54 FARDOV

Kanuni Sultan Suleyman (Muhibbi)

GROBNI GREHI

Dvainsedemdeset jih je:

1 - Ubiti človeka po krivici.

2 - Prešuštvovati

3 - Sodomija.

4 - Pitje alkoholnih pijač. (Pitje piva je haram.)

5 - Krasti.

6 - Uporaba narkotikov za užitek.

7 - Prilaščati si premoženje.

8 - Biti lažna priča.

9 - V mesecu ramadanu jesti v javnosti med muslimani.

10 - Plačati ali dobiti faidh (obresti).

11 - Pogosto prisegati.

12 - Biti uporen do svojih staršev.

13 - Opustiti obiskovanje svojih mahram sorodnikov, ki se podrejajo islamu.

14 - Med bitko zapustiti boj in pobegniti pred sovražnikom.

15 - Prilaščati si lastnino sirot.

16 - Goljufati pri merjenju ali tehtanju.

17 - Opravljati namiznoteniške posle pred ali po njihovem času.

18 - Da bi zlomil srce muslimanskega kolega. (To je bolj grešno od uničenja Ka'ba.) Po neveri ni greha, ki bi ga Allah ta'ala sovražil bolj kot zlom srca.

19 - Izmišljati si nekaj, česar Rasulullah (sall-Allah 'alaihi wa sallam) ni rekel, in trditi, da je to hadis aš-šarif.

20 - Sprejeti podkupnino.

21 - Izogibanje dajanju resničnega pričevanja.

22 - Ne dajati zakata in 'ušra od svojega premoženja.

23 - Za tiste, ki imajo moč, ne prepovedati nekomu, ko stori greh.

24 - Sežgati živo žival.

25 - Pozabiti, kako brati Koran al-'azim-ush-shan, potem ko se ga je naučil.

26 - Obupati nad usmiljenjem Allaha ta'ala.

27 - Izdajati ljudi, ne glede na to, ali so muslimani ali nemuslimani.

28 - Jesti svinjino.

29 - Imeti odpor do kateregakoli od Rasulullahovih Ashabov al-kiram (ridwanullahi ta'ala 'alaihim ajma'in). Govoriti slabo o katerem koli od njih.

30 - Nadaljevati z jedjo, ko smo siti.

31 - Ženske se morajo izogibati postelji svojega moža.

32 - Ženske ne smejo oditi na obisk k drugim, ne da bi dobile dovoljenje svojega moža.

33 - Čiste ženske imenovati nečiste.

34 - Izvajati namima, to je, stvari, kot so govorice, prenašanje besed med muslimani.

35 - Razkrivanje svojih zasebnih delov (awrat). (Moški deli awrat so med popkom in spodnjim delom kolen. Pri ženski so to lasje, roke in noge.) Gledati dele awrat osebe je haram.

36 - Uživanje mrhovine ali spodbujanje drugih, da jo jedo.

37 - Kršiti zaupanje.

38 - Obrekovanje muslimana.

39 - Biti pohlepen.

40 - Pripisati partnerja Allahu ta'ala.

41 - Lagati.

42 - Aroganca, če se imaš za boljšega od drugih.

43 - Če nekdo na smrtni postelji prikrajša dediča za dediščino.

44 - Biti skopuški.

45 - Ljubiti svet (posvetne želje).

46 - Ne bati se muke Allaha ta'ala.

47 - Ne šteti haram (stvari, ki je prepovedana) za haram.

48 - Ne šteti halal (stvari, ki je dovoljena) za halal.

49 - Verjeti v vedeževanje in v to, kar vedeževalci povedo o neznanem.

50 - Opustiti Islam in postati odpadnik.

51 - Gledati namaharam ženske in dekleta, to je gledati (s čutno željo) tiste, ki jih je haram gledati.

52 - Za ženske: oblačiti se kot moški.

53 - Za moške, da se oblačijo kot ženske.

54 - Storiti greh v mejah Haram al-Ka'ba.

55 - Izvajati azan ali namaz pred predvidenim časom.

56 - Upor proti ukazom države in zakonom.

57 - Primerjati zasebne dele svoje žene z zasebnimi deli svoje matere.

58 - Prisegati na svojo taščo.

59 - Streljati drug v drugega s kakršnim koli orožjem.

60 - Jesti in piti nekaj, kar je pustil pes.

61 – Metati pod nos usluge, ki ste jih naredili neki osebi.

62 - (za moške) Nositi svilena oblačila.

63 - Vztrajati pri nevednosti (ne učiti se veroizpovedi ahl as-sunnata, fardov, haramov in vsega potrebnega znanja).

64 - Prisegati tako, da izrečete nekaj, kar ni v imenu Allaha ta'ala ali česar ne sporoča Islam.

65 - Izogibanje ilmu (znanju). 66- Ne razumeti, da je nevednost nesreča.

67 - Vztrajati pri ponavljajočih se malih grehih.

68 - Se smehljati na ves glas.

69 - Ostati junub tako dolgo, da ne opravi namaza v predpisanem času.

70 - Imeti spolne odnose, ko ima žena menstruacijo ali poporodne krvavitve.

71 - Izvajati teganni (melodično branje Korana al-karim). Petje nemoralnih pesmi. Igrati in poslušati glasbene instrumente.

72 - Storiti samomor

Lep ahlak (etika).

Islam zapoveduje krepitev morale z lepim ahlakom, očiščenje nafse od slabosti, dobro voljo ter čistost in skromnost v vseh pogledih. To znanje in njegov način se imenujeta Tasawwuf.

Tako kot nas medicinska znanost uči znanja o zdravju telesa, nas tasawwuf uči, kako lahko srce in dušo osvobodimo vrlin. Ljudi odvrača od slabih dejanj, ki so simptomi bolezni srca, in jim pomaga pri opravljanju dobrih dejanj za doseganje zadovoljstva Allaha ta'ala.

Islam najprej zapoveduje učenje znanja, nato pa opravljanje dejanj in čaščenja v skladu s tem znanjem, samo zaradi Allaha ta'ala, to pomeni, da Islam zapoveduje ilm (znanje), amal (dejanja in ibadate) in ikhlas (iskrenost, to je opravljanje vsega zaradi Allaha). Če človekovo duhovno izpopolnjevanje, doseganje neskončne blaženosti na tem svetu in v ahiratu, primerjamo z letenjem letala, so vera in dejanja, to je iman in čaščenje, kot njegovo telo in motorji.

Napredovanje na poti tasawwufa pa je kot njegov vir energije, njegovo gorivo. Za dosego cilja se pridobi letalo. To pomeni, da se pridobijo iman in ibadats. Za njegov zagon pa je treba pridobiti gorivo, to je napredovati na poti tasawwufa.

Tasawwuf ima dva namena:

Prvi cilj je ponotranjiti iman, to je, da ga utrdimo v srcu, tako da ga ne morejo spodkopati učinki, ki vzbujajo dvom. iman, ki se krepi z umom, z razmišljanjem, z dokazi, ne more biti tako trden. Allah ta'ala izjavlja v osemindvajsetem ajatu Sura ar-Ra'd, v Koranu al-karim: „Prodor in naselitev imana v srcih je mogoča le in samo z dhikr.“ Dhikr pomeni spominjati se Allahu ta'ala in v vsakem dejanju in dejanjih ravnati v skladu z njegovo željo.

Drugi namen tasawwufa je olajšati čaščenje, ga opravljati z veseljem in odpraviti lenobo, nepripravljenost, ki je značilna za nafs al-ammara. Lahkotno in voljno opravljanje ibadatov ter sovražno vzdržanje grehov sta mogoča le z učenjem znanja tasawwufa in nadaljevanjem po njegovi poti.

Dobro se je treba zavedati, da namen oklepanja tasawwufa ni pridobiti sposobnost videti, česar drugi ne vedo, obveščati druge o neznanem, zaznavati nürse, duhove, niti uživati v dragocenih sanjah.

Da bi dosegli ma'rifats (razumevanje), znanje in stanja, ki jih je mogoče doseči s tasawwufom, je treba najprej popraviti svoje prepričanje, nato se naučiti zapovedi in prepovedi islama ter nato v skladu s tem opravljati dejanja in ibadate. Pravzaprav je brez teh treh stvari nemogoče očistiti srce od vrlin in očistiti nafs zla ter ga napolniti z vrlinami in rešiti pred škodljivimi željami.

PRILAGAJANJE MUHAMEDU 'ALAIHIS-SALAM

Prilagoditi se Mohamedu 'alaihis-salam pomeni slediti njegovi poti. Njegova pot je pot, ki jo kaže Koran al-karim. Ta pot se imenuje Din al-Islam (religija Islama). Da bi se mu prilagodili, moramo najprej imeti iman (vero); nato se moramo dobro naučiti Islama; nato opravljati fards in se izogibati haram, nato pa izpolnjevati sunnate in se vzdržati makruh. Po vsem tem bi mu moral poskušati slediti tudi v tem, kar je mubah (dovoljeno). Imeti iman pomeni začeti mu slediti in vstopiti skozi vrata blaženosti.

Allah ta'ala ga je poslal, da bi vse ljudi na svetu povabil k blaženosti, in v osemindvajsetem ajatu Sura Saba' izjavil: „O moj ljubljeni Prerok! Pošiljam te, da bi vsem ljudem na svetu sporočil dobro novico o neskončni blaženosti in jih usmeril na to pot k blaženosti.“

Na primer, malo opoldanskega spanja osebe, ki se prilagodi Njemu, je veliko dragocenejše od številnih noči, ki jih preživi v čaščenju, ne da bi mu sledila. Njegova častna navada je bila, da je pred poldnevom opravil „Qaylula“, to je, da je nekaj časa spal. Tudi to, da se na dneve Bajrama ne postimo, ampak jemo in pijemo, ker nam to zapoveduje Njegova religija, je dragocenejše od dolgoletnega posta, ki v Njegovi religiji ne obstaja. Majhen znesek, dan revnim v skladu z Njegovo religijo, ki se imenuje zakat, je boljši in dragocenejši od kupa zlatih kovancev kot miloščine, velikega kot gora, ki ga človek da z lastno željo.

Ko je vodil jutranji namaz v džama'atu, je Hadrat 'Umar, Amirul-mu'minin, pogledal džama'at in videl, da je eden od članov odsoten, ter vprašal, kje je. Njegovi tovariši so rekli: „Častil je do jutra, med nočjo. Morda je zaspal.“ Amir al-Mu'minin je rekel: „Želim si, da bi spal vso noč in opravil jutranji namaz z džama'atom; tako bi bilo bolje.“

Ljudje, ki ne sledijo Islamu, trpinčijo svoj nafs z izpostavljanjem težavam in z intenzivnimi napori. Vendar so ti napori zaman in nizkotni, saj niso v skladu z Islamom. Če že imajo kakšno korist od svojih prizadevanj, so to zgolj začasne posvetne koristi. Ker pa je ta svet nepomemben, tudi koristi tega sveta nimajo prave vrednosti. Takšni ljudje so kot smetarji – čeprav delajo težje in se bolj utrudijo kot kdorkoli drug, je njihov zaslužek manjši od zaslužka drugih. Nasprotno pa so tisti, ki živijo v skladu z Islamom, podobni draguljarjem, ki se ukvarjajo z dragocenimi kamni in diamanti. Njihovo delo je manj naporno, a njihov zaslužek je neizmerno večji. Včasih jim ena ura dela prinese zaslužek, ki je vreden sto tisoč let. To je zato, ker dejanje, ki je skladno z Islamom, Allah Ta'ala sprejme in ima rad. Na številnih mestih v svoji knjigi, Koran al-karim, Allah izrecno pove, da je temu tako.

Na primer, izjavlja v enaintridesetem ajat Sura Al-i 'Imran: „O moj ljubljeni Prerok! Povej jim: 'Če ljubite Allaha ta'ala in če želite, da bi tudi vas ljubil Allah ta'ala, se mi prilagodite! Allah ta'ala ljubi tiste, ki se mi prilagodijo.“

Slediti Mohamedu 'alaihis-salam pomeni ceniti pravila Islama in ta pravila z ljubeznijo izvajati, spoštovati in ceniti njegove ukaze, učenjake Islama, pobožne in stvari, ki jih ceni Islam, prizadevati si za širjenje njegove vere in zaničevati tiste, ki se ne želijo držati njegove vere ali ki je ne odobravajo in ignorirajo.

Allahu ta'ala ni všeč nobena stvar, ki ni združljiva z Islamom. Ali je mogoče, da bodo nagrade podeljene za stvari, ki jih ne mara? Nasprotno, prinesle bodo kazen.

Doseganje sreče v obeh svetovih je odvisno le in samo od sledenja Mohamedu 'alaihis-salam, ki je Gospodar tega in naslednjega sveta. Da bi mu sledili, je treba imeti iman ter se naučiti in izvajati pravila Islama.

Beg pred Jahannamom na drugem svetu je značilen le za tiste, ki se prilagodijo Mohamedu 'alaihis-salam. Vsa dobra dela, storjena na tem svetu, vse, kar je bilo odkrito, vsa stanja in vse veje znanja bodo uporabna na naslednjem svetu pod pogojem, da je človek sledil Rasulullahovi poti. V nasprotnem primeru bo vsako dobro dejanje, ki ga storijo tisti, ki ne sledijo Preroku Allahu ta'ala, ostalo na tem svetu in povzročilo uničenje njihovega naslednjega sveta. To pomeni, da ne bo nič drugega kot istidraj (prevara), preoblečen v dobroto.

Da bi se v celoti in popolnoma prilagodili Mohamedu 'alaihis-salatu was-salam, ga moramo v celoti in popolnoma ljubiti. Simptom popolne in dovršene ljubezni je izogibanje Njegovim sovražnikom in neodobravanje tistih, ki ga ne marajo. Ljubezen ne more vključevati malomarnosti. Ljubimci, ki so nori na svoje ljubljence, ne morejo storiti ničesar proti njim. Ne morejo biti skupaj s tistimi, ki delujejo proti njim. Ljubezen do dveh nasprotij se ne more skupaj naseli v istem srcu. To pomeni, da je obstoj dveh nasprotnih stvari skupaj (jam iz-ziddayn) na istem mestu nemogoč.

Svetovni blagoslovi so minljivi in goljufivi. Če so danes tvoji, bodo jutri postali last nekoga drugega. Tisti, ki jih boš pridobil v ahiratu, pa so neskončni in so zasluženi na svetu. Če nekaj dni življenja na tem svetu preživimo, sledeč Mohamedu 'alaihis-salam, ki je najbolj dragocena oseba na tem in naslednjem svetu, lahko upamo na neskončno blaženost, večno odrešitev. V nasprotnem primeru, če se mu ne prilagodi, se vse spremeni v nič. Vsako dobro dejanje in dejanje dobrote, storjeno brez sledenja Njemu, ostane tukaj; v ahiratu ne bo pridobil ničesar. Majhno dejanje sledenja Mohamedu 'alaihis-salam je veliko bolj nad vsemi blagoslovi na tem svetu in blaženostjo v ahiratu. Krepost in čast človeštva sta sledenje njemu.

Za muslimane, ki se želijo prilagoditi Rasulallahu, je osnovni pogoj, da so v eni od štirih pravih madhhab Ahl as-sunnat. Fard je imeti iman v našega Učitelja, Preroka, potrjevati, kar je prinesel, ga ljubiti in ubogati, sprejemati njegove nasvete, ga spoštovati in se mu pokloniti. V zvezi s tem je Allahu ta'ala v ajat al-karima izjavil: „Zato verjemite v Allaha ta'ala in Njegovega Rasula, ki je Njegov nepopisani Prerok, prilagodite se mu, da boste našli vodstvo in pravo pot.”1 In: ‘Kdor ne verjame v Allaha ta'ala in Njegovega Preroka, (naj ve, da) smo za tiste nevernike zagotovo pripravili divji (strašni) ogenj.”2

Yahya ibn Muhammad ibn Abdullah, Muhammad ibn Ibrahim ibn Sa'id, Umayya ibn Bustan, Muhammad ibn Ibrahim ibn Sa'id poročajo; Abu Hurayra (radiy-Allah 'anh) je ta hadis aš-šarif prenesel od Rasulullaha (sall-Allah 'alaihi wa sallam): Naš učitelj Rasulullah je izjavil: „Naročeno mi je bilo, naj se borim proti ljudem (nevernikom), dokler ne potrdijo, da ni drugega boga kot Allaha ta'ala, in verjamejo vame in v to, kar sem prinesel (Islam). Ko bodo to storili, bodo njihova premoženja in življenja rešena pred menoj. Z izjemo pravice Islama (to je, če je musliman grešil, se bo izpolnila kazen, ki jo je odredil Islam). Allah ta'ala ga bo poklical na odgovornost.”3

“Kdor me uboga, je ubogal Allaha ta'ala. Kdor se mi upira, se je uprl Allahu ta'ala. Kdor uboga moje ukaze, je ubogal mene, in kdor se upira mojim ukazom, se je uprl meni”

“Kdor me uboga, je ubogal Allaha ta'ala. Kdor se mi upira, se je uprl Allahu ta'ala.”
Hadis
aš-šarif

„Položaj tistega, ki me uboga in se drži tega, kar sem prinesel, in tistega, ki se mi upira in gre proti temu, kar sem prinesel, je podoben položaju človeka, ki je zgradil hišo in pripravil veliko različnih okusnih jedi (da bi ljudem priredil veliko gostijo) in dal nekomu odgovornost, da povabi ljudi. Tisti, ki sprejmejo povabilo, vstopijo v hišo in pojedo toliko, kolikor si želijo. Tisti, ki vabila ne sprejmejo, pa ne morejo vstopiti v hišo in ne morejo jesti iz pripravljene hrane. Ta hiša je Raj (ki je bila pripravljena za tiste Allaha boječe osebe, ki so sprejele Rasulejevo povabilo). Povabljenec (k Allahu ta'ala in Raju, ki je polna njegovih blagoslovov) je Mohamed ('alaihis-salam). Kdor se upira Mohamedu ('alaihis-salam), se upira Allahu ta'ala. Mohamed ('alaihis-salam) razlikuje tiste muslimane, ki ga potrjujejo, od tistih nevernikov, ki ga zanikajo.“

“Držite se moje poti in po meni Khulafa ar-rashidin je (to je, štiri Kalifas, ki je nasledil našega Preroka) način. Z vso močjo se jih natančno držite. Vzdržujte se stvari, ki so (v religiji) po njem izumljene (in jih ni mogoče najti v Koranu al-karim, sunnatu, ijma al-ummat [soglasje, ki so ga dosegli poglobljeni učenjaki, imenovani mujtahid] in qiyas al-fuqaha [zahtevno delo, ki so ga opravili učenjaki fiqha, da bi z ijtihad izpeljali pravila, zapovedi in prepovedi iz Korana al-karim in hadis aš-šarif; tako izpeljana pravila in načela]). Kajti vse, kar je kasneje (v religiji) inovirano, je bid'at. In vsak bid'at je herezija.”4

V hadisu aš-šarif, ki ga je povezal Anas ibn Malik, o vztrajanju pri Rasulullahu, je naš Prerok (sall-Allah 'alaihi wa sallam) izjavil: „Kdor oživlja moj sunnat (tj. širi ga z njegovim prakticiranjem), je oživil mene (tj. povzdignil mojo slavo in razkril moj red). In tisti, ki me oživlja, bo z mano v Raju.

Naš učitelj, Prerok, je rekel Bilalu ibn Harithu: „Če nekdo oživi sunnat al-hasanah (stvari, ki so koristne in niso v nasprotju z islamom niti mu ne nasprotujejo) v Islamu, doseže njegovo nagrado in nagrade tistih, ki ga bodo prakticirali. Če oseba uvede sunnat as-sayyi'a (stvari, ki so v nasprotju z islamom ali mu nasprotujejo) v Islam, dobi njegov greh in grehe tistih, ki ga bodo prakticirali.”5

Hadrat Umar ibn Abdulaziz je dejal: „Naš učitelj Rasúlullah je odprl čudovito cesto in za njim so to storili njegovi kalifi. Delovati po poti Rasulullaha in njegovih kalifov za njim pomeni delovati v skladu s Knjigo Allaha ta'ala. Poslušati Allaha ta'ala in našega učitelja, Preroka, pomeni krepiti vero Allahu ta'ala. Nihče nima pravice pokvariti ali spremeniti islama.“ Ni dovoljeno ravnati v skladu z besedami tistih, ki nasprotujejo poti našega Preroka.

Tisti, ki se držijo poti našega učitelja, Preroka in Ashab al-kirama, dosežejo pravo pot. Med njimi dobijo pomoč tisti, ki prosijo za pomoč. Kdor nasprotuje poti našega Preroka in njegovih ashabov ter ne ravna v skladu s tem, je na poti, ki ni pot muslimanov. Allahu ta'ala bo takšno osebo spravil v džahannam tako, da ji bo dovolil, da opravlja slaba dejanja. Džahannam je najhujša od vseh destinacij.

HadratAhmad ibn Hanbal je dejal: „Nekega dne sem bil na nekem zborovanju. Tekmovali so, da bi šli v vodo. Ker sem se držal hadisa aš-šarif: 'Kdor verjame v Allaha ta'ala in dan ahirat, naj ne vstopi v javno kopališče (ne da bi pokril svoje awrat dele),' se nisem slekel. Tisto noč mi je nekdo v sanjah rekel: „O Ahmad! Veselo novico zate imam! Kajti Allah ta'ala ti je odpustil, ker si se držal Rasulullahove poti. On te je naredil za imama. Ljudje ti bodo sledili. Ko sem ga vprašal: „Kdo si ti?“, je rekel: „Jaz sem Gabrijel.“

Oseba, ki ne sledi Rasulullah (sall-Allah 'alaihi wa sallam) v vsakem svojem dejanju, ne more biti vernik. Če ga ne ljubi bolj kot sebe, njena vera ni popolna. Mohamed 'alaihis-salam je Prerok vseh ljudi in džinsov.

“Oseba, ki jo ima Allah ta'ala zelo rad, je tista, ki se uči verskega znanja in uči druge. Naučite se vere pri islamskih učenjakih!”
Hadis
aš-šarif

Vsem ljudem vseh stoletij je obvezno, da se ga držijo. Vsak vernik mora pomagati Njegovi religiji, v navado vnesti Njegov prelepi ahlak, pogosto izgovarjati Njegovo blagoslovljeno ime, spoštljivo in naklonjeno recitirati salat-us-salam, ko izgovorijo ali slišijo Njegovo ime, se zaljubiti ob pogledu na Njegov blagoslovljeni obraz, ljubiti in spoštovati Koran al-karim in religijo, ki jo je prinesel.

Ni govoril iz lastnih želja, njegove čiste besede so bile iz razodetja,
bil je ocean, poln biserov modrosti, izvir velikodušnosti.
Čeprav je bil med ljudmi, je bilo njegovo srce samo pri Allahu ta'ala,
v mnoštvu je vedno našel Enost, ta vir velikodušnosti.
Naj bo salat in salam nad njim in njegovim Ashabom,
saj se je z njimi spoprijateljil, ta vir velikodušnosti.
Pojdi, o Haqqi, pozabi na ljudi in se nauči morale od ljubljenega
Allaha,
saj mu je Allah, ta vir velikodušnosti, prostovoljno dal dobro moralo.

Ibrahim Haqqi of Erzurumi

Medine-i münevvereden eski bir görünüş (1890)

POGOJI, DA SI PRAVI MUSLIMAN

Beseda „Islam“ v arabščini pomeni „predajo svojega nafsa, podreditev, dosego odrešitve“ in tudi „mir“. Imam al-a'zam Abu Hanifa (rahmatullahi 'alaih) je Islam opredelil kot „pokorščino in poslušnost zapovedim Allahu ta'ala“. Če zgoraj navedena dejstva pozorno preberemo, nam bo samodejno postalo jasno, kakšen mora biti musliman. Učenjaki so razložili naslednje lastnosti, ki jih mora imeti musliman: Najprej je musliman telesno in duhovno čist. Na več različnih mestih v Koranu al-karim Allah ta'ala izjavlja: „Rad imam tiste, ki so čisti.“ Muslimani ne vstopajo v mošeje ali hiše z obutimi čevlji. Njihove preproge in tla ostanejo brez madežev in čista. Vsak musliman ima v svoji hiši kopalnico. Njihova telesa, oblačila in hrana so vedno čisti. Tako ne širijo mikrobov in bolezni. Pravi musliman je čist in zelo skrbi za svoje zdravje. Nikoli ne uživa alkoholnih pijač, ki so haram in neke vrste strup. Ne uživa svinjine, ki je zaradi različnih nevarnosti in škodljivosti prepovedana. Naš Prerok (sall-Allah 'alaihi wa sallam) je na različne načine hvalil medicinsko znanost. Primer je njegova izjava: „Obstajata dve vrsti znanja: znanje o telesu in znanje o religiji.“ To pomeni, da je z besedami, da sta ti dve znanosti najpomembnejši, versko znanje, ki varuje dušo, in znanje o zdravju, ki varuje telo, želel, da si prizadevamo ohraniti vitalnost telesa in duše. Islam zapoveduje, da se je treba naučiti znanja o telesu pred znanjem o religiji. Vsa dobra dela je namreč mogoče opraviti le z zdravim telesom. Naš učitelj, Prerok, je prek pisem komuniciral z bizantinskim cesarjem Heraklijem. Drug k drugemu sta pošiljala odposlance. Ob neki priložnosti mu je Heraklej poslal številna darila. Eno od daril je bil zdravnik. Ko je zdravnik prispel, je prišel k našemu Preroku in rekel: „Gospod! Njegovo veličanstvo me je poslalo k vam kot služabnika. Bolnike bom zdravil brezplačno.“ Hadrat Mohamed (sall-Allah 'alaihi wa sallam) je sprejel njegove storitve. Odredil je, da se zdravniku dodeli hiša. Vsak dan so mu prinašali okusno hrano in pijačo. Dnevi in meseci so minevali. Noben musliman ga ni prišel obiskat. Zdravnik, ki ga je bilo sram, je prosil za dovoljenje, da odide, rekoč: „Gospod! Prišel sem, da vam služim. Do zdaj k meni ni prišel še noben bolnik. Jaz pa sem le neaktivno sedel, udobno jedel in pil. Zdaj pa bi se rad vrnil domov.“ Naš Prerok (sall Allah 'alaihi wa sallam) je odgovoril: „To je odvisno od vas. Če bi radi ostali dlje, je dolžnost muslimanov, da postrežejo in poskrbijo za svoje goste. Če pa bi radi odšli zdaj, se imejte lepo! Vendar morate vedeti, da tudi če bi tu ostali več let, noben musliman ne bi prišel da bi vas videl.

“Prisegam pri Allahu ta'ala, da njegov iman ne bo popoln, če nekdo za svojega brata muslimana ne bo ljubil tega, kar ljubi zase.” Hadis aš-šarif

To je zato, ker Moji ashabi ne zbolijo. Islamska religija je pokazala pot do dobrega zdravja. Moji ashabi posvečajo veliko pozornosti čistoči. Ničesar ne jedo, če niso lačni, in nehajo jesti, preden se popolnoma nasitijo.“ Z zgornjimi besedami ne želimo reči, da musliman nikoli ne zboli. Vendar pa musliman, ki je pozoren na svoje zdravje in čistočo, dolgo časa ostane zdrav. Skorajda ne zboli. Smrt je dejstvo življenja. Ne moremo se ji izogniti. Vsakdo bo umrl zaradi neke bolezni. Vendar pa je ohranitev zdravja do smrti mogoča le z upoštevanjem zadev in čistoče, ki jih zapoveduje islam. Naš Prerok (sall Allahu 'alaihi wa sallam) je dejal: „Poslan sem bil, da bi izpopolnil krepost in po svetu razširil lepo moralo.“ Drugi hadis aš-šarif pravi: „Med vami so tisti z najvišjim imanom tisti, ki imajo lep ahlak.“ Duhovna čistost je za muslimana bistvenega pomena. Oseba, ki laže, goljufa, zavaja druge, je kruta, nepravična, se izogiba pomoči svojim verskim bratom, si domišlja nadrejenost in misli le na svoje prednosti, ni pravi musliman, ne glede na to, kako zelo se klanja. Vzvišen pomen prvih treh ajatov v Sura al-Ma'un je: „O moj Rasul! Ali si videl tistega, ki zanika qiyamat, prizadene sirote in jih prikrajša za njihove pravice ter ne hrani pomoči potrebnih in ne spodbuja drugih, da bi pomagali pomoči potrebnim?“ Čaščenje takšnih ljudi ni sprejeto. V islamu ima izogibanje škodljivim dejanjem prednost pred opravljanjem fardov. Pravi musliman je najprej popolna in zrela oseba. Ima nasmejan obraz. Je človek z medenim jezikom, ki govori resnico. Nikoli ne ve, kaj pomeni „biti jezen“. Rasûlullah (sall Allah ’alaihi wa sallam) declared, „Oseba, ki ji je dana milina, je obdarjena z dobroto tega sveta in ahirata.“ Musliman je zelo skromen. Prisluhne vsakomur, ki se mu oglasi, in mu pomaga, kolikor je mogoče. Musliman je dostojanstven in vljuden. Ljubi svojo družino in državo. Naš Prerok je dejal: „Ljubezen do domovine izvira iz imana.“ Kako naj bi se ljudje obnašali, da bi ugajali Allahu Ta'ala, je zelo jasno in lepo razloženo v Koranu al-Karim. Vzvišen pomen 63.-69. ajat al-karima v Sura alFurqan je: „(Krepki) sužnji Rahmana (Allah ta'ala', ki ima veliko sočutja do svojih sužnjev) hodijo po zemlji skromno in z dostojanstvom. Ko jih nevedni ljudje skušajo razdražiti, se z iskrenostjo in mehkobo vzdržijo greha in se odzovejo s prijaznimi besedami, na primer: „Mir in varnost z vami“. Noči preživijo v stoje in v poklonu (opravljajo namaz) za svojega Rabba. (Njemu izrekajo svojo zahvalo in hvalo). Prosijo Allaha: „O, naš Rabb, odstrani od nas muke Jahannama. Resnično, njegova muka je večna in grenka in ta kraj je nedvomno hudobno in strašno prebivališče. V svoji porabi niso niti razsipni niti lakomni; hodijo po zmerni poti med tema dvema skrajnostma in nikomur ne kratijo njegovih pravic. Allahu ne pripisujejo partnerjev in poleg njega ne kličejo nobenega drugega božanstva. Ne vzamejo nobenega življenja, ki ga je Allah prepovedal. (Kaznujejo le krivce.) Ne prešuštvujejo.“ 72-74. ajats iste sura, v maal, „Ne nosijo lažne priče. Vzdržujejo se stvari, ki so nekoristne in škodljive. Če se po naključju zapletejo v nekaj nekoristnega ali takšnega, kar je mogoče opraviti z veliko težavo, dostojanstveno preidejo mimo tega. Ne zatiskajo si oči in ne zatiskajo ušes pred ajati svojih Rabbov, kadar jih nanje spomnijo. Prosijo z besedami: „O, naš Rabb! Daj nam, da bodo naše žene in otroci v veselje našim očem. Naredi nas za voditelje tistih, ki se Te bojijo.“ Poleg tega je pomen drugega in tretjega ajata v Sura as-Saff: „O verniki! Zakaj izpovedujete nekaj, česar ne izvajate? V Allahovih očeh je najbolj odvratno, da izpovedujete, česar ne prakticirate.“ kaže, da je oseba, ki se zaobljubi ali obljubi nekaj, česar ne more izpolniti, po mnenju Allahu ta'ala slaba oseba. Pravi musliman je izjemno spoštljiv do svojih staršev, učiteljev, poveljnikov, zakonov in vodilnih oblasti svoje države. Svojega časa ne zapravlja za nepotrebne stvari. Svoj čas porablja le za stvari, ki so koristne. Ne igra na srečo. Ne zapravlja svojega časa. Pravi musliman odlično opravlja svoje ibadate. Hvaležen je Allahu ta'ala. Čaščenja ne bi smeli opravljati nehote ali nezavedno. Čaščenje je treba opravljati prostovoljno in z veliko ljubeznijo do Allaha ta'ala. Bati se Allaha ta'ala pomeni, da ga zelo ljubimo. Tako kot ljudje ne bi želeli razžalostiti osebe, ki jo imajo zelo radi, in bi se bali, da je ne bi vznemirili, je treba tudi čaščenje Allaha ta'ala izvajati na način, ki dokazuje našo ljubezen do Njega. Blagoslovi, ki nam jih je dal Allah ta'ala, so tako veliki, da lahko svoj dolg hvaležnosti do Njega poravnamo le tako, da Ga zelo ljubimo in da Ga častimo z globoko iskrenostjo. Obstajajo različne vrste ibadatov. Nekatere vrste ibadatov so, kot smo že povedali, med Allahu ta'ala in Njegovim sužnjem. Morda bo Allah ta'ala odpustil tistim, ki premalo častijo. Tudi spoštovanje pravic drugih je ibadat. Toda On ne bo nikoli odpustil tistim, ki zlorabljajo druge in imajo na sebi pravice drugih, razen če jim lastniki teh pravic odpustijo. V hadisu aš-šarifs je navedeno: „Allah ta'ala ne pokaže usmiljenja tistemu, ki ne pokaže usmiljenja ljudem.“ „Pomagajte zatiralcu in zatiranim s preprečevanjem krutosti.“ „Če je devet desetin denarja, danega za nakup srajce, halal, ena desetina pa haram, Allah ta'ala ne sprejme namaza, ki je bil opravljen s to srajco.“ „Musliman je brat drugega muslimana. Svojega brata ne muči. Priskoči mu na pomoč. Ne prezira ga in o njem ne razmišlja kot

“Hikmat (koristno znanje) je sestavljen iz desetih delov. Devet od njih je v 'uzlatu. Ena pa je v da malo govorimo.” Hadis aš-šarif nižje od sebe. Zlorabiti njegovo kri, premoženje, čistost ali čast je zanj haram.“ „Prisegam pri Allahu ta'ala, da če človek za svojega brata muslimana ne ljubi tega, kar ljubi zase, njegov iman ne bo popoln.“ „Prisegam pri Allahu ta'ala, da človek, ki mu njegov bližnji ne zaupa, nima imana (to pomeni, da ni pravi musliman).“ Za dosego blaženosti, dobrote in miru na tem svetu ter za izogibanje mukam na drugem svetu sta potrebni dve stvari. Prva je, da se trdno držimo zapovedi Allaha ta'ala. Druga je, da se vzdržimo tistega, kar je On prepovedal. Od teh dveh je največja in najnujnejša druga. Da bi se v celoti vzdržali škodljivih dejanj, se je treba vzdržati več kot nujnih mubah. Mubahe moramo uporabljati le toliko, kolikor je potrebno. Če človek uporablja mubahe, kot mu je všeč, to je od tistih stvari, ki so dovoljene, ali če uporablja mubahe pretirano, bo začel početi tisto, kar je dvomljivo. In dvomljivo je blizu tistim stvarem, ki so haram. Človeški nafs je kot zver pohlepen. Kdor hodi okoli brezna, lahko pade vanj. Učenci Islama so rekli: „To, da grešniki povešajo glavo, je bolje kot to, da verniki napihnejo prsi.“ Od škodljivih dejanj se lahko vzdržimo na dva načina: Prvič, vzdržati se grehov, ki posegajo le v pravice Allahu taala; drugič, vzdržati se grehov, ki kršijo pravice drugih ljudi ali bitij. Druga vrsta je pomembnejša. Allahu ta'ala ne potrebuje ničesar in je zelo usmiljen. Po drugi strani pa ljudje ne le da potrebujejo veliko stvari, ampak so tudi zelo skopuški. Rasulullah je rekel: „Kdor ima na sebi pravice ljudi in je kršil njihovo lastnino in nedolžnost, naj te pravice vrne in si jih pred smrtjo odpusti! Tisti dan zlato in premoženje ne bosta imela nobene vrednosti. Tisti dan bodo ibadati, ki jih je storil na svetu, dani pravemu lastniku. Če nima ibadatov ali če jih ni več, bodo nanj naloženi grehi pravega lastnika.“ Nekega dne, ko je Rasulullah vprašal Ashab al-kirama: „Ali veš, kdo se imenuje bankrotiranec?“ Rekli so: „Oseba, ki je ostala brez denarja ali premoženja.“ Rekel je: „Med mojim ummatom je stečajnik oseba, katere knjiga listin vsebuje veliko thawabov o namazu, postu in zakatu na dan qiyamata. Vendar je preklel ljudi, jih obrekoval in jim odvzel premoženje. Njegovi thawabs bodo razdeljeni in razdeljeni med take lastnike pravic. Če se njegovi thawabs izčrpajo, preden so pravice izplačane, bodo nanj naloženi grehi lastnikov pravic. Potem bo vržen v Džahannam.“ V 110. pismu drugega zvezka Maktubata je Hadrat Muhammad Ma'sum al-Faruqi Sarhandi (rahmatullahi 'alaih) pisal enemu od svojih učencev: „Če storiš greh, moraš takoj narediti tawbo (kesanje). Tawbo je treba opraviti na skrivaj za greh, storjen na skrivaj, in javno za greh, storjen javno. Tawba ne sme zamujati. Kiraman katibin angeli je ne zapišejo takoj. Če naredi tawba, greh sploh ne bo zabeležen. Zapisali ga bodo, če zanj ne bo naredil tawbe. Ja'far ibn Sinan (quddisa sirruh) je dejal: „Ne kesati se za greh je hujše kot storiti greh. In tisti, ki se ni pokesal na kraju samem, naj to stori pred smrtjo. Wara' in taqwa ne smemo zanemariti. Taqwa pomeni, da ne počnemo tistega, kar je jasno prepovedano (haram), in wara' pomeni, da ne počnemo dvomljivih stvari. Izogibanje prepovedi je pomembnejše od izpolnjevanja zapovedi. Naši nadrejeni so rekli: „Tako slabi kot dobri naj opravljajo dobra dela. Vendar se grehov izogibajo le siddiqi, dobri ...“ V hadisu aš-šarif je bilo navedeno: ‚Na dan qiyamat bodo ljudje wara‘ in zuhd pred vsemi ljudmi, ki so blagoslovljeni z milostjo Allahu ta'ala. (Zuhd pomeni vzdržati se posvetnih stvari, ki so več kot nujne, tudi če so halal.) V hadisu aš-šarif je bilo navedeno: „Namaz človeka wara‚ je sprejemljiv“ in „Biti skupaj s človekom wara‘ je ibadat. Pogovor z njim je tako blagoslovljen kot dajanje miloščine. “ Posvetujte se s svojim srcem pri stvareh, o katerih dvomite! Ne počnite ničesar, ob čemer vaše srce trepeta! Ne poslušajte svojega nafsa! „Vsako dejanje, ki pomiri nafsa in razbremeni srce, je dobro. Vsako dejanje, ki vzburja nafsa in vznemirja srce, je greh. “ Hadis sherif spet pravi: „Stvari, ki so halal, so očitne. Razodete so bile tudi škodljive. Izogibajte se dvomljivih stvari. Delaj to, za kar veš, da je dvomljivo! “ Ti hadis aš-šarifi kažejo, da se je treba izogibati dvomljivim stvarem in stvarem, ki vznemirjajo srce. Dovoljeno je storiti nekaj, o čemer ni dvoma. Drugi hadis aš-šarif izjavlja: „Stvari, ki jih je Allah ta'ala v Koranu al-karim označil za halal, so halal. On bo odpustil, česar ni razglasil v Koranu al-karim. Ko se srečamo z dvomljivo zadevo, si moramo položiti roke na srce. Če srce ne utripa, moramo to storiti. Če se razburi, te stvari ne smemo storiti. “ V hadisu aš-šarif je bilo rečeno: „Položite roko na prsi! Srce se bo pomirilo, ko bo šlo za nekaj halal. Pri nečem haram pa se bo razburilo. Če o nečem dvomite, tega ne počnite! “ Ne delaj tega, tudi če možje z verskimi funkcijami izdajo fatwa! Oseba, ki ima iman, se bo vzdržala malih grehov, da bi se izognila hudim grehom. Vse svoje ibadat in dobra dejanja moramo imeti za pomanjkljiva. Pomisliti bi morali, da nismo bili sposobni pravilno izpolniti zapovedi Allaha ta'ala. Abu Muhammad Abdullah ibn Manazil (quddisa sirruh) je rekel: „Allah ta'ala je ukazal različne vrste ibadatov. Zapovedal je potrpežljivost, predanost, namaz, post in izrekanje istighfar (prošnjo Allahu ta'ala za odpuščanje grehov) pred zoro. Istifar je razglasil za zadnji. Tako je postalo nujno, da ljudje vse svoje ibadate in dobra dejanja štejejo za pomanjkljive ter prosijo za odpuščanje in odpuščanje. Ja'far ibn Sinan (quddisa sirruh) je dejal: „To, da se častilci imajo za boljše od grešnikov, je hujše od njihovih grehov.

“Oseba, ki ima prenatrpano gospodinjstvo, vendar z nizkimi dohodki, in ki dobro opravlja svoj namaz ter ne obrekuje muslimanov, bo z mano na dan qiyamata.” Hadis aš-šarif

Nekoč je Hadrat Ali Murta’ish (quddisa sirruh) opustil i’tikaf (umikanje) in zapustil mošejo po dvajsetem dnevu Ramadan aš-šarif. Ko so ga vprašali, zakaj je odšel ven, je odgovoril: "Ko sem videl, da hafizi recitirajo Koran al-karim po melodiji in se s tem hvalijo, nisem mogel več ostati znotraj." Moramo si prizadevati, da na halalen način zaslužimo za preživljanje svoje družine in sebe. Trgovina in obrti so potrebne za to. Salaf as-salihin so vedno delali in zaslužili na ta način. Obstaja veliko hadisov, ki pojasnjujejo thawab pri zaslužku na halalen način. Hadrat Muhammad ibn Salim je bil vprašan: "Naj delamo in zaslužimo, ali naj samo častimo in zaupamo Allahu ta’ala?" Odgovoril je: "Tawakkul (zaupanje v Allahu ta’ala) je bil hal (kakovost) Rasûlullaha (sall-Allahu ’alaihi wa sallam), zaslužek z delom pa je bila Njegova sunna. Delajte in zaupajte Allahu ta’ala!" Abû Muhammad ibn Manazil je rekel: "Bolj koristno je delati in zaupati v Allahu ta’ala, kot pa se umakniti samo za čaščenje (ibadat)." Pri hrani moramo biti zmerni. Ne smemo jesti toliko, da bi nas to oslabilo, niti ne smemo tako stradati, da nas to ovira pri opravljanju ibadatov. Hadrat Shah an-Naqshiband (quddisa sirruh) je rekel: "Dobro jej in dobro delaj!" Skratka, vse, kar pomaga pri ibadatu in opravljanju dobrih del, je dobro in blagoslovljeno. In vse, kar jih zmanjšuje, je prepovedano. Paziti moramo in preveriti svoj namen pri vsakem dobrem dejanju. Če namen ni dober, tega ne smemo storiti. Izogibati se moramo tistim, ki ne ubogajo islama in tistim, ki zagrešijo bid’ate in grehe. Z drugimi besedami, ne smemo biti prijatelji s takimi ljudmi. V hadis aš-šarifu je zapisano: "Hikmat (koristno znanje) sestavlja deset komponent. Devet od njih je v osami (’uzlat). In ena je v malo govorjenja." S takimi ljudmi se moramo srečevati, kadar je to potrebno. Čas za veselje pride po smrti. Biti moramo prijatelji s pobožnimi, čistimi muslimani, jim biti v korist in se od njih učiti. Ne smemo zapravljati časa z nepotrebnimi in neuporabnimi besedami. Z vsemi se moramo ravnati z nasmejanim obrazom, ne glede na to, ali je oseba dobra ali slaba. Ne smemo spodbujati sporov (fitna). Prav tako ne smemo si ustvarjati sovražnikov. Slediti moramo besedam Hafiza as-Shirazija: "Prijateljem povej resnico, sovražnike pa obravnavaj z nasmehom in sladkim jezikom." Oprostiti moramo tistim, ki prosijo za odpuščanje. Do vseh moramo biti dobrega značaja. Ne smemo nasprotovati besedam nikogar ali se z nikomer prepirati. Nikoli ne smemo govoriti ostro, ampak blago do vseh. Shaykh Abdullah Bayal (quddisa sirruh) je rekel: "Tasawwuf ne pomeni namaz, post ali ibadati ponoči. To so dolžnosti vsakega človeka kot sužnja. Tasawwuf pomeni, da nikogar ne prizadeneš. Kdor to doseže, doseže cilj." Hadrata Muhammada ibn Salima so vprašali, kako razlikovati Walija od drugih ljudi. Odgovoril je: "Razlikuje se po mehkih besedah, lepem vedenju in številnimi dobrotami, nikoli se ne prepira, ko govori z nekom, in odpušča tistim, ki prosijo za odpuščanje, ter izkazuje usmiljenje do vseh." Abû Ahmad Makkari je rekel: "Futuwwat (velikodušnost) pomeni storiti dobro osebi, ki te je užalila, podariti darilo osebi, ki ti ni všeč, in biti vesel ob osebi, ki ti povzroča težave." Govoriti moramo malo, spati malo in se malo smejati. Preveč smeha zatemni srce. Delati moramo, vendar od Allahu ta’ala pričakujemo le Njegovo nagrado. Veselje moramo najti v izpolnjevanju Njegovih zapovedi. Če bomo zaupali le Allahu ta’ala, nam bo podelil vse, kar si želimo. V hadis aš-šarifu je zapisano: "Allah ta’ala podeli vsako željo osebi, ki zaupa samo Vanj. Poskrbi, da ji drugi ljudje pomagajo." Yahya ibn Mu’az ar-Razi je rekel: "Drugi te bodo ljubili toliko, kolikor ljubiš Allahu ta’ala. Drugi te bodo spoštovali toliko, kolikor se bojiš Allahu ta’ala. Drugi ti bodo pomagali v sorazmerju z bogoslužjem, ki ga opravljaš za Allahu ta’ala." Ne teci za lastnimi koristmi! Abû Muhammad Abdullah Rashi (rahmatullahi ta’ala ‘alaih) je rekel: "Največja zavesa med Allahu ta’ala in človekom je, ko človek misli le nase in zaupa drugemu človeku, ki je prav tako nesposoben kot on sam. Razmišljati moramo o tem, kako pridobiti Allahu ta’alajevo ljubezen, ne ljubezni ljudi." Do svojih žena in otrok moramo ravnati z blagimi besedami in veselimi obrazi. Z njimi moramo preživeti toliko časa, da jim damo, kar jim pripada. Ne smemo se nanje navezati do te mere, da bi se obrnili stran od Allaha ta’alaja. Glede verskih zadev se ne smemo posvetovati z neukimi in zablodelimi ljudmi, ki zasedajo verske položaje. Ne smemo se družiti z ljudmi, ki so navezani na ta svet. Pri vsem, kar počnemo, moramo slediti sunni in se izogibati vsakemu bid’atu. Ko smo srečni, ne smemo prestopiti islamskih meja. Prav tako ne smemo izgubiti upanja na Allahovo ta’alajevo pomoč, ko smo v težavah. Ne smemo pozabiti, da poleg vsake težave pride tudi olajšanje. Naš odnos se ne sme spreminjati v sreči ali nesreči; biti moramo v istem stanju tako v obilju kot v pomanjkanju. Dejansko bi se morali v pomanjkanju počutiti lažje in v obilju bolj nemirno. Spreminjanje dogodkov nas ne bi smelo spremeniti. Namesto da iščemo napake drugih, bi morali prepoznati svoje napake. Ne smemo se imeti za boljše od katerega koli drugega muslimana. Vsakega muslimana bi morali imeti za višjega od sebe. Ko srečamo muslimana, moramo verjeti, da je naša sreča morda odvisna od blagoslova, ki ga bo priklical nad nas. Do tistih, katerim smo dolžni, bi morali biti kot služabniki. V hadis aš-šarifu je zapisano: "Musliman, ki opravi naslednja tri dejanja, ima popoln iman: služenje svojemu gospodinjstvu, druženje z revnimi (ne z berači!) in obedovanje skupaj s svojimi služabniki." V Koran al-karimu so te tri stvari označene kot lastnosti vernikov. Naučiti se moramo manir Salaf as-salihinov in se truditi biti podobni njim. O nikomur ne smemo govoriti slabega, ko ni prisoten.

Moramo preprečiti obrekovalca. (Reči nekaj resničnega o osebi za njenim hrbtom, kar bi jo prizadelo, če bi to slišala, je giybat, obrekovanje. Če je rečeno laž, potem je to kleveta. Oboje sta huda greha.)

"Nasmeh svojemu muslimanskemu bratu, učenje dobrih stvari, preprečevanje slabih dejanj, pomoč neznancem, ki sprašujejo za pot, čiščenje ulic kamnov, trnov, kosti in podobnih stvari, ki so ogabne, umazane in škodljive, ter deljenje pitne vode z drugimi, so vse oblike sadake." Hadis aš-šarif

Naj postane navada izvajati amr bil ma’ruf in nahy an al-munkar (zapovedovanje dobrega in prepovedovanje slabega). V hadis aš-šarifu je zapisano: "Oseba, ki ima veliko družino, a nizke dohodke, ki dobro opravlja svoj namaz in ne obrekuje muslimanov, bo na dan qiyamat z menoj." Muslimani pomagajo svojim bratom in sestram ter jih osrečujejo. Naš Prerok, je namreč rekel: "Muslimani so bratje. Ne prizadenejo drug drugega ali se ne ravnajo ostro drug do drugega. Če nekdo pomaga svojemu muslimanskemu bratu, mu bo Allahu ta’ala v zameno olajšal njegovo delo. Če nekdo reši muslimana iz težav in ga s tem osreči, ga bo Allah rešil težav v najbolj težavnem času na dan qiyamat. Če nekdo prikrije napako ali pomanjkljivost muslimana, bo na dan qiyamat Allahu ta’ala prikril njegove napake in pomanjkljivosti." "Dokler nekdo pomaga svojemu muslimanskemu bratu, mu bo Allahu ta’ala pomagal." "Allahu ta’ala je ustvaril nekatere Svoje sužnje zato, da bi zadovoljevali potrebe drugih in jim pomagali. Tisti, ki so v stiski, se bodo obrnili na te (sužnje). V naslednjem svetu zanje ne bo strahu pred kaznijo." "Če nekdo pomaga svojemu bratu v veri pri nekem poslu, mu bo za vsak korak dano sedemdeset thawabov in sedemdeset njegovih grehov bo odpuščenih. To bo trajalo, dokler delo ni končano. Ko je delo končano, bodo vsi njegovi grehi odpuščeni. Če med tem umre, bo vstopil v Džennat brez kakršnega koli zasliševanja." "Če nekdo gre do državnih oblasti in se trudi z njimi, da bi bil njegov muslimanski brat osvobojen težav in dosegel udobje, mu bo Allahu ta’ala na dan qiyamat pomagal hitro prečkati most Sirat, ko bodo vsi drugi zdrsnili na njem." "Dejanje, ki ga Allah najbolj ljubi, je osrečiti muslimana, bodisi tako, da mu podariš oblačila ali hrano, ali pa tako, da zadovoljiš katero koli drugo njegovo potrebo." "Ko oseba stori dobro delo za muslimana, Allah iz tega dobrega dejanja ustvari angela. Ta angel bo ves čas častil. Thawab za njegovo čaščenje bo dan tej osebi. Ko ta oseba umre in je položena v grob, bo angel prišel k njenemu grobu s svetlim in prijaznim obrazom. Ko bo oseba zagledala angela, se bo počutila olajšano in postala vesela. 'Kdo si?' bo vprašala. Odgovor bo: 'Jaz sem dobro, ki si ga storil tisti in tisti osebi, in veselje, ki si ga prinesel v njegovo srce. Allah me je poslal, da te danes osrečim, da bom posredoval zate na dan qiyamat in ti pokazal tvoje mesto v Džennetu.'" "Zaradi svojega lepega ahlaka bo oseba dosegla najvišje stopnje v Džennetu. (Nadomestni) ibadati mu ne bodo omogočili doseči teh stopenj. Slab značaj bo človeka pognal v najnižje globine Džehennema."

"Človek, ki izreče salam z nasmejanim obrazom, prejme blagoslove, ki jih prejmejo tisti, ki dajejo miloščino." "Nasmeh svojemu muslimanskemu bratu, učenje dobrih stvari, preprečevanje slabih dejanj, pomoč neznancem, ki sprašujejo za pot, čiščenje ulic kamnov, trnov, kosti in podobnih stvari, ki so ogabne, umazane in škodljive, ter deljenje pitne vode z drugimi, so vse oblike sadake." "V Džennetu so take palače, da lahko oseba, ki je v eni izmed njih, vidi katero koli mesto, ki si ga zaželi, in se pojavi na katerem koli mestu, ki si ga izbere." Ko je Abû Malik al-Ash’ari (rahmatullahi ’alaih) vprašal: "Kdo bo prejel takšne palače?" je Naš Prerok (sall-Allahu ’alaihi wa sallam), rekel: "Dodeljene bodo tistim, ki so mehkih besed, velikodušni in ponoči, ko drugi spijo, razmišljajo o Allahovem ta’ala obstoju in veličini ter Ga prosijo." Pravi musliman ne verjame v vraže. Smeje se stvarem, kot so čarovništvo, slaba znamenja, vedeževanje, urok in amuleti, ki vsebujejo napise, ki niso iz Koran al-karima. Smeje se tudi modrim kroglicam, prižiganju sveč, nameščanju žic in nitk na nagrobnike ter lažnivcem, ki trdijo, da izvajajo karamate (to so izredni dogodki, ki jih Allah povzroči po rokah pobožnih ljudi, ki jih ima rad). Pravzaprav je večina teh stvari prevzetih iz drugih religij. Veliki islamski učenjak Imam ar-Rabbani (rahmatullahi ’alaih) na vprašanja tistih, ki pričakujejo "karamate" od verskih ljudi, odgovori na ta način: "Ljudje pričakujejo, da bodo verski ljudje pokazali karamate. Nekateri jih morda ne izvajajo, vendar so še vedno bližje Allahu ta’ala kot drugi. Največji karamat je naučiti se islama in živeti v skladu z njim." V Koran al-karimu je zapovedano, da ljudem, tudi če so druge vere, vedno govorimo prijazno in razumevajoče. V knjigah fiqha je zapisano, da je greh prizadeti čustva nevernika ali ga v obraz imenovati nevernik, kafir in podobno. Musliman, ki to stori, bo kaznovan. Cilj je poučiti vse o vzvišenosti islama. Ta jihad se lahko opravi samo s sladkimi besedami, znanjem, potrpežljivostjo in imanom. Kdor želi nekoga prepričati o resnici, mora najprej sam vanjo verjeti. Musliman nikoli ne izgubi potrpežljivosti ali se ne znajde v težavah pri razlagi svoje vere. Ni nobene druge vere, ki bi bila tako jasna in logična kot islam. Z lahkoto se lahko dokaže, da je ta religija edina prava vera. Na kratko, pravi musliman je popoln človek, ki je v celoti opremljen z visoko moralno kvaliteto, dostojanstven, pošten, čist tako telesno kot v duši in v vseh pogledih zaupanja vreden. Če bi vsi ljudje sprejeli islam, ne bi ostalo ne zlo, ne prevara, vojna, zatiranje ali krutost na Zemlji. Zato je naša dolžnost, da se vsi po svojih najboljših močeh trudimo biti popolni in pravi muslimani ter širiti islam po vsem svetu, razlagati njegovo bistvo in njegove podrobnosti.

BIBLIOGRAFIJA

- Koran al-karim
- Envar-ut-tenzil - Qadi Beydavi
- Tafsir al-Mazhari - Senaullah Paniputi
- Tafsir al-Kurtubi – Imam al-Qurtubi
- Tafsir al-Beydavi - Qadi Beydavi
- Tafsir al-Kabir - Fahruddin ar-Razi
- Tafsir al-Hazin - Ala’uddin al-Baghdadi
- Tafsiru’l- Qur’an - Imam at-Tirmidhi
- Tafsiru’l- Qur’an al-‘azim - Ebul Fida
- Sahih al-Bukhari - Imam al-Bukhari
- Sahih al-Muslim – Imam al-Muslim
- Sunan ad-Dara Qutni – Dara Qutni
- Sunan at-Tirmidhi - Imam at-Tirmidhi
- Muvatta - Imam Malik
- Mustadrak - Hakim Nishaburi
- Sunan al-Ibn Maja - Ibn Maja
- Sunan al-Bayhaqi - Bayhaqi
- Sunan al-Dawud - Abu Dawud
- Sunan as-sagir - Imam an-Nasai
- Musnad - Bazzar
- Musnad - Darimi
- Musnad - Abu Ya’la
- Musnad - Imam Ahmad ibn Hanbel
- Sahih - Ibn Hibban - Ahbar al-Mecca - Azraki
- Birgivi Vasiyetnamesi – Imam al-Birgivi
- Caliyetu’l-ekdar - Mawlana Khalid al-Baghdadi
- Cami-al Ehadis - Suyuti
- Could Not Answer - Harputlu Ishak Effendi
- Dala’il an-Nubuwwa - Abu Nuaym Isfahani
- Dala’il an-Nubuwwa - Bayhaqi
- Dini Sozluk - Turkiye Gazetesi
- Al-Bidaye va’n-nihaye - Ibn Kasir, Abu’l-Fida
- Ansabu’l-ashraf - Balazuri
- Al-Envar - Begavi
- Al-Iktifa fi megaz-al-Mustafa vesselaset-al-hulefa - Kila’i
- Al-Leali’l-Masnua - Suyuti
- Al-Mu’jamu’s-sagir – Imam al-Tabarani
- Al-Muhabbar - Ibn Habib
- Al-Musannaf - Imam Abdurrazzaq Sana’ani
- Al-Musannef - Imam Ibn Abi Shayba
- Al-Wafa bi ahval-al-Mustafa - Ibn Jawzi [Abdurrahman
Jawzi/Abulfaraj ibn Jawzi]
- Awsaf-un Nabi - Suyuti
- Futuhu’l-buldan - Balazuri
- Herkese Lazim Olan Iman - Haji Faydullah Effendi
- Hilyat-ul-avlija - Abu Nuaym
- Ihya - Imam al-Gazali
- Insan-u’l-uyun - Nureddin Ali Halabi
- Isaba - Ibn Hajar al-Askalani
- Isbatu’n-Nubuwwa - Imam ar-Rabbani
- Islam Alimleri Ansiklopedisi - Turkiye Gazetesi
- Istiab - Ibn Abdilberr
- I’tikadname - Mawlana Khalid al-Baghdadi
- Kashf-ul-hafa – Isma’il Ajluni
- Kisas al-Anbiya - Ahmed Cevdet Pasha
- Kimya-i sa’adat - Imam al-Gazali
- Ma’ariju’n-Nubuwwa (Peygamberler Tarihi) - Altiparmak Muhammed Efendi
- Majma’uz-zavaid - Heysemi
- Maghazi - Waqidi
- Maktubat al-Imam ar-Rabbani - Imam ar-Rabbani
- Maktubat al-Ma’sumiyye - Muhammad Ma’sum Faruki
- Mawahib al-Laduniyye - Qastalani
- Mawlid-i Sharif (Vesiletu’n-necat) - Suleyman Celebi
- Mir’at-i Kainat - Nisancizade Muhammed Effendi
- Mu’jam-ul-Kabir - Tabarani
- Muqaddime - Darimi
- Rawzu’l-unf - Suhayli
- Sira - Ibn Hisham
- Sira - Ibn Kasir
- Sirat ar-Rasul - Ibn Ishak
- Siratu’n-Nabawiyya – Ibn Hisham
- Sirety’n-Nabi - Ahmad ibn Zayni Dahlan
- Siyaru’l-Kabir - Imam Muhammad
- Siyaru’l-Kabir sharhi - Imam as-Sarakhsi
- Subulu’l-Huda - Shamsaddin Shami
- Shamail aš-šarifa - Imam at-Tirmidhi
- Shifa aš-šarif - Qadi Iyad
- Shawahidu’n-Nubuwwa - Mawlana Abdurrahman Jami
- Shu’ab-ul-iman - Bayhaqi
- Tabakat-ul-kubra - Abdulwahhab as-Sha’rani
- Tabakat-us-Sahaba - Ibn Sa’d
- Tarikh-ul-Kabir - Bukhari
- Tahric - Huzai
- Tarikh Dimashq (Sam tarihi) - Ibn Asakir
- Se’adet-i Ebediyye - Endless Bliss - Huseyn Hilmi Isik
- Tarikh al-Tabari - Tabari
- Tarikh al-Islam - Imam al-Zahabi
- Taratib-ul-idariyye - Kattani
- Usudu’l-Ghaba - Ibn Asir
- Uyun-ul-eser - Ibn Sayyidinnas