MUČENJE, TRPINČENJE IN KRUTOST

Naj se roke Abu Lahaba posušijo

"Naj se roke Abu Lahaba posušijo (naj bo uničen) in so se posušile. Njegovo bogastvo (ki ga je podedoval od očeta) mu ni koristilo, prav tako ne njegov zaslužek. Vržen bo v plameneči ogenj skupaj s svojo ženo, nosilko lesa. Z zvito vrvjo na njenem vratu."
Tabbat: 1-5

Hiša našega Preroka, je bila med hišama Abu Lahaba in Uqba ibn Mu'ayt, dveh divjih politeistov. Ob vsaki priložnosti sta skušala mučiti našega ljubljenega Preroka. Pravzaprav sta ponoči pred vrata našega Učitelja Rasullaha metala rumene. Abu Lahab, njegov stric, s tem ni bil zadovoljen; mučil ga je tako, da je iz hiše svojega soseda Adija vanj metal kamenje. Njegova žena, Umm Jamil, je bila prav tako slaba kot on; trnove veje dreves, ki jih je nabirala, je metala na ceste, po katerih je hodil Rasulullah, tako da so zbadale njegove blagoslovljene noge. Nekega dne, ko je Abu Lahab zlival umazanijo, ki jo je prinesel pred vrata našega Preroka, ga je videl Hadrat Hamza. Takoj je stekel in ujel svojega brata Abu Lahaba ter mu na glavo polil umazanijo, ki jo je prinesel.

Po teh mukah Abu Lahaba in njegove žene sledi Sura at-Tabbat, ki se začne z, "Naj se roke Abu Lahaba posušijo in so se posušile." je bilo razkrito v njej.

Ko je žena Abu Lahaba, Umm Jamil, slišala, da se je o njih spustila sura, je začela iskati Rasulullaha. Ko je izvedela, da je v Ka'bi, je vzela velik kamen in odšla tja. Hadrat Abu Bakr je bil v tistem trenutku počaščen s pogovorom z našim Prerokom. Ko je videl Umm Jamil s kamnom v roki, je rekel: "O Rasulullah! Umm Jamil prihaja. Je zelo zlobna ženska; bojim se, da ti bo škodovala. Prosim, umakni se v kot, da te ne bo preganjala." Naš Učitelj Rasulullah je rekel: "Ne more me videti." Umm Jamil se je postavila pred Hadrat Abu Bakra in izrekla te nizkotne besede: "O Abu Bakr! Hitro mi povej, kje je ta tvoj prijatelj! On je satiriziral in očrnil mene in mojega moža. Če je on pesnik, potem sva tudi jaz in moj mož pesnika. Zato ga satiriziram. Mi se mu upiramo; ne sprejemamo njegovega preroštva in ne maramo njegove vere. Prisegam, da če bi ga videla, bi mu s tem kamnom udarila po glavi ..." Ko je Hadrat Abu Bakr rekel: "Moj Učitelj ni pesnik in te ni satiriziral," je Umm Jamil odšla. Hadrat Abu Bakr se je obrnil k našemu Učitelju, Preroku, in vprašal: "O Rasulallah! Ali te ni videla?" Odgovoril je: "Ni me videla. Allah ta'ala je poskrbel, da njene oči niso mogle videti mene.”2

Od blagoslovljenih hčera našega Preroka, je bila Hadrat Umm Gulthum zaročena s sinom Abu Lahaba 'Utayba, Hadrat Ruqayya pa z 'Utba, drugim sinom Abu Lahaba; vendar se še nista poročila. Po razodetju Sure at-Tabbat so Abu Lahab, ki si je zaslužil Jahannam, njegova žena in ugledni Kurajši ponudili 'Utbu in 'Utayba: "S tem, ko ste se zaročili z njegovima hčerkama, ste mu olajšali breme. Razveži se z njegovimi hčerami, da bo on v težavah. Vzeli bomo katero koli dekle, ki si ga boste zaželeli, iz Kurajšev." Sprejeli so to ponudbo in rekli: "V redu, ločili smo se od njih." Podlež imenovan 'Utayba je šel še dlje in prišel v prisotnost našega Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) in ga žalil: "O Muhammad! Ne priznavam tebe in tvoje vere. Prav tako sem se ločil od tvoje hčerke. Odslej me ne boš imel rad ne ti ne jaz tebe! Niti ti ne prideš k meni niti jaz ne bom prišel k tebi!" Nato je napadel našega ljubljenega Preroka in zgrabil njegov blagoslovljeni ovratnik. Raztrgal mu je srajco in ga žalil. Nato je naš ljubljeni Prerok vzkliknil, "O moj Rabb! Spravi nanj eno od svojih zveri!” Ko je nesrečni "Utayba šel in v zvezi s temi dogodki seznanil svojega očeta, je Abu Lahab rekel:" Bojim se Mohamedove molitve o mojem sinu. "

Nekaj dni pozneje je Abu Lahab svojega sina 'Utayba poslal v Damask na trgovino. Karavana se je za noč ustavila v kraju, imenovanem Zarka. Naokoli se je začel sprehajati lev. Ko je Utayba to videl, je rekel: "Žalostno! Prisegam, da je bila Mohamedova ('alaihis-salam) molitev sprejeta! Ta lev me bo pojedel! Tudi če je v Meki, je moj morilec!" Kmalu zatem je lev izginil. Postavili so visoko mesto, kjer je 'Utayba lahko spal. Ponoči je lev spet prišel. Občutil je vse ljudi v karavani, nato pa je prišel do 'Utayba in skočil nanj. Razsekal mu je trebuh, ga zgrabil za glavo in ga s strašnim ugrizom ubil. Ko je Utayba umiral, je rekel: "Ali ti nisem rekel, da je Mohamed najbolj resnicoljuben med ljudmi?" Abu Lahab, ki je slišal, da je njegovega sina raztrgal lev, je vzkliknil: "Ali ti nisem rekel, da sem se bal Mohamedove molitve za mojega sina?"3

Naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je pozival ljudi k neskončni blaženosti in jih poskušal rešiti pred gorenjem v Jahannam s pozivom, naj verjamejo v obstoj in edinost Allaha ta'ala. Toda politeisti so nadaljevali malikovanje, rekoč: "To je vera naših očetov." Naš Učitelj, Prerok, jih je vabil, naj živijo človeško, naj bodo dostojanstveni in častni, naj se znebijo ničvrednosti in se dvignejo na visoke duhovne položaje. Toda oni so vztrajali pri svoji trmoglavosti. Abu Lahab je bil vodja tistih, ki so ga žalili in mučili. Nenehno je sledil Rasulullahu, poskušal preprečiti ljudem, da bi ga poslušali, in v njihovih glavah vzbujal dvom. Kadarkoli je naš Učitelj Rasulullah na javnih mestih, bazarjih dejal: "O ljudje! Recite La ilaha illallah, da boste dosegli odrešitev!", je prihajal za Rasulullahom in govoril: "O ljudje! To govori moj nečak. Ne verjemite njegovim besedam. Držite se stran od njega!"

Nekega dne je Mohamed 'alaihis-salam opravljal namaz v Ka'bi ashsharif. Skupina sedmih politeistov, med katerimi so bili Abu Jahl, Shayba ibn Rabia, 'Utba ibn Rabia, 'Uqba ibn Abi Mu'ayt, ki so bili med uglednimi Kurajši, je prišla in sedla blizu Rasulullaha. Tam so pustili rumen in ostanek kamele, ki je bila zaklana prejšnji dan. Podli Abu Jahl se je obrnil k ljudem okoli sebe in se grdo ponudil: "Kdo izmed vas bo vzel rumen te kamele in ga položil med ramena, ko bo Mohamed opravil sedždo (poklon v namazu)?" Uqba ibn Abi Mu'ayt, ki je bil najbolj krut, najbolj surov, najbolj neusmiljen in najbolj nesrečen med njimi, je takoj vstal in rekel: "Bom." Rumens z vsebino je položil na blagoslovljena ramena našega Preroka, medtem ko je bil ta v sedždi. Politeisti, ki so to opazovali, so se začeli nenadzorovano smejati. Naš Učitelj, Prerok, je podaljševal svojo sedždo in ni dvignil svoje blagoslovljene glave. V tistem trenutku je ta prizor videl Abdullah ibn Mas'ud iz Ashab al-kiram. Ta dogodek je opisal takole:

"Ko sem videl Rasulullaha v tem, mi je kri privrela v glavo. Vendar nisem imel nobenega ljudstva ali plemena, ki bi me zaščitilo pred politeisti. Bil sem sam in slaboten. V tistem trenutku nisem bil sposoben niti govoriti. Stal sem in z veliko žalostjo opazoval Rasulullaha. Ko bi le imel moč ali varuha, ki bi me zaščitil pred politeisti, da bi lahko vzel rume, položene na blagoslovljena ramena Rasula 'alaihis-salama, in jih odvrgel. Medtem ko sem tako čakal, so obvestili Rasulullahovo hčerko Hadrat Fatimo. V tistem času,

"O Abu Jahl! Wallahi, ali boš to opustil ali pa te bo doletela nesreča."
Naš ljubljeni Prerok Muhammad 'alaihis-salam

Je Fatima bila otrok. Priskočila je in odvrgla, kar je bilo na očetovi rami. Govorila je ostre besede in molila proti tistim, ki so to storili.

Ko je končal svoj namaz, kot da se ni nič zgodilo, je naš Učitelj Rasulullah trikrat rekel, "O moj Allah! To skupino Kurajšev prepuščam tebi! O moj Allah! Abu Jahl Amr ibn Hisham je moj naslednik! O moj Allah! 'Utba ibn Rabia prepuščam tebi! O moj Allah! Shayba ibn Rabia zapuščam tebi! O moj Allah! Uqba ibn Mu'ayt prepuščam tebi! O moj Allah! Umayya ibn Khalaf prepuščam tebi! O moj Allah! Walid ibn 'Utba se prepušča tebi! O moj Allah! Umara ibn Walid prepuščam tebi!’ Ob tej molitvi so se politeisti nehali smejati. Začeli so se bati. Ker so verjeli, da bodo prošnje, izrečene v Baitullah, sprejete. Naš Učitelj, Prerok, je rekel Abu Jahlu, "Wallahi, to boste opustili ali pa vas bo Allah ta'ala uničil. Prisegam pri Allahu ta'ala, da sem v Gazi (Sveti bitki) pri Badru videl, da so bili vsi ti ljudje, katerih imena je omenil Rasulullah bili pobiti in natlačeni v jamo Badr kot smrdeča mrhovina od vročine."

Nekega dne je Abu Jahl rekel politeistom Kurajšev v Baitullah: "O ljudje Kurajšev! Kot vidite, se Mohamed ne obotavlja obsojati naše vere, govoriti proti našim malikom in našim očetom, ki so jih častili, ter nas imeti za neumne. Pred vami prisegam, da bom jutri prinesel sem tako velik kamen, da ga bom komaj nosil, in mu bom razbil glavo, ko bo delal sedždo v namazu. Po tem ni pomembno, ali me boste pred sinovi Abdulmuttaliba zaščitili ali ne. Njegovi sorodniki mi lahko naredijo, kar hočejo, ko ga ubijem." Tamkajšnji politeisti so ga izzivali z besedami: "Dokler ga boš ubil, prisegamo, da te bomo varovali in te ne bomo nikomur izročili!"

Zjutraj je Abu Jahl prišel v Ka'bo z velikim kamnom v roki. Usedel se je med politeiste in začel čakati. Kot običajno je naš ljubljeni Prerok (sallAllahu 'alaihi wa sallam) prišel do Baitullaha in začel opravljati namaz. Abu Jahl je vstal in stopil proti Rasulullahu, da bi ga udaril s kamnom. Vsi politeisti so vznemirjeno opazovali dogodek. Ko se je približal Rasulullahu, se je Abu Jahl nenadoma začel tresti. Velik kamen mu je padel iz rok, njegov obraz je bil pepelnat in v velikem strahu se je umaknil. Politeisti so začudeni prišli k Abu Jahlu in ga vprašali: "O Amr ibn Hisham! Povej nam, kaj se je zgodilo?" Abu Jahl je rekel: "Ravno ko sem dvignil kamen, da bi ga ubil, se je pred mano pojavila zlobna kamela. Prisegam, da še nikoli v življenju nisem videl ali slišal za tako dolgonogo, veličastno kamelo z ostrimi zobmi. Če bi se ji približal, bi me zagotovo ubila."

Nekega dne je Abu Jahl spet zbral politeiste in vprašal: "Ali Abdullahova sirota tukaj opravlja namaz in drgne svoj obraz na zemlji?" Odgovorili so: "Da." Abu Jahl, ki je že pričakoval ta odgovor, je rekel: "Če ga bom videl tako, mu bom z nogo zdrobil glavo." Nekega dne je Mojster Prerokov opravljal namaz v Ka'bi. Abu Jahl je sedel s svojimi prijatelji. Vstal je in šel proti Rasulullu (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Prišel je zelo blizu. Vendar je nenadoma začel bežati in si brisati obraz. Politeisti so šli k njemu in ga vprašali: "Kaj se ti je zgodilo?" Abu Jahl je rekel: "Med nama se je pojavila ognjena jama. Ko sem zagledal nekaj ljudi, ki so mi šli naproti, sem se obrnil nazaj."

Kadar koli so ugledni politeisti, kot so Walid ibn Mugira, Abu Jahl (Amr ibn Hisham), Aswad ibn Muttalib, Umayya ibn Khalaf, Aswad ibn Abdiyagwas, As ibn Wail in Harith ibn Qays, videli Rasulullah, so ga zasmehovali z besedami: "Predstavlja si, da je Prerok in da je Gabrijel prišel k njemu." Na podlagi tega je na dan, ko je bil Habib al-akram zelo razburjen, prišel Gabrijel 'alaihissalam in prinesel nekaj ajat al-karimas:

"(O moj Rasul!) Resnično so se posmehovali tudi Preroki, poslani pred vami. Težave in muke so obkrožile tiste, ki so se jim (Prerokom) posmehovali v zameno za njihovo posmehovanje.”4

"Dejansko smo dovolj proti tistim, ki vas zasmehujejo. To so tisti, ki poleg Allaha ta'ala priznavajo še enega boga. Kmalu bodo izvedeli, kaj se jim bo zgodilo. Resnično, vemo, da te stiska v prsih in da te žalostijo njihove besede (njihov politeizem,obrekovanje Korana al-karima in posmehljive besede proti tebi).”5

Nekega dne, ko je Sultan vesolja delal tawaf na Ka'bi ashsharif, je prišel Gabrijel 'alaihis-salam in rekel, "Naročeno mi je bilo, da jih uničim (tisti, ki so se vam posmehovali)." Kmalu zatem je šel mimo Walid ibn Mugira. Ko je Gabrijel 'alaihis-salam vprašal našega Preroka, "Kakšen človek gre mimo?” o naš Mojster, Prerok je rekel: "On je eden izmed najhujših služabnikov Allaha ta'ala." Gabrijel 'alaihis-salam je pokazal na Walidovo nogo in rekel, "Uničil sem ga!” Čez nekaj časa je mimo prišel As ibn Wail. Ko ga je vprašal o njem in dobil enak odgovor, je pokazal na svoj trebuh in rekel, "Tudi njega sem uničil!" Ko je šel mimo Abdiyagwas, je pokazal na njegove oči, in ko je videl Abdiyagwasa, je pokazal na njegovo glavo. Ko je šel mimo Harith ibn Qays, je pokazal na njegov trebuh in rekel, "O Mohamed! Allah ta'ala te je rešil pred njihovo škodo. Kmalu se bo vsak od njih soočil z nesrečo."

As ibn Wail se je v nogo zabodel s trnjem. Čeprav so uporabili veliko zdravil, ga niso mogli pozdraviti. Nazadnje mu je stopalo oteklo kot kamelji vrat in umrl je z vzklikom: "Ubil me je Mohamed od Allaha."

Aswad ibn Muttalib je oslepel. Gabrijel 'alaihis-salam ga je odstranil tako, da mu je razbil glavo ob drevo.

Ko je bil Aswad ibn Abdiyagwas na kraju, imenovanem Bad as-samum, sta njegov obraz in telo postala črna. Ko se je vrnil v svojo hišo, ga njegova družina ni prepoznala in ga je odgnala. Zaradi žalosti je umrl tako, da je z glavo udaril ob vrata svoje hiše.

"(O moj Rasul!) Resnično so se posmehovali tudi Preroki, poslani pred vami. Tiste, ki so se jim posmehovali, pa so popolnoma zajele stiske in muke."
An’am: 10

Harith ibn Qays je jedel slano ribo. Začel je čutiti veliko žejo. Čeprav je popil veliko vode, ni mogel pogasiti žeje. Nazadnje je počil.

Walidu ibn Mugiri se je v stegno zabodel kos železa. Njegova rana se ni zacelila. Izgubil je veliko krvi in umrl z vzklikom: "Ubil me je Mohamed od Allaha."

Tako je vsak od njih dobil, kar si je zaslužil. Prav tako je ajat al-karimas razglasil, da bodo politeisti za vedno ostali v Jahannamu.

Nekega dne je naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) srečal Hakama ibn Abu'l-As. Ko je odšel, se je Hakam s premikanjem ust, obraza in telesa norčeval iz našega učitelja Rasulullaha. Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je to videl z nur preroštva in molil zanj, naj ostane takšen. Hakamovo telo se je začelo tresti in tako je ostalo do konca njegovega življenja.

Mučenje ashabov

Politeisti niso samo mučili našega Učitelja, Preroka. Mučili so tudi njegove slavne ashabe (radiy-Allahu 'anhum). Še posebej so imeli radi tiste, ki so bili revni in nemočni; zatirali so jih in jim brez oklevanja izvajali nepredstavljiva mučenja. Najbolj izpostavljeni mučenju so bili Bilal al-Habashi, Zinnira, Khabbab ibn Arat, Ammar ibn Yasar in njegova družina (radiy-Allahu 'anhum ajma'in). Nekatere izmed njih so žgali z žgočimi kamni, nekatere so držali lačne in žejne ter jih mučili, rekoč: "Opustite Mohamedovo vero." Vendar so prenašali vse neznosne muke in niso zapustili islama.

Allah je eden, Allah je eden

Hadrat Bilal, ki je bil suženj politeista z imenom Umayya ibn Khalaf, je postal musliman prek Abu Bakra as-Siddiqa. Ker je imel Umayya od svojih dvanajstih sužnjev najraje Bilala, ga je postavil za stražarja svetišča malikov. Ko je Hadrat Bilal postal musliman, je vse idole postavil v položaj sedžde. Ko je Umaja to slišal, je bil šokiran. Poklical ga je in ga vprašal: "Pravijo, da si postal musliman in da postavljaš sedždo Mohamedovemu rabu. Ali je res tako?" Hadrat Bilal je odgovoril: "Da, jaz delam sedždo Allahu ta'ala, ki je največji in vsemogočni." Ko je Umayya prejel ta odgovor, ki mu ni bil všeč, je takoj začel z mučenjem in trpinčenjem. Opoldne, ko je bilo sonce v zenitu, ga je slekel in mu na golo telo položil ožgano kamenje ter ga zažgal. Ko ga je položil na hrbet, na kup vročih kamnov in mu jih nekaj položil na trebuh, mu je rekel: "Opusti Islam! Veruj v malike Lat in Uzza." Vendar je Hadrat Bilal vsakič izjavil svoj iman z besedami, "Allah ta'ala je eden! Allah ta'ala je eden!"

Ko je Umayya ibn Khalaf videl to njegovo potrpežljivost, se je razjezil ter poškodoval in mučil njegovo telo tako, da ga je vlekel po trnih. Ne glede na kri, ki je obilno tekla iz njegovega telesa, je Hadrat Bilal rekel: "O moj Allah! Zadovoljen sem s tem, kar prihaja od Tebe! O moj Allah! Zadovoljen sem s tem, kar prihaja od Tebe!" in vztrajal pri svojem imanu. Hadrat Bilal je to svoje stanje opisal takole:

"Ta zlobni Umayya me je zvezal v dnevni vročini in me mučil ponoči. Bil je vroč dan. Kot vedno me je začel mučiti. Kadarkoli je rekel: 'Častite naše malike! Zanikajte Mohamedovega Allaha, zanikajte ga, zanikajte ga!", da bi me prisilil, naj se odpovem Islamu, sem rekel, ‘Allah je eden! Allah je eden!’ Da bi na meni stresel svojo jezo, mi je tisti dan na prsi položil zelo velik kamen. Takrat sem izgubil zavest. Ko sem ponovno prišel k zavesti, sem videl, da je bila skala na mojem telesu odstranjena, sonce pa je šlo za oblake. Zahvalil sem se Allahu ta'ala in si rekel: "O Bilal! Vse, kar prihaja iz Janab al-Haqq, je lepo in prijetno."

Nekega dne je Umayya ibn Khalaf ponovno pripeljal Bilala al-Habashija ven, da bi ga mučil. Slekel ga je, pustil ga je le v spodnjem perilu in ga prisilil, da je v vročini ležal na vročem pesku, nato pa je nanj nasul kamenje. Zbrali so se politeisti, ki so ga hudo mučili in govorili: "Če ne boš opustil svoje vere, te bomo ubili." Bilal al-Habashi je pod temi neznosnimi mučenji govoril: "Allah je en! Allah je eden!" V tistem trenutku je šel mimo naš ljubljeni Prerok sall-Allahu 'alaihi wa sallam. Ko je videl, v kakšnem stanju je bil Hadrat Bilal al-Habashi, je postal zelo žalosten in rekel, "Izrekanje imena Allaha ta'ala vas bo rešilo."

Kmalu po tem, ko se je vrnil v svoj dom, je prišel Abu Bakr. Povedal je Abu Bakru o mukah, ki jih je Bilal al-Habashi prenašal, in rekel: "Zelo sem žalosten." Abu Bakr je takoj odšel tja. Politeistom je rekel: "Kaj boste pridobili, če boste to storili Bilalu? Prodajte mi to osebo." Rekli so: "Ne prodamo ga, tudi če bi nam dali toliko zlata, kot ga je na svetu. Lahko pa ga zamenjamo za vašega sužnja Amirja." Amir, suženj Hadrata Abu Bakra, je vodil njegove trgovske posle in zaslužil veliko denarja. Poleg osebnega premoženja je imel še deset tisoč zlatnikov. Bil je pomočnik hadrata Abu Bakra in je opravljal vse njegove posle. Vendar je bil nevernik in je vztrajal pri svoji neveri. Hadrat Abu Bakr je rekel: "Za Bilala sem ti dal Amirja z vsem njegovim premoženjem in denarjem." Umayya ibn Khalaf in drugi politeisti so se razveselili in rekli: "Prevarali smo Abu Bakra."

Hadrat Abu Bakr je takoj odstranil težke kamne na Bilalu al-Habashi in ga dvignil na noge. Bilal al-Habashi je bil zaradi hudega mučenja slaboten. Hadrat Abu Bakr ga je držal za roko, ga neposredno pripeljal k našemu ljubljenemu Preroku in rekel: "O Rasulallah! Bilala sem danes osvobodil iz ljubezni do Allaha." Naš Rasulullah je bil navdušen. Veliko je molil za Hadrat Abu Bakra. Ravno takrat je Gabrijel 'alaihis salam prinesel 17. in 18. verz al-karimas iz sure al-Layl, ki oznanja, da je Abu Bakr daleč od Jahannama. V teh ajat al-karimah je navedeno, "Tisti (kot Abu Bakr) ki ima veliko predanosti (ki se izogiba širku in grehom) in porabi svoje bogastvo na poti dobrote, da bi bil čist v očeh Allaha ta'ala (in dosegel blagoslove, ki jih Allah ta'ala obljublja), je bil od (Jahannama) obvarovan."

Nepredstavljivo mučenje

"(O Bilal!) Izrekanje imena Allaha ta'ala te bo rešilo." Hadis
aš-šarif

Khabbab ibn Arat je bil med tistimi, ki so jih mučili, da bi ga prisilili k opustitvi vere. Khabbab ni imel nikogar. Bil je suženj politeistične ženske po imenu Umm Anmar. Ker ni imel sorodnikov, ki bi ga zaščitili, so se zbrali politeisti, mu slekli oblačila in po telesu grabili trnje. Včasih so mu na golo telo nataknili železno srajco in ga prisilili, da je čakal pod soncem. Na njegovo golo telo so pritiskali kamenje, ki so ga segrevali na soncu ali v ognju, in rekli: "Opusti svojo vero. Časti Lat in Uzza!" Khabbab je vztrajal v svoji veri in se jim upiral z besedami, “La ilaha illallah, Muhammadun Rasulullah."

Nekega dne so se zbrali politeisti in na vaškem trgu prižgali ogenj. Zvezali so Khabbaba in ga pripeljali tja. Slekli so ga in ga položili na ogenj. Hoteli so ga prisiliti, da bi opustil svojo vero, ali pa bi ga zažgali na ognju. Khabbab, ki je ležal na hrbtu sredi ognja, je molil: "O moj Allah! Vidiš moje stanje, poznaš moj položaj. Utrdi mojo vero v mojem srcu, podeli mi veliko potrpežljivost!" Eden od politeistov je stopil na prsni koš Hadrata Khabbaba. Vendar pa niso vedeli, da Allah ta'ala varuje vernike.

Leta kasneje, ko so vprašali o tem dogodku Khabbab, je odprl hrbet in pokazal opekline in rekel: "Prižgali so ogenj za mene, nato pa me povlekli v njega. Samo moje meso je pogasilo ogenj."

Medtem ko so zunaj tako mučili Hadrata Khabbaba, je njegova lastnica Umm Anmar v ognju segrela železo, mu ga pritisnila na glavo in ga zažgala, da bi opustil svojo vero. Vse te bolečine je prenašal zaradi svoje vere in ni hotel izpolniti tega, kar so mu ponujali, in zapustiti svoje vere.

Nekega dne je Hadrat Khabbab šel v prisotnost našega ljubljenega Preroka in rekel: "O Rasulallah! Kjerkoli me vidijo politeisti, me zažgejo z ognjem. V hiši mi moja lastnica Umm Anmar z razžarjenim železom zažge glavo. Prosim te za molitev!" Nato je pokazal opekline na hrbtu in glavi. Našemu Preroku ga je bilo zelo žal. Ni mogel prenesti mučenj, ki jih je prestajal, da ne bi zapustil svoje vere, zato je vzkliknil: "O moj Rabb! Pomagaj Khabbabu!" Janab al Haqq je sprejel poziv Rasulla takoj in dal Ummi Anmar hudo bolečino v glavi. Zaradi glavobola je stokala vso noč. Povedal ji je, da si mora kot zdravilo za to z ognjenim železom zažgati glavo. Na koncu je poklicala Khabbaba in mu naročila, naj v ognju segreje železno palico in ji opeče glavo ... Hadrat Khabbab ji je z železom zažgal glavo...

V zgodnjih dneh islama politeisti niso posvečali veliko pozornosti Khabbabu ibn Aratu. Toda število muslimanov se je iz dneva v dan povečevalo. Na koncu so bili prisiljeni zadevo vzeti resno. Tako so še bolj mučili Hadrata Khabbaba. Močno so ga udarjali, pretepali, ranili in mučili.

Kljub vsemu temu Hadrat Khabbab ni niti malo ogrozil svojega imana. Vendar so mučenja in muke postale neznosne. Gospodarju vesolja je razložil, kaj se je zgodilo, in rekel: "O Rasulallah! Prosim, moli za naju, da se osvobodiva mučenj, ki sva jih trpela?"

Na to je naš mojster Rasulullah rekel, "Med ummati, ki so prišli pred tabo, so bili takšni ljudje, ki so jim kožo in meso slekli in strgali z železnim glavnikom, vendar jih to mučenje ni moglo odvrniti od njihove vere. Z žago so jim prerezali glavo na pol, a jih to mučenje še vedno ni moglo odvrniti od njihove vere. Zagotovo bo Allah ta'ala dokončal vere. Naredil jo bo superiorno nad vsemi religijami. Tako, da se človek, ki sam potuje iz Sane v Hadramout na svoji gori, ne bo bal nikogar drugega kot Allaha ta'ala in ga ne bo skrbelo nič, razen napada volka za njegovo čredo ovac. Vendar ste nepremišljeni. " zmolil je molitev in ga potrepljal po hrbtu. Te Rasullahove lepe besede, ki so zdravilo in hrana za dušo, so ublažile Khabbabovo bolečino.

Hadrat Khabbab mu je bil dolžan precejšen znesek, zlasti As ibn Wail, ki je bil divji politeist. Odšel je k njemu, da bi ga prosil za denar. As ibn Wail je rekel Khabbabu: "Če ne zanikate Mohameda, vam ne bom plačal svojega dolga." Hadrat Khabbab je odgovoril: "Wallahi, ne morem zanikati svojega Preroka ne v življenju ne po smrti, ko bom vstal iz groba. Opustil bi vse, vendar tega ne morem zanikati." As ibn Wail je rekel: "Ali bomo po smrti vstali? Če je kaj takega, potem bom imel tako svoje premoženje kot svoje otroke. Tisti dan bom poravnal svoj dolg do tebe."

Po teh besedah As ibn Waila je Allah ta'ala dejal v 77-79. ajat al-karimas Sura Maryam Korana al-karim, v maal: "(O moj Habib!) Ali ste zdaj videli človeka (As ibn Wail), ki zanika naše verse in pravi: "Zagotovo mi bodo (na sodni dan) dani premoženje in sinovi? Ali se je seznanil z ghaybom (neznanim) ali pa je dobil obljubo v prisotnosti Rahmana (Najbolj usmiljenega)? Ne, ni tako! Zapisali bomo, kar je rekel. (Na podlagi tega ga bomo na dan qiyamata poklicali na obračun) in vse večje muke povečali."

Mučenje do nezavesti

Glede mučenja politeisti niso razlikovali med ženskami in moškimi. Zinnira, ki je bila ena prvih muslimank in ni imela nikogar, je bila tudi sužnja. Politeisti, ki so izvedeli, da je postala muslimanka, so jo brez oklevanja mučili. Prisilili so jo, da je častila malike Lat in Uzza, jo mučili in dušili, dokler ni mogla dihati in omedlela. Kljub vsemu ni nikoli opustila svoje religije in ni ubogala njihovih besed. Zlasti Abu Jahl jo je zelo mučil. Zaradi tega je Zinnira oslepela. Nekoč je Abu Jahl rekel: "Vidiš! Lat in Uzza sta te oslepila." Zinnira je kot manifestacijo svojega imana rekla: "O Abu Jahl! Wallahi, ni tako, kot praviš. Idoli, ki jih imenuješ Lat in Uzza, so neuporabni; ne zavedajo se tistih, ki jih častijo, in tistih, ki jih ne častijo. Zagotovo mi lahko moj Rabb vrne nur mojih oči in me vrne v prejšnje stanje."

Abu Jahl je bil osupel zaradi neomajnega imana Hadrat Zinnire.

Allah ta'ala je sprejel Zinnirino prošnjo in njene oči so začele videti bolje kot prej. Čeprav so Abu Jahl in politeisti iz Kurajšev videli to situacijo, so bili trmasti in niso sprejeli Islama. Še več, rekli so: "Tudi to je čarovnija njihovega Preroka! Ali se ne čudite bedakom, ki sledijo Mohamedovi poti? Če bi bila njihova pot dobra in prava, bi ji mi prvi sledili. A suženj je našel resnico pred nami; ali je res tako?"

Po tem je Allah ta'ala poslal 11. verz al-karima iz sure al-Ahqaf: "Ti neverniki so rekli za vernike: "Če bi bilo v njem (Islamu) kaj dobrega, se (revni in nemočni) ne bi mogli prebiti pred nami in priti do njega pred nami. Ker pa v njem (v Koranu al-karim) niso našli vodstva kot verniki, bodo (da bizanikali Koran al-karim) rekli: "Ta Koran al-karim je stara laž (ki jo je obudil Mohamed).""

"O Abu Jahl! Wallahi, ni tako, kot praviš. Idola, ki ju imenuješ Lat in Uzza, sta neuporabna; ne zavedata se tistih, ki ju častijo, in tistih, ki ju ne častijo." Vsekakor mi lahko moj Rabb vrne nur mojih oči in me vrne v prejšnje stanje.
Zinnira (radiy-Allahu 'anha)

Dar al-Arqam

Naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je bil globoko žalosten zaradi zatiranja in mučenja, ki so ga politeisti povzročili na njegovih ashabih. Za širjenje in učenje islama je bil potreben varen kraj. Naš Učitelj je za to muqaddas (sveto) dolžnost izbral hišo Hadrat Arqama.6 Ta hiša je bila v ozki ulici na vzhodu hriba Safa in na visokem terenu. Od tod se je zlahka videla Ka'ba al-mu'azzama. Vhod in izhod iz hiše sta bila zelo priročna za preverjanje mimoidočih. Poleg tega je bil Hadrat Arqam eden od uglednih prebivalcev Meke in oseba z visokim ugledom. Naš Učitelj Habib al-akram je v tej hiši razlagal Islam svojemu Ashabu. Tisti, ki so nameravali postati muslimani, so prihajali v to hišo in bili počaščeni s sprejetjem islama ter blagoslovljeni s poslušanjem blagoslovljenih besed našega Preroka, ki zdravijo srca. Poslušali bi našega učitelja, Preroka, brez diha, kot da bi jim na glavi pristali ptiči in bi poleteli, ko bi spregovoril. Zapomnili bi si njegove blagoslovljene besede, ne da bi izpustili eno samo besedo, kot da bi jih požirali. Naš Prerok (sallallahu 'alaihi wa sallam) bi svoj dan namenil Arqamovi hiši in učil svoj Ashabe od jutra do večera. Ta hiša je bila "Dar al-Islam", prvi sedež muslimanov. Prvi muslimani so se tu zbirali, da bi bili zaščiteni pred vsemi vrstami zla politeistov.

Smrtonosno mučenje

Ammar ibn Yasar pripoveduje: "Hotel sem iti v Dar al-Arqam, da bi videl Rasulullaha in postal musliman. Na vratih sem naletel na Hadrat Suhayba. Ko sem ga vprašal: "Kaj počneš tukaj?", mi je postavil isto vprašanje. Rekel sem: "Želim iti v navzočnost Hadrata Mohameda, poslušati njegove besede in postati musliman. Rekel je: "Zato sem prišel tudi jaz. Skupaj sva vstopila v njegovo vzvišeno in častno navzočnost. Seznanil nas je z islamom. Z veseljem smo postali muslimani.”7

Ammar je bil eden od mujahidov, ki se ni obotavljal razkriti svoje vere. Prestal je najhujše muke, da ne bi opustil svoje vere. Ko so ga politeisti našli samega, so ga odpeljali na območje Ramda, na skale v Meki, mu slekli oblačila in mu nadeli železno srajco. Tako so ga držali pod žgočim soncem in ga mučili. Včasih so mu z ognjem zažgali hrbet in ga neskončno mučili. Vsakič, ko so mu rekli: "Zanikaj! Zanikaj! Častite Lata in Uzzaja in se rešite!" Hadrat Ammar se je na ta neznosna mučenja odzival z veliko potrpežljivostjo, rekoč: "Moj Rabb je Allah, moj Prerok je Mohamed 'alaihis-salam." Ob tem so se še bolj razjezili; na prsi so mu polagali ožgane kamne, včasih pa so ga skušali utopiti v vodi tako, da so ga vrgli v vodnjak. Ko je bil Ammar ibn Yasar nekega dne počaščen s prisotnostjo našega ljubljenega Preroka, je rekel: "O Rasulallah! Mučenje, ki so ga nad nami izvajali politeisti, je doseglo skrajno raven." Naš Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) se je usmilil Hadrat Ammarja in rekel: "Bodi potrpežljiv, o oče Yahzan!" Nato je molil: "Ya Rabbi! Ne daj, da bi kdorkoli iz Ammarjeve družine okusil muke Jahannama!"

Prvi mučenik, prva kri

Oče Hadrat Ammara Yasar, njegova mati Sumayya in njegov brat Abdullah so kot družina postali muslimani. Politeisti bi jih mučili bolj, kot so mučili Hadrata Ammara. Med mučenjem bi želeli, da izrečejo besede bogokletja, vendar bi odgovorili: "Tudi če nam olupite kožo in razkosate meso, vas ne bomo poslušali," in rekli: "La ilaha illallah, Muhammadun Rasulullah." Spet nekega dne, v kraju, imenovanem Batha, ko so mučili Yasarjevo družino, je šel mimo naš Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Zelo se je razburil, ko je videl te neznosne muke, ki so jih prenašali njegovi Ashabi. Ko je Hadrat Yasar vprašal: "O Rasulallah! Ali bodo naša življenja polna teh muk?" mu je naš Učitelj odgovoril, "Bodite potrpežljivi, o, družina Yasar! Veselite se, o družina Ammara! Nedvomno je vaša nagrada Raj."

Nekega dne so mekanski politeisti spet mučili Ammara z ognjem. Naš Učitelj Rasulullah je prišel tja in rekel: "O ogenj! Bodi hladen in varen za Ammara, kot si bil za Ibrahima ('alaihis-salam)!" Kasneje, ko je Ammar razgalil hrbet, so bile vidne sledi opeklin. Ta sled se je pojavila pred Rasulullahovo molitvijo.

Na dan, ko so mučili družino Yasar, so s puščicami mučili Hadrat Yasarja in njegovega sina Abdullaha. Abu Jahl je dal z vrvmi zvezati blagoslovljene noge Hadrat Sumayye. Na konca vrvi je privezal dve kameli in ju gnal v nasprotne smeri, dokler je ni raztrgal in mučeniško usmrtil. Ko so Naš Prerok in Ashabi al-kiram ('alaihimur-ridwan) slišali novico, da so neusmiljeni, brezčutni, kruti Abu Jahl in drugi politeisti z mučenjem mučili družino Yasar, so bili izredno žalostni. Ta dogodek je povzročil, da so se Ashabi še bolj združili.8

"Bodite potrpežljivi, o, družina Yasar! Veselite se, o družina Ammara! Resnično, vaša nagrada je Raj."
Hadis
aš-šarif

Ko so Ashabi al-kiram opravljali namaz, so odšli na odročne kraje in skrivaj opravili svoj ibadat. Še en tak dan; Sa'd ibn Abi Waqqas, Sa'id ibn Zayd, Abdullah ibn Mas'ud, Ammar ibn Yasar, Khabbab ibn Arat so opravljali namaz v dolini v Meki, imenovani Abu Dub. Takrat so prišli Ahnas ibn Sharik in nekateri politeisti, ki so jim sledili, ter začeli zasmehovati in blatiti njihov ibadat. Hadrat Sa'd ibn Abi Waqqas in njegovi prijatelji tega niso mogli prenesti in so politeiste napadli. Hadrat Sa'd je našel kameljo kost in z njo razbil glavo enega od nevernikov. Politeisti so v strahu pobegnili. Tako so muslimani prvič prelili kri nevernikov.

Spreobrnitev Abu Zarra Ghifarija k Islamu

Ljudje so drug za drugim dosegali vodstvo (hidajat), islamski nauk se je širil zunaj Meke in začel razsvetljevati svet. Ob novici o vzponu in širjenju Islama so politeisti skušali z različnimi metodami ovirati njegovo širjenje. Sčasoma je ta novica dosegla tudi pleme Bani Ghifar. Ko je Abu Zarr Ghifari slišal to novico, je v Meko poslal svojega brata Unaysa in ga prosil, naj razišče situacijo. Unays je odšel v Meko in se udeležil zbora našega Učitelja, Preroka. Vrnil se je z občudovanjem do njega. Ko je njegov brat Hadrat Abu Zarr vprašal: "Kakšno novico si prinesel?", je odgovoril: "Naš gospodar! Wallahi, videl sem zelo vzvišeno osebo, ki vedno zapoveduje dobro in prepoveduje zlo." Ko je Abu Zarr Ghifari vprašal: "Kaj ljudje govorijo o njem?" Unays, ki je bil v svojem času eden od slavnih pesnikov, je odgovoril: "Pravijo, da je pesnik, vedeževalec in čarovnik. Vendar njegove besede niso podobne besedam vedeževalcev ali čarovnikov. Njegove besede sem primerjal z vsemi vrstami pesmi pesnikov. Tudi njim niso podobne. Teh edinstvenih besed ni mogoče primerjati z besedami kogar koli. Wallahi, ta oseba govori resnico. Tisti, ki mu ne verjamejo, so lažnivci in sprevrženci."

Po tej novici se je Abu Zarr Ghifari odločil, da bo odšel v Meko, videl našega Učitelja, Preroka in postal musliman. S palico in nekaj hrane se je navdušeno odpravil v Meko. Ko je prispel v Meko, o svojih namerah ni povedal nikomur; politeisti so bili namreč ostro sovražni do našega Učitelja, Preroka in novih muslimanov ter so povečevali svoje muke. Zlasti so mučili muslimane, ki so bili revni in brez pomočnikov. Abu Zarr v Meki ni poznal nikogar. Bil je tujec. Zato ni nikogar ničesar vprašal. V bližini Ka'be je čakal na priložnost, da bi videl Rasulullaha, in iskal znamenje, da bi izvedel, kje se nahaja.

Proti večeru se je umaknil na vogal ulice. Hadrat Ali je zagledal abu Zarra. Razumel je, da je tujec, zato ga je pripeljal v svojo hišo. Ker ga ni vprašal o njegovem položaju, mu Abu Zarr ni razkril svoje skrivnosti. Zjutraj je ponovno odšel v Ka'bo. Čeprav se je potepal do večera, ni mogel uresničiti svoje želje. Odšel je na prejšnje mesto in se usedel. Hadrat Ali je tisti večer spet šel mimo. Rekel je: "Torej ta ubogi človek še vedno ni izvedel, kje je njegova hiša," in ga spet odpeljal domov. Zjutraj je ponovno odšel k Baitullahu in se umaknil v svoj kotiček. Hadrat Ali ga je ponovno povabil k sebi. Tokrat ga je vprašal, od kod prihaja in zakaj. Hadrat Abu Zarr je rekel: "Če mi dokončno obljubiš, da mi boš dal prave informacije, ti bom povedal." Ko je Hadrat Ali rekel: "Povej mi, ne bom nikomur razkril tvojega položaja." Abu Zarr Ghifari je rekel: "Slišal sem, da se je tu pojavil Prerok. Prišel sem, da bi se pogovoril z njim in dosegel njegovo navzočnost." Naš Učitelj, Hadrat Ali, je rekel: "Našel si resnico in naredil modro stvar. Zdaj grem k tej osebi. Sledi mi in vstopi v hišo, v katero bom vstopil. Če bom razumel, da je na poti oseba, ki ti bo škodovala, se bom pretvarjal, da si popravljam čevlje. Potem boš šel mimo mene, ne da bi me čakal."

Abu Zarr Ghifari je sledil Hadrat Aliju. Nazadnje je bil počaščen, ko je videl blagoslovljeni obraz našega Preroka. Pozdravil ga je z besedami: "Assalamu 'alaikum." Ta pozdrav je bil prvi salam v islamu in Abu Zarr Ghifari je bil prva oseba, ki ga je izrekla. Naš Učitelj, Prerok, je odgovoril na njegov salam in rekel, "Naj bo milost Allaha ta'ala nad tabo.” Ko ga je naš Mojster, Prerok vprašal, "Kdo si ti?” je odgovoril: "Jaz sem iz plemena Ghifar." Naš Prerok je vprašal, "Kako dolgo si tu?” Odgovoril je: "Tu sem že tri dni in tri noči." "Kdo te je hranil?" "Nisem našel nobene hrane ali pijače razen zamzama. Dokler sem pil zamzam, nisem čutil žeje ali lakote." Naš Prerok je rekel, "Zamzam je blagoslovljen. Nasiti lačne." Potem je Abu Zarr Ghifari rekel našemu Učitelju, Preroku: "Povej mi o islamu." Naš Prerok mu je recitiral Kalimo ash-shahada. Ponovil je in bil počaščen z Islamom ter postal eden prvih muslimanov."9

Ko je postal musliman, je Hadrat Abu Zarr Ghifari rekel našemu Preroku: "O Rasulallah! Prisegam pri Janab al-Haqq, ki te je poslal kot pravega Preroka, da bom to odkrito razglasil med politeisti." Odšel je v Ka'bo in z močnim glasom rekel: "O skupnost Kurajš! 'Ash-hadu an la ilaha illallah wa ash-hadu anna Muhammadan 'abduhu wa rasuluh (Pričujem, da ni drugega boga kot Allaha ta'ala. In Muhammad 'alaihis-salam je njegov služabnik in rasul)."" Ko so to slišali, so ga politeisti takoj napadli. Zbili so ga s kamni, palicami in koščki kosti ter ga pustili krvavečega. Hadrat Abbas, ki je videl to situacijo, je rekel: "Pustite tega človeka, saj ga boste ubili! Prihaja iz plemena, ki se nahaja na cesti, po kateri gre vaša trgovska karavana. Kako boste spet šli tja?" Hadrat abu Zarr se je rešil iz rok politeistov. Abu Zarr ni mogel ostati pri miru od veselja, da je bil počaščen, ker je postal musliman. Naslednji dan je ob Ka'bi ponovno zaklical Kalima aš-šahada. Politeisti so ga pretepli. Padel je na tla. Ponovno je prišel Hadrat Abbas in ga rešil iz njihovih rok.

Naš Učitelj, Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam)je naročil Hadrat Abu Zarr Ghifariju, da se vrne v svoj rojstni kraj in širi Islam tam. Po tem ukazu se je vrnil k svojemu plemenu in jim povedal o edinosti Allaha ta'ala in da je Muhammad 'alaihis-salam njegov rasul. Rekel je, da je to, kar jim sporoča, resnično in pravo ter da so maliki, ki so jih častili, lažni, prazni in nesmiselni. Nekateri iz množice, ki ga je poslušala, so začeli ugovarjati. Medtem je poglavar plemena Haffaf utišal kričeče in rekel,

"Wallahi, ta oseba govori resnico. Tisti, ki mu ne verjamejo, so lažnivci in sprevrženci.”
Hadrat Unays Gifari (radiy-Allahu ’anh)

"Počakaj, poslušajmo in poglejmo, kaj ima povedati." Na to je Hadrat Abu Zarr nadaljeval takole:

"Preden sem postal musliman, sem nekega dne odšel k idolu Nuhamu in pred njega postavil nekaj mleka. Videl sem psa, ki se je približal, spil mleko in umazal idola. Zelo dobro sem razumel, da idol nima moči, da bi to preprečil. Kako vam je lahko všeč čaščenje idola, ki ga žali celo pes? Ali ni to norost? To je tisto, kar častiš."

Vsi so stali s sklonjenimi glavami. Eden od njih je rekel: "Kaj torej pravi Prerok, o katerem govorite? Kako ste razumeli, da govori resnico?" Hadrat Abu Zarr je glasno rekel:

"Pravi, da je Allah ta'ala en in da ni drugega boga razen njega. Pravi, da je Allah stvarnik vsega in lastnik vsega. Vabi ljudi, naj verjamejo vanj. Vabi jih k dobroti, dobri morali in medsebojni pomoči. Sporoča hudobijo zakopavanja malih deklic živih in grdoto vseh drugih slabih dejanj, krivic in krutosti, ki jih zagrešite, ter naj se jim izogibate," in obširno razložil islam. Povedal je vse napačne načine svojega plemena. Nato je opisal škodljivost in grdost teh napačnih dejanj. Veliko ljudi med poslušalci, med njimi tudi poglavar Haffaf in njegov brat Unays, je sprejelo Islam.10

Odprto recitiranje Korana al-karim v Ka'bi

Nekega dne so se Ashabi al-kiram zbrali na odmaknjenem kraju in se pogovarjali: "Wallahi, nihče razen Rasulullah ne more prisiliti politeistov Kurajšev poslušati Koran al-karim odkrito. Ali obstaja kdo, ki bo odkrito recitiral Koran al-karim in jih prisilil, da ga bodo poslušali?" Tam je bil tudi Hadrat Abdullah ibn Mas'ud. Rekel je: "Prisilil jih bom, da bodo poslušali!" Nekaj Ashabov je reklo: "O Abdullah! Bojimo se, da ti bodo politeisti škodovali. Želimo človeka, ki ima pleme in ljudi, ki ga bodo po potrebi zaščitili pred politeisti." Vztrajal je: "Dovolite mi, da grem. Janab al-Haqq me bo zaščitil."

Naslednji dan pred poldnevom je prišel v Maqam al-Ibrahim. Tam so se zbrali politeisti. Ibn Mas'ud je stoje izrekel Bismila aš-šarif in začel recitirati Sura ar-Rahman. Politeisti so se med seboj spraševali: "Kaj govori Umm Abdov sin? Gotovo recitira besede, ki jih je prinesel Mohamed," in ga napadli. Udarjali, klofutali in brcali so ga, mu očrnili obraz in oči ter ga naredili neprepoznavnega. Vendar je med pretepanjem še naprej recitiral. Z ranami in modricami na obrazu se je vrnil Ashabom al-kiram. Ashabi al-kiram so bili zaradi tega zelo žalostni in so rekli: "Bali smo se, da boš tako končal. Na koncu se je zgodilo tako, kot smo se bali."

Vendar pa Abdullah ibn Mas'ud ni bil prav nič žalosten. Rekel je: "Še nikoli nisem videl sovražnikov Allaha ta'ala tako šibkih, kot so bili danes." Če hočeš, jih lahko jutri zjutraj pripravim do tega, da ga bodo poslušali prav tako dobro. Ashab al-kiram je rekel: "Ne, to je dovolj zate. Te divje nevernike si prisilil, da so poslušali tisto, kar jim ni bilo všeč.”11

Spreobrnitev Tufajla ibn Amra k Islamu

V letih je naš Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) začel odkrito širiti Islam v Meki, ljudi je dan in noč vabil k religiji Islam. Mekanski politeisti so skušali ovirati ta prizadevanja našega učitelja Rasulullaha. Za tiste, ki so sprejeli in verjeli v to, kar je povedal, so šteli vse vrste laži, obrekovanja in mučenja, primerne za tiste, ki so sprejeli in verjeli v to, kar je povedal. Kadarkoli so videli, da se nekdo pogovarja z našim Mojstrom, Prerokom, so takoj šli k njemu in poskušali z vsemi vrstami trikov in laži, da ga ne bi poslušal in verjel, kar je rekel. Naredili bi vse, da bi ljudem, ki so prišli v Meko, preprečili srečanje z njim.

V času, ko so bili muslimani v stiski in so jih mučili neverniki, je Tufayl ibn Amr Dawsi prišel v Meko. Ko so to videli, so voditelji politeistov šli k njemu in mu rekli: "O Tufajl! Prišel si v naše rojstno mesto. Abdulmuttalibova sirota, ki se je pojavila med nami, ima veliko presenetljivih stanj. Njegove besede so kot čarovnija. Ločujejo sina od očeta, brata od brata, moža od žene! S svojimi idejami povzroča nemir. Sin, ki sliši njegove besede, ne posluša več svojega očeta; postane mu poslušen. Zdaj nihče več ne posluša drug drugega in ljudje postajajo muslimani. Bojimo se, da bo ta ločitvena nesreča, ki je doletela nas, doletela tudi vas in vaše ljudi. Naj vam bo naš nasvet: Nikoli ne govorite z njim! Niti besede mu ne recite, niti ne poslušajte njegovih besed. Ne bodite pozorni na to, kar vam govori! Bodite zelo previdni. Ne ostanite tu predolgo. Takoj odidite od tu!" Tufajl ibn Amr je ostalim povedal naslednje:

"Prisegam, da so to povedali že tolikokrat, da sem se odločil, da ne bom govoril z njim in ne bom poslušal njegovih besed. Pravzaprav sem si v strahu, da bi lahko slišal njegove besede, ko bi vstopil v Ka'bo, v ušesa nabil celo vato. Naslednji dan zjutraj sem šel v Ka'bo. Videl sem Rasula 'alaihis-salama, ki je tam opravljal namaz. Postavil sem se v njegovo bližino. Kot hikmat (skriti božanski vzrok) Janab al-Haqq mi je nekaj tega, kar je recitiral, prišlo do ušes. Kako lepe so bile besede, ki sem jih slišal. Rekel sem si: 'Nisem človek, ki ne more razlikovati med dobrim in zlim. Poleg tega sem pesnik. Zakaj ne bi mogel poslušati, kaj ta oseba govori? Če se mi bodo njegove besede zdele dobre, jih bom sprejel, če ne, jih bom pustil. Nekam sem se skril in tam počakal, dokler Rasulullah ni opravil svojega namaza in se vrnil v svojo hišo.

Potem sem mu sledil. Ko je vstopil v svojo hišo, sem vstopil tudi jaz in rekel: "O Mohamed ('alaihis-salam)! Ko sem prišel v to deželo, so mi tvoji ljudje govorili to in ono. Želeli so, da se držim stran od tebe. Iz strahu sem si zamašil ušesa z bombažem, da ne bi slišal tvojih besed. Toda Allah ta'ala je poskrbel, da sem slišal nekaj tega, kar si recitiral. Zdelo se mi je, da so tako lepe. Zdaj pa mi povej, kaj imaš povedati! Pripravljen sem sprejeti.

Naš Učitelj Rasulullah mi je povedal o islamu in recitiral nekaj verzov iz Korana al-karim. Prisegam, da še nikoli v življenju nisem slišal tako lepih besed, kot so bile te. Takoj sem izrekel kalima aš-šahada in postal musliman.

Takrat sem rekel: "O Rasulallah! Sem vpliven in spoštovan med svojimi ljudmi. Nihče od njih mi ne nasprotuje. Dovoli mi, da grem in jih povabim k Islamu. Prosim, moli, da mi bo Allah ta'ala dal znamenje! Tako mi bo to znamenje olajšalo in pomagalo, ko bom svoje ljudi povabil k islamu! Na to mojo prošnjo je naš učitelj Rasulullah vzkliknil, "O moj Allah! Podeli mu verz, znamenje zanj!

"Naš Prerok se sklicuje," O moj Rabb! Pokaži pravo pot ljudem Daws in jih privedi k religiji islama! Rekel mi je: 'Vrni se k svojemu ljudstvu! Še naprej jih vabite k islamu z nasmejanim obrazom in sladkimi besedami! Bodi nežen do njih!"
Tufayl ibn Amr (radiy-Allahu ’anh)

Nato sem se vrnil v svoj rojstni kraj. Ko sem v temni noči prišel na hrib, s katerega se razprostira vodotok, kjer je živelo moje pleme, se je na mojem čelu pojavila luč, podobna svetilki, in začela sijati. Nato sem molil: "O moj Allah! Prenesi to luč z mojega čela na drugo mesto! Da ne bodo nevedni pripadniki plemena Daws domnevali, da mi je Allah to dal na čelo kot božjo kazen, ker sem se odvrnil od svoje vere. Ta svetloba je takoj prišla na konico biča v moji roki in tam visela kot svetilka. Ko sem se približal domovini svojega plemena in se začel spuščati po pobočju, so si tamkajšnji ljudje med seboj kazali svetlobo, ki je kot svetilka sijala na konici mojega biča. V tem stanju sem se spustil po pobočju in prišel do svoje hiše. Najprej je prišel moj oče in me videl takega. Iz ljubezni do mene me je objel. Moj oče je bil zelo star.

Rekel sem mu: "O moj oče! Če ostaneš v sedanjem stanju, nisem ne jaz od tebe ne ti od mene! Ko je moj oče to slišal, se je začudil in vprašal: "Kaj je razlog, o moj sin? Odgovoril sem mu: "Postal sem musliman, ko sem sprejel Mohamedovo vero 'alaihis-salam'.

Na to je moj oče rekel: "Moj sin, tudi jaz sem sprejel vero, ki si jo sprejel ti. Naj bo tvoja vera tudi moja vera!" in postal musliman z izgovarjanjem kalime aš-šahada. Nato sem ga naučil, kar sem vedel o Islamu. Nato se je umil in se oblekel v čista oblačila. Kasneje je k meni prišla moja žena. Povedal sem ji iste stvari. Tudi ona je sprejela in postala muslimanka. Zjutraj sem se odpravil do plemena Daws. Razložil sem jim islam in jih vse povabil k njemu. Vendar so bili počasni pri sprejemanju. Dolgo so mu nasprotovali. Niso se odpovedali svojim grešnim in slabim dejanjem. Šli so še dlje in se mi posmehovali z mimikri. Zaradi svoje naklonjenosti zaračunavanju obresti in igranju na srečo me niso poslušali. Izogibali so se sledenju islamu. Uporno so se uprli Allahu in njegovemu Preroku.

Čez nekaj časa sem prišel v Meko in se pritožil nad svojimi ljudmi Rasullah; Rekel sem: "O Rasullah! Pleme Daws se je uprlo Allahu ta'ala. Niso sprejeli mojega povabila, da bi sprejeli Islam. Prosim, moli zanje! Naš ljubljeni Prerok, ki je imel veliko sočutje in usmiljenje do vseh, je razprl roke, se obrnil proti Ka'bi in vzkliknil, ‘O moj Rabb! Pokaži pravo pot ljudem iz Dawsa in jih privedi k veri Islama! Rekel mi je: "Vrni se k svojim ljudem! Še naprej jih vabi k islamu z nasmejanim obrazom in sladkimi besedami! Bodi nežen do njih!’ Takoj sem se odpravil v svoj rojstni kraj. Nikoli nisem prenehal vabiti prebivalcev Dawsa k Islamu.”12

Vabilo na festivalih

Vsako leto so ljudje iz različnih mest ob določenih dnevih prihajali v Meko, da bi obiskali Ka'bo al-mu'azzama. Naš Učitelj Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je pozdravil tiste, ki so prišli, in vsaki skupini povedal o Islamu. Obveščal bi jih, da je Allah ta'ala en sam in da je pravi Prerok ter da je odrešitev na tej poti.

Nekega dne je Walid ibn Mugira zbral politeiste in rekel: "O ljudje Kurajš! Spet je prišel čas obiskovanja Ka'be. Mohamedov glas se je razširil po vsem svetu. Arabska plemena prihajajo k njemu; njihova srca ogrejejo njegove sladke besede in sprejmejo njegovo vero. Poiskati moramo preventivni ukrep. Dogovorimo se o eni stvari, da si ne bomo nasprotovali, ko bomo o Njem govorili različne stvari."

Kurajši so rekli: "O oče Abd as-Šamsa! Ti si najbolj daljnoviden med nami. Povedali jim bomo vse, kar se ti zdi primerno."

Ko je Walid odgovoril: "Ne, povej mi, bom poslušal," so rekli: "Recimo, da je vedeževalec." Walid je takoj ugovarjal in rekel: "Ne! Prisegam, da ni vedeževalec. Videli smo že veliko vedeževalcev. Brez pomislekov govorijo resnico in laž. Mohamedovi izreki sploh niso podobni tistim, ki si jih izmišljujejo vedeževalci. Poleg tega od Mohameda do zdaj še nismo slišali nobene laži. Če to rečemo, nihče ne bo verjel."

Tokrat so rekli: "Recimo, da je nor." Walid je ponovno ugovarjal: "Ne! Prisegam, da ni nor ali blazen. Poznamo nore in razumemo znake norosti. On se ne duši, ne trese in nima neutemeljenih strahov. Če to rečemo, nas bodo ovrgli."

Kurajši so rekli: "Recimo, da je pesnik." Walid je ponovno ugovarjal in rekel: "Tudi on ni pesnik! Zelo dobro poznamo vse vrste poezije. To, kar recitira, ni podobno nobeni vrsti poezije."

Tokrat so rekli: "Recimo, da je čarovnik." Walid je rekel: "Ni čarovnik. Videli smo čarovnike in njihovo čarovništvo, poznamo jih. V njegovih besedah ni nobenega znaka čarovništva. Mohamedove besede so zmagovite nad vsem svetom. Prav tako ni neznana oseba. Ljudem ne moremo preprečiti, da bi se z njim pogovarjali, in jim preprečiti, da bi se z njim oddaljili. Prav tako je boljši od drugih v zgovornosti in tekočnosti ter govorjenju z lepoto in pomenom.

Ko Kurajši niso našli druge besede, so rekli: "Ti si najstarejši in najbolj izkušen med nami, strinjali se bomo s tem, kar boš rekel."

Po tem je Walid ibn Mugira nekaj časa razmišljal. Nato je spodbudil ljudi okoli sebe z besedami: "Najbolje je, da ga imenujemo čarovnik, čarodej; to je najbolj razumna izbira. Kajti s svojimi besedami ločuje ljudi od njihovih plemen in sorodnikov. Odtujuje brata od brata in prijatelje med seboj."

Kurajši so se takoj razkropili in ljudem v Meki rekli: "Mohamed je čarovnik!" in to razširili med ljudmi. Ko so plemena začela prihajati na obisk v Ka'bo, ni bilo več nikogar, ki ne bi bil opozorjen, naj ne govori z našim Učiteljem, Prerokom.

"Ne, šel bom še enkrat recitirati. Še nikoli nisem videl politeistov tako šibkih, kot so bili danes. Ta njihova šibkost me veseli. Ne čutim bolečine zaradi mučenj, ki mi jih povzročajo." Abdullah
ibn Mas’ud (radiy-Allahu
’anh)

Zaradi teh dejanj politeistov so se ljudje iz vseh arabskih držav začeli zanimati za islam, v njihovih glavah pa so se pojavili dvomi in vprašanja o malikih.

Allah ta'ala je poslal ajat al-karimas in sporočil, da bo dal neverniku Walidu ibn Mugiru okusiti grenke muke. V 11.-29. ajat al-karimasu v suri al-Muddaththirju namreč izjavlja: "(O Moj Rasul!) Dovolite mi, da se ukvarjam z (kaznijo) osebo (nevernika, kot je Walid ibn Mugira), ki sem ga ustvaril samega (brez bogastva) (naj mu namenim kazen, ki si jo zasluži)! Dal sem mu obilno bogastvo (Tej nehvaležni osebi, ki ni imela ničesar, sem podaril veliko sadovnjakov, vinogradov in dobrin ter poskrbel, da je pozneje dosegla številne blagoslove). Dal sem mu otroke (ki so močni in bdijo, da bi takoj preprečili vsak napad nanj), ki so mu vedno pripravljeni stati ob strani. Vse sem mu olajšal; dal sem mu velike priložnosti. (Vse sem mu olajšal, da bi vse zlahka zagrabil; odprl sem mu pot. ) Dosegel je visok položaj v Meki. Dobil je vzdevek Rayhanat al-Arab. Svojemu ljudstvu se je predstavljal kot zelo ugleden človek.) Potem si (ta pohlepna, nehvaležna oseba) želi, da bi po vseh teh priložnostih še bolj povečali (njegovo premoženje in otroke) (Ne ceni blagoslovov, ki jih je prejel, in ne poskuša biti hvaležen zanje). Ne! Njegove želje ne bodo izpolnjene do konca! (Želja tega zanikovalca, te pohlepne osebe, ne bo izpolnjena; njegovo premoženje in otroci se ne bodo povečali.) Ker je izredno trmast do naših ajatov. Ostrmo ga bom pognal na tisto spolzko skalo v Džahannamu! (Kaznoval ga bom, kot si zasluži, v hudih in bolečih mukah Džahannama) in ga spravil v težave in stisko! (Nekega dne je naš učitelj, Prerok, v Ka'bi glasno recitiral Koran al-karim in ajat al-karimas je globoko vplival na Walida ibn Mugira. Šel je h Kurajšovcem in rekel: "Slišal sem besede, ki jih je recitiral Mohamed. To ne morejo biti besede človeka ali džina. To ni poezija niti besede vedeževalca. Ta oseba tudi ne laže. Slišal sem že veliko zgovornih besed. Te pa niso podobne ničemur, kar sem slišal. Ste ga že kdaj slišali lagati? Kurajši so bili zelo zaskrbljeni in so rekli: "Žal! Izgubili smo tudi tega pametnega, bogatega in vplivnega človeka! Mohamedove besede (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) so vplivale tudi nanj. Takoj so k njemu poslali Abu Jahla. Abu Jahil je prišel in rekel: "Kaj je tisto, zaradi česar si videti tako žalosten in otožen? Ali se je Mohamedova čarovnija dotaknila tudi tebe, ali so njegovo bogastvo in premoženje vplivali nate? Sprejeli smo odločitev. Če si želiš bogastva in posesti, ti bomo dali toliko bogastva in posesti, kolikor jih boš želel. Ne hodite po tej napačni poti. Walid ibn Mugira je rekel: "Jaz sem najbogatejši človek v Kurajšu. Kako mi lahko ponudite kaj takega! Na to je Abu Jahil rekel: "No! Zakaj si potem izrekel te besede hvale o Koranu, ki ga je recitiral?" (Nato je ta zanikovalec, da bi napadel Koran al-karim, ki ga je slišal od Rasulullaha), v mislih si je zamislil nekatere stvari (načrtoval) in nato izrekel (razglasil svoje razmišljanje) vrednostno sodbo ( merilo). Uničilo ga bo, kako je določil (nekaj nedoslednega, neskladnega; postavil je nemogočo vrednost, ki izpodbija tisto, kar je prej rekel. Ta človek je čutil potrebo, da spremeni svojo besedo. Pomislil je, kako naj jim razložim svoje besede.) Spet ga uniči, kako je postavil (grozno) vrednostno sodbo! Potem je pogledal (se je osredotočil na zadevo, o njej globoko razmišljal; ponovno je razmišljal o zadevi, da bi jo obvladal). Nato se je namrgodil in se zgražal. Nato je obrnil hrbet resnici in se obnašal arogantno. Rekel je: "To je le čarovništvo, ki ga je podedoval od ljudi. (se prenaša z ene osebe na drugo). To ni nič drugega kot beseda navadnega smrtnika!" (Vendar je ta oseba pred tem med svojimi ljudmi priznala, da je Koran al-karim čudovita beseda in da ni podoben besedam ljudi in džinov. Nato je ta zanikovalec spremenil svoje besede, da bi ugajal svojim ljudem, in očrnil Koran al-karim, česar si ta nikoli ni zaslužil. S tem si je zaslužil božjo kazen. Allah ta'ala je rekel) Postavil ga bom v Jahannam (v Saqar, v močen ogenj). Ali veš, kaj je Saqar? (Kako bi vedeli, kaj je močan ogenj? Ali poznate njegove značilnosti?) Ne izpusti niti ne zapusti! (To pomeni, da človeka ne ubije niti ne pusti živeti! Ne izpusti tistih, ki vstopijo vanj, niti ne preneha mučiti.) Odlepi (zažge in počrni) vse človeške kože in razstavi kosti."

Poslušanje Korana al-karim s strani politeistov

"Divji, trdosrčni nevedneži vam ne verjamejo. Večinoma so to munafiki."
Tawba: 98

Ugledneži politeistov so z različnimi triki in krutostjo preprečevali ljudem, da bi sprejeli islam. Prepovedali so ljudem v Meki, da bi poslušali ajat al-karimas, ki ga je recitiral Mohamed 'alaihis-salam. Vendar so sami ponoči na skrivaj prihajali k hiši našega ljubljenega Preroka Mohameda 'alaihis-salama, se skrivali v kotu in poslušali. Ko je nastopilo jutro in se je nebo razsvetlilo, so ugledni politeisti videli, da so ponoči prišli poslušat Koran al-karim, ne da bi vedeli drug za drugega, ter drug drugemu očitali in rekli: "Ne delajmo tega več." Vendar bi naslednjo noč spet šli, ne da bi drug drugega obvestili, se skrili v kot in poslušali. Zjutraj sta se videla in bila presenečena. Ločila bi se in si prisegla, da tega ne bosta nikoli več storila, vendar svojih besed nista mogla držati. Ker pa so sledili svojemu nafsu', se obnašali superiorno, se bali, da jih bodo drugi politeisti obsodili, in s številnimi drugimi praznimi mislimi niso postali verniki. To so preprečili tudi drugim. Poleg tega so na ulicah kričali: "Mohamed je čarovnik."

Nekega popoldneva so se politeisti zbrali okoli Ka'be in rekli: "Povabimo Mohameda in se pogovorimo o tej zadevi! Da nas na koncu ljudje ne bodo obsojali in nam bodo oprostili." Poslali so sporočilo našemu Učitelju Rasulullahu (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Na to povabilo je naš Učitelj, Prerok, prišel v Ka'bo in sedel nasproti politeistov.

Politeisti so rekli: "O Mohamed! Povabili smo te sem, da bi se z vami dogovorili. Prisegamo, da med Arabci še nikoli ni bilo osebe, ki bi svojemu ljudstvu povzročala takšne težave kot ti! Obsodil si našo vero! Žalil si naše bogove! Nisi cenil našega načina razmišljanja! Razdelil si našo enotnost in nas obrnil drug proti drugemu! Nič slabega nisi naredil za nas! Če želiš obogateti s temi svojimi dejanji in besedami, naj zberemo več dobrin, kot si jih želiš. Če si želiš pridobiti slavo in čast, naj te sprejmemo za svojega Preroka. Če želiš biti vladar, te razglasimo za vladarja in se zberejo okoli vas. Če je nekaj, kar je pod tvojim vplivom, nam dovoli, da te tega rešimo. Če gre za bolezen, ki so jo povzročili džini, bomo porabili vse svoje bogastvo, da bi jo ozdravili!"

Ko jih je Mojster svetov potrpežljivo poslušal, jim je dal ta odličen odgovor: "O skupnosti Kurajšev! Nimam nobene od stvari, ki ste jih rekli. S stvarmi, ki sem vam jih prinesel, nisem prišel, da bi prosil za vaše dobrine, da bi si med vami pridobil slavo in čast ali da bi postal vaš vladar. Vendar pa me je Allah ta'ala poslal k vam kot Preroka in mi spustil Knjigo. Ukazal mi je, da sem glasnik (z Raj) za vas (ki sprejmete) in svarilec (z Jahannam za tiste, ki ne sprejmete). Ta ukaz svojega Rabba sem vam posredoval in vam dal nasvet. Če sprejmete, kar sem vam prinesel, bo to vaš delež in preskrba na tem svetu in v ahiratu. Če tega ne sprejmete, ampak zavrnete, je moja dolžnost, da prenašam vse težave, da bi izpolnil Janab al-Haqqov ukaz, dokler Allah ta'ala ne razsodi med mano in vami."

Abu Jahl, Umayya ibn Khalaf in drugi politeisti so rekli: "O Mohamed! Ti veš, da ni nikogar, ki bi bil v težjih življenjskih razmerah od nas. Ker si Prerok, prosi svojega Rabba, naj odstrani tiste gore, ki nas vznemirjajo in nam otežujejo preživetje! Naj razširi našo deželo in poskrbi, da bodo po njej tekle reke kot v Damasku in Iraku! Poleg tega naj oživi nekatere naše prednike, zlasti Kusajija ibn Kilaba. Kusajj ibn Kilab je bil resnicoljuben in velik človek. Vprašajmo ga, ali so vaše besede resnične ali lažne! Če te bo sprejel in če boš izpolnil naše zahteve, te bomo sprejeli. Na ta način bomo spoznali tudi vaš položaj v očeh vašega raba. Če teh stvari ne boš storil za nas, dobi nekaj zase od svojega Rabba. Prosite ga, naj pošlje angela, ki bo potrdil tvoje besede in nas pregnal od tebe! Prav tako naj ti tvoj Rabb podari vrtove, dvorce in zaklade, da se boš izognil gospodarskim težavam! Saj hodiš po trgih in delaš za svoje preživetje tako kot mi!"

Naš Mojster Fakhr al-alam jim je rekel, "S tem nisem bil poslan k tebi. Iz Janab al-Haqqa sem vam prinesel le tisto, s čimer me je poslal Allah ta'ala. To sem vam posredoval. Nisem človek, ki bi prosil svojega Rabba (za bogastvo). Allah ta'ala me je poslal kot glasnika z Raj za tiste med vami, ki bodo sprejeli, kar sem prinesel in opozorilom (z Jahannam za tiste od vas, ki ne sprejemajo)."

Tokrat so politeisti rekli: "Ker vaš Rabb lahko stori vse, kar želi, ga prosi, da raztrga nebo in ga spusti na nas! Če tega ne boš storil, ti ne bomo verjeli!" Naš Učitelj, Prerok, je rekel, "To dejanje pripada Allahu ta'ala. Če želi to storiti, bo to zagotovo storil!" Po tem so politeisti nadaljevali in rekli: "O Mohamed! Ali ni tvoj Rabb vedel, da bomo sedeli s teboj, kaj te bomo vprašali in kaj bomo zahtevali od tebe, da te ni vnaprej obvestil in poučil? Zakaj ni povedal, kaj nam bo storil, če ne bomo sprejeli tega, kar si nam sporočil? Dokler ne pripeljete angelov kot prič vaših besed, ti ne bomo verjeli. Nimamo več nobene odgovornosti do tebe. Prisegamo, da te ne bomo pustili pri miru. Ali bomo uničili tebe ali pa boš ti uničil nas!" Naš ljubljeni Prerok, ki je videl, da se od njega oddaljujejo, namesto da bi se mu približali, je zapustil kraj.13

Ko so mekanski politeisti zavrnili Sultana vesolja, je Allah ta'ala poslal wahy z Gabrijelom 'alaihis-salam in jim odgovoril z ajat al-karimas. Oznanil je hude muke, ki jih bodo doživeli. Od 4. ajeta al-karima iz sure al-An'am do 11. ajeta al-karima: "Ni nobenega izročila med izročili njihovega Rabba (izročila med izročili, dokaza med dokazi ali čudeža med čudeži Korana al-karim), od katerega se ne bi obrnili. Ko je resnica (Koran al-karim) prišla k njim, so jo zanikali. Kmalu pa jih bo doletela novica (kazen) o tem, čemur so se posmehovali in iz česar so se norčevali. Ali niso (prebivalci Meke) videli, da smo pred njimi izničili številne generacije? Ali tega niso poznali? Dali smo jim vse možnosti, ki jih nismo dali tebi. Z neba smo nanje poslali obilen dež. Naredili smo, da so reke tekle pod (njihovimi sadovnjaki, vrtovi in dvorci). Nato smo jih uničili zaradi njihovih grehov (in ker niso bili hvaležni za te blagoslove). Namesto njih smo ustvarili druge generacije. Če bi jim poslali knjigo, napisano na papirju, in bi jo držali v rokah, bi ti neverniki zaradi svoje trme spet rekli: "To ni nič drugega kot očitna magija. Poleg tega so rekli: "Če bi nam bil poslan vsaj angel (ki bi ga prav tako lahko videli) (in bi nam rekel, da je Mohamed 'alaihis-salam Prerok). Če bi nam poslal angela (in ne bi postali verniki), bi bila zadeva zagotovo končana (izrečena bi bila sodba o uničenju vseh). Tedaj jim ne bi bil odobren odlog niti za hip, niti jim ne bi bil namenjen drugi pogled. Če bi ga (Preroka) naredili za angela, bi ga zagotovo spet pokazali v človeški (podobi) in jih pahnili v isti dvom. Dejansko so se tudi Preroki pred vami posmehovali in norčevali; kot kazen za njihovo posmehovanje sta jih v celoti zajeli nesreča in muka. Reci: "Potuj po zemlji in poglej. Kakšen je bil konec tistih, ki so zanikali Preroke?"

"Na sodni dan jih bomo obudili z obrazom navzdol in kot slepe, neme in gluhe! Njihov cilj je pekel, katerega plamen povečujemo, kadarkoli se umiri!"
Isra: 97

V Sura al-Furqan je navedeno od 7. ajat al-karima do 10.: "Neverniki so rekli: "Kakšen Prerok je to? Jé in pije ter hodi po ulicah kot mi. Če bi bil Prerok, bi k njemu prišel angel. Imel bi pomočnike, ki bi nam prav tako prinašali sporočila in nas strašili z Jahannamom. Ali pa bi mu njegov Rabb poslal zaklade ali pa bi imel sadovnjake in kmetije ter jedel, kar bi hotel. Ti kruti ljudje so si med seboj govorili: "Če mu sledite, potem sledite začaranemu človeku." (O moj Habib!) Pomislite, kako slabe trditve imajo o vas; skrenili so s prave poti in padli v herezijo. Ne morejo več priti iz herezije in najti poti na pravo pot. Kako vzvišen je Allah ta'ala, če hoče, ti lahko da boljše od tega (na svetu), sadovnjake in vrtove, pod katerimi tečejo reke, in ti naredi palače!"

Prav tako je bilo navedeno v 21. ajetu al-karima: "Tisti, ki ne pričakujejo, da nas srečajo, so rekli:" Če bi le angeli bili poslani za nas (da nas obvestijo, da Mohamed govori resnico) ali smo videli našega Rabba. Dejansko imajo o sebi zelo visoko mnenje in so z veliko pokvarjenostjo prestopili mejo ..."

V 9. ajetu al-karima sura Saba' je bilo tudi rečeno: "Če bi hoteli, bi dosegli, da bi jih zemlja pogoltnila (kot Croesusa, ker so videli naše očitne ajate in jih zanikali) ali pa bi na njih z neba spustili kose (kot smo to storili ljudstvu Ayka)."

V 97. ajetu al-karima v sura al-Isra je navedeno: "...Na sodni dan jih bomo obudili z obrazom navzdol in kot slepe, neme in gluhe! Njihov cilj je Jahannam, katerega plamen povečujemo, kadarkoli usahne!"

Politeisti so močno povečali svojo sovražnost, potem ko je bil razkrit ajat al-karimas o njih. Zlasti Ubayy ibn Khalaf in njegov brat Umayya sta našega Preroka Rasulullaha zelo žalostila. Nesrečni Ubayy je prišel v vzvišeno prisotnost našega Preroka s hrustančno kostjo. Nato je rekel: "O Mohamed! Tvoj Allah bo to kost po tem, ko bo razpadla, obudil, ali je tako? Torej misliš, da bo tvoj Rabb oživil to kost, potem ko bo razpadla!" in zdrobil kost. Nato je izpihal njen prah proti našemu ljubljenemu Preroku. In nadaljeval: "O Mohamed! Kdo bo lahko to obudil, ko je tako razpadla?" Naš Učitelj, Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je rekel, "Da. Allah ta'ala vas bo ubil in tudi to... Potem vas bo obudil in vas dal v Jahannam." Po tem dogodku je Janab al-Haqq razkril ta ajat al-karima:"Ali ni ta oseba (nevernik) videla, da smo jo ustvarili iz kapljice sperme; ali ni z gotovostjo vedela? In vendar je postal očitno nasprotujoč. Pozabil je na svoje stvarjenje in nam dal zgled z besedami: "Kdo bo obudil to kost, ko bo propadla in razpadla?" (O moj Rasul!) Reci: "Tisti ("Allah ta'ala"), ki jih je ustvaril prvič (ko še niso obstajali), jih bo obudil in on je tisti, ki pravilno pozna vsako ustvarjeno bitje. On (Allah ta'ala) je tisti, ki vam je dal ogenj iz zelenega drevesa. Sedaj si z njega prižgite ogenj. Ali tisti, ki je ustvaril nebo in zemljo, ni zmožen ustvariti podobnih? Zagotovo je sposoben. On je Stvarnik vseh stvari; On je vseveden ...”14

Khalid ibn Sa'idova spreobrnitev v Islam

V prvih dneh povabila k islamu je imel Khalid ibn Sa'id sanje. V sanjah je stal na robu Jahannama, njegov oče pa ga je skušal potisniti vanj. Videl je, da ga je v tistem trenutku naš Prerok prijel za pas in ga rešil pred padcem v Jahannam. Prebudil se je z jokom in rekel: "Wallahi, te sanje so resnične." Ko je šel ven, je naletel na Hadrat Abu Bakra in mu povedal o svojih sanjah. Hadrat Abu Bakr mu je rekel: "Tvoje sanje so resnične; ta oseba je Prerok Allaha ta'ala. Zdaj pojdi in se mu podredi! Sledil mu boš, sprejel vero, ki jo je prinesel, in ostal z njim. On te bo zaščitil pred padcem v Jahannam, kot si videl v svojih sanjah. Tvoj oče pa bo ostal v Jahannamu!"

Hadrat Khalid ibn Sa'id je bil pod vplivom sanj. Ne da bi izgubljal čas, je takoj odšel na kraj, imenovan Ajyad, v Mohamedovo 'alaihis-salam prisotnost in vprašal: "O Mohamed! Na kaj pozivaš ljudi?"

Naš Učitelj, Prerok je rekel: "Pozivam ljudi, da verjamejo v enega Allaha, ki nima partnerja ali primerjave in da je Muhammad ('alaihissalam) njegov rojeni suženj in Prerok, da prenehajo častiti nekaj kosov kamna, ki ne sliši ali vidi, ne škodi ali koristi in ne vem, kdo jih časti ali ne."

Po tem je Khalid ibn Sa'id takoj postal musliman, rekoč: "Tudi jaz pričam, da ni boga, ki bi ga bilo treba častiti, razen Allaha ta'ala, in spet pričam, da si ti Prerok Allaha ta'ala!" Ker je postal musliman, je bil naš Prerok zelo srečen. Za njim je bila počaščena tudi njegova žena Umajja, ki je postala muslimanka.

Hadrat Khalid ibn Sa'id je želel, da bi tudi njegovi bratje postali muslimani, in si je za to prizadeval. Med njimi je tudi Umar ibn Sa'id postal musliman. Ko je njegov oče, Abu Uhayha, ki je bil goreč sovražnik Islama, izvedel, da sta Khalid in 'Umar postala muslimana in da na odmaknjenem kraju v Meki opravljata namaz, je poslal svoje nemuslimanske otroke, da bi ju pripeljali k njemu. Nato jim je rekel, naj opustijo svojo novo vero. Začel jih je bičati in pretepati.

Nato je rekel Khalidu ibn Sa'idu: "Ali si postal podrejen Mohamedu? Čeprav vidiš, da deluje proti svojemu ljudstvu, žali naše malike in prednike s tem, kar je prinesel."

Hadrat Khalid ibn Sa'id je rekel: "Prisegam pri Allahu, da Mohamed 'alaihissalam govori resnico. Postal sem mu podrejen. Umrl bom, vendar ne bom zapustil svoje vere," njegov oče se je še bolj razjezil.

Udaril ga je s palico, dokler se ni zlomila, in rekel: "O, moj slab sin! Pojdi, kamor hočeš. Prisegam, da ti ne bom dal nobenega kruha!"

Hadrat Khalid je rekel: "Če mi boš odvzel denar, mi bo Allah ta'ala zagotovo zagotovil hrano."

Njegov oče je drugim otrokom zagrozil: "Če bo kdo od vas govoril z njim, vam bom storil to, česar nisem storil njemu." Hadrat Khalida je dal zapreti v klet hiše in ga tri dni pustil lačnega in žejnega v vročini Meke.

"O moj Allah! Odpusti jim grehe! Saj ne vedo, kaj počnejo."
Hadis aš-šarif

Hadrat Khalid ibn Sa'id je našel priložnost in pobegnil od svojega očeta. Njegov oče je zbolel za hudo boleznijo. Iz sovraštva do islama je abu Uhayha, ki je ležal bolan v postelji, govoril: "Če ozdravim te bolezni in se pozdravim, bodo vsi v Meki častili naše malike. Nihče ne bo mogel častiti nikogar drugega kot njih." Da bi končal očetovo sovraštvo do Islama in mu preprečil, da bi škodoval svojim muslimanskim bratom, je Hadrat Khalid dvignil roke in vzkliknil: "O moj Allah, ki si ustvaril svetove! Ne ozdravi mojega očeta te bolezni." Janab al-Haqq je sprejel njegovo prošnjo; Abu Uhayha ni ozdravel in je umrl.

Mus'ab ibn Umayrova spreobrnitev v Islam

Mus'ab ibn Umayr (radiy-Allahu 'anh) je bil član plemenite in bogate družine Kurajšev. Ko je slišal blagoslovljene besede našega Preroka, je v njegovem srcu vzklila velika ljubezen. Želel ga je videti. Nazadnje je odšel v Dar al-Arqam in postal musliman. Ko je to slišal, sta mu mati in oče odvzela vse in ga začela mučiti. Da bi ga prisilila k opustitvi vere, sta ga zaprla v klet svoje hiše in ga več dni pustila lačnega in žejnega. Pod žgočim arabskim soncem sta ga hudo in neznosno mučila. Vendar je Hadrat Mus'ab ibn Umayr prenašal te hude in neusmiljene muke in ni opustil islama.

Preden je postal musliman, je Hadrat Mus'ab zaradi bogastva svoje družine odraščal v blaginji in obilju. Vsi so mu zavidali. Ko je postal musliman, mu je družina odvzela vse in ga mučila. Nekega dne je Mus'ab ibn Umayr, ki je zaradi svoje vere prenašal vse težave, odšel k našemu učitelju Rasulullahu. Hadrat Ali je njegov prihod opisal takole: "Sedeli smo z Rasulullahom. V tistem trenutku je prišel Mus'ab ibn Umayr. Bil je oblečen v preluknjana oblačila in v žalostnem stanju. Ko je Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) videl njegovo stanje, so se njegove blagoslovljene oči napolnile s solzami. Kljub mučenju in revščini, ki ju je Mus'ab trpel, ni opustil svoje vere. Po tem je Rasulullah rekel, "Poglej to osebo, katere srce je razsvetlil Allah ta'ala. Videl sem, da ga njegovi starši hranijo z najboljšo hrano in pijačo. Ljubezen do Allaha ta'ala in njegovega Rasula ga je spremenila v takšnega, kot ga vidiš.

"O Moji ashabi! Zdaj se razpršite po zemlji. Kmalu vas bo Allah ta'ala spet združil!"
Hadis
aš-šarif

Omenite Resnico z vnemo!
Dobili boste veliko naklonjenost,
Odprla se vam bodo vsa vrata,
Jamalullah se bo pojavil za vas.
Shams Tabrizi to ve,
Svet ne bo trajal, propadel bo,
Vse stvarstvo bo izginilo,
Samo Allah bo živel večno.
Salatullah salamullah,
Alaika, o Rasulallah.