OBLEGANJE

Začetek obleganja

Sedmo leto Bi'that... Politeisti so nenehno poskušali preprečiti Islamu, da bi se razširil in potopil v srca ljudi. Kljub temu se je število muslimanov iz dneva v dan povečevalo. Mučenja in krutosti muslimanov niso odvrnile od njihove poti, nasprotno, zaradi njih sta se krepili njihova enotnost in solidarnost. Nihče od njih se ni odvrnil od svoje vere; brez oklevanja so žrtvovali svoja življenja zaradi našega Učitelja Rasullaha. Ko so za to slišala plemena zunaj Meke, se je njihovo zanimanje za islam povečalo. Nurs Islama je dosegel vse bolj oddaljene kraje. Politeisti so bili besni, ko so izvedeli, da njihovi možje, ki so bili poslani v Abesinijo, niso uresničili njihovih želja, poleg tega pa je Negus Ašama postal musliman in je muslimane varoval ter z njimi dobro ravnal. Da bi se maščevali in izkoreninili Islam, so se zbrali in sprejeli to strašno odločitev:

“Kjerkoli bo, kjerkoli ga bodo videli, bodo Mohameda ('alaihis-salam) zagotovo ubili!”

Neverniki so za to dajali prisego za prisego.

Abu Talib je bil zelo vznemirjen, ko je izvedel za odločitev politeistov. Skrbelo ga je za življenje njegovega ljubljenega, blagoslovljenega nečaka. Zbral je svoje pleme in jim ukazal, naj zaščitijo sultana vesolja pred kurajševskimi politeisti. Hashimovi sinovi so se z gorečnostjo sorodstva združili, da bi izpolnili ta ukaz. V ta namen so povabili našega Preroka, in vse njegove ashabe, ki so verjeli vanj, v Ši'b al-Abu Talib, to je v sosesko Abu Talib. Ki je na hribu, 3 km oddaljenem od Baitullaha na severni strani Meke. Naš Učitelj Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je zbral svoj Ashab in začel prebivati v Shi'b. Med Hashimovimi sinovi je le Abu Lahab nasprotoval odločitvi, da zaščiti našega Učitelja, Preroka, in ni odšel v Shi'b. Vključno z njim so se združili politeisti in začeli iskati priložnost, da bi ubili našega Preroka.1

Ko so se politeisti, da je naš Mojster, Prerok in njegovi ashabizbrali v soseski Abu Talib, so se ponovno zbrali. Potem so sprejeli to odločitev:

“Dokler Mohameda ('alaihis-salam) ne izročijo Kurajšem, da ga ubijejo, ne bo nobeno dekle vzeto za nevesto od Hashimovih sinov! Nobeno dekle jim ne bo dano! Nič jim ne bo prodano! Ničesar ne bodo kupili od njih! Nihče jih ne bo srečal ali govoril z njimi! Nihče ne bo vstopil v njihove domove in soseske! Njihova prošnja za sklenitev miru ne bo nikoli sprejeta! Nikoli jih ne bo nihče obžaloval!”

Zapečatili so te odločitve, ki jih je na list papirja napisal politeist z imenom Mansur ibn Ikrima. Obesili so ga na steno Ka'ba al-mu'azzama, da bi ga vsi videli in upoštevali.

Ko je ta novica dosegla našega ljubljenega Preroka, je bil zelo žalosten in je molil. Njegova prošnja je bila takoj sprejeta in roke nesrečnega Mansura so nenadoma postale neuporabne. Politeisti so se začudili in rekli: "Poglejte! V zameno za krutost, ki smo jo storili Hashimovim sinovom, so Mansurove roke postale neuporabne; zadela ga je nesreča." Namesto da bi prišli k pameti, so postali še bolj divji. Postavili so straže na začetku cest, ki so vodile v Šib. Preprečili so, da bi tja prišla hrana in oblačila. Prodajalcem, ki so prihajali v Meko, so rekli, naj ne hodijo v Ši'b, naj tja ne prinašajo svojega blaga, po potrebi pa bodo blago odkupili po visoki ceni. Domnevali so, da bodo ljudi v Ši'b-u stradali do smrti ali pa se bodo Hashimovi sinovi pokesali in jim izročili našega Učitelja, Preroka. To stanje se je nadaljevalo vsako leto do sezone obiskov Ka'ba.

Po tradiciji v tem obdobju ne sme priti do prelivanja krvi. Zato naj bi Hashimovi sinovi svobodno odšli v Meko in poskušali kupiti vse, kar bodo potrebovali za eno leto. Če bi kateri od njih prišel kupit blago k trgovcu, bi ga ugledni politeisti, kot sta Abu Lahab in Abu Jahl, takoj dohiteli in rekli: "O trgovci! Dvignite svoje cene zelo visoko proti Mohamedovemu ashabu. Tako da nihče ne bo mogel ničesar kupiti zaradi njegove dragocenosti. Če se vaše blago zaradi tega ne bo prodalo, smo pripravljeni kupiti vse." Trgovci so za svoje blago postavljali visoke cene, muslimani pa so se vračali, ne da bi kaj kupili ...

Zaradi tega je naš ljubljeni Prerok, naša mati Hadrat Khadija, naš Hadrat Abu Bakr as-Siddiq porabil vse svoje bogastvo; poskušali so ublažiti krike otrok, ki so od lakote dosegli nebo. Hranili so jih z drevesnim lubjem, travnimi koreninami in celo kosi posušene živalske kože. Matere in očetje so bili izčrpani od obupa. Naš Učitelj, Prerok in ashab al-kiram so si od lakote na svoje blagoslovljene trebuhe privezali kamne. Če je kateri od politeistov začutil sočutje in na skrivaj prinesel kaj, so ga drugi politeisti pretepli in užalili. Skratka, prihajanje in odhajanje se je ustavilo in mu'mini so bili v zelo težkem položaju.

Z izjemno krutostjo so politeisti zaman čakali, da bi sinovi Hašima popustili in Abu Talib izročil našega Mojstra, Preroka. V nasprotju z njihovimi pričakovanji so muslimani v Abu Talibovi soseski skrbno varovali našega Učitelja, Preroka, in sprejemali vse potrebne previdnostne ukrepe, da mu ne bi bilo storjeno nič žalega. Da bi preprečil morebitni atentat, je Abu Talib postavljal straže na mestu, kjer je spal naš Učitelj, Rasullulah, in tako poskrbel, da je lahko mirno spal v svoji hiši. Naš Mojster, Prerok, pa ni izgubil niti trenutka pri izpolnjevanju Allahovih ukazov ter širitvi Islama. Z vso potrpežljivostjo in odločnostjo je poskušal rešiti ljudi pred Džehennemom, jih vabil k veri ter jim svetoval na tej poti. Da bi politeisti Kurejšev, ki so ga zanikali, razumeli, kakšna je lakota, je naš Učitelj Rasulullah nekega dne molil, “O moj Allah! Pomagaj mi tako, da te ljudi sedem let muči lakota, kot je bilo sedem let lakote v času Yusufa (Joseph 'alaihis-salam).”

"O moj Allah! Pomagaj mi tako, da te ljudi sedem let muči lakota, kot je bilo sedem let lakote v času Yusufa ('alaihis-salam)."
Hadis
aš-šarif

V naslednjih dneh z neba ni padla niti kaplja dežja. Dežela je bila izsušena od žeje. Na tleh ni bilo mogoče videti nobene zelene rastline. Kurajševski politeisti so bili popolnoma zmedeni. Poskušali so se izogniti smrti tako, da so jedli mrhovino lačnih živali in smrdljive pasje kože. Tudi njihovi otroci so začeli jokati od lakote. Mnogi med njimi so umrli od lakote. Ko so zaradi lakote pogledali v nebo, se jim je zdelo, da je vsepovsod pokrito z dimom. Začeli so prihajati k pameti in razumeti resnost svoje krutosti. Poslali so Abu Sufyana k našemu Učitelju, Preroku. Abu Sufyan je prišel in prisegel. Rekel je: "O Mohamed! Praviš, da si bil poslan kot milost za svetove; zapoveduješ nam, naj verjamemo v Allaha in spoštujemo pravice sorodnikov. Vendar tvoje ljudstvo umira zaradi suše in lakote. Moli k svojemu Rabbu, da nam odstrani to katastrofo; Allah sprejme tvojo molitev. Če boš tako molil, bomo vsi verjeli!"

Tako so, odlagajoč svoje krutosti in mučenja, padli v težave in začeli prositi našega Preroka. Naš Prerok, jih ni opomnil, kaj so storili; na njihovo obljubo "verjeli bomo" je dvignil svoje blagoslovljene roke in molil Janab al-Haqq. Allah ta'ala je sprejel molitev svojega Habiba in na Meko poslal obilo dežja; zemlja je bila nasičena z vodo in rastline so začele kaliti. Čeprav so bili politeisti rešeni suše in lakote, so pozabili na svojo obljubo in vztrajali pri neveri.

Allah ta'ala je v ajat al-karimas izjavil, da se je spustil kot odgovor na te: “Nasprotno, (ne verjamejo v Allah ta'ala in Mohameda 'alaihis-salam; ter v Koran al-karim, ahirat in vstajenje) so v dvomih. Zato (O moj habib!), počakajte na dan, ko bo nebo prineslo jasno vidno kopico dima. Ta dim bo zajel vse ljudi. To je strašna muka! (Ljudje bodo rekli,) ‘O naš Rabb! Odpravi to muko od nas, da bomo verjeli. Tudi čeprav je k njim prišel Prerok, ki jim je razložil resnico, kje je razmislek in nauk zanje? Odvrnili so se od njega in rekli: "To je dobro poučen norec. Ko bomo malo odstranili to muko, se boste vrnili k svojim starim navadam. Na dan, ko jih bo zajelo veliko nasilje (na dan Badra), zagotovo, bomo maščevali (na njih).

Resnično, preizkusili smo faraonovo ljudstvo pred temi (Kurajševi politeisti). Plemeniti Prerok je prišel k njim od nas (ki je Musa "alaihis-salam). Rekel jim je: "Dostavite služabnike Allaha (Israelovi otroci) meni. (Pošljite jih z mano. Ne nadlegujte jih, ne mučite jih.) Zagotovo sem zaupanja vreden Prerok, ki vam ga je poslal Allah ta'ala z wahy. Ne bodite arogantni do Allaha ta'ala. Kajti prišel sem k vam z jasnimi čudeži, z dokazi, ki kažejo, da je moja stvar resnična. Vedite, da iščem zatočišče pri Allahu ta'ala, ki je moj in vaš Rabb, da me ne boste kamenjali in ubili; On me bo zaščitil. Če me ne potrdite in ne verjamete vame, naj bom (Od vas ne pričakujem dobrote. Naj se me tvoje zlo vsaj ne dotakne).’ (Ker niso verjeli in so ga zanikali, so jih začeli mučiti in trpinčiti; potem) Musa (’alaihis-salam) je pozval k Allahu ta'ala, "O moj Rabb! To so ljudje, ki vztrajajo pri neveri. Allah ta'ala je razkril Musa (’alaihis-salam) in rekel, ‘Pustite (od Egipta) ponoči z mojimi služabniki (Israelovi otroci)! Ko bodo faraon in njegovi privrženci izvedeli za tvoj odhod, ti bodo zagotovo sledili. Ko boste s svojim ljudstvom prečkali morje, ga pustite takšnega, kot je (s svojim osebjem ne udarjajte več po tleh. Ne zapirajte odprtih cest. Pustite jih odprte). Faraon in njegovi vojaki bodo vstopili na te ceste in utonili.’”2

Prekinitev obleganja

Politeisti niso držali obljube "verjeli bomo" in so spet začeli preganjati. Nekega dne je Allah ta'ala obvestil našega Preroka; “Dokument, ki je visel na Ka'ba, je okužil z lesnim črvom in črv je pojedel vse zapise razen imena Allah ta'ala.” Naš Mojster, Prerok je rekel Abu Talib, “O stric! Allah ta'ala, ki je moj Rabb, je okužil dokument Kurajšev z lesnim črvom. Poleg imena Allah ta'ala ni pustil ničesar omenjenega, kot so krutost, prekinitev odnosov s sorodniki, obrekovanje ... vse to je uničil.”

Ko Abu Talib ga je vprašal: "Ali te je tvoj Gospodar obvestil o tem?" Naš Prerok je odgovoril: "Da." Nato je Abu Talib rekel: "Pričujem, da govoriš samo resnico." Takoj se je oblekel in odšel v Ka'ba. Tam so sedeli ugledni politeisti. Ko so videli, da prihaja Abu Talib, so rekli: "Verjetno prihaja, da bi nam izročil Mohameda!" Ko je Abu Talib prišel do njih, je rekel: "O skupnost Kurajšev! Sin mojega brata, ki je Al-Amin in nikoli ne laže, mi je povedal, da je vse napise na dokumentu, ki ste ga napisali, razen imena Allah ta'ala, požrl lesni črv. Prinesimo dokument, ki si ga napisal, proti nam in vidimo! Če je ta beseda resnična, prisegam, da ga bomo še naprej varovali, dokler vsi ne umremo! Zdaj pa se odpovejte tej krutosti in slabemu vedenju ..."

Politeisti so navdušeno sneli dokument s stene Ka'ba in ga prinesli. Ko je Abu Talib rekel: "Preberi ga!", je eden od njih odprl stran in videl, da je vse besedilo izbrisano, razen, “Bismika Allahumma.”3 Politeisti niso vedeli, kaj naj rečejo, kaj naj storijo. Pravzaprav so ob odpovedi nekaterih odpravili to hudo obleganje, ki je pustilo globoke rane v srcih in nepozabne bolečine, ki so trajale tri leta. Vendar pa niso prenehali s svojim sovraštvom; postali so celo še hujši. Na vsak način so poskušali preprečiti širjenje Islama. Kljub vsem njihovim prizadevanjem se je Islam hitro širil; naš ljubljeni Prerok Mohamed 'alaihis-salam si je prizadeval, da bi rešil ljudi, ki jih je dušil zulmat (tema) dobe nevednosti, in jim omogočil doseči pravo blaženost. Tisti, ki so dosegli to blaženost, so se zahvaljevali Allahu ta'ala za velik blagoslov, ki so ga dosegli, in nikoli niso izgubili poguma ob žalitvah in mučenju politeistov. Mnoga srca so ob pogledu na Mohamedove čudeže 'alaihis-salam in vztrajnost muslimanov v njihovi veri razsvetlila nur islama.

“O stric! Allahu ta'ala, ki je moj Rabb, je okužil dokument Kurajšev z lesnim črvom. Poleg imena Allah ta'ala ni pustil ničesar omenjenega, kot so krutost, prekinitev odnosov s sorodniki, obrekovanje ... vse to je uničil.”
Hadis aš-šarif

Delitev lune na dva dela

Eden največjih čudežev našega Učitelja, Preroka, je razdelitev lune na dva dela. Skupina politeistov, med katerimi sta bila tudi Abu Jahl in Walid ibn Mugira, je našemu Učitelju Rasul al-akramu (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) rekla: "Če si resnično Prerok, razdeli Luno na dva dela, polovica naj se pojavi nad goro Quaiqian, druga polovica pa nad goro Abu Qubais!" Naš Učitelj Rasulullah je vprašal, “Če to storim, ali boste verjeli?” Odgovorili so: "Da, bomo." Naš Učitelj Rasulullah je molil k Allahu ta'ala, da bi se Luna razdelila na dva dela. Gabrijel 'alaihis-salam je takoj prišel k našemu ljubljenemu Preroku in rekel, “O Muhammad! Obvestite Mekkance, naj si nocoj ogledajo čudež.” Naš Učitelj, Prerok napovedal, da bi se Luna razdelila na dva na štirinajstega meseca, polno badr (polna luna), to je, na noč, ko je bila najsvetlejša, in da bi morali gledati tisti, ki so želeli vzeti lekcijo. Tisto noč, ko je naš ljubljeni Prerok pokazal s svojim blagoslovljenim prstom, se je Luna razdelila na dva dela. En del se je videl nad goro Abu Qubais, drugi pa nad goro Quaiqian. Nato sta se na nebu spet združila.

Rasulullah je rekel, “O Abu Salama ibn Abdulasad, Arqam ibn Abi'l Arqam! Priča je!” nato je povedal tudi svojim drugim Ashabom, ki so bili z njim, “Pričajte temu!” Politeisti so z očmi videli še en očiten čudež. Vendar niso držali besede in niso verjeli. Poleg tega so, da bi drugim preprečili vero, rekli: "To je lahko samo Mohamedova čarovnija! Toda on ne more očarati vseh ljudi! Vprašajmo ljudi, ki prihajajo iz drugih mest. Poglejmo, ali so bili tudi oni priča istemu dogodku. Če so to storili, je Mohamedova trditev o preroštvu resnična. V nasprotnem primeru je čarovnija." Vprašali so ljudi, ki so prišli; poslali so celo ljudi v druge kraje in poizvedovali. Od vseh so slišali isto: "Da, tisto noč smo videli, kako se je Luna razcepila na dva dela!" Spet so to zanikali. Abu Jahl je bil na čelu zanikovalcev. Razdvajal je srca z besedami: "Magija sirote Abu Taliba je vplivala celo na nebo, "4 da ljudje ne bi dosegli blagoslova vere. Ob njegovi zavrnitvi je Allah ta'ala spustil ajat al-karimas:

“Približala se je ura (qiyamat), in luna se je razdelila na dva dela. Vsakič, ko (neverniki) vidijo čudež (ki kaže na preroškost Mohameda 'alaihis-salam), odvrnejo (od razmišljanja in vere) in rečejo: "To je stalna (nenehna, obsežna in močna) čarovnija. In so zanikali (Preroka ali čudež), so postali predmet svoje želje (zahtevam in željam svoje duše). Vendar pa bo vse prišlo do svojega konca, našlo svoj kraj (kamor je namenjeno).

Zagotovo je veliko pomembnih novic (naročil in prepovedi) prišlo do njih (do politeistov v Meki), ki jih bo opustil (od zla). (Te zapovedi in informacije so) dovršena modrost. Rasuli, opozorila in strahovi (jim) nikoli ne pomagajo. Tedaj se (o Moj Habib! Če vztrajajo pri zanikanju), se tudi ti odvrni od njih. Na dan, ko bo ta klicatelj (Israfil 'alaihis-salam) pozval (nevernike) na nepoznano in neznano stvar (kraj mahshar, obračun), bodo izstopili iz svojih grobov s prezirljivimi in spuščenimi očmi (ne bodo vedeli, kam naj gredo od strahu in groze) kot razpršene kobilice. Medtem ko bodo neverniki hiteli k temu klicatelju (s sklonjenimi glavami), bodo rekli: "Kako težak in žalosten dan je danes za nas.’”5

Naj Allah da hidajat tudi tebi

Po koncu triletne blokade, ki so jo politeisti vsilili muslimanom, je skupina ljudi iz Najrana prišla k našemu Učitelju Rasulullahu. Bilo jih je približno dvajset in za Islam so slišali od ashab al-kirama, ki se je preselil v Abesinijo. Prišli so v Meko, da bi se poučili o Islamu in dosegli blaženost ob srečanju z našim Učiteljem, Prerokom. Z našim Učiteljem Rasulullahom so se srečali ob Ka'ba al-mu'azzama. Postavila sta veliko vprašanj in dobila odgovore, ki so bili lepši in popolnejši, kot sta si lahko želela. Politeisti iz Kurajša so jih opazovali. Naš ljubljeni Prerok, ki je bil poslan kot milost za svetove, jim je recitiral nekaj ajat al-karimas iz Korana al-karim. Bili so globoko ganjeni in niso mogli zadržati solz ter so jokali. Potem so bili na povabilo našega Učitelja zelo zadovoljni in so postali muslimani, tako da so z velikim veseljem izrekli Kalima šahado. Ko so prosili za dovoljenje, da se vrnejo v svojo domovino, se jim je približal Abu Jahl in jih užalil z besedami: "Še nikoli nismo videli tako neumnega človeka, kot ste vi! Ko ste enkrat sedeli poleg Njega, ste opustili svojo vero in potrdili vse, kar je rekel!" Ti ljudje, ki jih je prav pred kratkim doletela čast, da so postali ashab, so mu odgovorili: "Želimo si, da bi Allah ta'ala dal hidajat (vodstvo na pravo pot) tudi tebi. Ne bomo vračali vaših žalitev in nevednega vedenja. Čeprav nismo kršili nobene od vaših pravic. Vendar dobro vedite, da zaradi besed nekaj nevednih ljudi ne želimo izgubiti tega velikega blagoslova, ki smo ga dosegli; ne bomo se odpovedali tej veri.”6

Allah ta'ala je v ajat al-karimas, ki ga je poslal ob tem dogodku, v maal, “Veliko ljudi, ki smo jim pred tem dali knjigo (Koran al-karim), verjame v to (Koran al-karim). Ko smo jim ga (Koran al-karim) recitirali, so rekli: "V to smo verjeli. Ni dvoma, da je to resnica (ki je prišla) od našega Rabba. Resnično, bili smo ljudje, ki so prej sprejeli Islam. Ti bodo za svojo potrpežljivost (in vztrajnost) nagrajeni dvakrat. Zlo odbijajo z dobrim. Porabijo (za dobrodelnost) od tistega, kar smo jim zagotovili. Ko slišijo slabo besedo, se odvrnejo in rečejo: 'Naša dejanja pripadajo nam; vaša dejanja pripadajo vam. Salam (mir) naj bo z vami. Ne iščemo nevednih (ali si želimo njihovega prijateljstva).’”7

“Obstaja veliko ljudi, ki smo jim dali knjigo pred to (Koran al-karim), ki verjamejo v to. Ko smo jim jo recitirali, so rekli: "V to smo verjeli. Ni dvoma, da je to resnica (ki je prišla) od našega Rabba. Resnično, bili smo ljudje, ki so prej sprejeli Islam.’”
Qasas: 52-53

SU QASIIDAH

8

“O gora! Če bi se to, kar se je zgodilo meni, zgodilo tebi, tega ne bi mogel prenesti, zrušil bi se!”
Hadis
aš-šarif

O, moje oči! Ne polivaj ognja v mojem srcu z vodo,
saj tako velikega ognja ni mogoče pogasiti z vodo.
Ne vem, ali je barva vrtečega se neba barva vode,
ali pa je barva vrtečega se neba prekrita z vodo v mojih očeh.
Nič čudnega, da mi je užitek tvojega meča naredil zarezo v srcu,
ker se reže pojavijo na tleh, kjer teče voda.
Moje ranjeno srce govori o tvoji puščični glavi9 s strahom,
kot ranjenec previdno pije vodo.
Vrtnar naj poplavi vrtnice, naj se ne obremenjuje,
Nobena vrtnica ne bo tako lepa kot tvoj obraz, ne glede na to,
koliko vode bo polil.
Noben pisar ne more posnemati tega tvojega umetniškega
obraza,
Četudi se osredotoča kot ostro pero, ga zaslepi črna voda.
Naj se moje trepalnice navlažijo s spominom na tvoje lice,
z upanjem na vrtnico, ni škoda, če se trnju daje voda.
Na dan žalosti ne zadržuj svojega mečnatega pogleda pred mojim ranjenim srcem,
ker je dobrohotno obiskati bolnega v temnih nočeh in mu dati vodo..
O srce! Prosi za Njegovo puščično konico in pomiri vročico ločitve,
Brez vode sem; zame tokrat v tej puščavi poišči vodo.
Hrepenim po tvojih ustnicah, kot si sufi želi kawsar,
pijanec si želi vina, kot trezen uživa v vodi.
Vedno teče v tvojo nebeško soseščino,
moraš biti zaljubljen v cipresi podobno z lepo hojo, vodo.
Postati moram zemlja in zapreti pot vodi v to sosesko,
Ne smem ji dovoliti, da pride tja, ker je moja tekmica, voda.
O prijatelji! Če umrem s hrepenenjem, da bi poljubil njegovo roko,
naredite vrč iz moje zemlje in z njim postrezite ljubljeni vodi.
Pokopališče, na katerem so bili grobovi številnih Ashab al-kiram, vključno z našo materjo, Hadrat Khadija (radiy-Allah 'anha).
Danes teh grobov ni mogoče videti. Na žalost je vahabitska vlada vse te čudovite zgodovinske artefakte porušila.