SELITEV V ABESINIJO

Prva selitev v Abesinijo

V petem letu preroštva (bi'that) našega Učitelja Rasulullaha se je število muslimanov kljub mučenju politeistov še naprej povečevalo. Vendar so tudi politeisti povečali svoje muke in so počeli vse, kar so lahko, da bi mučili muslimane. Naš Učitelj, Prerok, je bil zelo žalosten, da so bili njegovi ashabi podvrženi neznosnim mučenjem, da so jih za noge privezali na kamele in jih raztrgali tako, da so jih vlekli v različne smeri. Ta mučenja so bila z vsakim dnem intenzivnejša in njegovo sočutno srce tega ni moglo prenesti.

Nekega dne je zbral Ashabe al-kiram in rekel: "O moji Ashabi! Zdaj se razpršite po zemlji. Kmalu vas bo Allah ta'ala spet zbral skupaj!"

Vprašali so: "O Rasulullah! Kam naj gremo?" Naš Prerok je s svojo blagoslovljeno roko pokazal na deželo Abesinijo in rekel, "Tam! Pojdite v deželo Abesinijo!1Tam je namreč vladar, ki ne zatira nikogar od svojega ljudstva. To je dežela pravičnosti. Tam ostanite, dokler vam Allah ta'ala ne odpre poti iz vaših težav do odrešitve."

Tako se je naš učitelj Sarwar al-alam Muhammad Mustafa (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) odločil, da bo rešil svoj Ashabe pred mučenjem in sam nadaljeval boj proti mekanskim politeistom. Naš ljubljeni Prerok, ki je rekel: "Moj ummat! Moj ummat!", ko se je rodil, se je zdaj žrtvoval za varnost svojih Ashabov. Z njegovim dovoljenjem so nekateri Ashabi al-kiram zapustili svojo domovino in se izselili! Vendar so bili tudi oni zelo žalostni, saj so bili ločeni od našega ljubljenega Preroka.

K tej prvi migraciji so se pridružili Hadrat 'Uthman in njegova žena Hadrat Ruqayya bint Rasulullah, Abu Huzayfa in njegova žena Sahla bint Suhayl, Zubayr ibn Awwam, Mus'ab ibn Umayr, Abdurrahman ibn 'Awf, Abu Salama ibn Abdulasad in njegova žena Umm Salama, Khatib ibn Amr, Amir ibn Rabia in njegova žena Layla bint Abi Hasma, 'Uthman ibn Maz'un, Abu Sabra ibn Abi Ruhm ter njegova žena Umm Gulthum bint Suhayl, Suhayl ibn Bayda in Abdullah ibn Mas'ud.2 Naš učitelj, Prerok, je rekel o Hadratu 'Uthmanu, "Dejansko, po Preroku Lut," Uthman je prvi, ki je emigriral s svojo ženo. "

Ashabi al-kiram so skrivaj zapustili Meko, nekateri na konjih, drugi peš. Ko je karavana prispela v Šuajbo, sta po Allahovi milosti prispeli dve trgovski ladji. Ashabi so se vkrcali na ladji tako, da so trgovcem plačali pol zlata za vsako osebo. Medtem so politeisti, ki so izvedeli za to, šli za Ashabi. Ko so prispeli na morsko obalo, niso mogli ujeti nobenega od muhajirinov (Ashab al-kiram, ki so se izselili, priseljenci), saj so že odpluli z ladjami. Njihova prizadevanja so bila zaman, zato so se zavrnjeni vrnili. Ashabi so varno prispeli v Abesinijo prek Rdečega morja..3 Negus, vladar Abesinije, je muslimane naselil v svoji državi in z njimi dobro ravnal.

Ko je Ashabi odšli v Abesinijo, se je pojavila Sura an-Najm. Medtem ko je Rasulullah recitiral to suro Kurajšovcem v Masdžid al-Haram, ko je prišel do 19. in 20. ajata al-karimas, kjer so bili omenjeni maliki politeistov, je prekleti šejtan zdrsnil v stvari, kot so maliki so najvišji, oni so pristaši. Politeisti so mislili, da je to rekel Rasulullah. Rekli so, da ker se je strinjal z našo vero, smo se z njim pomirili. Ko je Walid ibn Mugira prišel k Rasulullahu in rekel, da se ga ne bomo več dotikali, je bil naš Učitelj, Prerok, osupel. V poznem Ramadanu aš-šarif je novica o miru politeistov (!) dosegla Ashabe v Abesiniji.

Muslimani v Abesiniji so prejeli novico: "Muslimani in politeisti so sklenili sporazum v Meki!" Ob tem so pomislili: "Naše izseljevanje in zapuščanje naših dežel je bilo posledica sovražnosti politeistov. Zdaj se je njihova sovražnost spremenila v prijateljstvo. Zato pojdimo in bodimo počaščeni s služenjem našemu Gospodarju Rasulu al-akramu (sall-Allahu 'alaihi wa sallam)."

V tistem trenutku je Gabrijel 'alaihis-salam obvestil Rasulullaha o tem triku hudiča. Ta je bil zelo razburjen. Janab al-Haqq je razkril 52. ajet al-karima iz sure al-Hadž: "Kadar koli so Rasulovi, ki smo jih poslali pred vami in so prinesli novo vero, ali Nabis, ki se jih držijo, želeli recitirati ajate ali povedati kar koli iz sebe, bi šejtan vstavil nekaj k temu, kar recitirajo ali povedo. Allah ta'ala loči to, kar je šejtan dodal, od resnice. Nato okrepi svoje ajate. Allah ta'ala pozna stanja ljudi in izvršuje svojo sodbo." Ko so politeisti slišali to besedo, so spet začeli z mučenjem in trpinčenjem.

Muhajirin je dobil dovoljenje vladarja Abesinije in se vrnil v Meko al-Mukarramah v mesecu Shawwal.4 Vendar so izvedeli, da so bile novice, ki so jih prejeli, napačne. Ko so izvedeli, kaj se je zgodilo, so bili šokirani. Nato so prišli k našemu Preroku, in o Abesiniji dejali: "Tam smo videli dobro sosedstvo in zaščito. Naša vera ni bila prizadeta, nismo bili prizadeti. Prav tako nismo slišali nobenih neprijetnih besed. V miru smo častili Allaha ta'ala."5 Izrazili so svoje zadovoljstvo in na dolgo in široko razlagali, da so jim abesinska voda, zrak in sadje dajali moč, da so bili tam štirje kraji čaščenja, da so tam vsak dan zaklali kamele in ovce, da so povabili revne in tujce ter z njimi dobro ravnali, da jih je njihov vladar obiskal in jim dal azil ter da so se njihove težave razblinile. 6V Abesiniji so ostali več kot dva meseca.

Spreobrnitev Hadrat Hamze v Islam

Šesto leto Bi'that... Glas islama se je z vsakim dnem širil od ušesa do ušesa, dosegal srca in ga prenašal naprej. Takšno stanje je kurajševske politeiste spravljalo ob pamet in kljub vsem njihovim prizadevanjem niso mogli preprečiti širjenja Islama.

V knjigah "Dalail an-Nubuwwa" in "Ma'arij an-Nubuwwa" je zapisano naslednje:

"O Kurajši! Udarite me. Toda jaz sem vaš Prerok."
Naš ljubljeni Prerok Mohamed 'alaihis-salam

Eden od politeistov z imenom Walid je imel idola. Zbirali so se na hribu Safa in ga častili. Nekega dne je naš učitelj, Prerok, odšel k njim in jih povabil k imanu. Nejeverni džin je vstopil v ta idol in govoril neprimerne stvari o našem ljubljenem Preroku. Naš mojster Fakhr al-alam (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je bil žalosten. Nekega drugega dne je nevidna oseba pozdravila našega mojstra, Preroka, in rekla: "O Rasulallah! Slišal sem, da je neki nejeverni džin rekel stvari, ki niso primerne za vas. Našel sem ga in ga ubil. Če želiš, bi jutri počastil Safa Hill? Spet jih povabi k islamu, jaz pa bom vstopil v to idilo in izrekel besede hvale zate." Naš Prerok, je sprejel ponudbo tega džina, ki mu je bilo ime Abdullah.

Naslednji dan je naš spoštovani Prerok upal in ponovno povabil politeiste. Med njimi je bil tudi Abu Jahl. Presenetljivo je, da je muslimanski džin naselil idol, ki so ga imeli politeisti, in recitiral zgovorne hvalnice in verze o našem ljubljenem Preroku in veri Islama. Ko so politeisti slišali te besede, so razbili idola in napadli Rasulullaha. Njegovi blagoslovljeni lasje so bili razmršeni. Njegov blagoslovljeni obraz je bil okrvavljen. On je prenašal njihove muke in rekel, "O Kurajši! Udarite me. Toda jaz sem vaš Prerok." Nato je od tam odšel in prišel v svojo hišo. Služkinja je ta dogodek videla od začetka do konca.

Medtem je Hazrat Hamza lovil na gori. Ko je hotel izstreliti puščico v gazelo, se je ta oglasila in rekla: "O Hamza! Namesto da streljaš name, bi bilo bolje, da ustreliš tiste, ki želijo ubiti sina tvojega brata." Hadrat Hamza je bil presenečen nad temi besedami in se je hitro odpravil proti svoji hiši. Njegova navada je bila, da je po vrnitvi z lova obiskal Haram aš-šarif in opravil tavaf, nato pa odšel v svojo hišo. Tistega dne je med tawafom prišla služkinja in mu povedala, kaj je Abu Jahl storil Mohamedu 'alaihis-salam.

Ko je Hadrat Hamza slišal, da je bil naš Učitelj, Prerok užaljen, je začutil gorečnost sorodstvene povezanosti. Vzel je svoje orožje in se odpravil tja, kjer so bili politeisti. Rekel je: "Ali ste vi tisti, ki ste žalili sina mojega brata in ranili njegovo srce? Njegova vera je tudi moja vera. Če zmoreš, stori meni to, kar si storil njemu!" in s svojim lokom udaril po glavi Abu Jahla. Tamkajšnji neverniki so hoteli napasti Hadrat Hamzo. Toda Abu Jahl je rekel: "Ne dotikajte se ga! Hamza ima prav. Njegovemu nečaku sem rekel slabe besede." Ko je Hadrat Hamza odšel, je Abu Abu Jahl rekel ljudem okoli sebe: "Pustite ga! Morda bo postal musliman, če ga bomo razjezili. S tem bo Mohamed pridobil moč." Hadrat Hamza je bil namreč spoštovan, dragocen in močan. Dovolil je, da so mu okrvavili glavo, da ne bi Hadrat Hamza postal musliman.

Hadrat Hamza je prišel do našega Mojstra, Preroka in rekel: "O Muhammad! Vzel sem tvoje maščevanje od Abu Jahla. Prekrvavil sem ga. Ne bodi žalosten, veseli se!" Naš ljubljeni Prerok je odgovoril: "Ne radujem se takih stvari." Ko je Hadrat Hamza rekel: "Naredil bom vse, kar boš hotel, da te osrečim in te razbremenim žalosti!", je Naš Prerok, odgovoril: "Vesel bom le, če boš imel vero in rešil svoje dragoceno telo pred ognjem Jahannama." Hadrat Hamza je takoj postal musliman. O njem se je razodel ajat al-karima. Po besedah Hadrat Abdullaha ibn Abbasa: "V Koranu al-karim, v 122. ajat al-karimu Sura al-An'am, je 'On, ki je bil oživljen in priveden na svetlobo ...' Hadrat Hamza, in: 'On, ki je taval v temi ...' je Abu Jahl." Abu Jahl."

Hadrat Hamza je šel k politeistom in izjavil, da je postal musliman in da bo zaščitil Mohameda "alaihis-salam, Habiba Allaha ta'ala, tudi če bi ga to stalo življenje, in recitiral encomium. V tem govoru je dejal:

"Slava Allahu ta'ala, ker je moje srce nagnil k Islamu in resnici. To vero je poslal Allah ta'ala, Rabb vesolja, ki ve za vse, kar njegovi sužnji počnejo, ki z vsakim ravna s svojo milostjo in čigar moč je zmagovita nad vsem. Ko se recitira Koran al-karim, tistim, ki imajo srce in um, iz oči tečejo solze. Koran al-karim je bil razodet Mohamedu 'alaihis-salam v obliki razloženih ajatov v jasnem jeziku. On, Muhammad Mustafa, je blagoslovljena oseba med nami, katere besedo poslušamo in upoštevamo. O politeisti! Spreobrnite se k pameti in o njem ne govorite ostrih, nesramnih besed. Če imate takšne misli, se ga nihče ne more dotakniti, ne da bi stopil na truplo nas, muslimanov."

Naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je bil zelo vesel, ko je Hadrat Hamza postal musliman. Muslimani so postali veliko močnejši, ko se jim je pridružil.

Ko je Hamza postal musliman, so se razmere spremenile. Mekkanci so namreč vedeli, da je bil Hamza pogumen in zanesljiv, in vedeli so, kako velik bojevnik in viteški junak je bil. Tako politeisti iz Kurajš niso mogli več grdo ravnati z muslimani brez razloga; še posebej so se bali ostrosti meča Hamze.7

To pot sem začel zaradi vaše ljubezni,
Pridi, o Rasulullah.
Kriv sem, sram me je,
Pridi, o Rasulullah.

Umarjeva spreobrnitev v Islam

Religija Islama se je širila iz dneva v dan in nür Korana al-karim je razsvetljeval duše. Tisti, ki so imeli srečo, so se spreobračali k islamu in dosegli vodstvo kot blagoslov Allaha ta'ala. Ti blagoslovljeni ljudje, ki so bili počaščeni s tem, da so bili med Ashabi al-kiram (radiy-Allahu 'anhum), so združili roke in srca ter z velikim navdušenjem služili našemu Gospodarju Rasulullah. Majhno prošnjo ali znamenje od njega so dojemali kot ukaz in se med seboj gnali, da bi ga izpolnili; za ta namen niso oklevali žrtvovati niti svojega življenja.

Tesnoba in skrbi politeistov so dosegle vrhunec. Kajti tudi Hamza, eden njihovih najvidnejših junakov, je postal musliman in se uvrstil v krog Rasullaha. Ta nepričakovani dogodek je politeiste razjezil.

"(O stric!) Vesel bom le, če boš imel vero in rešil svoje dragoceno telo pred ognjem Džehenema."
Hadis
aš-šarif

Zato je Umar, Khattabov sin (ki še ni postal musliman), nekega dne zapustil svojo hišo z namenom, da bi našega Učitelja Rasulullaha ubil. Našel je našega ljubljenega Preroka, ki je opravljal namaz v Masdžid al-Haram. Medtem ko je čakal na konec njegovega namaza, je to, kar je recitiral, pritegnilo njegovo pozornost in začel je z zanimanjem poslušati.

Naš Mojster Habib al-akram je recitiral Suro Al-Haqqa. "Nedvomno sodni dan! Kaj je ta nedvomni sodni dan? Kaj vam je povedal o tem nedvomnem sodnem dnevu? (Ljudje) Thamuda in 'Ada so zanikali in odklanjali sodni dan, ki bo pretresel srca s svojimi strahovi. Ljudstvo Thamuda je bilo zaradi svoje pokvarjenosti uničeno (s strašnim krikom Gabrijela 'alaihis-salama). Kar zadeva ljudstvo 'Ad, je bilo uničeno zaradi besnega, rjovečega, divjega in silovitega vetra (orkana). Allah ta'ala je ta orkan na njih spuščal neprekinjeno sedem noči in osem dni. (Prišli so do takega stanja, da bi, če bi bili takrat tam), videli, kako so umirali in padali kot votla debla datljevih palm, ki se zrušijo, ko jih izruvajo! Ali lahko zdaj vidite, da je od njih ostalo kaj (oseba, bitje itd.)?

Faraon in tisti pred njim ter prebivalci mest, ki so bila obrnjena na glavo (prebivalci Lüta), so vsi storili isto napako (izmikanje in neposlušnost) ... Tako so se uprli Preroku (Lut 'alaihis-salam in drugim) svojega Rabba. Tedaj jih je zajela muka, hujša od tiste, ki je doletela druga ljudstva ... Resnično smo vas (vaše prednike, ki so povzročili vaš obstoj) nosili v skrinji, ko je voda prekrila vse strani (med potopom Nuh), da bi vam bila lekcija in ušesom, ki slišijo, da bi jo ohranili in si jo zapomnili. Ko se enkrat zapiha v Sur [rog], ko se zemlja in gore dvignejo s svojih mest in se razbijejo, tako da se razbijejo skupaj, na tisti dan bo prišel sodni dan. Tistega dne bo nebo izgubilo svojo moč in trdnost ter se bo razcepilo in razpršilo.

In angeli bodo na nebu. (Pripravljeni so na ukaze svojega Rabba.) Tistega dne bo osem angelov (od tistih na nebu) nosilo in prenašalo Arš tvojega Rabba. Na ta dan boste privedeni (k Allahu ta'ala v obračun). In nobena skrivnost, ki vam pripada (za katero ste mislili, da ste jo skrili, ko ste bili na svetu), ne bo ostala skrita (za Allaha ta'ala). Takrat oseba, katere knjiga je bila dana v desno roko, (veselo) reče: 'Tukaj vzemi mojo knjigo in jo preberi! Dejansko sem z gotovostjo vedel, da se bom soočil s svojim obračunom. Živi v blaženosti. Je v visoki raju ... (Njeni sadovi) so blizu, da bi jih hitro pobrali. (Povedali jim bodo, da): "Jejte in pijte z dobro voljo v zameno za dobra dejanja, ki ste jih predstavili v preteklih dneh (na svetu)."

Oseba, ki ji je bila knjiga dana v levo roko, pa pravi: "Oh! Želim si, da mi ne bi bila dana knjiga ... Želim si, da sploh ne bi vedel za svoj obračun. Oh! Ko bi le to (smrt) pomenilo dokončen konec (mojega življenja in ne bi bil obujen)! Moje bogastvo mi ni koristilo. (Vse) moje vladanje (moč, dokazi, vse, kar sem imel) me je zapustilo in je uničeno!" ("Allah ta'ala ukaže angelom, ki so dežurali v Jahannamu:") "Zgrabite ga in mu zvežite (njegove roke na vrat)! In ga vrzite v Jahim (kraj v Jahannamu z najhujšimi mukami)! Nato ga tam (spet) priklenite na verigo, dolgo sedemdeset komolcev! Ker ni hotel verjeti v vsemogočnega Allaha ta'ala. Ni spodbujal dajanja hrane (kaj šele hranjenja) revnim. Zato danes tu ni nobenega prijatelja, ki bi ga (lahko) pomiloval. Ni druge hrane kot gislin (gnoj in kri ljudi v Jahannamu). Nihče razen tistih (nevernikov), ki jo (zavestno) napačno jedo...”8

'Umar je poslušal, kaj je naš učitelj, Prerok recitiral z občudovanjem. Še nikoli v življenju ni slišal tako lepih besed. Kasneje je to razložil takole: "Osupnil sem nad zgovornostjo, gladkostjo in brezhibnostjo teh besed, ki sem jih slišal. Rekel sem si: "Prisegam, da mora biti ta oseba pesnik, kot pravijo Kurajši!" Medtem je naš Prerok še naprej recitiral ajat al-karimas:

"Prisegam pri tem, kar vidite in česar ne vidite, da je (Koran al-karim) beseda, ki jo je (od svojega Rabba) prinesel Rasul, ki je v očeh Allaha ta'ala zelo časten. To niso besede pesnika. Kako malo ljudje razmišljate!..”9

"Umar pripoveduje:" Spet sem si rekel, da mora biti vedeževalec. Ker je razumel, kar sem mislil!" Rasulullah je nadaljeval z recitiranjem sure:

"To tudi ni beseda vedeževalca. Kako malo razmišljate! (Koran al-karim) je razodel Rabb svetov (Mohamedu 'alaihis-salam prek Gabrijela 'alaihis-salam). Če bi si (Prerok) izmislil nekaj besed (ki jih nismo izrekli) o nas, bi ga zagotovo zgrabili s silo in mu nato brez dvoma prerezali življenjsko (vratno) žilo ter ga uničili! In nihče od vas tega ne bi mogel preprečiti! Nedvomno je (Koran al-karim) določen nasvet za tiste, ki imajo taqwa (pobožnost). Vsekakor vemo, da so med vami nekateri, ki ga zanikajo (tako kot so nekateri, ki ga potrjujejo). Res je (Koran al-karim) (neizogibno) hrepenenje za nevernike (ki vidijo blagoslove, dane tistim, ki ga potrjujejo v ahirat). Resnično, to (Koran al-karim) je haqq al-yaqin (je resnica absolutnega znanja; sestavljen je iz natančnih informacij). Zato poveličuj ime svojega Rabba, najvišjega.”10

'Umar je dejal: "Ko je Rasulullah recitiral celotno suro, se je v mojem srcu pojavila naklonjenost Islamu."

Tri dni po tem, ko je Hamza postal musliman, je Abu Jahl zbral politeiste in rekel: "O Kurajši! Mohamed je oskrunil naše malike. Rekel je, da so naši predniki, ki so prišli pred nami, mučeni v Džehenemu in da bomo tja šli tudi mi! Ni drugega načina, kot da ga ubijemo! Tistemu, ki ga bo ubil, bom dal sto rdečih kamel in nešteto zlata!" V trenutku je iz srca 'Umarja, Khattabovega sina, izginila naklonjenost Islamu. Skočil je pokonci in rekel: "Nihče drug ne more opraviti tega dela kot Khattabov sin." Pozdravili so ga z aplavzom, rekoč: "Naprej, Khattabov sin! Naj te vidimo."

"To tudi ni beseda vedeževalca. Kako malo ljudje razmišljajo! (Koran al-karim) je razodel Rabb svetov (Mohamedu 'alaihis-salam prek Gabrijela 'alaihis-salam)."
Haqqa: 42-43

Prepasal si je meč in se odpravil na pot. Na poti je naletel na Nu'aima ibn Abdulaha. Vprašal ga je: "O, Umar! Kam greš s to silovitostjo in jezo?" Odgovoril je: "Grem ubiti Mohameda, ki je povzročil razdor med ljudmi in sovraštvo med brati." Nu'aym je rekel: "O 'Umar! To je težka naloga. Njegovi ashabikaže veliko pozornost in predanost njemu. Izjemno so previdni, da mu nič ne bi škodovalo. Zelo težko se jim je približati. Tudi če ga ubiješ, ne boš mogel pobegniti pred sinovi Abdulmuttaliba."

Umar je bil besen zaradi teh besed. Zgrabil je svoj meč in rekel: "Ali si tudi ti eden od njih? Najprej naj končam s teboj." Nu'aym je rekel: "O 'Umar! Pusti me! Pojdi k svoji sestri Fatimi in njenemu možu Sa'idu ibn Zajdu. Tudi oni so postali muslimani." Umar ni verjel tem besedam. Nu'aym je rekel: "Če ne verjameš, pojdi in ju vprašaj! Videl boš."

Če bi Umarju uspelo, bi se verska ločitev končala, vendar bi se pojavilo krvno maščevanje, ki je bilo v navadi Arabcev; Kurajš bi se razdelil na dva dela in začele bi se neskončne bitke. Tako ne bi bil ubit le 'Umar ibn Khattab, ampak vsi Khattabovi sinovi. Vendar 'Umar ibn Khattab na vse to ni mogel pomisliti, saj je bil zelo močan, pogumen in besen. Ker se je spraševal o svoji sestri, je takoj odšel v njuno hišo.

V tistem času, Sura Taha je bil šele pred kratkim spuščen, in Said in Fatima radiyAllahu 'anhuma je bilo napisano. V svojo hišo sta pripeljala enega od Ashabov, Khabbab ibn Arat, in brala sta Sura Taha. 'Umar je skozi vrata slišal njihove glasove. Močno je potrkal na vrata. Ko so ga videli jeznega z mečem pri pasu, so skrili pisanje in Khabbaba. Nato so odprli vrata. Ko je vstopil v hišo, je vprašal: "Kaj ste brali?" Rekli so: "Nič!" Njegova jeza se je še povečala in vzkliknil je: "Kar sem slišal, je res, tudi vas je prevarala njegova čarovnija." Zgrabil je Sa'ida za ovratnik in ga vrgel na tla. Medtem ko je njegova sestra poskušala rešiti svojega moža, jo je udaril po obrazu. Ko je videl, da ji je obraz začel krvaveti, se je nad njo usmilil. Fatima je bila ranjena in krvava. Vendar jo je moč njenega imana spodbudila, da se je zatekla k Allahu ta'ala in rekla: "O 'Umar! Zakaj se ne sramuješ pred Allahom in ne verjameš v njegovega Preroka, ki ga je poslal z ajati in čudeži? Tu sva bila z možem počaščena, da sva postala muslimana. Tudi če nama odrežeš glavo, se od tega ne bova odmaknila," in recitirala Kalimo ash-shahada.

Umar se je nenadoma omehčal ob pogledu na sestrin iman in se usedel. Nežno je rekel: "Prinesi knjigo, ki si jo brala." Fatima je rekla: "Ne bom ti je dala, če se ne boš očistil." Umar je opravil ghusl abdast (obredno kopanje). Nato je Fatima prinesla stran Korana al-karim. 'Umar je bil dober bralec. Začel je brati suro Taha. Zgovornost, tekočnost, pomen in superiornost Korana al-karim so postopoma omehčali njegovo srce.

Ko je prebral ajat al-karima: "Vse, kar je na nebu in na zemlji ter med njima, in vse, kar je pod (sedmimi plastmi) zemlje, mu pripada."11 je začel globoko razmišljati. Rekel je: "O Fatima! Ali vsa ta nešteta bitja pripadajo Allahu, ki ga častiš?" Njegova sestra je odgovorila: "Da, pripadajo! Ali obstaja kakršen koli dvom?" Njegovo začudenje se je še povečalo, zato je rekel: "O Fatima! Imamo približno tisoč petsto okrašenih skulptur iz zlata, srebra, brona in kamna. Nobeden od njih nima v lasti ničesar na zemlji." Prebral je še nekaj besed:

“"Ni pravega boga, ki bi ga bilo treba častiti, razen Allaha ta'ala. Najlepša imena so njegova.”12 Premišljeval je o tem delu al-karima. "Resnično, kako resnično," je rekel. Ko je to slišal Khabbab, je skočil iz svojega skrivališča in rekel takbir. Nato je rekel: "Veselo novico ti sporočam, o 'Umar! Rasulullah je molil k Allahu ta'ala, ‘O moj Rabb! Okrepi to vero z Abu Jahlom ali z 'Umarjem. ' Zdaj je ta blagoslov podeljen tebi."

Ta ajat al-karima in ta molitev sta izbrisala sovražnost v Umarjevem srcu. Takoj je vprašal: "Kje je Rasullah?" Njegovo srce je napolnila ljubezen do Rasullaha. Tistega dne je Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) v hiši Arqama dajal nasvete svojemu Ashabu. Zbrali so se Ashabi al-kiram, ki so si ob gledanju njegovega svetlega obraza in poslušanju njegovih sladkih in mogočnih besed brusili srca ter si osvežili dušo, ko so v neskončnem veselju, užitku in radosti vstopali v različna stanja.

Prihod 'Umarja je bil viden iz hiše Arqam. Imel je tudi svoj meč. Ker je bil 'Umar impresiven in močan, so Ashabi al-kiram obkrožili Rasulullaha. Medtem ko je Hamza govoril: " Kaj se je treba bati 'Umarja? Če je prišel z dobrimi nameni, je dobrodošel. Če ne, ga bom obglavil, še preden bo potegnil meč!" Rasulullah je rekel, "Naj vstopi!”

Pred tem je Gabrijel "alaihis-salam je obvestil našega Mojstra, Preroka, da je bil 'Umar na poti, in je prišel, da sprejme Islam. Naš Učitelj Rasulullah je z nasmehom pozdravil 'Umarja in rekel, "Pustite ga, pustite ga.” Umar je pokleknil pred Rasulullahom. Rasulullah je prijel Umarja za roke in rekel, "Verjemi, O" Umar!” Umar je s čistim srcem recitiral Kalimo ash-shahada. Ashabi al-kiram so z veseljem dvignili svoje glasove takbir do neba.

"O moj Rabb! Okrepi to vero z Abu Jahlom ali z 'Umarjem."
Hadis
aš-šarif

Umar je svoj položaj po tem, ko je postal musliman, opisal takole: "Ko sem postal musliman, so se Ashabi al-kiram skrivali pred politeisti in skrivaj delali svoje ibadate. To me je zelo razžalostilo in sem vprašal: 'O Rasulallah! Ali nismo na pravi poti? Naš Učitelj, Prerok, je odgovoril, "Da. Prisegam pri Allahu ta'ala, ki ima moj obstoj v svoji roki (moč), ali ste mrtvi ali živi, ste zagotovo na pravi poti.’ Po tem sem rekel: "O Rasulallah! Ker smo mi na pravi poti, politeisti pa na napačni, zakaj potem skrivamo svojo vero? Wallahi, mi smo bolj upravičeni in vredni, da razglašamo vero islama proti neveri. V Meki bo nedvomno prevladala vera Allaha ta'ala. Če so naši ljudje do nas pošteni, je to odlično, če pa bodo besneli, se bomo z njimi borili. Naš Učitelj Rasulullah je rekel: Zelo malo nas je!

Rekel sem: "O Rasulallah! Prisegam pri Allahu ta'ala, ki te je poslal kot pravega Preroka, da ne bo skupine politeistov, h kateri se ne bi usedel in se brez pomislekov ali strahu pogovarjal o Islamu. Naj se pojavimo. Ko je bilo to sprejeto, smo izstopili v dveh vrstah in se sprehodili do Haram aš-šarifa. Hamza je bil na čelu ene od vrst, jaz pa v drugi. V Masdžid al-Haram smo vstopili z dostojanstveno in veličastno hojo ter trdnimi koraki, kot bi brusili tla. Politeisti Kurajš so gledali od Hamze do mene. Bili so tako žalostni in ganjeni, da morda še nikoli v življenju niso občutili takšne agonije."

Ob tem prihodu Umarja je Abu Jahl stopil naprej in rekel: "O, Umar! Kaj to pomeni?" 'Umar mu ni posvetil nobene pozornosti in je rekel, “Ash-hadu an la ilaha illallah wa ash-hadu anna Muhammadan ‘abduhu wa rasuluh.” Abu Jahl ni vedel, kaj naj reče. Bil je osupel. Umar se je obrnil proti tej skupini politeistov in rekel: "O Kurajš! Kdor me pozna, ve! Tisti, ki me ne poznajo, pa naj vedo, da sem 'Umar, Khattabov sin. Kdor hoče, da njegova žena postane vdova, njegovi otroci pa sirote, naj se preseli! S svojim mečem bom posekal vsakogar, ki se bo premaknil!" Politeisti iz plemena Kurajš so se v hipu razkropili in odšli. Rasulullah in njegov vzvišeni Ashab sta se postavila v vrsto in glasno rekla takbirji. Nebo v Meki je odmevalo z vzkliki “Allahu Akbar! Allahu Akbar!” Namaz je bil prvič javno izveden v Haram aš-šarifu..13

Ko je Umar postal musliman, je bil razkrit 64. ajat al-karima iz Sura al-Anfal. V njem je bilo zapisano: "O moj Prerok! Kot pomočniki ti bodo zadoščali Allah ta'ala in tisti od vernikov, ki ti sledijo." Nekateri ljudje, ki so oklevali, so se odločili za islam, ko so videli, da je Hadrat 'Umar postal musliman. Bili so počaščeni s tem, da so postali ashab.

The number of Muslims started to increase day by day.

“Vrnite se v Abesinijo, da vas bo zaščitilo ime Allaha ta'ala..” Hadis
aš-šarif

Pri vsakem poslu je izgovarjal ime Rahman,
Preroka, ki je hvaljen, ki je vir velikodušnosti.
Bil je vir milosti, znanja in prijaznosti,
Njegova duša je bila polna dobre morale, ta vir velikodušnosti.
Bil je nežen in ponižen do vseh Haqqovih bitij,
Podarjal je dobroto in prijaznost, ta vir velikodušnosti.

Druga selitev v Abesinijo

Ko so se Ashabi al-kiram ('alaihimur-ridwan) vrnili v Meko, so jih politeisti spet začeli preganjati in mučiti. Svoje zatiranje so še povečevali. Brez oklevanja so izvajali vse vrste mučenja. Nekega dne je 'Uthman rekel: "O Rasulallah! Abesinijo sem videl kot dober trgovski kraj. Mesečno trgovanje prinese veliko dobička. Dokler Allah ta'ala ne zapove cilja za izselitev, ni boljšega kraja za muslimane, kot je ta. Vsaj mu'mini (verniki) se bodo znebili krutosti Kurajšev. Negus ima za nas veliko blagoslovov in dobrot." Po tem je naš Učitelj, Prerok, dejal: "Na to je naš učitelj rekel, "Vrnite se v Abesinijo, da vas bo zaščitilo ime Allaha ta'ala."

Ko je "Uthman rekel:" O Rasulallah! Če jih obiščeš, bodo morda postali muslimani. Ker so ljudje knjige, bodo zlahka sprejeli islam in ne bodo odrekli svoje pomoči," je naš Učitelj, Prerok, odgovoril, "Ni mi bilo naročeno, da bi imel mir in udobje. Čakam na ukaz Allaha ta'ala glede izselitve. Ravnal bom tako, kot mi bo ukazano."

V šestem letu Bi'that se je po pripovedovanju karavana sto in enega, 83 moških in 18 žensk Ashabov al-kiram (radiy-Allahu 'anhum) drugič odpravilo v Abesinijo. Za vodjo te karavane je bil imenovan Ja'far ibn Abi Talib. Varno so prispeli v deželo Negus. Umm Salama (radij-Allahu 'anha) je dogodke, s katerimi so se srečali v Abesiniji, opisal takole:

"Ko smo prispeli v Abesinijo, smo spoznali zelo dobrega soseda. Ta sosed je bil vladar (Abesinije) Negus. Izpolnil je vsako našo željo. Lahko smo opravljali ukaze naše vere, kot smo želeli. Lahko smo svobodno častili Allaha ta'ala in nikoli nam ni bilo storjeno nič slabega. Nismo slišali nobenih slabih besed."

Ko so mekanski politeisti izvedeli za razmere, so se odločili poslati dva odposlanca k abesinskemu vladarju. Za Negusa sta pripravila zelo dragocena darila. Pripravila sta usnjene izdelke iz Meke, ki jih je imel zelo rad. Pripravila sta tudi darila za duhovščino in državne uradnike. Abdullah ibn Abi Rabia in Amr ibn As sta bila zadolžena za to nalogo. Ta dva odposlanca so naučili, kaj morata govoriti v prisotnosti Negusa. Povedali so jima: "Preden se pogovarjaš z vladarjem, daj darila vsem njegovim patriarhom in poveljnikom. Nato mu izročite darila, ki jih je prejel Negus. Nato zahtevajte, da vam izročijo muslimane. Ne dovolite, da bi se Negus srečal z muslimani in se z njimi pogovarjal. "14

Odposlanci so prišli v Abesinijo. Po srečanju z državnimi uradniki in izročitvi daril so vsakemu od njih povedali: "Med nami so se pojavili nekateri ljudje. Izmislili so si novo vero, ki je ne poznate ne vi ne mi. Te ljudi želimo odpeljati v njihovo domovino. Ko boste o njih govorili s svojim vladarjem, poskusite poskrbeti, da bodo ti ljudje predani nam, preden bodo govorili z vašim vladarjem. Tisti, ki se lahko z njimi najbolje ukvarjajo, so njihovi lastni starši in sosedje. Oni te ljudi zelo dobro poznajo. "15 Patriarhi so ta predlog sprejeli. Nato so mekanski odposlanci predložili darila Negusu. Negus je darila sprejel, jih povabil in se z njimi nekaj časa pogovarjal.

Odposlanci so Negusu rekli: "O vladar! Nekaj naših ljudi se je zateklo v tvojo državo. Tisti, ki so prišli, so opustili vero svojega naroda in tudi vaše vere niso sprejeli. Imajo izmišljeno vero, ki ustreza njihovim željam. Niti ti niti mi ne poznamo te religije. K vam so nas poslali ugledni predstavniki naroda, ki mu pripadajo. Ti pomembneži so očetje in sorodniki tistih, ki so se zatekli v vašo državo. Želijo, da jih vrnete. Ker bolje poznajo svojo državo. Bolje vedo, česa v svoji religiji ne dopuščajo ..."

Amr ibn As in Abdulah ibn Abi Rabia sta si najbolj želela, da bi Negus prisluhnil njunim besedam in ravnali v skladu z njuno željo. Po govoru odposlancev so negovski patriarhi vzeli dovoljenje za besedo in rekli: "Kar sta povedala, je zelo resnično. Njihovo ljudstvo lahko bolje ravna z njimi in ceni, kaj jim je všeč in kaj ne. Zato izročite te ljudi, da jih bodo lahko odpeljali k svojim ljudem in v svojo deželo."

Po teh besedah se je Negus zelo razjezil in rekel: "Wallahi, ne! Ne bom izročil teh ljudi. Ne morem izdati ljudi, ki so se zatekli k meni, ki so prišli v mojo deželo. Dali so mi prednost pred drugimi in prišli v mojo deželo. Zato bom povabil priseljence v svojo palačo, jih vprašal, kaj bodo rekli o besedah teh mož, in prisluhnil njihovim odgovorom. Če so priseljenci takšni, kot pravijo ti možje, jih bom dal tistim, ki so prišli, in jih vrnil njihovemu narodu. Če ne, jih bom zaščitil in jim bil dober, dokler bodo ostali v moji deželi."

Pred tem je Negus preučeval svete knjige. Vedel je, da se bliža čas prihoda Mohameda 'alaihis-salama, da mu njegovo ljudstvo ne bo verjelo, da ga bodo označili za lažnivca in ga izgnali iz Meke.

Negus je vprašal meške odposlance: "V koga verjamejo?" Odgovorili so: "V Mohameda." Ko je Negus slišal to ime, je razumel, da je Prerok, vendar tega ni razkril. Ponovno jih je vprašal: "Kakšna je njegova vera in sekta, k čemu vabi ljudi?" Amr je odgovoril: "On nima nobene sekte." Negus je rekel: "Kako naj rešim skupnost, katere vere ali sekte ne poznam in ki se je zatekla k meni? Zberimo svet. Pripelji tudi njih in jih postavi nasproti tebi. Tako bo položaj vseh jasen, jaz pa bom poznal njihovo vero." Muslimane so povabili v palačo.

"Sedžda je namenjena samo Allahu ta'ala."
Hadis
aš-šarif

Muslimani so se najprej posvetovali med seboj in rekli: "Kaj naj rečemo, da bo všeč abesinskemu vladarju in bo ustrezalo njegovemu temperamentu?" Ja'far je rekel: "Wallahi, vse, kar vemo o tem vprašanju, je to, kar nam je povedal naš Prerok. Zadovoljni smo s kakršnim koli rezultatom." Vsi so se strinjali in soglasno sklenili, da bo govoril samo Hadrat Ja'far. Prišli so v prisotnost Negusa. Negus je zbral svoje učenjake. Zbralo se je veliko članov sveta. Nato so pripeljali priseljence. Ko so prišli muslimani, so pozdravili, vendar se niso pokleknili. Negus jih je vprašal: "Zakaj niste pokleknili?" Odgovorili so: "Mi se ne klanjamo nikomur, razen Allahu ta'ala. Naš Učitelj, Prerok, nam je prepovedal, da bi se klanjali komur koli drugemu kot Allahu ta'ala, in dejal: 'Klanjanje je namenjeno samo Allahu ta'ala.'"

Negus je vprašal priseljence: "O ljudje, ki ste prišli k meni! Povejte mi. Zakaj ste prišli v mojo deželo? Kakšen je vaš položaj? Niste trgovci in nimate zahtev. Kakšen je položaj vašega Preroka, ki se je pojavil? Zakaj me ne pozdravite, kot so me pozdravili tisti, ki so prišli iz vaših dežel?" Ja'far radij-Allahu 'anh je rekel:

"O vladar! Najprej ti bom povedal tri stvari. Če govorim resnico, jo potrdite, če lažem, jo zanikate. Najprej pa ukaži, naj govori samo eden od teh mož, drugi pa naj molči!" Amr ibn As je rekel: "Govoril bom." Negus je rekel: "O Ja'far, ti govori prvi." Ja'far je rekel: "Imam tri pripombe. Prosim, vprašajte tega človeka. Ali smo sužnji, ki jih je treba ujeti in vrniti gospodarjem?" Negus je vprašal: "O Amr! Ali so to sužnji?" Amr je odgovoril: "Ne! Niso sužnji; so svobodni!" Ja'far je dejal: "Ali smo kri nekoga prelili po krivici, da bomo vrnjeni tistim, katerih kri je bila prelita?" Ko je Negus vprašal Amra: "Ali so ti ljudje koga krivično ubili?" Amr je odgovoril: "Ne, niso prelili niti kaplje krvi!" Ja'far je vprašal Negusa: "Ali obstajajo kakšne dobrine, ki smo jih neupravičeno vzeli iz lastnine drugih in smo jih dolžni plačati?" Negus je rekel: "O Amr! Če imajo ti ljudje dolgove, tudi če gre za veliko zlata, jih bom plačal, povej mi." Amr je odgovoril: "Ne, niti qirata (valute)!" Ko je Negus vprašal: "Kaj torej hočeš od njih?" Amr je odgovoril: "Z njimi smo bili iste vere in na isti poti. Oni pa so to opustili. Postali so poslušni Mohamedu in njegovi veri." Negus je vprašal Ja'fara: "Zakaj ste zapustili svojo vero in sledili drugi? Ker si zapustil vero svojega ljudstva in nisi v moji religiji, kaj je ta religija, v katero verjameš? Ali mi lahko o njej kaj poveš?"

Ja'far je rekel: "O vladar! Bili smo neveden narod. Častili smo malike. Jedli smo trupla mrtvih živali in počeli vse vrste zla. Prekinili smo vezi s sorodniki in slabo ravnali s sosedi. Naši močni so zatirali šibke in niso poznali usmiljenja. V takšnem stanju smo ostali, dokler nam Allahu ta'ala ni poslal Preroka iz našega naroda, čigar zaupanja vrednost, čistost, neokrnjenost in plemenitost smo poznali. Ta Prerok nas je pozval, naj verjamemo v obstoj in edinost Allahu ta'ala, naj ga častimo ter opustimo kamne in malike, ki smo jih častili mi in naši predniki. Naročil nam je, naj govorimo resnico, naj ne izdajamo zaupanja, naj spoštujemo pravice sorodnikov, naj ohranjamo dobre odnose s sosedi, naj se vzdržimo grehov in prelivanja krvi. Prepovedal nam je vsakršno nemoralnost, laganje, prisvajanje lastnine sirot in obrekovanje čistih žensk. Naročil nam je, da moramo častiti Allaha ta'ala, ne da bi mu pridružili partnerja. To smo sprejeli in verjeli, kar je prinesel od Allahu ta'ala, ter izpolnili, kar je ukazal. Častili smo Allahu ta'ala. Za haram (prepovedano) smo imeli tisto, kar je On naredil za haram, in za halal (dovoljeno) tisto, kar je On naredil za halal, in smo ravnali v skladu s tem. Zato je bilo naše ljudstvo do nas sovražno in nas je preganjalo. Podvrgli so nas različnim mučenjem, da bi nas pripravili do tega, da bi se odvrnili od naše vere, od čaščenja Allahu ta'ala, in ponovno začeli častiti malike. Preganjali so nas. Zatirali so nas. Postavili so se med nas in našo vero ter nas skušali ločiti od naše vere. Zato smo zapustili svojo državo, svoj dom in se zatekli v vašo državo. Raje smo vas imeli kot druge. Želeli smo si vaše zaščite in sosedstva. Upamo, da se na vaši strani ne bomo soočali s preganjanjem in nepravičnostjo." Ja'far je svoj govor nadaljeval takole:

"Kar se tiče pozdrava, smo vas pozdravili s pozdravi Rasulullah. Na enak način pozdravljamo drug drugega. Naš učitelj, Prerok, nas je obvestil, da so tudi pozdravi tistih, ki so v Raju, takšni. Zato smo vašo ekscelenco pozdravili na ta način. Ker je naš Učitelj, Prerok dejal, da poklanjanje ljudem ni dovoljeno, iščemo zatočišče pri Allahu ta'ala, da ne bi poklanjali nikomur drugemu kot Allahu ta'ala."

Negus je vprašal: "Ali poznate nekaj od tega, kar je razodel Allah?" Ko je Ja'far rekel: "Da," je Negus rekel: "Recitiraj mi to." Ja'far je začel recitirati prve ajate Sure Marjam (poročali so tudi, da je bila to Sura al-'Ankabut ali ar-Rum). Negus je jokal. Njegove solze so mu zmočile brado. Tudi duhovniki so jokali. Negus in duhovniki so rekli: "O Ja'far! Recitiraj še nekaj te sladke in lepe besede." Ja'far je recitiral od začetka Sure al-Kahf, ki je navajal:

"Slava Allahu, ki je svojemu služabniku (Mohamedu 'alaihis-salam) razodel pravo knjigo (Koran al-karim), ki nima nereda v besedilu ali protislovja v pomenu (daleč od pretiravanja in podcenjevanja), da bi nevernike prestrašil z najstrožjo kaznijo (Jahannam) z Njegove (vzvišene) strani, da bi vernikom, ki delajo dobra dela, naznanil čudovito nagrado (Raj), v kateri bodo ostali za vedno, in da bi prestrašil tiste, ki pravijo: 'Allahu ta'ala si je vzel sina.' Niti oni (ki pravijo, da si je Allahu ta'ala vzel sina) niti njihovi predniki o tem (tej besedi) nimajo nobenega znanja. Ta beseda, ki prihaja iz njihovih ust, je (strašna in) izredno nevarna. Govorijo samo laži. (O moj Rasul!) Če ne verjamejo v ta Koran al-karim, ali boš zaradi njih žaloval in se do smrti razjezil? Stvari na zemlji (gozdove, reke, rudnike, živali in rastline ...) smo ustvarili kot okras, da bi preizkusili, katera dejanja ljudi so dobra..."”16

Negus se ni mogel zadržati, da ne bi rekel: "Wallahi, to je luč, ki sveti iz iste sveče. Z njo sta prišla tudi Musa in Isa ('alaihimas-salam)." Obrnil se je h kurajševskim odposlancem in rekel: "Pojdite, wallahi, ne bom vam jih izročil niti jim ne bom želel škodovati."

"Čestitam vam in osebi, s katere strani ste prišli! Verjamem v to; on je Allahov Rasul. Videli smo ga že v Injilu. Tudi Isa, sin Maryam, je poročal o tem Rasulu." Negus Ashama

Abdullah ibn Abi Rabia in Amr ibn As sta odšla iz prisotnosti Negusa.17 Amr je rekel Abdulahu: "Prisegam, da bom razkril eno od njunih napak v prisotnosti Negusa. Videl boš, da jih bom izkoreninil." Njegov prijatelj je Amru rekel: "Čeprav nam nasprotujejo, so naši sorodniki; ne delaj tega." Amr je odgovoril: "Obvestil bom, da imajo Isa 'alaihis-salam za rojenega Allahovega sužnja."

Naslednji dan je šel k Negu in rekel: "O vladar! O Isa ('alaihis-salam), sinu Maryam, govorijo slabo. Pošlji k njim človeka in jih vprašaj, kaj govorijo o Isa 'alaihis-salam." Negus je poslal moža k muslimanom, da bi jih povprašal, kaj mislijo o Isi.

Ponovno so prišli in se vprašali drug drugega: "Kaj bomo rekli, če bo vprašal o Isa 'alaihis-salam?" Ja'far je rekel: "Wallahi, povedali bomo, kar je Allah ta'ala razodel o Isi in kar nam je prinesel naš Učitelj, Prerok."

Ko so prišli k Negusu, jih je vprašal: "Kaj pravite o Isi ('alaihis-salam), sinu Maryam?" Ja'far je odgovoril: "O Isa 'alaihis-salam pravimo to, kar je naš Učitelj, Prerok, prinesel od Allaha ta'ala in prenesel. Sprejemamo, da je sužnja in rasul Allahu ta'ala in njegova beseda, ki jo je Allah ta'ala zasadil v Maryam, ki je bila čista in se je posvetila Haqq ta'ala z odpovedjo svetu in ljudem. To je položaj in slava Isa, sina Maryam. Pravimo, da tako kot je Allah ta'ala ustvaril Adama iz zemlje, je ustvaril Isa 'alaihis-salam brez očeta." Negus je segel z roko do tal, zgrabil kos slame in rekel: "Prisegam, da Isa, sin Maryam, ni nič drugega kot to, kar si rekel. Med njim in tem, kar praviš, ni razlike niti toliko kot med to slamo."

Ko je Negus to rekel, so državni uradniki in poveljniki okoli njega začeli šepetati in tarnati med seboj.

Ko je Negus to videl, jim je rekel: "Prisegam, ne glede na to, kaj ste rekli, imam o njih dobro mnenje." Nato se je obrnil k muslimanskim priseljencem in rekel: "Čestitam vam in osebi, s katere strani ste prišli! Verjamem, da je on Allahov Rasul. O njem smo že videli v Indžilu (Svetem pismu). Tudi Isa, Marijin sin, je poročal o tem Rasulu. Prisegam, če bi bil tukaj, bi mu nosil čevlje in umival noge! Prosim, pojdite in živite varno in mirno v nedotaknjenem delu moje dežele, daleč od kakršnih koli napadov. Uničil bom vsakogar, ki vam bo škodoval. Tudi če bi mi dali goro zlata, ne bi osrečil niti enega od vas!"

Po tem je Negus dejal, glede daril, ki jih je prinesel Kurajš odposlancev, "Ne potrebujem te! Allah ta'ala mi ni vzel podkupnine, ko mi je vrnil mojo lastnino, ki so si jo prisvojili drugi in ko je poskrbel, da me je moje ljudstvo ubogalo," in vrnil njihova darila. Odposlanci Kurajšev so se vrnili praznih rok. Srečni Negus pa je sprejel islam in zelo osrečil ashab al-kirama.18

HAQQ JE USTVARIL VESOLJE

Haqq je ustvaril vesolje iz ljubezni do Mohameda.

Luno in sonce je ustvaril za veselje Mohameda.

Rekel je, biti, in postal vesolje, napisal lawh in pero.

Zadnja knjiga je bila recitirana za Mohamedovo slavo.

Prišli so avlija, vsi naokoli, sklonjene glave pri vratih,

Povedal je tawhid dhikr za Mohamedov nur.

Waisal Qarani je to dosegel, vendar si je še vedno želel.

Osem stopenj raja je okrašenih zaradi ljubezni do Mohameda.

Ptice na nebu, zeleno vse naokoli,

Drevesa rodijo sadove zaradi Mohamedove ljubezni.

Neverniki so prišli in dobili iman od njega.

Petkrat na dan so molili za ljubezen do Mohameda.

Angeli so prišli in se postavili v vrste,

Petkrat na dan je molil za ljubezen do Mohameda.

Yunus ga hvali, Koran ga hvali v svojem ajatu,

Spomnite se in recite salawat iz ljubezni do Mohameda.

"O moj Prerok! Kot pomočniki ti bodo zadostovali Allah ta'ala in tisti verniki, ki vam sledijo." Al-Anfal: 64