NJEGOV BI'THAT IN POVABILO

Prvo poslanstvo

Ko je bil naš Prerok star štirideset let, v drugem mesecu Ramadana, se je umaknil v jamo na gori Hira in se potopil v tafakkur. Sedemnajstega meseca Ramadana, v noči na ponedeljek, po polnoči, je zaslišal glas, ki je klical njegovo ime. Ko je dvignil glavo in se ozrl naokoli, je znova zaslišal isti glas in videl, da je nenadoma povsod svetloba. Tedaj je 3‘alaihis-salam prišel pred njega in rekel, “Beri!” Naš Učitelj, Prerok je odgovoril, "Nisem pismen!" Nato je angel prijel in stisnil našega Preroka, dokler ni postal šibek in rekel, “Beri!” Ponovno, naš Prerok je odgovoril, "Nisem pismen!" Angel ga je znova stisnil in rekel, “Beri!” Ko je naš Prerok rekel, "Nisem pismen!” ga je angel stisnil še tretjič. Nato je izpustil našega Preroka in prinesel prvih pet ajats (verzov) Sura al-'Alaq, v maal, "(O Mohamed 'alaihis-salam!) Berite z imenom svojega Rabba Allaha, ki je ustvaril vse! On je ustvaril človeka iz strjene krvi ('alaq, strdek)! Preberi: Allah je najbolj radodaren! On uči s peresom, uči človeka, česar ni vedel.4 In Mohamed "alaihis-salam je recitiral z njim. Tako se je razodel prvi wahy in tako je vzšlo sonce islama, ki razsvetljuje celotno vesolje.5

"O Mohamed, zavit v svoj plašč! Vstani in prestraši (nevernike z muko Allaha ta'ala)! In poveličuj slavo svojega Rabba!"
Muddaththir: 1-3

Z veliko treme in vznemirjenja, je naš Mojster Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) prišel iz jame na gori Hira in se začel spuščati. Ko je prišel na sredino gore, je zaslišal glas. Gabrijel 'alaihis-salam je rekel: "O Mohamed! Ti si Rasul Allaha ta'ala, jaz pa sem Gabrijel." In udaril je s peto ob tla. Iz mesta, kamor je udaril, je pritekla voda in začel je opravljati abdast (obredno umivanje). Naš Učitelj, Prerok, ga je pozorno opazoval. Ko je Gabrijel 'alaihis-salam končal abdast, je rekel našemu Učitelju, Preroku, naj opravi abdast, kot je videl. Ko je naš ljubljeni Prerok končal abdast, je Gabrijel 'alaihis-salam postal imam6, in sta opravila namaz (molitev) dveh rakatov. Po tem je Gabrijel 'alaihis-salam rekel, "O Mohamed! Tvoj Rabb ti je poslal svoj salam (pozdrave)!” Nato je nadaljeval, "Rekel je:" Ti si moj poslanec za džine in ljudi. Zato jih povabi na tawhid (verovanje v edinost Allaha ta'ala)."" Nato se je povzpel na nebo. Tako je naš ljubljeni Prerok videl Gabrijela 'alaihis-salam in se z njim pogovarjal.

Pozdrav skal in dreves

Naš Učitelj, Prerok je slišal vsak kamen in drevo, ki je šel mimo in rekel, “Assalamu ‘alaika, O Rasulallah,” dokler ni prišel v svoj blaženi dom. Ko je vstopil v svojo hišo, je rekel, "Pokrij me! Pokrij me!" in počival, dokler se njegov strah ni umiril. Nato je naši materi Hadrat Khadiji povedal, kaj je videl in rekel, “Gabrijel (‘alaihissalam) je izginil iz mojih oči. A veličastnost, intenzivnost in strah pred njim me niso zapustili. Strah me je bilo, da me bodo ljudje označili za norega in črnogledega." Hadrat Khadija, ki je čakala na te dni, je bila pripravljena na to: "Naj te varuje Allah ta'ala. Haqq ta'ala ti podeljuje blagoslove in za tebe želi samo blagoslove. Zaradi Allaha ta'alaja verjamem, da boš Prerok tega ummata. Ker imaš rad goste. Govoriš resnico in si vreden zaupanja. Pomagaš šibkim in pomoči potrebnim ter ščitiš sirote. Si dobrosrčen. V imetniku teh lastnosti ne bi smelo biti strahu."7

Nato sta se obrnila na Waraqa ibn Nawfala, da bi se pozanimali o tej situaciji. Ko je poslušal, kaj je imel naš Učitelj Rasullah povedati, je Waraqa rekel: "Dobra novica, o Mohamed ('alaihis-salam)! Prisegam pri Allahu ta'ala, da si zadnji Prerok, o katerem je poročal Hadrat Isa. Angel, ki se ti je prikazal, je Gabrijel 'alaihis-salam, ki je prišel k Mojzesu 'alaihis-salam pred teboj. Ah! Želim si, da bi bil zdaj mlad in dosegel čas, ko vas bodo izgnali iz Meke, da bi vam lahko priskočil na pomoč. Zelo kmalu vam bodo ukazali, da sporočite vero in oznanite džihad (sveto vojno)," in poljubil blagoslovljeno roko našega Učitelja, Preroka. Kmalu zatem je umrl.8

Odredba za komunikacijo

Tako je prišel prvi znak, ki razglaša preroštvo našega ljubljenega Preroka. Nato je prenehal in ni prišel tri leta. Medtem je prišel angel z imenom Israfil ('alaihis-salam) in ga naučil nekaj stvari. Te stvari niso bile wahy. V tem času je naš Učitelj Rasulullah tu in tam trpel. Ko je bil naš Učitelj žalosten, se je pojavil Gabrijel 'alaihis-salam in rekel: "O Habibullah! Ti si Prerok Allaha ta'ala," in ublažil njegovo žalost. Naš Učitelj, Prerok, je rekel, "To je bilo v času, ko se je wahy ustavil. Ko sem hodil po gori Hira, sem nenadoma zaslišal zvok na nebu. Pogledal sem navzgor in zagledal Gabrijela ('alaihis-salam). Sedel je na prestolu med zemljo in nebom. Zagrabil me je strah. Odšel sem domov. Rekel sem: "Pokrij me s čim." Haqq ta'ala je poslal prve ajats (verze) Sura al-Muddaththir: "O ti ('Mohamed 'alaihis-salam), zavit v svoj plašč! Vstani in prestraši (nevernike z muko Allaha ta'ala). In poveličuj slavo svojega Rabba! In ohrani svoja oblačila čista!"9Po tem se wahy ni več ustavil."

Naš Učitelj Fakhr al-kainat ('alaihi afdalus-salawat) je začel vabiti ljudi k Islamu ter jim sporočati ukaze in prepovedi Allaha ta'ala. Gabrijel 'alaihis-salam je med prinašanjem wahy včasih prevzel človeško podobo in prišel kot Dihya al-Kalbi iz Ashab al-kiram. Včasih je navdihnil srce našega Učitelja, Preroka. Takrat ga naš Učitelj Rasulullah ni videl. Včasih je prihajal v sanjah, včasih pa z grozljivim zvokom. Slednje je bila za našega Mojstra, Preroka, najtežja in najtežja oblika wahyja. V teh primerih se je Rasulullahovo čelo znojilo tudi v najhladnejših dneh. Če je bil na kameli, se je ta od teže wahyja pogreznila v tla. Tudi Sahabi, ki so bili v njegovi bližini, so čutili težo wahyja. Gabrijel 'alaihis-salam je prišel v svoji prvotni obliki večkrat.

Allah ta'ala je našemu Učitelju, Preroku, razkril wahy tudi brez angela ali zavese, to je brez kakršnih koli sredstev. To stanje se je zgodilo v noči Mi'raj.

Naš Mojster Mohamed Mustafa (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), ki je svojo preroško dolžnost začel s prvim wahyjem, je Islam posredoval še triindvajset let. Od tega je trinajst let preživel v Meki, deset let pa v Medini. Koran al-karim je bil razodet in dokončan v 22 letih, 2 mesecih in 22 dneh.

Mohamed 'alaihis-salam je bil nepismen, kar pomeni, da ni bral knjig, ni se učil pisanja in ni prejemal lekcij od nikogar. Rodil se je in odraščal v Meki ter bil vzgojen med določenimi ljudmi. Kljub temu je obveščal o dogodkih in informacijah, ki jih najdemo v Tevratu, Bibliji ter knjigah, napisanih v grškem in rimskem obdobju. Da bi obvestil o Islamu, je ob koncu šestega in na začetku sedmega leta Hidžre poslal pisma rimskim, iranskim in abesinskim vladarjem ter drugim arabskim sultanom.

K njemu je prišlo več kot šestdeset tujih veleposlanikov. O tej situaciji je bilo zapisano v Koranu al-karim, v maal, "Preden se je pojavil Koran al-karim, nisi prebral nobene knjige. Nisi pisal. Če bi bil pismen, bi lahko rekli, da si se ga naučil od drugih."10

V hadis aš-šarif je bilo rečeno: "Jaz sem Mohamed, ummi Prerok ... Za mano ne bo nobenega Preroka.”11 Tudi v Koranu al-karim je v maal zapisano: "Prav tako ne govori (Mohamed 'alaihis-salam) iz lastnega nagnjenja. Njegove besede niso nič drugega kot wahy, ki mu je posredovan."12

“Prav tako ("Mohamed, alaihis-salam") ne govori iz lastnega nagnjenja. Njegove besede niso nič drugega kot poslanstvo, ki mu je posredovano."
Najm: 3-4

Prvi muslimani (Sabiqun al-Islam)

Ko je prvo poslanstvo prišlo do našega Učitelja, Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je bila naša mati Hadrat Khadija prva oseba, ki je verjela.13 Brez oklevanja je sprejela Islam in bila počaščena, da je prva muslimanka. Naš Učitelj, Prerok, je našo mater Hadrat Khadijo naučil izvajati abdast (obredno umivanje), kot ga je naučil Gabrijel 'alaihis-salam. Nato je naš Učitelj, Prerok, postal imam in opravila sta namaz (obredno molitev) dveh rakatov. Naša mati Hadrat Khadija je popolnoma ubogala vsako besedo, vsak ukaz našega ljubljenega Preroka. Tako je dosegla zelo visoke stopnje pred Allahu ta'ala. Kadarkoli je bil naš Učitelj Rasulullah žalosten, mučen zaradi posmeha zanikovalcev, ga je tolažila in blažila njegovo žalost. Rekla je: "O Rasulullah! Ne bodi žalosten, ne skrbi. Na koncu bo naša vera pridobila na moči, politeisti pa bodo uničeni. Tvoj narod te bo ubogal ..." Zaradi njene podpore je nekega dne prišel Hadrat Gabrijel in rekel:"O Rasulullah! Prenesi Allahov salam Khadiji." Naš Učitelj, Prerok, je rekel: "O Khadija! Gabrijel ('alaihis-salam) ti prenaša salam Allaha ta'ala.”14

Naš Učitelj, Prerok je nekoč dejal: "Allah ta'ala mi je ukazal, da dam Khadiji veselo novico o hiši iz biserov v Džennatu (raju), kjer ni bolezni, žalosti ali glavobola. "

Po Khadiji je bil naslednja oseba, ki je med odraslimi postala musliman, Hadrat Abu Bakr, eden od tesnih prijateljev našega Učitelja Rasulullaha. Hadrat Abu Bakr je imel pred dvajsetimi leti sanje: Polna luna se je spustila z neba in prišla v Ka'bo al-mu'azzama; razbila se je na koščke, vsak od koščkov je padel na hišo v Meki; nato so se ti koščki združili in dvignili na nebo.

Kosi, ki so padli v hišo Abu Bakra, se niso dvignili v nebo. Hadrat Abu Bakr, ki je videl ta dogodek, je takoj zaprl vrata hiše, kot da bi preprečil, da bi ta kos lune odšel.

Abu Bakr se je vznemirjen zbudil iz sanj, in ko je nastopilo jutro, je takoj stekel k enemu od judovskih učenjakov in mu povedal o svojih sanjah. Ta učenjak je rekel: "To so ene od zapletenih sanj, zato jih ni mogoče razložiti." Toda te sanje so ostale v Abu Bakrovem spominu in odgovor judovskega učenjaka ga ni zadovoljil. Nekoč, ko je odhajal na trgovsko pot, je šel mimo dežele duhovnika Bahira. Ko je Bahira prosil za razlago svojih sanj, ga je Bahira vprašal: "Od kod si?" Ko je Hadrat Abu Bakr odgovoril: "Jaz sem iz Kurajšev," je Bahira rekel: "Tam se bo pojavil Prerok in njegova svetloba vodstva bo dosegla vse v Meki. Ti boš njegov wazir, dokler bo živ, in njegov kalifa po njegovi smrti. Hadrat Abu Bakr je bil presenečen nad tem odgovorom. Nikomur ni povedal svojih sanj in njihovih razlag, dokler naš učitelj, Prerok, ni razglasil svojega preroštva. Ko je naš ljubljeni Prerok Mohamed 'alaihis-salam napovedal svoje preroštvo, je Hadrat Abu Bakr takoj stekel k našemu učitelju, Preroku, in vprašal: "Preroki imajo dokaze za svoja preroštva. Kakšen je tvoj dokaz?" Naš učitelj, Prerok, je odgovoril:"Dokaz mojega preroštva so sanje, ki ste jih prosili za razlago judovskega učenjaka. Ta učenjak je rekel: 'To so ene od zapletenih sanj, ki se jih ne da razložiti.' Tedaj jo je duhovnik Bahira pravilno razložil." Obrnil se je na Hadrat Abu Bakra in rekel: "O Aba Bakr! Vabim te k Allahu in njegovemu Rasulu."

Po tem je Hadrat Abu Bakr postal musliman z besedami: "Pričujem, da si rasul Allahu ta'ala, da je tvoje preroštvo resnično in da je to svetloba, ki razsvetljuje svet."

Po drugi pripovedi je Hadrat Abu Bakr odšel v Jemen zaradi trgovine, preden se je preroštvo razodelo našemu Učitelju, Preroku. Na svoji poti je srečal starca iz jemenskega plemena Azd, ki je prebral veliko knjig. Ko je ta starec pogledal Hadrat Abu Bakra in rekel: "Mislim, da si iz ljudstva Meke," je Hadrat Abu Bakr odgovoril: "Da, sem," in med njima je prišlo do tega pogovora:

- Ali si iz plemena Kurajšev?

- Da!

- Ali si iz Bani Tamim?

- Da!

- Ostalo je še eno znamenje.

- Kaj je to?

- Razkrij trebuh, da vidim.

- Kakšen je tvoj namen s tem; povej mi.

- V knjigah sem prebral, da se bo v Meki pojavil Prerok. Dve osebi mu bosta pomagali. Eden je mlad, drugi star. Mladi bo mnoge težave spremenil v lahkotnost in se izognil mnogim težavam. Stari pa ima belo polt, tanek pas in črno znamenje na trebuhu. Mislim, da si to ti. Odpri svoj trebuh, naj vidim.

Po tem je Hadrat Abu Bakr pokazal svoj blagoslovljeni trebuh, in ko je videl črno znamenje na popku, je rekel: "Prisegam, to si ti!" in mu dal veliko nasvetov.

Ko je Hadrat Abu Bakr končal svoje delo, je šel k starcu, da bi se poslovil, in želel, da pove nekaj kitic o našem Učitelju, Preroku. Starec je nato recitiral dvanajst kupletov in Hadrat Abu Bakr si jih je zapomnil.

"Sabiqun al-Islam, to pomeni, da so prvi muslimani Abu Bakr as-Siddiq, Ali ibn Abi Talib, Zayd ibn Haritha, 'Uthman ibn Affan, 'Abdurrahman ibn Awf, Sa'd ibn Abi Waqqas, Zubayr ibn Awwam, Talha ibn Ubaydullah." (radiy-Allahu 'anhum ajma'in)

Ko se je Hadrat Abu Bakr vrnil v Meko al-Mukarramah s svoje ekspedicije, so ga na njegov dom obiskali ugledni ljudje iz Kurajšev, kot so 'Uqba ibn Abi Mu'ayt, Shayba, Abu Jahl in Abu'l Buhtari. Naš gospodar Abu Bakr jih je vprašal: "Ali se je med vami kaj zgodilo?" Rekli so: "Ali obstaja bolj čuden dogodek od tega? Abu Talibova sirota izpoveduje svoje preroštvo in nam pravi, da smo mi, naši očetje in dedje lažne vere. Če ne bi bilo vas, ga do zdaj ne bi pustili živega. Ti si njegov dober prijatelj; rešite to težavo."

Hadrat Abu Bakr jih je poslal stran in izvedel, da je naš Učitelj, Prerok bil v hiši Hadrat Khadije. Odšel je in potrkal na njihova vrata. Ko ga je naš Učitelj, Prerok, pozdravil, je rekel: "O Mohamed! Kaj so te govorice o tebi?" Naš Učitelj, Prerok, je odgovoril, "Jaz sem Prerok Haqq ta'ala. Poslan sem vam in vsem sinovom Adama. Verjemite v to, da boste dosegli zadovoljstvo Haqq ta'alaja in se zaščitili pred peklom. Ko je Hadrat Abu Bakr vprašal: "Kakšen je dokaz za to?" Naš učitelj Rasul al-akram je rekel, “To, kar je povedal starec, ki ste ga videli v Jemnu, je dokaz."

Hadrat Abu Bakr je rekel: "Videl sem veliko mladih in starih moških v Jemnu." V odgovor je naš Učitelj, Prerok, rekel: " Starec, ki ti je zaupal dvanajst kupletov in mi jih poslal," in recitiral vseh dvanajst kitic. Ko je Hadrat Abu Bakr vprašal: "Kdo vas je o tem obvestil?", je naš Prerok rekel, "Angel, ki je prišel k Prerokom pred menoj." Takoj, ko je naš Prerok to rekel, je prosil za njegovo blagoslovljeno roko, jo držal in postal musliman z besedami, “Ash-hadu an la ilaha illallah wa ashhadu anna Muhammaa dan abduhu wa rasuluh.15

Z velikim veseljem, ki ga je občutil prvič v življenju, se je Hadrat Abu Bakr vrnil v svoj dom kot musliman. V hadisu aš-šarif je bilo zapisano, "Kdorkoli, ki sem mu ponudil iman, se je zgražal in obotavljajoče pogledal. Samo Abu Bakr as-Siddiq se ni obotavljal sprejeti iman."

Nekega dne je Hadrat Ali videl našega Mojstra, Preroka in našo mater Hadrat Khadijo, medtem ko sta opravljala namaz. Star je bil deset ali dvanajst let. Po namazu je vprašal: "Kaj je to?" Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je rekel, "To je religija Allaha ta'ala. Vabim vas k njej. Allah ta'ala je eden; nima partnerja. Vabim vas, da verjamete v Allaha, ki je En in nima partnerja ali enakega …” Hadrat Ali je rekel: "Naj se najprej posvetujem z očetom." Rasulullah mu je rekel: "Če ne sprejmeš Islama, nikomur ne povej te skrivnosti!" Naslednje jutro je Hadrat Ali prišel v Rasulullahovo navzočnost in rekel: "O Rasulallah! Nauči me Islama!" in postal musliman.16 Hadrat Ali je tretja oseba ki je postal musliman. Samožrtvovanje, ki ga je naredil za našega Učitelja Rasul alakrama, in dajanje prednosti našemu Preroku pred samim seboj sta nad vsemi pohvalami.

Zayd ibn Haritha je eden prvih ljudi, ki so postali muslimani. Počaščen je bil, da je postal četrti musliman takoj za Hadratom Khadijem, Hadratom Abu Bakrom in Hadratom Alijem ter prvi musliman med osvobojenimi sužnji. Z njim je postala muslimanka tudi njegova žena Umm Ayman.17

Ko je Hadrat Abu Bakr postal musliman, je takoj odšel k svojim ljubljenim prijateljem. Prepričal jih je, naj tudi oni sprejmejo Islam. Pomembni so bili taki ugledni ljudje med Ashab al-kiram, kot so 'Uthman ibn Affan, Talha ibn Ubaydullah, Zubayr ibn Awwam, Abdurrahman ibn Awf, Sa'd ibn Abi Waqqas; ki so bili tudi ugledni v svojih plemenih.18 Teh osem ljudi, ki so postali muslimani po naši materi Hadrat Khadiji, smo imenovali Sabiqun al-Islam, to so prvi muslimani.

Hadrat 'Uthman pripoveduje, kako je postal musliman: "Imel sem teto po materi, ki je bila vedeževalka. Nekega dne sem šel k njej. Rekla mi je: 'Blagoslovljen boš z ženo. Niti ti ne boš imel žene pred njo, niti ona ne bo imela moža pred teboj. Bila bo lepa, pobožna ženska in hči velikega Preroka. Tete besede so me osupnile. Ponovno mi je rekla: "Prišel je Prerok. Wahy se je spustil z neba k njemu. Rekel sem: "O, moja teta! Takšne skrivnosti v mestu še ni bilo slišati. Zato pojasni to besedo. Nato je moja teta rekla: "Preroštvo je prišlo k Mohamedu ibn Abdulahu. On vabi ljudi k veri. Kmalu bo svet razsvetljen z njegovo vero in nasprotniki bodo obglavljeni.

Te tetine besede so name naredile velik vtis. Postal sem zaskrbljen. S Hadratom Abu Bakrom sva bila v velikem prijateljstvu. Nikoli nisva bila ločena drug od drugega. Dva dni pozneje sem šel k Hadratu Abu Bakru, da bi se pogovorili o tej zadevi. Ko sem mu povedal tetine besede, je rekel: "O 'Uthman! Ti si pameten človek. Kako je lahko nekaj kamnov, ki ne vidijo in ne slišijo, ki nikomur ne morejo narediti ne usluge ne škode, vrednih božanstva? Rekel sem: "Imaš prav. Besede moje tete so pravilne."

Ko je Hadrat 'Uthman povedal o islamu, ga je Hadrat Abu Bakr odpeljal k Rasulus-sakalainu, to je Preroku ljudi in džinov. Naš ljubljeni Prerok je rekel Hadratu 'Uthmanu, "O" Uthman! Haqq ta'ala te vabi, da si gost v raju. Sprejmi to povabilo. Poslan sem vsem ljudem kot vodnik po pravi poti." Ker so ga navdušile Rasulullahove plemenite manire in besede, ki jih je izrekel z nasmejanim obrazom, je Hadrat 'Uthman postal musliman z veliko vnemo in pokorščino z besedami: "Ash-hadu an la ilaha illallah wa ashhadu anna Muhammadan abduhu wa rasuluh."

V prvih treh letih svojega preroštva je naš Učitelj Rasulullah na skrivaj vabil ljudi k Islamu in ljudje so postopoma eden za drugim postajali muslimani. V tem času je število muslimanov lahko doseglo le trideset. Na svojih domovih so opravljali ibadate ter na skrivaj recitirali in se učili na pamet razodete ajat al-karimas iz Korana al-karim.

Povabilo bližnjih sorodnikov

Naš Učitelj, Rasulullah, je začel vabiti ljudi k islamu po razodetju sure al-Muddaththir. Sprva je to počel na skrivaj. Čez nekaj časa je bilo razodeto ajat al-karima, ki pravi: "Povabi svoje bližnje sorodnike k pravi veri in jih opozori na kazen Allaha ta'ala,”19 je bilo razkrito. Po tem je naš Učitelj, Prerok Mohamed 'alaihis-salam, poslal Hadrat Alija, da pokliče vse svoje sorodnike v hišo Abu Taliba in jih povabi k veri. Pred njih je postavil krožnik s hrano in skledo mleka, kar je zadostovalo za eno osebo.." Prednje je postavil krožnik s hrano in skledo mleka, dovolj za eno osebo.Nato je začel jesti najprej z bismilo in rekel: "Če prosim," svojim sorodnikom, ki so prišli. Število ljudi, ki so prišli, je bilo štirideset. Vendar je postrežena hrana vse napolnila in se nikakor ni zmanjšala. Tisti, ki so prišli, so bili osupli nad tem čudežem. Po obroku je hotel naš Učitelj, Prerok, spregovoriti in povabiti svoje sorodnike k Islamu. Njegov stric Abu Lahab je sovražno dejal: "Takšne čarovnije še nismo videli. Vaš sorodnik vas je vse začaral. O sin mojega brata! Nisem videl nikogar, ki bi prinašal zlo kot ti," in nadaljeval svoje besede z žalitvami.

Potem je naš Prerok rekel Abu Lahabu, "Naredili ste mi zlo, ki ga ne morejo narediti Kurajši in vsa arabska plemena!” Razšli so se, ne da bi kdo od njih postal musliman.

"Povabite svoje bližnje sorodnike k pravi veri tako, da jih prestrašite z muko Allaha ta'ala."
Ash-Shu’ara’: 214

Kmalu po tem dogodku je ponovno povabil svoje sorodnike. Hadrat Ali jih je vse ponovno poklical. Tako kot prej je bila prednje položena hrana. Po jedi je naš Učitelj, Prerok, vstal in rekel, "Hamd pripada samo Allahu ta'ala. Samo Njega prosim za pomoč. Verjamem vanj in se zanašam Nanj. Vem in brez dvoma izjavljam, da ni drugega boga kot Allaha ta'ala; On je eden. On nima enakega ali partnerja." In nadaljeval svoje besede: "Nikakor vam ne lažem; izjavljam resnico. Vabim vas, da verjamete v Allaha ta'ala, ki je En in poleg katerega ni Boga. Jaz sem Njegov Prerok, ki ga je poslal k vam in človeštvu. Prisežem pri Allahu, umrli boste, kot da bi zaspali; vstali boste, kot da bi se prebudili iz spanja, in poklicani boste na odgovornost za vsa svoja dejanja; za svoja dobra dejanja boste dobili nagrado, za svoja slaba dejanja pa boste kaznovani. In to je ali večno bivanje v raju ali večno bivanje v peklu. Vi ste prvi ljudje, ki sem jih prestrašil z mukami ahirata (v nadaljevanju)."

Ko je poslušal te besede, je Abu Talib rekel: "O moj častni nečak! Ne poznam nič bolj dragocenega od tega, da ti pomagam. Sprejeli smo tvoj nasvet in iskreno potrdili tvoje besede. Ljudje, ki so se zdaj zbrali tukaj, so otroci tvojega dedka Abdulmuttaliba. Zagotovo sem eden izmed njih. Prvi med nami bom tekel k temu, kar želite. Obljubim, da se ne bom ustavil niti za trenutek, da bi vas obkrožil in zaščitil. Vi nadaljujte s tem, kar vam je bilo zapovedano storiti. Vendar se mi moj nafs (telesna duša) še ni podredil glede tega, da bi zapustil svojo staro vero."

Razen Abu Lahaba so njegovi sorodniki in očetovi strici govorili tiho. Abu Lahab pa je govoril nespoštljivo in grozil: "O sinovi Abdulmuttaliba! Preprečite ga; preden mu drugi zvežejo roke in ga ustavijo. Če boste sprejeli, kar je danes rekel, boste ponižani in užaljeni. Če ga boste poskušali zaščititi, boste vsi ubiti." V odgovor Abu Lahabu, našemu gospodarju, je Prerokova očetovska teta rekla: "O moj brat! Ali se spodobi, da sina mojega brata in njegovo vero pustiš pri miru? Wallahi, učenjaki, ki živijo danes, pravijo, da bo Prerok prišel iz potomcev Abdulmuttaliba. Ta Prerok je on."

Abu Lahab je kljub tem besedam nadaljeval s svojim grdim govorom. Abu Talib se je razjezil na Abu Lahaba in rekel: "O strahopetec! Wallahi, dokler smo živi, smo njegovi pomočniki in zaščitniki." Obrnil se je k Mohamedu 'alaihis-salam in rekel: "O sin mojega brata! Sporoči nam čas, ko boš želel povabiti ljudi, da verjamejo v tvojega Rabba; vzeli bomo orožje in se pojavili s teboj." Nato je naš učitelj Fakhr al-kainat spet začel govoriti in rekel, "O sinovi Abdulmuttalib! Wallahi, med Arabci ni nikogar, ki bi svojemu ljudstvu prinesel nekaj boljšega ali koristnejšega od tega, kar sem prinesel jaz (to je ta vera), kar je dobro za vaše življenje na svetu in v ahiratu. Vabim vas, da izrečete dve besedi, ki ju je lahko izreči, a imata veliko težo na tehtnici. To je pričevanje, da ni boga razen Allaha in da sem njegov služabnik in poslanec. Allah ta'ala mi je naročil, naj vas povabim k temu. Kdo od vas bo sprejel moje povabilo in mi pomagal na tej poti?" Nihče ni rekel ničesar; vsi so sklonili glave. Naš Učitelj, Prerok, je trikrat ponovil svoje besede. Hadrat Ali je vsakič vstal. Tretjič je rekel: "O Rasulallah! Čeprav sem med njimi najmlajši, ti bom pomagal." Na to je naš učitelj Rasulullah prijel Hadrat Alija za roko. Ostali so se začudeno razbežali.

Habib Allaha ta'ala se je počutil zelo žalostnega zaradi takšnega odnosa svojih sorodnikov. Vendar jih je, ne da bi bil ponižan, še naprej vabil k reševanju iz pekla in doseganju blaženosti.

V četrtem letu Bi'that je bil razkrit 94. ajat Sure al-Hijr. Ko je bila zapisana božanska zapoved: "(O moj Habib!) Razglasi, kar ti je bilo zapovedano (zapovedi in prepovedi). Obrnite se stran od politeistov! Ne poslušajte njihovih besed!” je naš ljubljeni Prerok začel odkrito vabiti Mekance k Islamu. Nekega dne se je povzpel na hrib Safa in rekel, "O ljudstvo Kurajšev! Zberite se tukaj in poslušajte moje besede!” Ko so se plemena zbrala, je rekel, "O moje ljudstvo! Ste od mene kdaj slišali laž?” Vsi skupaj so odgovorili: "Ne, nismo." Naš Prerok je rekel, "Allah ta'ala mi je podelil preroštvo in me poslal kot Preroka k vam." Nato je recitiral 158. Verz iz Sura al-A'raf: "(O moj Habib!) Reci jim: "O ljudje! Jaz sem Rasul Allaha ta'ala, ki je bil poslan k vsem vam. Allah ta'ala je lastnik zemlje in neba. On je tisti, ki ubije in oživi vsako živo bitje. Ni boga (vrednega čaščenja) razen Njega." Abu Lahab, ki je bil med poslušalci, je vztrajal pri nejeveri in jezno zakričal: "Sinu mojega brata se je zmešalo! Ne poslušajte besed osebe, ki ne časti naših malikov in ni v naši religiji!" Ljudje so se razbežali in nihče ni sprejel islama. Čeprav so vedeli, da je naš Učitelj, Prerok, vreden zaupanja in visokega moralnega značaja, so mu obrnili hrbet in postali sovražni.

Nekega dne so spet, ubogajoč ukaz Allaha ta'alaja "Razglasi, kar ti je bilo ukazano (zapovedi in prepovedi),” naš Prerok se je povzpel na Safa Hill. Z glasnim in zvenečim glasom je poklical, "O sabahah! Pridite sem, zberite se; imam za vas pomembno novico!”20 Na to povabilo so plemena pritekla. Čakala so začudeno in radovedno. Tisti, ki niso prišli, so poslali svoje služabnike, da bi izvedeli, zakaj so se zbrali. Skupina spremljevalcev je začela spraševati: "O Muhammad-al-Amin (zaupanja vreden Mohamed)! Zakaj si nas zbral tukaj? O čem nas boš obvestil?" Nato je naš Prerok začel svoj govor z besedami, "O plemena Kurajšev!" Vsi so pozorno poslušali. Rekel je, "Položaj med nama je podoben položaju človeka, ki steče obvestiti svojo družino, ko vidi, da se približuje sovražnik, in zakliče: "O sabahah! (sovražnik nas je obkolil, oblegal! Prišlo je jutro. Pripravite se na boj), v strahu, da bo sovražnik pred njim dosegel njegovo družino in ji škodoval. O, ljudstvo Kurajšev! Ali bi mi verjeli, če bi vam povedal, da je za to goro sovražnikova vojska, ki vas bo kmalu napadla?" Odgovorili so: "Da, bi. Kajti do zdaj od tebe nismo bili priča ničemur drugemu kot resnici. Nikoli nismo videli, da bi lagal!"

"O moj stric! Vedi, da tudi če mi dajo sonce na desno roko in luno na levo roko (karkoli mi obljubijo), ne bom nikoli opustil te vere in njenega širjenja med ljudi. Ali bo Allah ta'ala razširil to vero po vsem svetu in bo moja dolžnost končana, ali pa bom na tej poti žrtvoval svoje življenje."
Naš ljubljeni Prerok Mohamed 'alaihis-salam

Nato je po navedbi imena vsakega plemena, “O sinovi Hashima! O sinovi Abd al-Manafa! O sinovi Abdulmuttaliba!" Rekel je, "Jaz sem obveščevalec hudih muk, ki bodo zagotovo prišle. Allah ta'ala mi je ukazal, naj prestrašim svoje najbližje sorodnike z muko na ahiratu. Vabim vas, da sprejmete Islam z besedami La ilaha illallahu wahdahu la sharika-lah (Allah je eden, ni drugega boga razen njega). In jaz sem njegov služabnik in rasul. Če v to verjameš, boš šel v raj. Če ne rečeš 'La ilaha illallah', ti ne morem pomagati na tem svetu in ti ne morem zagotoviti nobenega privilegija v ahiratu." Med plemeni, ki so poslušali, Abu Lahab je rekel: "Ali je to razlog, zakaj ste nas zbrali?" in odvrgel kamen nato ga je dvignil s tal našemu ljubljenemu Preroku. Drugi mu niso tako nasprotovali, razpršili so se tako, da so se pogovarjali med seboj.21

Tudi, če dajo sonce moji desni roki!

Po teh povabilih je naš ljubljeni Prerok posredoval Islam, kjerkoli je videl osebo ali skupino ljudi. Trdil je, da je resnična odrešitev mogoča z vero v Allaha ta'ala in opustitvijo sledenja nafsu (telesni duši), zatiranja, nepravičnosti in vseh vrst slabih dejanj. Tistim, ki so sledili željam in poželenjem svojega nafsa, zatirali šibke in šli v razvratu do skrajnosti, je odločno nasprotoval. Ko so videli, da bo konec vsem njihovim pokvarjenim dejanjem, so zanikali, kar jim je povedal Mohamed 'alaihis-salam. Postali so sovražniki njega in vernikov.

Sprva so se politeisti norčevali iz islama. Nato so se odločili, da bodo povečali svoje pritiske in muke. Želeli so zatreti vernike in ugasniti islam. Njihovi voditelji so bili Abu Jahl, 'Utba, Shayba, Abu Lahab, Uqba ibn Abi Mu'ayt, As ibn Wail, Aswad ibn Muttalib, Aswad ibn Abdi Yagwas, Walid ibn Mugira ...

Nekega dne so 'Utba, Shayba in Abu Jahl rekli Abu Talibu: "Ti si naša starešina. Vedno te spoštujemo in cenimo. Zdaj je sin tvojega brata ustanovil novo vero. Žalil je naše malike in nas obtoževal nezvestobe. Svetuj mu. Naj opusti to delo. Če tega ne bo storil, vemo, kako bomo ravnali z njim ..." Abu Talib jih je pomiril in jih poslal nazaj. Ta dogodek je skril pred našim Prerokom, da se ne bi razburil. Čez nekaj časa so se politeisti spet zbrali in prišli k Abu Talibu. Rekli so: "Že prej smo prišli k tebi in te obvestili o situaciji. Vendar nisi prisluhnil našim besedam. Še vedno še naprej slabo govori o naših malikih. Nimamo več potrpljenja. Proti obema se bomo borili do zadnje kaplje krvi. V Meki bo umrl ali on ali mi." Abu Talib jih je poskušal pomiriti, vendar so vztrajali pri svoji trmoglavosti.22

Abu Talib ni želel, da bi bil naš mojster Rasulullah razburjen, niti ni želel, da bi med njimi in njihovimi ljudmi nastalo kakršno koli sovraštvo. Prišel je k našemu Preroku in rekel: "O Mohamed! Vsi naši ljudje so se združili v sovraštvu do tebe in se prišli k meni pritožit. Sovraštvo med sorodniki ni dobro. Želijo, da jih ne imenuješ neverniki in da o njih ne govoriš slabo, češ da so na napačni poti." Na to je naš Učitelj Habib al-akram rekel, "O moj stric! Vedi, da tudi če mi dajo sonce na desno roko in luno na levo roko (karkoli že obljubljajo), ne bom nikoli opustil te religije in njenega posredovanja ljudem. Ali bo Allah ta'ala razširil to vero po vsem svetu in moja dolžnost bo končana, ali pa bom na tej poti žrtvoval svoje življenje," in vstal. Njegove blagoslovljene oči so bile polne solz.

Ko je videl, da je naš Učitelj Rasulullah vznemirjen, je Abu Talib obžaloval, kar je povedal, ga objel in rekel: "O sin mojega brata! Nadaljuj svojo pot in delaj, kar hočeš. Dokler bom živ, te bom varoval.”23

Ko je deset uglednih politeistov spoznalo, da Abu Talib ščiti Hadrat Mohameda, so s seboj vzeli Umara ibn Walida in odšli k Abu Talibu. Ponudili so mu nesprejemljivo ponudbo: "O Abu Talib! Veš, da je ta Umara najlepši, najbolj moralen in najmočnejši med mekansko mladino. Je tudi pesnik. Damo ti ga, uporabi ga pri svojih poslih. Dajte nam Mohameda v zameno za Umaro, pa ga bomo ubili. Moški za moškega! Kaj še hočete?" Abu Talib je bil besen. Ko je rekel: "Najprej mi dajte svoje sinove. Ubil jih bom, potem pa vam bom dal svojega nečaka," so razumeli resnost položaja in mu rekli: "Toda, naši otroci ne počnejo tega, kar počne on ..." Abu Talib je rekel: "Prisegam, da je moj nečak boljši od vseh vaših otrok. Torej mi boste dali svojega sina in me prisilili, da ga vzgajam, medtem ko boste mojemu dragemu nečaku vzeli življenje in ga ubili! Celo samica kamele ne hrepeni in ne varuje nikogar razen svojega otroka. To je povsem nerazumno in nelogično. Zdaj je to ušlo izpod nadzora. Kdor je sovražnik mojega dragega Mohameda ('alaihis-salam), sem tudi jaz sovražnik njemu. Zavedajte se tega in storite vse, kar lahko!”24 Politeisti so vstali in odšli v jezi. Abu Talib je takoj zbral Hashimove sinove in Abdulmuttaliba. Razložil jim je položaj in jih prepričal, naj pomagajo našemu ljubljenemu Preroku (sallAllahu 'alaihi wa sallam). Roki, ki sta skušali ubiti Rasulullaha, bi bili zlomljeni. V tej zadevi so se združili proti politeistom. Le Abu Lahab se jim ni pridružil. Abu Talib Talib jim je rekel: "O pogumni! Jutri vsak od vas opasa svoje meče in mi sledi." Naslednji dan je Abu Talib odšel v hišo našega Preroka. Vsi skupaj so šli proti Haram aš-šarifu. Za njimi so šli mladi Hashimovi sinovi. Prišli so do Ka'be in se postavili pred politeiste. Abu Talib je rekel politeistom: "O skupnost Kurajšev! Slišal sem, da ste se odločili ubiti mojega nečaka. Ali veste, da ti mladeniči za menoj z rokami na mečih nestrpno čakajo na moje znamenje? Prisegam, da če ubijete Mohameda, ne bom pustil nikogar od vas živega!..." Nato je začel recitirati pesmi, v katerih je hvalil našega ljubljenega Preroka. Politeisti so se razbežali, prvi je bil Abu Jahl.