NJEGOVO OTROŠTVO

Njegova oskrba

Ko je naša mati Amina držala svojega blagoslovljenega sina, je čutila, da je žalost njenega moža Abdullaha manjša.

Po tem, ko je njegova mati devet dni negovala našega gospoda, Preroka, ga je nekaj dni negovala tudi Suwayba, ki je bila jariya (ženska sužnja) Abu Lahaba. Pred tem je Suwayba negovala Hamzo in Abu Salama.

Hafiz ibn Jazri pripoveduje: "Ko so Abu Lahaba videli v sanjah, so ga vprašali, kako mu gre. Rekel je: "V grobu trpim muke, vendar se vsako leto na 12. noč Rabi'ul-awwal muke zmanjšajo. Počutim se olajšanega, ko sesam hladno vodo, ki priteče med dvema prstoma. Ko mi je Suweyba, ki je bila moja jariya, sporočila novico o Rasulullahovem rojstvu, sem bil tako navdušen, da sem jo manumitiral in ji naročil, naj bo njegova mokra nega. Zaradi tega so se moje bolečine v teh nočeh umirile."

V tistih časih so prebivalci Meke predali svoje otroke medicinskim sestram, ki so prebivale v krajih, kjer sta bila vreme in voda dobra, saj je bilo vreme v Meki zelo vroče. Vsako leto je zato Meko obiskalo veliko žensk. Vsaka od njih je vzela otroka, da bi bila njegova dojilja. Ko so vzgojile in izročile otroke staršem, so prejele plačilo in številna darila.

Kot vsako drugo leto, v letu, ko se je rodil naš ljubljeni Prerok, je veliko žensk iz plemena Bani Sa'd prišlo v Meko, da bi bile medicinske sestre. Vsaka od njih je našla otroka, ki ga je lahko negovala. Med plemeni v okolici Meke je bilo pleme Bani Sa'd znano po svoji časti, velikodušnosti, pogumu, ponižnosti in tekočem znanju arabščine. Ugledneži iz plemena Kurajš so svoje otroke najraje dajali plemenu Bani Sa'd. Tistega leta je bila v deželi plemena Bani Sa'd huda suša in lakota.

Halima, ki je bila iz tega plemena, pripoveduje o tej situaciji, kot sledi: "Tistega leta, bi se sprehajala po travnikih in nabirala travo ter se zahvalila Allahu ta'ala, da je to našel. Včasih so minili trije dnevi, pa še vedno nisem našla ničesar za jesti. V tem položaju sem rodila otroka. Obstajali sta tako lakota kot težave, povezane z rojstvom otroka. Včasih nisem mogla niti ločiti dni od noči in zemlje od neba. Neke noči sem zaspala na odprtem polju. V sanjah me je nekdo potopil v vodo, bolj belo od mleka, in rekel: "Pij iz te vode. Pila sem vodo, dokler nisem potešila žeje. Ta oseba me je prisilila, da sem ponovno pila. Bila je slajša od medu; pila sem in pila. "Naj ti bo veliko mleka, o Halima! Ali me poznaš?" je vprašal. Ko sem rekla, da ne, je rekel: 'Jaz sem hamd (hvala) in šukr (zahvala), ki si ju počela, ko si trpela stiske. O Halima! Pojdi v Meko. Tam bo 'Nur' tvoj prijatelj in boš deležena blagoslovov. Nikomur ne omenjaj teh sanj! Ko sem se zbudila, sem spoznala, da sta vsa lakota in bolečine, ki sem jih imela, izginili in da so bile moje prsi napolnjene z mlekom."

Ker je bila tisto leto lakota, je bilo več žensk kot običajno, ki so prišle v Meko, da bi postale medicinske sestre in se spopadle s težkimi časi. Vse so hitele, da bi dobile otroke bogatih družin. Vsaka od teh žensk je dobila otroka. Niso bili navdušeni, da bi naš ljubljeni Prerok, saj je bil sirota. Mislili so, da ne bodo dobili velikega plačila. Med temi ženskami je bila Halima, ki je bila znana po svoji nedolžnosti, čistosti, nežnosti, skromnosti in visokih moralnih lastnostih. Ker je bila žival, ki so jo jahale, šibka, so v Meko prišle pozno. Toda ta zamuda jim je prinesla več, kot so iskali. Ko sta z možem iskala otroka, sta opazila, da so bili otroci iz bogatih družin že odpeljani. Vendar se nista želela vrniti praznih rok. Zdaj je bila njuna edina želja, da bi se domov vrnila z otrokom.

"Nihče od mojih dedov ni nečistoval. Allah ta'ala me je ustvaril iz krepostnih in dobrih očetov ter čistih mater."
Hadis
aš-šarif

Končno so naleteli na osebo, ki je vzbujala spoštovanje in imela prijazen obraz. To je bil Abdulmuttalib, vodja Meke. Ko ju je poslušal, jima je Abdulmuttalib povedal, da bosta z njegovim vnukom dosegla velik blagoslov in blaženost. Abdulmuttalibova toplina in iskrenost sta jih pritegnila. Takoj so sprejeli njegov predlog. Kasneje je stari dedek pripeljal Halimo v hišo gospe Amine.

Halima pripoveduje: "Ko sem prišla do otroka, je bil povit in spal na zeleni svileni rjuhi in širil vonj po mošusu po vsej sobi. Bila sem osupla; tako zelo sem se ogrela zanj, da ga nisem mogla zbuditi. Ko sem mu položila roko na prsi, se je prebudil, me pogledal in se nasmehnil. Njegov nasmeh me je očaral. Pokrila sem mu obraz, ga objela, da mi njegova mati ne bi dala tako blagoslovljenega in lepega otroka. Ponudila sem mu svojo desno dojko, da bi ga dojila; sprejel jo je. Ko sem poskusila z levo stranjo, je zavrnil. Abdulmuttalib se je obrnil k meni in rekel: "Veselo novico ti sporočam. Nobena druga ženska še nikoli ni dobila takšnega blagoslova!’1

Po predaji svojega dragocenega otroka, Amina mi je povedala: "O Halima, pred tremi dnevi sem slišala glas, ki pravi, ženska, ki bo dojila svojega sina bo eden od potomcev Abu Zuwayb iz Bani Sa'd plemena. Na to sem rekla: "Jaz sem iz plemena Bani Sa'd in vzdevek mojega očeta je Abu Zuwayb."

Halima tudi pripoveduje: " Amina mi je povedala veliko drugih incidentov o njem in mi dala nasvete. Jaz pa sem ji povedala o sanjah, ki sem jih imela pred potovanjem v Meko, in o glasovih, ki sem jih na poti slišala z leve in desne, ki so govorili: 'Veselo novico tebi, Halima! Imela boš privilegij, da boš negovala nur, ki zaslepi oči in razsvetli vesolje."

Halima pravi: "Vzemši Mohameda" alaihis-salam z mano, sem zapustila Aminino hišo. Prišla sem k svojemu možu. Ko je videl otrokov obraz, je bil tudi on očaran nad njim in je rekel: 'O Halima! Še nikoli nisem videl tako lepega obraza!" In ko je opazil blagoslove, ki smo jih prejeli takoj, ko smo ga sprejeli, je rekel: "O Halima! Vedi, da si sprejela zelo blagoslovljenega in dragocenega otroka. Odgovorila sem: "Wallahi (prisegam pri Allahu), to sem si želela in moja želja se je uresničila."

V trenutku, ko so zapustili Meko z Mohamedom "alaihis-salam, sta Halima in njen mož začela prejemati blagoslove zaradi njega. Šibek in počasen osel, ki sta ga imela, je šel kot arabski konj. Čeprav je kolona, s katero sta prišla v Meko, že odšla in prevozila veliko razdaljo, sta jih dohitela in prehitela. Ko so prispeli v deželo Bani Sa'd, so imeli obilje in blagoslove brez primere. Njihove živali, ki so prej dajale malo mleka, so začele proizvajati veliko mleka. Njihovi sosedje so se čudili in spoznali, da se to dogaja zaradi otroka, ki so ga dobili v oskrbo.

Naš Mojster, Prerok bi se hranil le z desne strani gospe Halime. Levo stran je prepustil svojemu mlečnemu bratu. Plazil se je, ko je bil star dva meseca. Ko je bil star tri mesece, je že stal, v četrtem mesecu pa je hodil tako, da se je držal sten. Hodil je, ko je bil star pet mesecev; v šestem mesecu je lahko hitro hodil. Ko je bil star sedem mesecev, je lahko šel povsod. V osmem mesecu je bil njegov govor razumljiv, pri devetih mesecih pa je govoril zelo jasno. V desetem mesecu je začel streljati puščice.

Halima pripoveduje: "Ko je prvič začel govoriti, je rekel, ‘La ilaha illallahu wallahu akbar. Walhamdu-lillahi Rabbil ’alamin.’ Od tistega dne ni dosegel ničesar, ne da bi izrekel ime Allaha ta'ala. Ničesar ni jedel z levo roko. Ko je začel hoditi, se je držal stran od krajev, kjer so se igrali otroci, in bi jim rekel, "Za to nismo ustvarjeni. Vsak dan ga je prekril in spet razpršil nür, ki je bil podoben sončnim žarkom. Pogovarjal se je z luno, in ko je pokazal nanjo, se je ta premaknila."

Zaradi suše so imeli veliko težav in v nekem trenutku so šli ven, da bi molili k Allahu ta'ala za dež. Ko so šli molit, so s seboj vzeli Mohameda 'alaihis-salama in zaradi njega so dobili veliko dežja in blagoslovov.

Halima pripoveduje: "Ko je bil Muhammad" alaihis-salam star dve leti, sem ga odstavila. Nato sem z možem odšla v Meko, da bi ga izročila njegovi materi. Ker smo zaradi Njega prejeli veliko blagoslovov, mi ga je bilo zelo težko zapustiti in biti brez njega. Povedala sem ji o njem (o njegovih dejanjih in načinu življenja). Amina je rekla: "Moj sin ima veliko slavo. Rekla sem: "Wallahi, nisem videla nikogar, ki bi bil bolj blagoslovljen od njega. Da bi ga še malo zadržala pri nas, sem našla več izgovorov, ki sem jih dala gospe Amini. Ona nas ni zavrnila in nam je dovolila, da ga obdržimo dlje. Z njim smo se vrnili k svojemu plemenu. Tako se je naše gospodinjstvo napolnilo z obiljem, naše dobrine, imetje in slava pa so se povečali. Dobili smo nešteto blagoslovov."2

Oblak nad njegovo blagoslovljeno glavo

""Bila sem zelo zadovoljna z Mohamedom (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) v času, ko sem ga negovala. Nikoli ni ničesar umazal. Enkrat podnevi in enkrat ponoči je uriniral in do takrat ni več uriniral."
Halima

Halima pripoveduje: "Nekega dne, Sarwar al-alam (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) me je vprašal, "Svojih sorojencev podnevi ne vidim. Kakšen je razlog?’ Odgovorila sem mu: "Gresta pasti ovce. Domov pridejo ponoči. Rekel je, "Pošlji me z njimi. Naj pasem čredo.’ Našla sem več izgovorov in razlogov. Nazadnje sem se strinjala, da bi ga osrečila.

Naslednji dan sem ga počesala, oblekla in ga poslala skupaj z njegovimi mlečnimi sorojenci. Spremljal jih je nekaj dni. Nekega dne, ko se je njegova sestra Šajma vrnila s travnika, sem jo vprašala: "Kje je luč mojih oči, moj sin Mohamed? Rekla je, da je v puščavi. Ko sem vprašala: "Kako moj dragi prenaša vročino v puščavi?", je odgovorila: O, moja mati! Nikoli se mu ne zgodi nič slabega. Nad njegovo blagoslovljeno glavo je namreč oblak, ki ga spremlja in varuje pred sončno vročino. ko sem rekla: "O čem govoriš? Ali so vse te stvari, ki si jih omenila, res resnične?' Prisegla je, da so. Šele takrat sem začutila olajšanje.

Njegov blagoslovljeni prsni koš je bil razcepljen (Shaqq as-Sadr)

Nekega dne opoldneva je njegov mlečni brat Damra spet prišel k meni in rekel: "Mati! Pomagaj!... Z mojim bratom Kurajšijem sva pasla. Nenadoma so prišli trije ljudje, ki so bili od glave do pet oblečeni v zeleno. Vzeli so mojega brata in se odpravili proti gori. Položili so ga na hrbet in mu z nožem prerezali trebuh. Ko sem odšel, da vam sporočim novico, so bili še vedno tam. Ne vem niti, ali je živ ali ne."

Halima pove ostalim: "Bila sem polna panike. Hitro smo prispeli tja in ga videli. Poljubila sem njegovo blagoslovljeno glavo in rekla: 'O luč mojih oči! O moj sin, milost vesolja! Kaj se ti je zgodilo? Kdo te je ranil?

On je odgovoril, "Ko sem zapustil hišo, sem videl dve osebi, oblečeni v zeleno. Ena je držala srebrno čašo, druga pa smaragdno skledo. Skleda je bila polna nečesa bolj belega od snega. Pripeljala sta me na goro. Eden od njiju me je položil na hrbet. Medtem ko sem ga gledal, mi je razcepil prsi do trebuha. Nisem čutil bolečine. Vstavil je roko v notranjost in odstranil vse, kar je bilo tam. Izprali so jo z belo stvarjo in jo nato položili nazaj. Eden je rekel drugemu: "Vstani in me pusti, da opravim svojo dolžnost," nato pa je dal roko v notranjost in mi izvlekel srce. Srce je bilo sestavljeno iz dveh delov, iz katerih je izvlekel nekaj črnega in ga vrgel stran. In rekel: 'To je bil delež šajtana (hudiča) v tvojem telesu. Odstranili smo ga. O, ljubljenec Allaha ta'ala! Oskrbeli smo te pred waswasa3in šajtanovimi triki. Nato so moje srce napolnili z nečim lahkim in mehkim. Zaznamovali so ga z nurom. Še vedno čutim hlad tega žiga v vseh delih telesa. Ko je eden od njih položil roko na mojo rano, se je ta zacelila. Potem so me stehtali z desetimi ljudmi iz mojega ummata; bil sem težji. Tehtali so me s tisoč ljudmi; še vedno sem bil težji. Nato je eden od njih rekel drugemu: "Nehaj ga tehtati. Wallahi, tudi če ga boš tehtal proti celotnemu ummatu, bo še vedno težji. Nato sta me poljubila na roko in obraz ter me pustila tukaj. Znamenje je bilo vidno na njegovih ljubljenih prsih.4”

Ta incident, da je naš ljubljeni Prerok doživel, ki je omenjen v prvem verzu Sura al-Inshirah, se imenuje "Shaqq as-Sadr", ki je cepitev prsnega koša.

Ko se je razodelo njegovo preroštvo, so ga nekateri Ashabi al-kiram vprašali: "O Rasulullah! Prosimo, povej nam več o sebi." On je odgovoril: " "Jaz sem molitev mojega prednika Ibrahima. Jaz sem vesela novica mojega brata Isa! Jaz sem sanje moje matere. Ko je bila noseča z mano, je videla nur, ki se je širil od nje in osvetlil palače v Damasku. Dojen in vzgojen sem bil med sinovi Bani Sa'd ibn Baqr."

Ko je bil star štiri leta, ga je Halima pripeljala v Meko in ga izročila njegovi materi. Njegov dedek Abdulmuttalib ji je dal obilo daril. Ko ga je zapustila v Meki, je Halima izrazila svojo žalost z besedami: "Kot da bi moja duša in srce ostala z njim."

Smrt njegove spoštovane matere

Naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je odraščal s svojo materjo, dokler ni bil star šest let. Z Umm Ayman, ki je bila jariya, sta z materjo odšla v Medino, da bi obiskala sorodnike in grob njegovega očeta Abdulaha.

Tam so ostali mesec dni. Naš ljubljeni Prerok se je naučil plavati v bazenu sinov Najjarja. Medtem je judovski učenjak na njem videl znake preroštva. Pristopil je k njemu in ga vprašal po imenu. Ko je naš ljubljeni Prerok rekel: "Ahmad," je vzkliknil: "Ta otrok bo Prerok zadnje dobe!" Tudi nekateri judovski učenjaki, ki so na njem videli znamenja preroštva, so razpravljali in govorili o njegovem preroštvu.

Umm Ayman slišal te razprave in povedal gospe Amini. Njegova blagoslovljena mati ga je v strahu, da bi mu škodovali, vzela in odšla v Meko. Ko sta prispela v kraj, imenovan Abwa, je naša mati, Amina, zbolela. Njeno zdravje se je poslabšalo; pogosto je izgubljala zavest.

Medtem ko je gledala sina, ki je sedel z njo, je rekla, "O sin ljubljene osebe, ki je pobegnil iz puščice smrti, ki je dala sto kamel z milostjo in pomočjo Allaha ta'ala! Naj te Allah ta'ala blagoslovi. Če se bodo uresničile moje sanje, te bo Allah ta'ala, ki je veličasten in zelo velikodušen, poslal k vsemu človeštvu, da bi ga poučil o halal in haram. Allah ta'ala vas bo zaščitil pred stoletno tradicijo malikov in malikovanja," in mu recitiral ta verz:

"Janab al-Haqq vas bo zagotovo zaščitil pred maliki, ki so jih prinesli nekdanji narodi, in pred politeizmom." Amina

Novo se stara, živo umre,
Mnogi se utrudijo, ali lahko kdo ostane mlad?
Tudi jaz bom umrla; moja razlika je,
da sem te rodila; to je moja čast.
Za seboj sem pustila dobrega otroka,
zaprem oči, v srcu mi je mirno.
Moje ime bo vedno ostalo v spominu,
tvoja ljubezen bo ostala živa v srcih.

Nato je umrla. Tam so jo pokopali. Naša mati Amina je umrla, ko je bila stara dvajset let.

Umm Ayman je vzela gospoda vesolja in po nekaj dneh potovanja sta prispela v Meko, kjer je našega Preroka izročila njegovemu dedku Abdulmuttalibu.5

Njegova mati in oče sta bila vernika

Oče in mati našega Preroka Habib al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) sta bila v religiji Ibrahim 'alaihissalam. To pomeni, da sta bila mu'mina (vernika). Služabniki Islama so sporočili, da so bili v veri Ibrahima 'alaihis-salama, in po razodetju preroštva Mohameda 'alaihis-salama so bili oživljeni, da bi lahko bili med njegovim ummatom; slišali so in recitirali Kalimo ash-shahada (Pričujem, da ni drugega boga kot Allaha ta'ala. In ponovno pričam, da je Mohamed 'alaihis-salam njegov rojeni suženj in poslanec) in tako so postali del tega ummata6

Ob svojem blagoslovljenem dedku

Muhammad "alaihis-salam je odraščal s svojim dedkom Abdulmuttalib do svojega osmega leta. Abdulmuttalib je bil v Meki impozanten, potrpežljiv, kreposten, pošten, pogumen, velikodušen in priljubljen človek, ki je upravljal različne naloge. Hranil je revne, celo živali, ki so bile lačne in žejne. Verjel je v Allaha ta'ala in ahirat (posmrtno življenje). Vzdrževal se je slabih dejanj in se izogibal vseh grdih običajev iz obdobja nevednosti. Preprečeval je zatiranje in nepravičnost v Meki ter sprejemal obiskovalce. Njegova navada je bila, da se je v mesecu ramazanu umaknil na goro Hira. Abdulmuttalib, ki je imel rad otroke in je bil sočuten, je svojega ljubljenega vnuka negoval in ga imel ob sebi dan in noč. Do njega je gojil veliko ljubezen in naklonjenost. V senci Ka'be je z vnukom sedel na mesto, ki je pripadalo izključno njemu, in tistim, ki so želeli preprečiti, dejal: "Pustite mojega sina pri miru, On je vzvišen."7 Nenehno je opozarjal Prerokovo varuško Umm Ayman, naj dobro skrbi zanj. Rekel ji je: "Dobro skrbi za mojega sina. Ahl al-kitab (verniki svetih knjig) pravijo, da bo on Prerok tega ummata." Umm Ayman je rekla: ""V njegovem otroštvu nisem nikoli slišala, da bi se pritoževal zaradi lakote ali žejo. Zjutraj je popil kapljico zamzamske vode. Ko smo mu hoteli dati hrano, je rekel, "Nočem, sem sit.""

Abdulmuttalib ne bi dovolil nikomur, razen njemu, ko je spal ali bil sam v svoji sobi. Objemal ga je s sočutjem. Njegove besede in vedenje so mu bili zelo všeč. Pri obrokih je sedel z njim; najboljše in najokusnejše dele jedi je dajal njemu. Ni jedel brez njega. Imel je veliko sanj in bil priča številnim pripetljajem o njem.

Nekoč je bila v Meki lakota in pomanjkanje. Abdulmuttalib je v sanjah držal Mohameda za roko in se povzpel na goro Abu Qubays. Molil je: "O moj Allah! Zaradi tega otroka nas razveseli z ugodnim dežjem." Njegova molitev je bila sprejeta in začelo je močno deževati. Takratni pesniki so ta dogodek omenjali s pesmimi.

Duhovnik iz Najrana

Nekega dne, medtem ko je Abdulmuttalib sedel poleg Ka'be, je prišel duhovnik iz Najrana in začel govoriti z njim. Med pogovorom je dejal: "V knjigah smo prebrali lastnosti zadnjega Preroka, ki bo prišel iz Isma'ilovih sinov. Tukaj, to je v Meki, je njegov rojstni kraj. Njegove lastnosti so takšne in drugačne!" In jih začel naštevati. V tistem trenutku je prišel naš ljubljeni Prerok. Duhovnik iz Najrana ga je začel preučevati; približal se mu je in si ogledal njegove oči, hrbet, noge ter navdušeno izjavil: "Tukaj, to je on. Ali je ta otrok eden od vaših potomcev?" Ko je Abdulmuttalib odgovoril: "On je moj sin!", je duhovnik iz Najrana dejal: "Glede na to, kar smo prebrali v knjigah, njegov oče ne bi smel biti živ!" Abdulmuttalib je odgovoril: "On je sin mojega sina. Njegov oče je umrl pred njegovim rojstvom, medtem ko je bila njegova mati noseča." Tedaj je duhovnik rekel: "Zdaj ste povedali resnico." Abdulmuttalib je svojim sinovom rekel: "Poslušajte, kaj je bilo rečeno o sinu vašega brata, in ga dobro zaščitite."

Smrt njegovega blaženega dedka

Ko se je približala Abdulmuttalibova smrt, je zbral svoje sinove in rekel: "Zdaj je čas, da se preselim s tega sveta v ahirat. Moja edina skrb je ta sirota. Želim si dolgo življenje, da bi lahko z veseljem nadaljeval to službo. Vendar kaj lahko storim? Moje življenje ne bo dovolj. Zdaj moje srce in jezik gorita od ognja tega hrepenenja. Ta biser bi rad zaupal enemu od vas. Kdo bo v celoti zaščitil njegove pravice in ne bo odpovedal pri služenju njemu?" Abu Lahab je sedel na kolena in rekel: "O gospodar Arabcev! Dobro je, če imaš v mislih katero koli osebo za to službo. Če ne, bom to storil jaz." Abdulmuttalib mu je rekel: "Tvoje premoženje je bogato. Toda ti si hladnokrven človek in imaš malo sočutja. Srce sirote je ranjeno in občutljivo. Zlahka ga zlomiš." Tudi nekateri drugi sinovi so ponovili isto željo. Abdulmuttalib ni sprejel nobenega od njih, tako da je navedel značilnosti vsakega od njih. Ko je prišel na vrsto Abu Talib, je dejal: "To bi si želel bolj kot vse ostale. Vendar ne bi bilo primerno, da bi prehiteval starejše. Moje premoženje ni veliko, vendar pa je moja zvestoba večja kot pri mojih bratih." Abdulmuttalib je rekel: "Rekel si resnico. Ti si tisti, ki si zasluži to službo. Vendar se v vsaki zadevi posvetujem z njim in ravnam v skladu z njegovimi željami. S tem vedno dosežem pravilen rezultat. O tej zadevi se bom posvetoval z njim. Kogar koli od vas bo izbral, ga bom tudi jaz sprejel."

Nato se je obrnil k našemu ljubljenemu Preroku in vprašal: "O svetloba mojih oči! S hrepenenjem po tebi grem v ahirat. Koga imaš raje od svojih stricev?" Naš Prerok, je vstal, objel abu Taliba in se mu usedel v naročje. Abdulmuttalib si je oddahnil. Rekel je: "Hamd (hvala) Allahu ta'ala. To sem si želel tudi jaz." Nato se je obrnil k Abu Talibu in vprašal: "O Abu Talib! Ta biser ni doživel starševskega sočutja. Poskrbi zanj v skladu s tem in se mu posveti. Menim, da si boljši od mojih drugih otrok. Zaupal sem ti tega velikega in dragocenega otroka. Ker si iz iste matere kot njegov oče. Varujte ga, kot bi varovali sebe. Ali ste sprejeli mojo poslednjo voljo?" Ko so mu pritrdili, je Abdulmuttalib objel našega ljubljenega Preroka; poljubil je njegovo blagoslovljeno glavo in obraz ter vdihnil njegov vonj. Nato je rekel: "Vsi ste priča, da še nikoli nisem začutil lepšega vonja od tega in še nikoli nisem videl lepšega obraza od tega.”8

"Zdaj je čas, da se s tega sveta preselim v ahirat. Moja edina skrb je ta sirota. Želim si dolgo življenje, da bi lahko z veseljem nadaljeval to službo. Vendar kaj lahko storim? Moje življenje ne bo dovolj. Zdaj moje srce in jezik gorita od ognja tega hrepenenja." Abdulmuttalib

Pod zaščito Abu Taliba

Po dedkovi smrti je Mojster vesolja (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) ostal pri svojem stricu Abu Talib in odraščal pod njegovo zaščito. Abu Talib je bil kot njegov oče Abdulmuttalib; bil je eden od nadrejenih v Meki. Bil je priljubljena in cenjena oseba, katere besede so poslušali vsi. Tudi on je izkazoval veliko ljubezen in sočutje do našega Učitelja, Preroka. Ljubil ga je bolj kot lastne otroke; brez njega ni mogel spati ali iti nikamor. Rekel mu je: "Zelo si plemenit in zelo blagoslovljen!" Ne bi jedel, preden bi začel. Včasih je imel za njega pripravljeno posebno mizo. Ko se je naš Prerok zjutraj prebudil, bi videli, da je bil njegov obraz svetel kot luna in da so bili njegovi lasje počesani. Abu Talib je imel malo premoženja, njegova družina pa je bila številčna. Preobilje in obilje je dosegel, ko je pod svoje varstvo vzel Rasul al-akrama (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Ko so bili ljudje zaradi suše v Meki v težavah, ga je Abu Talib pripeljal v Ka'bo in molil. Zaradi njega je veliko deževalo. Rešili so se suše in lakote.9

“Pričujem, da ste Rasul Allaha ta'ala!.. Tu je Prerok svetov... Tukaj je Rasul Rabina svetov ... Tukaj je veliki Prerok, ki ga je Allah ta'ala poslal kot milost svetovom!..." Duhovnik Bahira

Prerok mora priti iz linije vzvišenih,
med Zamzamom in Hadžarjem bo stal.
Z vsemi meščani mu morate pomagati,
O, sin Amirja, blagoslov je v tem, da mu pomagaš.

Nekega dne, ko je bil star približno dvanajst let, je naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) videl Abu Taliba, ki se je pripravljal na trgovsko odpravo. Ko je razumel, da ga Abu Talib ne želi vzeti s seboj, je rekel, "V čigavo oskrbo me boste pustili v tem mestu? Nimam očeta ali koga drugega, ki bi imel sočutje do mene!” Abu Talib, ki so ga te besede globoko presunile, se je odločil, da ga bo vzel s seboj. Po dolgem potovanju se je trgovska karavana za nekaj časa ustavila v bližini samostana, ki je pripadal kristjanom v Busri.

V tem samostanu je živel duhovnik po imenu Bahira, ki je bil prej judovski učenjak in se je spreobrnil v krščanstvo. Ta učen duhovnik je imel ohranjeno knjigo, ki je prišla v njegovo last skozi mnoge roke in s katero je odgovarjal na vprašanja, ki so mu jih zastavljali. Čeprav je karavana Kurajšev v preteklih letih večkrat obiskala to območje, ni nikoli pokazal zanimanja zanj. Vsako jutro se je povzpel na streho samostana in pogledal v smeri bližajočih se karavan, kot da bi nekaj pričakoval. Tokrat se je duhovniku Bahiri nekaj zgodilo; v navalu velikega vznemirjenja je odskočil z razmahom. Ko je namreč od daleč zagledal karavano Kurajšev, je videl tudi oblak, ki je drsel skupaj z njimi. Ta oblak je senčil našega Preroka. Ko se je karavana namestila k počitku, je Bahira videl tudi veje drevesa, ki so se nagibale nad Rasul al-akramom, ko je ta sedel pod njim. Njegovo vznemirjenje se je še povečalo. Takoj je ukazal pripraviti mize za večerjo. Nato je poslal nekoga, naj povabi vse člane karavane Kurajšev na večerjo.

Vsi so sprejeli povabilo in zapustili našega ljubljenega Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), da bdi nad karavano. Bahira je skrbno pregledal obiskovalce in vprašal: ""O ljudje Kurajšev, ali je med vami kdo, ki ni prišel na večerjo?" Odgovorili so: "Da, eden je." Čeprav so Kurajšovci prišli, je bil oblak še vedno prisoten. Ko je to videl, je vedel, da je s karavano ostal še nekdo. Duhovnik Bahira je vztrajal, da pride tudi on. Takoj ko je prišel, ga je Bahira pogledal in si ga natančno ogledal. Vprašal je Abu Taliba: "Ali je ta otrok eden od tvojih potomcev?" Ko je Abu Talib odgovoril: "To je moj sin," je Bahira rekel: "Glede na knjige oče tega dečka ni živ; ni tvoj sin." Tokrat je Abu Talib odgovoril: "Je sin mojega brata." Bahira je vprašal: "Kaj se je zgodilo z njegovim očetom?" Odgovoril je: "Njegov oče je umrl, preden se je rodil." Bahira je rekel: "Govoril si resnico. Kaj se je zgodilo z njegovo materjo?" Abu Talib je odgovoril: "Tudi ona je umrla." Ob potrditvi vseh teh odgovorov se je Bahira obrnil na našega ljubljenega Preroka in prisegel v imenu malikov. Toda naš Prerok je rekel Bahiri: "Bahira je rekel, da se je zmotil, ker je bil vdan v molitev, "Ne prisegajte v imenu malikov. Na tem svetu ni hujših sovražnikov od teh. Sovražim jih." Bahira je nato prisegel z imenom Allaha ta'ala in vprašal: "Ali spiš?" Odgovoril je, "Moje srce ne spi, čeprav moje oči spijo."

Bahira je še naprej postavljal številna vprašanja in na vsa je dobil odgovore. Ti odgovori so se natančno ujemali s knjigami, ki jih je prebral prej. Nato je ob pogledu v blagoslovljene oči našega ljubljenega Preroka vprašal Abu Taliba:

- "Ali ta rdečica vedno ostane v njegovih blagoslovljenih očeh?"

- "Da," je odgovoril, "še nikoli nismo videli, da bi izginila."

Ko je Bahira videl to znamenje na njem, je želel videti Muhr an-Nubuwwat (pečat preroštva), da bi njegovo srce imelo yakin (neomajno vero). Vendar naš Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) ni želel izpostaviti svojega hrbta zaradi svoje plemenite občutljivosti.

Ko pa je Abu Talib rekel: "O, luč mojih oči! Prosim, izpolni tudi to njegovo željo," je razkril svoj blagoslovljeni hrbet in Bahira je v vsej svoji lepoti zagledal Muhr an-Nubuwwat. Vzneseno ga je poljubil, medtem ko so mu po obrazu tekle solze. Nato je rekel:

- "Pričam, da si Rasul Allaha ta'ala!" Z močnim glasom je nagovoril vse, "Tu je Prerok svetov... Tu je Rasul učitelja svetov ... Tu je veliki Prerok, ki ga je Allah ta'ala poslal kot milost svetovom ..."

Kurajše so bile presenečene; vzkliknile so: "V očeh tega duhovnika Mohamed ima zelo visoko spoštovanje."

Bahira se je nato obrnil k Abu Talibu in rekel:

- “To je zadnji in najbolj časten od vseh Prerokov. Njegova religija se bo razširila po vsem svetu in izničila vse prejšnje religije. Ne odpelji tega otroka v Damask. Sinovi Israela (Judje) do njega gojijo sovraštvo. Bojim se, da bodo poskušali poškodovati njegovo blagoslovljeno telo. V zvezi z njim je bilo danih veliko priseg in obljub."

Abu Talib je vprašal:

- Kaj so te prisege in obljube? Bahira je odgovoril: - " Allah ta'ala je vse Preroke in nazadnje Isi 'alaihis-salam obljubil, da bodo obvestili svoj ummat o Preroku zadnje dobe (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), ki bo prišel." Abu Talib si je, ko je slišal te Bahirove besede, premislil o odhodu v Damask. V Busraju je prodal vse svoje blago in se vrnil v Meko.10 Vse življenje se je spominjal tega, kar je slišal od Bahira. Še bolj je vzljubil našega učitelja, Preroka. Ščitil ga je in mu pomagal pri vsem, dokler ni umrl.

Njegovo potovanje v Jemen s stricem Zubayrom

O Naš ljubljeni Prerok, ki je bil lep, kreposten in plemenit človek, je odraščal in dopolnil sedemnajst let. Njegov očetov stric Zubayr, ki se je odpravljal v Jemen zaradi trgovine, ga je peljal s seboj, da bi bila njegova trgovina dobra. Tudi na tem potovanju so o njem videli veliko nenavadnih stvari. Ko so se vrnili v Meko, so o teh dogodkih pripovedovali in med plemenom Kurajš so ljudje začeli govoriti: "Slava te osebe bo zelo velika ... "11

“Zaradi njegove velike poštenosti in zvestobe so Mohameda 'alaihis-salam, za katerega ves svet potrjuje, da je bil odlična oseba, imenovali Muhammad-al-Amin (zaupanja vreden Mohamed) celo njegovi največji sovražniki in divji neverniki."
Huseyn Hilmi ibn Sa’id (rahmatullahi ’alaih)