati Hadrat Khadija, deležnica žalosti našega Preroka Rasulullaha, njegova žena, s katero je delil 25 let življenja.3 Naš Mojster Fakhr al-kainat (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je pokopal našo mater Hadratijo s svojimi blagoslovljenimi rokami. Njena smrt ga je zelo razžalostila.

Naš Učitelj, Prerok, je bil poln žalosti zaradi zaporedne smrti naše matere Hadrat Khadija in njegovega strica po očetovi strani Abu Taliba v istem letu. Zato se je tisto leto imenovalo "Sanat al-huzn/'Am al-huzn", to je leto žalosti.

Smrt naše matere Hadrat Khadija je pretresla našega ljubljenega Preroka. Ker je bila prva oseba, ki je verjela in potrdila našega Učitelja Rasulullaha. Poleg tega je bila njegova največja podpornica in tolažnica. Ko so bili vsi sovražniki, je odprla svoje srce in globoko ljubila našega Preroka. Vse svoje premoženje in bogastvo je porabila za islam ter dan in noč delala, da bi služila našemu ljubljenemu Preroku. Nikoli ni žalostila Rasulullaha; nikoli ga ni prizadela. Naš Prerok, je od časa do časa pripovedoval o tem in se spominjal vrlin svoje blagoslovljene žene.

Nekega dne, ko našega Preroka ni bilo doma, ga je šla Hadrat Khadija iskat. Gabrijel 'alaihis-salam se ji je prikazal v človeški obleki. Čeprav ga je naša mati Hadrat Khadija želela vprašati o našem Preroku, je pomislila, da je morda eden od sovražnikov, in se vrnila nazaj. Ko je doma zagledala našega ljubljenega Preroka, mu je povedala o tem incidentu. Naš Mojster Fakhr al-kainat je rekel: "Ali veš, kdo je oseba, ki si jo videla in si jo hotela vprašati o meni? To je bil Gabrijel ('alaihis-salam). Rekel mi je, naj vam prenesem njegove pozdrave. Rekel mi je tudi, naj ti sporočim, da je za tebe v raju pripravljena stavba iz biserov. Seveda tam ne bo tako žalostnih, težavnih, težkih in obremenjujočih stvari.”

Eden ni mogel premakniti roke, drugi je oslepel

Naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) bi govoril s svojimi Ashabi, ki so bili med najbolj srečnimi in razsvetlil njihova srca. Razložil bi spuščene ajat al-karimas in ničesar ne bi pustil nepovedanega ali nejasnega. Prav tako bi šel na kraje, kjer so se zbirali politeisti, in jih brez utrujanja povabil k imanu. Abu Jahl in Walid ibn Mugira sta bila besna zaradi takšnega stanja in sta govorila: "S takšnim tempom bo Mohamed vse spreobrnil v svojo vero in ne bo pustil nikogar, ki bi častil naše malike." Nekega dne sta se odločila, da je edini način za dokončanje tega dela ubiti našega ljubljenega Preroka, Prerok svetov. Abu Jahl je vzel Walida ibn Mugira in nekaj mladeničev iz vrst Mahzumovih sinov ter prišel k Baitullahu. V tistem trenutku je naš ljubljeni Prerok opravljal namaz. Abu Jahl je takoj stekel naprej s kamnom v roki. V trenutku, ko je dvignil roko, da bi s kamnom udaril našega Habib al-akram in Nabi al-muhtaram (častitljivega Preroka), so njegove roke postale negibne v zraku. Ničesar ni mogel storiti. Bil je osupel. Tako se je vrnil nazaj. Ko je prišel do politeistov, se je njegova roka vrnila v prejšnje stanje, kamen pa je padel na tla.

Eden od sinov Mahzum je zgrabil isti kamen in šel proti našemu Mojstru, Preroka. Rekel je: "Videli boste! Ubil ga bom!" Ko se je približal, je nenadoma oslepel in ni mogel videti okoli sebe. Na to so se Mahzumovi sinovi skupaj napotili proti našemu ljubljenemu Preroku. Ko so se približali našemu Preroku, ga nenadoma niso več mogli videti. Vendar so slišali njegov blagoslovljeni glas. Ko so šli proti mestu, od koder je prihajal glas, je glas spet prišel od zadaj; ko so se obrnili nazaj, je glas prihajal s prejšnjega mesta. Enakemu dogodku sta bila priča večkrat. Na koncu so bili tako osupli, da so od tam odšli, ne da bi lahko ranili našega Učitelja, Preroka.

Zaroki Hadrat Aisha in Hadrat Sawda

“Kdo mi bo nudil zavetje in pomoč, dokler ne izpolnim dolžnosti Preroka Allah ta'ala? (Zato mu bo dan raj.)”
Hadis
aš-šarif

Ko je Hadrat Khadija (radiy-Allah 'anha) umrla, ni bilo nikogar več, ki bi upravljal Rasulullahovo hišo. Hawla bint Hakim je to opazila in prišla v Sarvar al-alamovo navzočnost. Rekla je: "O Rasulallah! Potrebuješ spremljevalca, ki bo primeren zate, in damo, ki bo vredna tvojega služenja. Če želiš, ti lahko najdem ženo." Rasulullah je rekel , “O Hawla, kje je dama, primerna za to službo?” Hawla je odgovoril: "Če želite devico, je primera hčerka vašega prijatelj Abu Bakra, Aisha. Če želite vdovo, bi bila primerna Sawda bint Zam'a." Rasul 'alaihis-salam je rekel, “Zaprosil bom obe.” Rasulullah se je najprej zaročil s Hadrat Aisha, nato z Sawda. Hadrat Sawdo je odpeljal v svojo hišo v Meko. Njegova poroka s Hadrat Aisho je bila v Medini v mesecu Shawwal, v drugem letu Hidžre.

Srečanje v Akabi

Vsako leto je naš ljubljeni Prerok vabil plemena, ki so prihajala na obisk v Ka'bo, k veri, prizadeval si je, da bi se rešili ognja pekla in dosegli neskončno blaženost. Kljub vsem vrstam žalitev, ki jih je doživljal, je neomajno nadaljeval z izpolnjevanjem svoje preroške dolžnosti. Obiskoval je mesta, kjer so plemena taborila, in jih spraševal: "Kdo me bo podprl in mi pomagal, dokler ne izpolnim dolžnosti preroštva Allah ta'ala? (Zato) mu bo dan raj." Vendar ni bilo nikogar, ki bi mu nudil zavetje ali pomoč.

Bilo je v mesecu Dhu'l-hijja, v desetem letu Bi'that. Na sejmu je naš Učitelj, Prerok, srečal skupino ljudi iz Medina, ki so prišli na obisk v Ka'ba. Ko jih je vprašal: "Kdo ste?", so mu odgovorili, da so iz Medine in iz plemena Khazraj. Salma, mati Abdulmuttaliba, dedka našega Preroka, je bila prav tako članica sinov Najran, veje plemena Khazraj. Naš Prerok je nekaj časa sedel s temi šestimi ljudmi iz plemena Khazraj in recitiral 35.-52. ajat al-karimas iz Sura Ibrahim ter jim povedal o Islamu. Povabil jih je, naj sprejmejo to vero.

Plemena Aws in Khazraj so bila v Medini dolgo časa sovražniki Judov in so se ob vsaki priložnosti medsebojno napadala. Vedno, ko so se spopadli, so Judje govorili: "Kmalu bo prišel Prerok. Ne dolgo, lahko se pojavi vsak dan. Podredili se mu bomo in pridobili moč. Potem vas bomo premagali." Prebivalci Awa in Khazraja so verjeli, da bodo, če postanejo muslimani pred Judi in bodo počaščeni z Islamom, zmagali nad njimi in jih pregnali iz Medine.

Ti srečni posamezniki, ki so slišali od svojih plemenskih starešin in od Judov, ki so živeli v Medina, da bo Prerok kmalu prišel, so videli znake preroštva na Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Ko jih je povabil k Islamu, so se spogledali. Potem so med seboj rekli: "Prerok, o katerem so govorili Judje, je ta oseba!"

Zaradi tega so v Rasulullahovi navzočnosti takoj postali muslimani, ko so izrekli Kalimo ash-shahada. Rekli so: "O Rasulallah! Zapustili smo svoje ljudi v boju proti Judom. Upamo, da jih bo Allah ta'ala počastil s tem, da bodo zaradi tebe postali muslimani. Takoj ko se vrnemo, bomo njih in naše ljudi povabili, naj sprejmejo tvoje preroštvo. Povedali jim bomo, kaj smo sprejeli od te vere. Če jih bo Allah ta'ala zbral in združil v tej religiji, ne bo nikogar, ki bi bil bolj dragocen in počaščen od tebe."

Teh šest ljudi je resnično verjelo in sprejelo ter potrdilo, kar je Allah ta'ala razkril našemu ta'ala Preroku. Od našega Preroka so vzeli dovoljenje, da se vrnejo v svoje domovine, in se odločili, da se vrnejo naslednje leto v mesecu dhu'l hijja. Teh šest oseb je bilo: 'Uqba ibn 'Amir, As'ad ibn Zurara, Awf ibn Harith, Rafi' ibn Malik, Qutba ibn 'Amir, Jabir ibn Abdullah (radiy-Allah 'anhum).4

Ko se je šest ljudi, ki so postali muslimani, vrnilo k svojim ljudem v Medino, so takoj začeli govoriti o Islamu in našem Preroku ter povabili ljudi, da sprejmejo vero Islama. Pri tem so šli tako daleč, da v Medini ni bilo več hiše, v kateri ne bi omenjali našega Preroka in Islama. Tako se je Islam razširil med plemenom Khazraj in tudi nekateri ljudje iz plemena Aws so postali muslimani.

Njegov poziv ljudem iz Taifa k imanu

Čeprav so politeisti videli veliko čudežev našega ljubljenega Preroka, niso verjeli zaradi svoje trme. Poleg tega niso nehali preganjati in mučiti svojih otrok, bratov in sester, sorodnikov in prijateljev, ki so postali muslimani. Naš ljubljeni Prerok je bil globoko žalosten zaradi njihovih vse večjih krutosti in mučenj. Pomislil je, da bi šel v Taif, ki je bil blizu Meke, in tamkajšnje prebivalce povabil k Islamu. Zato je s seboj vzel Zayd ibn Haritha in prispel do Taifa.

Govoril je z Abd al-Yalilom, Habibom in Mas'udom, Amrovimi sinovi, ki so bili ugledni prebivalci Taifa. Povedal jim je o islamu in jih prosil, naj verjamejo v Allah ta'ala. Niso verjeli in so ga žalili, še več, rekli so: "Ali ni mogel Allah ta'ala najti koga drugega kot tebe, da bi ga poslal za Preroka? Ali Allah ta'ala ne more poslati za Preroka nekoga drugega kot tebe? Pojdi, kamorkoli želiš, samo pojdi stran od naše dežele! Tvoji ljudje niso sprejeli tvojih besed, zato si prišel sem, kajne? Prisegamo, da se bomo tudi mi držali stran od tebe! Ne bomo sprejeli nobene tvoje zahteve."

“Ustavite se! Ne udari! On je Prerok svetov, on je Allahov poslanec! Razrežite moje telo na koščke, vendar ne poškodujte našega Preroka!”
Zayd ibn Haritha (radiy-Allahu ’anh)

Naš Učitelj, Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je tisto mesto zapustil žalosten. Pleme Thaqif je vabil k islamu deset dni ali celo mesec dni, vendar nihče od njih ni sprejel vere. Namesto tega so ga zasmehovali in mučili. Ob cesti so postavili mladeniče in otroke, ki so metali kamenje in napadali našega Učitelja. Hadrat Zayd je z lastnim telesom poskušal zaščititi našega Preroka pred kamenjem, ki ga je metala mladina iz Taifa. Krožil je okoli našega ljubljenega Preroka in se s vsemi močmi trudil, da bi ga kamni ne zadeli. Ni mu bilo mar, da bi ga kamni zadeli, da ne bi prišlo do poškodbe njegovega blagoslovljenega telesa. Mar ni čakal na priložnost, da bi za te dni žrtvoval svoje življenje? Tu so kamenjali Učitelja svetov in ga skušali z mučenjem in trpinčenjem izgnati iz svojih dežel.

Ko je Hadrat Zayd hitel na desno in levo, da bi zaščitil našega Mojstra, Preroka, so kamni drug za drugim udarjali v njegovo glavo, telo in noge. Zaradi tega je bilo celotno telo Hadrata Zajda prekrito s krvjo. Naredil je vse, da bi zaščitil svojega ljubljenega Preroka, in kričal na krute ljudi, ki so metali kamenje: "Ustavite se! Ne udrihajte! On je Prerok svetov. On je Allahov poslanec! Razsekajte moje telo na koščke, vendar ne prizadenite našega Preroka!" Kamni, ki so šli mimo Zajda ibn Haritha, so dosegli našega Učitelja Rasulullaha in povzročili, da so njegove blagoslovljene noge krvavele.

Žalosten, utrujen in ranjen se je naš ljubljeni Prerok približal vinogradu dveh bratov po imenu 'Utba in Shayba. Tam je naš Rasulullah, za katerega želijo vsi verniki žrtvovati svoja življenja, obrisal kri s svojih blagoslovljenih stopal. Pod drevesom je opravil abdest in namaz dveh rakatov. Nato je dvignil svoje blagoslovljene roke in molil k Allahu ta'ala.

Lastniki vinograda so to opazovali. Videli so, kaj se je zgodilo našemu Rasulu, in bili priča njegovi bedi. V njihovih srcih se je prebudilo usmiljenje. Poslali so grozdje s svojim sužnjem po imenu Addas. Naš ljubljeni Prerok je pred Rasulullahom izrekel bismilo in bil priča njegovi bedi. V njihovih srcih se je prebudilo usmiljenje. Poslali so grozdje s svojim sužnjem po imenu Addas. Naš ljubljeni Prerok je pred kristjanom izrekel bismilo. Ta je bil presenečen, ko je slišal bismalo. Vprašal je: "Tukaj sem že leta, a takšne besede še nisem slišal od nikogar. Kaj je ta beseda?"

Rasulullah vprašal: "Od kod ste?" Addas je odgovoril: "Jaz sem iz Ninawe." Rasulullah je rekel: "Torej si iz dežele Yunus ('alaihis-salam)." Addas je vprašal: "Kako poznaš Yunus? Tukaj ga nihče ne pozna." Rasulullah je rekel: "On je moj brat. Bil je Prerok kot jaz."

Addas je rekel: "Lastnik tega lepega obraza in teh sladkih besed ne more biti lažnivec. Verjamem, da si Allahov poslanec." Postal je musliman in rekel: "O Rasulallah! Veliko let sem bil suženj teh krutih in lažnivih ljudi. Prilaščajo si pravice ljudi. Vsakogar zavajajo. Nimajo niti ene same dobre lastnosti. Storijo lahko vsako nizkotnost, da bi si nabrali posvetne dobrine in potešili svoje poželenje. Sovražim jih. Želim iti s teboj, biti počaščen, da ti služim, biti tarča nespoštovanja, ki ga bodo nevedni in neumni ljudje zagrešili proti tebi, in se žrtvovati, da bi zaščitil tvoje blagoslovljeno telo.”5

Naš Učitelj Rasullah se je nasmehnil in rekel: "Zaenkrat ostanite pri svojih gospodarjih! Čez nekaj časa boste moje ime slišali daleč naokoli. Takrat pridite k meni." Nekaj časa so počivali in se odpravili proti Meki. Ko sta bila dva dni oddaljena od Meke, je videl, da ga zastira oblak. Ko je pozorno pogledal, je ugotovil, da je to Gabrijel 'alaihis-salam. Naš ljubljeni Prerok je o tem dogodku povedal naši materi Aishi as-Siddiqi.

O tem poročata "Sahih al-Bukhari" in knjiga Ahmada ibn Hanbala "Musnad": Nekega dne je naša mati Hadrat Aisha vprašala: "O Rasulallah! Ali si imel kdaj bolj boleč dan, kot je bil dan Uhuda?" In naš učitelj Rasulullah je odgovoril: "Wallahi, v bitki pri Uhudu nisem toliko trpel od nevernikov, kot sem trpel od vaših ljudi. Ko sem se predstavil Ibn al-Abd al-Yalilu ibn Abd al-Kulalu (to je, ko sem napovedal svoje preroštvo in ga povabil k veri), ni sprejel. Zapustil sem jih v taki tesnobi, da se nisem mogel opogumiti, dokler nisem prišel do kraja, imenovanega Qarn as-Saalib. Tam sem dvignil glavo. Videl sem, da me zastira oblak. Videl sem, da v oblaku stoji Džabral ('alaihis-salam). Nagovoril me je in rekel: "O Mohamed! Haqq ta'ala je slišal, kaj so tvoji ljudje govorili o tebi. Ve, da te ne želijo zaščititi. Poslal ti je tega angela, ki je odgovoren za gore, da mu lahko ukažeš, kakor želiš. Ta angel me je nagovoril in pozdravil ter rekel: "O Mohamed! Kot ti je povedal Gabrijel, me je Haqq ta'ala poslal tebi, angela, ki je odgovoren za gore, da mi lahko ukažeš, karkoli želiš. Na tvoj ukaz sem ti na voljo. Če želiš, da se ti dve strmi gori (gora Quaiqian in gora Abu Qubais) združita druga z drugo, se zapreta na Mekkance (in zdrobita politeiste), mi ukaži in to bom storil. V to nisem privolil in sem rekel: "(Ne! Poslan sem bil kot milost za svetove) Molim, da bo Allahu ta'ala ustvaril iz ledij teh politeistov generacijo, ki bo častila samo Allah ta'ala in ki mu ne bo pripisovala ničesar kot partnerja.’”

Med vračanjem iz Taifa v Meko je naš Mojster, Prerok, nekaj časa počival v Nakhli. V nekem trenutku je opravljal namaz. Ko je šla mimo skupina džinsov iz Nusaybina, so slišali ajate iz Korana al-karim, ki jih je recitiral naš ljubljeni Prerok. Ustavili so se in poslušali. Nato so se pogovarjali z našim Učiteljem, Prerokom, in postali muslimani. Naš Učitelj, Prerok, jima je rekel: "Ko pridete do svojih ljudi, jim povejte o mojem povabilu na iman. Povabite tudi njih k iman." Ko so ti jini odšli k svojim ljudem in to sporočili, so vsi jini, ki so to slišali, postali muslimani.6 O tem se poroča v Sura al-Jinn v Koranu al-karim in v znanih knjigah hadis aš-šarif, imenovanih "Bukhari" in "Muslim"..

“On (Yunus ' alaihis-salam) je moj brat. Bil je Prerok kot jaz.”
Hadis
aš-šarif

Ko je bil blizu Meke, so Mu'mini poslali sporočilo našemu Učitelju Rasulullahu: "Korasyhi so slišali, da so z vami grdo ravnali zlobni ljudje v Taifu. Če jih zdaj pomilostite s svojo prisotnostjo, bodo morda še povečali svojo krutost."

Ko je naš Mojster, Prerok, dosegel Hira, je poslal nekoga k Suhaylu ibn Amru, da bi ga prosil za zaščito. Ko je ta nesrečnež zavrnil, je poslal sporočilo Mut'imu ibn Adiju. Ta je prošnjo sprejel. Naš Mojster Habib al-akram, Nabi al-muhtaram, je prišel v Meko pod zaščito Mut'im ibn Adija. Mut'im je o tem obvestil Kurajše. Rasulullah je naredil tawaf okoli Bayt aš-šarif (Ka'ba) in poljubil Hajar al-Aswad.

Nekaj dni pozneje je Mut'imu rekel: "Ne smem več ostati pod tvojo zaščito." Mut'im je sprejel tudi to. Janab al-Haqq je vzel svojega Habiba pod svoje varstvo.

Rešite se z besedami "La ilaha illallah".

Rasul "alaihis-salam še naprej vabiti ljudi na pravo pot. Zaradi tega so politeisti spet postali fanatični ter so začeli mučiti in trpinčiti še bolj kot prej. Zato je Janab al-Haqq našemu Učitelju, Preroku, naročil, naj se sestane z arabskimi plemeni, ki so prišla obiskat Ka'ba v sezoni obiskov, in jih povabi k islamu. Po tem ukazu je naš ljubljeni Prerok začel hoditi na sejme Dhu'l-Majaz, Ukaz in Majanna, ki so bili v okolici Meke.

Pogosto je hodil v te kraje in pozival plemena, naj verjamejo v edinost Allaha ta'ala in ga častijo. Rekel jim je, naj sprejmejo njegovo preroštvo, in napovedal, da jim bo Janab al-Haqq, če ga bodo sprejeli, podaril Raj. Žal nihče od njih ni hotel prisluhniti tem pozivom, ki jih je naš Učitelj, Prerok, izrekel prosilno. Nekateri od njih bi se do Njega obnašali grobo, ga žalili, nekateri bi se mračili in o Njem govorili slabo. Poleg tega bi mu sledili politeisti Kurejši in pokvarili plemena, h katerim je šel.

Po poročilih Imama Ahmada, Bayhaqija, Tabaranija in Ibn Ishaqa je Rabia ibn Abbad pripovedoval: "Bil sem mlad. Z očetom sva odšla v Mina. Rasul 'alaihis-salam je hodil v kraje, kjer so taborila arabska plemena, in govoril: 'O sinovi takšnih in drugačnih! Jaz sem Allahov poslanec, ki vam naroča, da odvržete malike, ki jih častite, da častite Allaha ta'ala, ne da bi mu pripisovali partnerje, da verjamete in me potrjujete, da me varujete, dokler ne pojasnim in izpolnim dolžnost, s katero me je poslal Haqq ta'ala!

Za njim je hodil možakar s prepletenimi lasmi in govoril: "O sinovi tako in tako! Ta oseba vam prepoveduje čaščenje naših malikov Lat in Uzza in vas vabi k veri, ki si jo je izmislil! Pazite se. Ne poslušajte ga in ne ubogajte ga!" Vprašal sem očeta: "Kdo je tisti, ki sledi tej osebi?" Rekel je: "Njegov stric Abu Lahab."

Tabarani je pripovedoval Tariq ibn Abdullah: "Rasula 'alaihis-salama sem videl na sejmu Dhu'l-Majaz. Glasno je govoril, da so ga ljudje slišali, "O ljudje! Reci: "La ilaha illallah (Ni drugega boga kot Allah ta'ala) in bodi rešen.Oseba, ki mu je sledila, je metala kamenje v njegove noge in govorila: "O ljudje! Ne verjemite mu! Varujte se ga! Ker je lažnivec! Zaradi kamenja so Njegove blagoslovljene noge krvavele, vendar je neutrudno nadaljeval s svojim vabilom. Nekateri so vprašali: "Kdo je ta mladenič? Nekdo je odgovoril: "To je mladenič iz Abdulmuttaliba. Ko so vprašali: "Kdo je ta, ki meče kamenje?", je odgovoril: "Njegov stric Abu Lahab."

Imam al-Bukhari je omenil v svoji knjigi "Tarikh al-Kabir" in Tabarani v "Mu'jam al-Kabir": Mudrik ibn Munib je pripovedoval od svojega očeta in njegov oče je pripovedoval od svojega dedka in rekel: "Prišli smo v Mina in tam začasno ostali. Naleteli smo na skupino ljudi. Neka oseba jim je govorila: "O ljudje! Recite: 'La ilaha illallah' in bodite rešeni. Nekateri ljudje okoli Njega so pljuvali po Njegovem lepem obrazu, nekateri so mu metali umazanijo na glavo, nekateri pa so preklinjali in govorili različne žaljivke. To se je nadaljevalo do poldneva. Medtem je prišla majhna deklica s skodelico vode v roki. Ko ga je videla v takšnem stanju, je začela jokati. Ko je ta oseba popila vodo, se je obrnil k deklici in rekel: "O, moja hči! Kar zadeva tvojega očeta, se ne boj, da bi ga ujeli in ubili ali da bi ga doletela ponižanost!" Nato smo vprašali tamkajšnje ljudi: "Kdo je ta oseba in to dekle? Rekli so: "To je Mohamed od sinov Abdulmuttaliba, poleg njega pa je njegova hči Zajnab.""

Sa'id ibn Yahya ibn Sa'id Amawi je v svoji knjigi "Maghazi" pripovedoval od svojega očeta, njegov oče pa od Abu Naima, Abdurrahman Amirija in Abdurrahman Amirija od mnogih drugih ljudi. Rekli so: Nekega dne je naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) odšel na sejem Ukaz. Našel je pleme Bani Amir in jih vprašal: "O Bani Amir! Kako ščitite tiste, ki so se zatekli k vam?" Odgovorili so: "Nihče se ne sme poigravati z nami, nihče se ne sme ogreti na našem ognju brez našega dovoljenja!" Naš Prerok, je rekel: "Jaz sem Rasul Allah ta'ala. Ali me boste varovali, dokler ljudem ne prenesem dolžnosti preroštva, ki mi jo je dal moj Rabb?" Vprašali so: "Iz katere družine Kurajšev si?" Ko je naš Učitelj rekel: "Sem iz Abdulmuttaliba," so vprašali: "Če si iz Abdulmuttaliba, zakaj te ne ščitijo?" Naš Mojster Rasulullah je odgovoril: "Bili so prvi med tistimi, ki me zanikajo." Skupina Bani Amir je rekla: "O Mohamed! Ne zavračamo te niti ne verjamemo v to, kar si prinesel. Vendar te bomo varovali, dokler ljudem ne boš izročil svoje preroške dolžnosti."

“O ljudje! Reci: "La ilaha illallah" in bodi rešen.”
Hadis
aš-šarif

Naš Mojster, Prerok je sedel poleg njih. Nato je Bayhara ibn Faris, eden od uglednih ljudi iz Bani Amir, končal nakupovanje na sejmu in se vrnil. Pokazal je na našega Preroka, in jih vprašal: "Kdo je to?" Odgovorili so: "To je Mohamed ibn Abdulah." Ko je Bayhara vprašal: "Kakšno zadevo imate z njim, da ste ga posadili poleg sebe?", so odgovorili: "Sprejel je zatočišče pri nas; pravi, da je Allahov Rasul, in prosi za našo zaščito, dokler ljudem ne prenese svoje preroške dolžnosti." Bayhara se je obrnil k našemu Učitelju, Preroku, in rekel: "Zaradi našega poskusa, da bi vas zaščitili, bodo naše prsi postale tarča za puščice vseh Arabcev." In rekel svojim ljudem: "Ni plemena, ki bi se v svojo domovino vrnilo s čim hujšim od vas. Zato se boste borili proti vsem Arabcem in naredili svoja telesa za tarčo njihovih puščic, kajne? Če bi njegovo ljudstvo v njem videlo kaj dobrega, bi ga najprej zaščitilo. Vi pa poskušate zaščititi in pomagati človeku, ki ga je njegovo lastno ljudstvo obsodilo in pregnalo! Zmotno razmišljate!"

Nato se je obrnil k našemu ljubljenemu Preroku in izrekel te nesrečne besede: "Takoj nas zapustite in se vrnite k svojim ljudem! Prisegam, da če ne bi bil med mojimi ljudmi, bi te zdaj obglavil!" Po teh besedah je Prerok svetovz veliko žalostjo sedel na svojo kamelo. Ta predrzni Bayhara je našega Preroka Rasulullaha strmoglavil s kamele. Neka gospa iz Ashaba al-kirama, po imenu Dabaa bint Amir, je zakričala in poklicala svoje sorodnike, rekoč: "Kako se vam lahko zdi, da je to, kar se počne Habibu Allah ta'ala, primerno? Ali zaradi mene ni nikogar, ki bi rešil Rasulaha pred temi ljudmi?" Trije sinovi njenega strica so se takoj odpravili proti nesrečnemu Bajhari. Čeprav sta mu dva človeka iz Bayharovega plemena želela pomagati, so drugi Bayhara in njegove privržence pretepali in pretepali. Naš ljubljeni Prerok, ki je opazoval to situacijo, je molil za tri ljudi, ki so se borili zanj: "O moj Rabb! Podeli svoj blagoslov tem ljudem!", za Bayhara in njegove podpornike pa je dejal: "O moj Rabb! Odmakni jih od svoje milosti."

Medtem ko so bili ljudje, za katere je molil, počaščeni in so postali muslimani, so drugi umrli kot neverniki. Ko so se člani plemena Bani Amir vrnili v svoj rojstni kraj, so starejši osebi iz svojega plemena, ki je brala svete knjige, povedali, kaj se jim je zgodilo v Meki. Ko je ta oseba slišala ime našega učitelja, Preroka, jih je okarala z besedami: "O Bani Amir! Kaj ste storili? Do zdaj še nobeden od Isma'ilovih sinov ni trdil, da je lažni Prerok. Zagotovo je bilo to, kar je rekel, resnično. Zelo težko je zdaj nadomestiti to zamujeno priložnost."

Medtem ko se je pogovarjal z Gabrijelom, je Rafraf prišel predenj in ga pozdravil.

Nato je vzel šaha sveta, šel in ga odnesel v Sidro.