SUNNAT AL- ZAWAID NAŠEGA PREROKA

Pomen, ki ga je naš Prerok pripisal čistoči in urejenosti

Naš Učitelj, Prerok (sall-Allah 'alaihi wa sallam) je dal velik pomen čistoči, organizaciji in redu.

Vse je rad začel z desne strani in z desno roko.6 Toda za umivanje v stranišču je uporabljal levo roko.

Kadar koli je bilo mogoče, je vse počel v lihih številkah.

Rekel je: „Kdor ima lase, naj jih dobro neguje!“

Nekoč, ko je bil naš Prerok v masdžidu, je vstopil moški z razmršenimi lasmi in brado. Naš ljubljeni Prerok je rekel: „Ali nima rožnega olja, da bi mu uredil lase?“ Nato je z roko nakazal, naj gre takoj ven in si uredi lase in brado. Ko je ta oseba to storila in se vrnila, je naš Prerok rekel: „Kaj je bolje: da eden od vas pride takšen ali takšen ali z neurejenimi lasmi in brado kot Šajtan?“

Tudi ko je potoval, je s seboj prinašal olje v steklenički. Ko je nanesel olje, si je na glavo najprej nadel turban in nanj položil naglavni pokrov. Na ta način olje ne bi bilo opazno.

Naš Prerok bi si dvakrat na dan počesal brado.

Anas ibn Malik je dejal: „ Rasul 'alaihis-salam je pogosto uporabljal rožno olje za svoje blagoslovljene lase in česal svojo blagoslovljeno brado, tako da jo je navlažil z vodo.”7

Naš Učitelj, Prerok (sall-Allah 'alaihi wa sallam), bi svojo blagoslovljeno brado nekoliko obrezal po dolžini in straneh. Preden se je odpravil na petkov namaz, je obrezal svojo blagoslovljeno brado in postrigel svoje blagoslovljene nohte. Muslimanom je ukazal, naj si tudi oni skrajšajo svoje brade.

Ko se je naš Prerok pogledal v ogledalo, je hvalil Allaha in rekel: „O moj Allah! Kakor si ustvaril moj videz lep, tako polepšaj tudi moj ahlak.“

Naš Prerok si je vsak večer, preden je šel spat, trikrat namazal blagoslovljene oči s kajalom. Trikrat je nanesel kajal na svoje blagoslovljeno desno oko in dvakrat na svoje blagoslovljeno levo oko. Rekel je: „Namaži si oči s kajalom! Ker lošči oči in povečuje lase (trepalnice).”8

Učenjaki Islama so trdili, da je za moškega dovoljeno uporabljati gel v medicinske namene, ni pa ga dovoljeno uporabljati za okras. Besed jamal (lepota) in zinat (okras) ne smemo zamenjevati med seboj. Jamal pomeni odstraniti grdoto, zaščititi svoje dostojanstvo in pokazati blagoslove v zahvalo Allahu ta'ala. Pokazovanje blagoslovov zaradi razkazovanja ali hvalisanja ni džamal, temveč kibr (aroganca).

Naš učitelj Rasulullah je pripisoval velik pomen uporabi miswaka (naravna zobna ščetka, narejena iz vejic drevesa arak). Vedno jo je imel pri sebi. Rekel je: „Uporabi miswak z vejico drevesa arak!“ Ta daje prijeten vonj v ustih. Naš Prerok je rekel: „To je moj sunnat in sunnat Prerokov pred mano!“

Naš Učitelj, Prerok je dejal,

“Miswak je čistost ust in zadovoljstvo mojega Rabba!” Hadis
aš-šarif

“Če to ne bi povzročilo težav mojemu ummatu, bi jim ukazal, naj pred vsakim namazom uporabijo miswak”9
„Močno vam priporočam, da uporabljate miswak!“
„Miswak je čistost ust in zadovoljstvo mojega Rabba!“

Prva stvar, ki jo je naš ljubljeni Prerok naredil, ko je vstopil v svojo hišo, je bila, da je z miswakom očistil svoje blagoslovljene zobe. Ni šel spat, če ni imel s seboj miswaka, in ko se je zbudil, si je najprej z miswakom očistil zobe. Svoje blagoslovljene zobe je z miswakom čistil tudi, ko je vstal za tahadžud namaz (namaz, ki se opravi, ko sta minili dve tretjini noči).10

Naša mati Hadrat Aisha (radiy-Allah 'anha) je dejala: „Nikoli ni bilo noči ali dneva, da Prerok 'alaihis-salam, ko se je prebudil, ne bi uporabil miswak, preden je opravil abdast.

Ibrahim, sin našega ljubljenega Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je umrl. Med njegovim pokopom je bila ena izmed opek na grobu postavljena poševno. Prerok je posegel in jo popravil. Pojasnil je, da poševno postavljena opeka pokojniku ne bi koristila niti škodovala, vendar ga motijo stvari, ki niso urejene.

Hiša blaženosti našega Učitelja, Preroka

Ko je naš ljubljeni Prerok dal zgraditi svoj masdžid v Medini, je dal poleg masdžida zgraditi tudi dve sobi iz opek in ju pokril z datljevimi hlodi in vejami. Medtem ko so gradili masdžid aš-šarif, sta bili zgrajeni dve sobi za Aisho in Sawda (radiy-Allah 'anhuma). Vrata sobe naše matere Hadrat Aisha so bila obrnjena proti poti masdžida. Vrata sobe, zgrajene za našo mater Hadrat Sawda, so bila obrnjena proti vratom Al al-'Uthman, ki so bila tretja vrata masdžida. Ko se je naš Prerok poročil z drugimi ženami, se je število sob povečalo in postalo devet. Zgrajene so bile med sobo Hadrat Aisha in qiblo. Nekatere sobe so bile narejene iz gline, druge iz kamna. Nekatere so bile zgrajene iz datljevih vej (v bagdadskem slogu), ometane z blatno malto, strehe pa so bile narejene iz datljevih vej. Hasan ibn Abi'l-Hasan (radijAllah 'anh) pravi: „Ko sem bil najstnik, sem šel v Rasullahovo hišo in sem lahko dosegel in se dotaknil stropa. Strop Rasulullahove sobe je bil le pokrivalo iz lasne tkanine, napeto čez cipreso ali brinjevec.“

Imam al-Bukhari pravi: „Na vratih Rasulullahove hiše ni bilo zvonca za trkanje, zato je bilo treba na vrata potrkati s koncem loka.“

Muhammad ibn Khilal in Ata-ul'Khorasani sta videla sobe žena našega Preroka in povedala, da so bile narejene iz datljevih vej, kot vrata pa so imele zavese iz črnih las.

Po tem, kar je videl Dawud ibn Qays, je bila širina vsake sobe med vrati in stranskimi stenami približno 6-7 zra’11 (3-3.5 m.), notranja dolžina pa približno 10 zra' (4,8 m). (en zra' je 48 cm.)

V času kalifa Abdulmalika je bilo v Medini prebrano pismo o razlastitvi sob, ki so pripadale ženam našega Preroka, in njihovi vključitvi v mošejo. Mnogi ljudje niso mogli zadržati solz, in prebivalci Medine so jokali, kot so jokali na dan, ko je umrl naš Prerok.12

Sa'ed ibn Musayyab je svojo žalost izrazil z besedami: „Prisegam pri Allahu, kako zelo si želim, da bi jih pustili takšne, kot so bili! Tako bi mladi iz Medine in tisti, ki so prišli v Medino od zunaj, videli, s čim je bil Rasul 'alaihis-salam v svojem življenju zadovoljen, in ljudem ne bi bilo mar, da imajo veliko bogastva in se s tem hvalijo.“”

Naš Prerok, obnašanje Preroka v zasebnosti

Hadrat Husein pripoveduje: „Vprašal sem očeta o dejavnostih našega Preroka, Preroka doma. Moj oče je odgovoril takole:

Od trenutka, ko je vstopil v svoj dom, je naš Prerok razdelil svoj čas na tri dele: čaščenje Allaha, skrb za gospodinjstvo in svoje osebne zadeve.

Čas, ki ga je namenil sebi, je razdelil med sebe in ljudi. V tem delu časa so v Njegovo navzočnost vstopali le ugledni ashabi. Preko njih je ljudem sporočal verske zadeve in informacij, ki so bile povezane z ljudmi, ni nikoli zadržal zase.

Naš mojster, Prerok, je imel navado razdeliti svoj čas, ki ga je namenjal svojemu ummetu, med ljudi glede na njihovo vrlino in versko nadrejenost. Povabil jih je v svojo prisotnost glede na njihove potrebe. Nekateri so imeli eno potrebo, drugi dve, spet tretji pa več potreb.

Naš Učitelj, Prerok, bi obravnaval njihove verske zadeve, dal potrebne odgovore na njihova vprašanja in nato rekel: „Tisti, ki so tukaj, naj posredujejo tistim, ki jih ni tukaj! Posredujte mi potrebe tistih, ki ne morejo priti, da bi mi posredovali svoje potrebe. Zagotovo bo Allah na dan Qiyamata utrdil noge tistih, ki pomagajo prenašati potrebe drugih in posredujejo za tiste, ki svojih potreb ne morejo izraziti, na Sirat mostu!

V prisotnosti našega učitelja, Preroka, ne bi omenili ali izrazili ničesar drugega. Pravzaprav od nikogar ne bi sprejel ničesar drugega.

Tisti, ki bi vstopili v navzočnost našega Učitelja, Preroka, bi vstopili v iskanju znanja in odšli kot največji učenjaki, ki so okusili užitek znanja in v njem postali avtoriteta!“

Naš mojster, vedenje Preroka iz hiše

Hadrat Husein je svojega očeta Hadrata Alija vprašal o stanju našega Preroka, zunaj doma. Povedal je naslednje:

“Ne jem, medtem ko se naslanjam na nekaj.”
Hadis
aš-šarif

Prerok vesolja ni hotel govoriti zunaj. Spregovoril bi le, če bi bile njegove besede koristne za muslimane, jih ogrele drug do drugega ter odpravile neenotnost in hladnost med njimi.

V vsakem plemenu bi počastil osebo, ki bi imela najvišji moralni značaj, in jo postavil za upravitelja svojega ljudstva. 13 Varoval je ljudi pred slabimi ljudmi in škodo ter se tudi sam izogibal, da bi padel v takšne situacije. Nikoli ni izgubil svojega nasmejanega obraza in prijaznega razpoloženja.

Če ne bi videl svojega ashaba, bi ga poiskal in vprašal, kaj se dogaja med njimi. Pohvalil in okrepil bi dobroto ter kritiziral in oslabil zlo. Vse, kar je počel, je počel zmerno in dosledno. Brez oklevanja je opozarjal muslimane v skrbi, da ne bi zapadli v ghaflat (brezbrižnost). Nikoli ni bil pretiran.

Naš učitelj Rasulullah je imel popoln talent za ibadat. Pravice ni kršil in jo je izpolnil. Tisti, ki so mu bili blizu, so bili najbolj blagoslovljeni ljudje.

V Njegovih očeh je bil med njegovimi ashabi najbolj superioren tisti, čigar nasvet je bil najobsežnejši, in tisti, ki je imel najvišjo stopnjo, je bil tisti, čigar pomoč in prijaznost do pomoči potrebnih je bila najboljša. Prerok vesolja ni nikoli sedel ali vstal, ne da bi omenil Allahovo ime.

Na zborovanjih ne bi določil mesta zase in bi to prepovedal. Ne glede na to, kje bi se srečal s skupino sedečih ljudi, ne bi sedel na najbolj imenitnem mestu. Raje bi sedel na koncu zbiranja in muslimanom ukazal, naj to storijo.

Vsakemu, ki je sedel z Njim, bi dal delež in z njimi ravnal tako, da bi vsi mislili, da v Rasulullahovih očeh ni nikogar, ki bi bil dragocenejši od njih samih. Vse bi prenašal od tistih, ki so sedeli z Njim ali prišli s svojimi potrebami, dokler ne bi odšli.14

Ko je kdo od njega kaj zahteval, mu ni zavrnil njegove prošnje; dal mu je, kar je zahteval, ali pa ga je zavrnil s sladkimi in nežnimi besedami. Njegova čudovita morala je bila dovolj velika, da je vključevala vse ljudi.

Postal jim je sočuten oče. Vsi so bili v njegovih očeh glede svojih pravic enaki. Skupščina našega učitelja, Preroka, je bila skupščina znanja, skromnosti, potrpežljivosti in zaupanja.

V njegovi navzočnosti nihče ni povzdignil glasu, nihče ni obtoževal drugega, nihče ni razkrival napak ali zmot drugega. V skupščini Preroka vesolja so bili vsi enaki drug drugemu in njihova premoč nad drugimi je bila le v smislu taqwa (izogibanje škodljivim dejanjem). Vsi so bili ponižni.

Spoštovali so starejše ter izkazovali sočutje in usmiljenje mladim. Pred drugimi so imeli raje ljudi v stiski in jim skušali ustreči. Zaščitili in skrbeli so za revne in tujce.

Naš učitelj, Prerok, je bil vedno nasmejan in nežne narave. Bil je zelo zaščitniški in popustljiv. Ni bil trdega srca.

Z nikomer se ni prepiral. Nikoli ni kričal ali izrekel grdih besed. Nikoli ni nikomur ničesar očital. Ni bil skopuški. Zatiskal si je oči pred tem, kar mu ni bilo všeč. Ne bi razočaral upajočih ali razkril svojega nezadovoljstva zaradi nečesa.

Naš Učitelj Rasulullah se je vzdržal treh stvari:

- prepirov z ljudmi,

- pretiranega govorjenja,

- ukvarjanja z nekoristnimi in praznimi stvarmi.

Pri treh stvareh bi ljudi pustil pri miru:

- Nikoli ne bi nikogar obtoževal ali mu očital, ne v obraz ne za hrbtom.

- Ne bi raziskoval nikogaršnjih napak in pomanjkljivosti.

- Nikomur ne bi rekel ničesar, kar ne bi povzročilo tavb ali bilo koristno zanj.

Ko je govoril naš učitelj, Prerok, so tisti v njegovi prisotnosti ostali tiho in negibni, kot da bi jim ptice pristale na glavah. Ko je končal govor in utihnil, so povedali, kar so želeli, vendar se v njegovi prisotnosti nikoli niso prepirali ali zapletali v razprave.

Ko je nekdo govoril z Mojstrom, Prerokom, bi ostali molčali, dokler ne bi končal govora. V očeh našega Učitelja Rasulullaha ni bilo razlike med tistimi, ki so govorili prvi, in tistimi, ki so govorili zadnji.

Če so se tisti v Njegovi navzočnosti nečemu smejali, se je smejal skupaj z njimi, in če so se nečemu čudili, se je temu čudil tudi On.

Dopuščal je nesramnost in žaljive besede ter vprašanja tujcev in tujk, ki so prišli k Njemu, da bi se Njegovi ashabi obnašali tako kot On.

Naš Učitelj, Prerok, bi rekel: „Ko vidiš, da nekdo v stiski zahteva, kar potrebuje, mu pomagaj, da doseže svoje potrebe!“

Naš Mojster, Prerok, ne bi sprejel lažnega hvaljenja. Ne bi prekinil nikogaršnjega govora, razen če bi ta oseba kršila pravice nekoga drugega. Ko bi nekdo kršil pravice drugega, bi ga prekinil in mu to prepovedal ali pa bi zapustil tisti kraj. Prerok vesolja bi molčal zaradi štirih stvari: hilm (blagost, nežnost), hazar (vzdržnost), taqdir (odobravanje) in tafakkur (poglobljeno razmišljanje, učenje iz stvari, ki jih je ustvaril Allah ta'ala).

Njegov taqdir je bil takoj viden v načinu, kako je obravnaval in poslušal ljudi enako.

Njegov tafakkur je bil razviden iz njegovega razmišljanja o zadevah sveta in ahirata.

V sebi je zbral hilm in potrpežljivost. Nič s tega sveta ga ni moglo razjeziti.

Kar zadeva hazar, so bile v njem zbrane štiri lastnosti:

“Ko se dva muslimana srečata, jima je odpuščeno, še preden se razideta, če izrečeta salam in se rokujeta.” Hadis
aš-šarif

- Vzel bi najboljše, da bi mu sledili.

- Izogibal bi se grdim stvarem, da bi se jih vzdržali.

- Trud bi porabil za stvari, ki bi koristile njegovemu ummatu.

- Bil je gorečen za stvari, ki bi Njegovemu ummatu zagotovile srečo na tem svetu in v ahiratu.

Prerok vesolja ne bi nikoli rekel: „Ne!“ za karkoli. Ko bi ga prosili, naj stori nekaj, kar želi storiti, bi rekel: „V redu!“ Ko pa bi ga prosili, naj stori nekaj, česar ne želi storiti, bi molčal in iz njegovega molka bi se razumelo, da tega ne želi storiti.

Prizadeval si je za blaženost vseh na tem svetu in v ahiratu. Ko so ga med gazo prosili, naj moli za uničenje nevernikov, je dejal: „Nisem bil poslan, da bi preklel ljudi ali da bi ti trpeli muke. Poslan sem bil, da bi vsem delal dobro in da bi ljudje dosegli mir.“

V 107. ajatu Sura al-Anbiya je zapisano: „Poslali smo te kot milost, kot blagoslov za bitja.“ Zato si je vedno prizadeval za dobro vseh.

Anas ibn Malik je poročal, da je naš mojster, Prerok, ko je srečal nekoga, vedno naredil musafah15 s to osebo. Če bi ta oseba umaknila roko, naš mojster, Prerok, ne bi umaknil svoje roke. Prav tako, če bi ta oseba obrnila obraz stran, naš mojster, Prerok, ne bi obrnil svojega obraza stran od njega.

Anas ibn Malik je dejal: „Vprašali smo našega Preroka: 'O Rasulallah! Ali naj se nekateri od nas priklonijo drugim? Rekel je: „Ne! Nato smo vprašali: „Ali naj se objamemo med seboj?“ Rekel je: „Ne! Ampak naredite musafaha!”16

Hadrat Bara ibn Azib pripoveduje, da je naš Učitelj, Prerok, dejal: „Ko se dva muslimana srečata, če izrečeta salam in naredita musafaha, jima bo odpuščeno, še preden se ločita drug od drugega!“

Prerok vesolja je bil vedno pozoren. Njegovo molčanje je trajalo dlje kot njegovo govorjenje. Rasulullah ni govoril po nepotrebnem. Tako ob začetku kot ob koncu svojih besed je omenjal Allahovo ime.

Ko je govoril, je uporabljal kratke in jedrnate besede. Rasulullahove besede so bile vedno resnične in primerne. Ko je govoril, Rasulullah ni uporabljal ne preveč ne premalo besed

Nikomur ne bi zlomil srca in nikogar ne bi gledal zviška.

Naš učitelj Rasullah se ni jezil na svet ali posvetne zadeve. Kadar pa bi kdo želel kršiti pravico, Njegova jeza ne bi popustila, dokler ne bi bila uresničena pravičnost.

Nikoli se ne bi razjezil ali maščeval zaradi lastne koristi. Ko bi moral na nekaj opozoriti, bi pokazal s celo roko in ne le s prstom. Ko bi bil začuden in presenečen, bi obrnil položaj svoje roke, to je, če bi bila njegova dlan obrnjena proti nebu, bi jo obrnil proti tlom, in če bi bila njegova dlan obrnjena proti tlom, bi jo obrnil proti nebu. Med govorjenjem je delal geste in se z dlanjo svoje blagoslovljene desne roke dotikal notranje strani palca na levi roki. Ko bi se razjezil, bi takoj opustil svojo jezo in je ne bi pokazal.

Ko bi bil vesel in olajšan, bi zaprl svoje blagoslovljene oči. Njegov smeh je bil kvečjemu nasmeh. Ko se je smejal, je bilo mogoče videti Njegove blagoslovljene zobe kot bisere.17

Ko je delal dobre stvari, je imel raje svojo desno stran,
ko je opravil abdast, je v naglici pokril tisti izvir radodarnosti.
Položil se je na desno stran in obrnil obraz proti qibli.
Z vsakim vdihom je prepotoval nevidno vesolje, ta vir velikodušnosti.
Njegova postelja in vzglavnik sta bila narejena iz usnja, napolnjenega z vlakni,
Ko je ležal ponoči, je malo spal, ta velikodušnost.
Njegove oči so spale, njegovo srce pa je bilo budno in s svojim rabljem,
bil je osupel nad njegovo lepoto iz večnosti, to je izvorna velikodušnost.

Naš Učitelj, spanje in počitek

Ko je naš Učitelj, Prerok želel spati na svoji postelji, je ležal na desnem boku, svojo blagoslovljeno desnico je imel pod svojim blagoslovljenim desnim licem, nato pa je molil na naslednji način:

“O moj Allah! Predal sem se ti. Obrnil sem svoj obraz proti tebi. Svoje delo sem zaupal tebi. Svoj hrbet naslanjam nate (zanašam se nate). Bojim se tvojega mučenja in upam na tvoje usmiljenje. Ni drugega zatočišča kot tvoje usmiljenje. Obstaja samo tvoja muka, pred katero se je treba zaščititi. Samo v tvojem usmiljenju lahko človek išče zatočišče in samo s tvojim usmiljenjem je lahko rešen. Verjamem v tvojo knjigo, ki si jo poslal, in v tvojega Preroka, ki si ga poslal.

O moj Rabb! S tvojim imenom se umirim. Če vzameš in ohraniš mojo dušo, ravnaj z njo s svojim usmiljenjem! Če jo izpustiš, jo varuj, kot varuješ svoje pobožne sužnje!

O moj Allah! S tvojim imenom umiram in s tvojim imenom vstajam. Moj Allah, ki nas hraniš, nam daješ piti, izpolnjuješ in izpolnjuješ vse naše potrebe in nas daješ zavetje! Veliko je ljudi, ki nimajo nikogar, ki bi zadovoljil njihove potrebe ali jim dal zavetje! O moj Allah! Zaščiti me pred svojimi mukami na dan, ko boš zbral svoje služabnike v svoji navzočnosti.“

O moj Allah! Ti si večni! Ničesar ni, kar bi obstajalo pred teboj! Ti si večni! Ničesar ni, kar bi obstajalo po tebi! Ti si očiten! Ničesar ni razen tebe!“”

“Pridobite ahlak Allaha ta'ala!”
Hadis
aš-šarif

Ko se je zbudil, je molil takole: „Ni drugega boga, samo ti! Omenjam tvoje ime in te poveličujem, rekoč, da si brez kakršnih koli napak. O moj Allah! Prosim te za odpuščanje mojih grehov in tvoje usmiljenje. Hvaljen naj bo Allah, ki nas je po smrti obudil. Na dan qiyamata se bomo vrnili k njemu.18” Nato je molil z besedam: “O moj Allah! Povečaj moje znanje! Ne odvrni mojega srca, potem ko si mi pokazal pravo pot! Podeli mi milost iz Svoje Vsemogočne navzočnosti! Ker si ti tisti, ki je najbolj milostljiv!“

Hadrat Bara ibn Azib pripoveduje: Ko boš šel tja, kjer boš spal, opravi abdast, kot to počneš za namaz! Nato se ulezi na desni bok in reci: 'O moj Allah! Predal sem se ti. Obrnil sem svoj obraz proti tebi. Zaupal sem ti svoje delo. Opiram se nate (zanašam se nate). Bojim se tvojega mučenja in upam na tvoje usmiljenje. Ni drugega zatočišča kot tvoje usmiljenje. Obstaja samo tvoja muka, pred katero se je treba zaščititi. Samo v tvojem usmiljenju lahko človek išče zatočišče in samo s tvojim usmiljenjem je lahko rešen. Verjamem v tvojo knjigo, ki si jo poslal, in v tvojega Preroka, ki si ga poslal. Če umreš v tej noči, boš umrl v skladu z načinom Islama. Kdor izreče to molitev in umre v tej noči, umre v skladu z načinom islama!“”

Naš učitelj, Prerok, je dejal: „Ko kdo od vas ponoči vstane iz postelje in se vrne v posteljo, naj trikrat pobriše prah s svoje postelje. Ne more namreč vedeti, kaj se je zgodilo za njim in kaj je prišlo in se usedlo na posteljo.”

Abdullah ibn Tahfa (radiy-Allah 'anh) iz Ashab as-Soffa je dejal: Ko sem spal na trebuhu, to je z obrazom navzdol v masdžidu pred jutranjim namazom, se me je nekdo dotaknil s svojo nogo.

- „Kdo je to?“ Vprašal je.

- „Jaz sem Abdulah ibn Tahfa,“ sem rekel. Nato sem spoznal, da je to bil Prerok vesolja! Takoj sem se zbral.

- „To je način ležanja, ki ga Vsemogočni Allah najbolj ne mara!“ Rekel je19

Naš učitelj, Prerok (sall-Allah 'alaihi wa sallam) ne bi stopil na tla brez abdasta.

Nikoli ni bilo opaziti, da naš učitelj Rasúlullah ne bi opravil abdasta, ko je šel na stranišče.

Hoja našega Učitelja, Preroka

Hadrat Hind ibn Abi Hala je povedal naslednje: Med hojo je Prerok vesolja energično dvigoval noge od tal. Ne bi se zibal z ene strani na drugo. Hodil je lahkotno in dostojanstveno; delal je široke korake in se nekoliko nagnil naprej, kot bi se spuščal z visokega mesta.

V celoti bi obrnil svoje telo in pogledal v smer, v katero bi želel pogledati.

Ni se oziral naokrog brez namena.

V Zemljo je gledal dlje kot v nebo.

Zemljo bi gledal le s pogledom.

Hodil bi za svojimi ashabi.

Ko je koga srečal, je bil prvi, ki ga je pozdravil.

Hadrat Abu Hurayra pripoveduje naslednje: Nikoli nisem videl nikogar, ki bi hodil hitreje od Preroka vesolja. Ko je hodil, se je zdelo, kot da bi se mu zemlja kotalila pod nogami! Mi smo se trudili in napenjali, da bi ga dohiteli. Preroku vesolja se med hojo sploh ne bi bilo treba naprezati.20

Naš Mojster, sedenje Preroka

Večinoma je sedel na kolenih. Videli smo tudi, da je sedel z dvignjenimi koleni in rokami, ovitimi okoli njih.21 Nikoli ni iztegnil nog proti tistim, ki so bili v njegovi navzočnosti. Običajno je sedel obrnjen proti qibli.

Pogosto je obiskovalcem na tla položil plašč, ki ga je imel na hrbtu, in jim naročil, naj se usedejo nanj. Včasih jim je dal svojo blazino.

Hanzala ibn Hizyam je dejal: „Šel sem k našemu Učitelju, Preroku, in ga videl sedeti s prekrižanimi nogami.“

Po besedah Jabirja ibn Samure naj bi naš Učitelj, Prerok, po opravljenem jutranjem namazu sedel s prekrižanimi nogami na svojem mestu namaza ob sončnem vzhodu.

Šarid ibn Suvajd je dejal: „Obiskal me je naš učitelj Prerok. Takrat sem sedel z levo roko za seboj in se naslanjal na polovico dlani. Prerok vesolja je rekel: „Ali sediš kot tisti, ki so si nakopali gnev Allaha ta'ala (Judje)?“

Abu Juhayfa pripoveduje: Naš Učitelj, Prerok, je rekel: „Ne jem, ko se na nekaj naslanjam.”22

Sedel je s prekrižanimi nogami, na kolenih ali pa jih je dvignil,
bil je poln adaba na prostem in prikrito, izvir velikodušnosti.
Jedel je s tremi prsti in jih okusno oblizoval,
vodo je pil v treh vdihih, ta vir velikodušnosti.
Rad je imel med, halvo, bučo, kis in trdo hrano, vendar,
nikoli ni jedel ječmenovega kruha, dokler se ni napolnil, ta izvir radodarnosti.
Včasih si je na trebuh privezal kamen, ker je bil lačen,
je rekel, da se mi ne bi zatreslo srce, ta izvir radodarnosti.
Več mesecev niso mogli prižgati ognja za kuhanje v Njegovem domu blaženosti,
zadovoljno je jedel datlje in granatno jabolko, ta vir radodarnosti.

Naš Učitelj, Prerok je jedel in pil

Naš Učitelj, Prerok je dejal:

„Blagoslov hrane je v izvajanju abdasta pred obrokom in umivanju rok po obroku!”23

“Ko kdo od vas je,
naj je z desno roko. Ko pije, naj pije z desno roko.
Kajti šajtan je z levo roko in pije z levo roko!”
Hadis
aš-šarif

“Če se kaj zgodi nekomu, ki spi, ne da bi si umil vonj ali madež mesa ali olja z rok, naj ne krivi nikogar razen sebe!“

„Blagoslov hrane je v sredini! Ko kdo od vas jé, naj ne jé s sredine krožnika, ampak z roba. Ker se blagoslovi spuščajo na sredino hrane!”

Naša mati Hadrat Aisha je izjavila: „Prerok vesolja je rekel: 'Ko eden od vas začne jesti, recite Bismillahirrahmanirrahim in omenite ime Vsemogočnega Allaha. Če to pozabi izreči, preden začne jesti, naj za začetek in konec obroka reče Bismillahirrahmanirrahim!’”24

Po navedbah Umayya ibn Machshi: Človek je jedel, ne da bi rekel Bismilo. Naš Učitelj, Prerok, je ugotovil, da ni izrekel Bismile, in rekel: „Za začetek in konec tega obroka izreci Bismillahirrahmanirrahim!“ Ko je ta človek rekel: „Bismillahirrahmanirrahim,“ se je naš Učitelj, Prerok nasmehnil in rekel: „Šajtan je jedel z vami. Ko ste omenili ime Vsemogočnega Allaha, je šajtan izbljuval vse, kar je imel v želodcu!“

Abdullah ibn 'Umar je poročal, da je naš Učitelj, Prerok rekel: „Ko nekdo od vas jé, mora jesti z desno roko. Ko nekaj pije, naj pije z desno roko. Kajti šajtan je z levo roko in pije z levo roko.!”25

Salama ibn Akwa je poročala od svojega očeta: Ko je naš Učitelj, Prerok, videl moža iz plemena Ashja, znanega kot Busr ibn Raiyul'ir, kako je jedel z levo roko, mu je rekel: "Jej z desno roko."„Jej z desno roko!“ Ta človek se je zlagal, rekoč: „Tega ne morem storiti, ne morem jesti z desno roko!“ Tedaj je naš Učitelj, Prerok, rekel: „Naj ti ne bo uspelo! Samo njegova aroganca in ponos mu preprečujeta, da bi jedel z desno roko!“ Od takrat ta človek ni mogel več dvigniti roke k ustom!26

Naš Učitelj, Prerok je rekel: „Allah Aziz in Jalil, je zagotovo zadovoljen s svojim sužnjem, ki ga hvali, ko je jedel, kar je užitno ali pije, kar je pitno.“

Naš Učitelj, Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) bi sedel in jedel svoj obrok na tleh. Rekel je: „Sedim kot Allahov služabnik in jem kot Allahov služabnik. Jaz sem le služabnik! Kdor se odvrne od mojega sunnata, ni od mene!”27

„Umar ibn Abu Salama pravi: “Kot otrok sem bil pod skrbjo Preroka vesolja. Ko sem jedel, je bila moja roka po celem krožniku. Prerok vesolja mi je rekel: 'O sin! Recitiraj bismilo. Jej z desno roko! Jejte s površine pred seboj.!’28 Potem sem vedno jedel, kot je rekel.“

Naš Učitelj, Prerok, ni nikoli omalovaževal ali podcenjeval nobene hrane. Hrane ni hvalil, ker mu je bila všeč, niti je ni omalovaževal, ker mu ni bila všeč. Če mu je bila hrana všeč, jo je jedel; če mu ni bila všeč, je ni jedel in je molčal. Izkazal bi spoštovanje tudi do najmanjših blagoslovov in nikoli ne bi omalovaževal nobenega blagoslova.

Naš Učitelj Rasulullah ne bi rekel, naredite to, naredite ono. Jedel bi vse, kar bi bilo na voljo.

Naša mati Hadrat Aisha je poročala, „Naš Učitelj, Prerok bi prišel in me vprašal:“ Ali imate kakšno hrano za mene? „In bi rekla:“ Ne! Potem bi rekel: „Potem se postim!’”29

Naša mati, Hadrat Aisha pripoveduje: „ Od trenutka, ko je naš Učitelj, Prerok, prišel v Medino, pa vse do svoje smrti, njegovo gospodinjstvo nikoli ni jedlo pšeničnega kruha tri dni zapored.30 Večinoma so jedli ječmenov kruh in datlje, vendar ne v velikih količinah. Naš Učitelj, Prerok, v enem dnevu v želodcu ni imel dveh vrst hrane skupaj; ni se najedel kruha, ko se je najedel datljev, in ni se najedel datljev, ko se je najedel kruha! In to je tisto, kar me spravlja v jok!”31

Naš Učitelj Rasulallah je imel rad halvo in med, kruh tharid, datlje tharid in zelenjavne jedi. Ko so našemu Učitelju prinesli mleko in ga predstavili, je rekel: „V mleku sta dva blagoslova.”32

Abdullah ibn Abbas pripoveduje: „Khalid ibn Walid in jaz sva šla s Prerokom vesolja v hišo moje tete po materi, Maymuia bint Harith. Teta me je vprašala: „Ali ti lahko ponudim mleko?

Mojster vesolja je rekel: „V redu!

Moja teta je šla in prinesla mleko v posodi. Prerok vesolja ga je vzel in pil iz njega. Bil sem na desni strani našega Mojstra. Khalid ibn Walid je bil na njegovi levi. Rasulullah mi je dal preostalo mleko v posodi in rekel,

„Pij. Če želiš, ga ponudite Khalidu!

Rekel sem: „Nikoli ne bi dal nikomur prednost pred seboj, ko gre za pitje tvojih ostankov! Na to je naš Učitelj Rasullah rekel: (O moj Allah!): „Tisti, ki ga Allah ta'ala hrani, naj reče: Allahumma barik lana fihi wa at'amna khairan minhu (O moj Allah! Podari nam obilje te hrane! Naj bomo jedli še bolj ugodno hrano)!

Tisti, ki mu Allah ta'ala dovoli piti mleko, naj reče: Allahumma barik lana fihi wa zidna minhu (O moj Allah! Podari nam obilico tega mleka in povečaj, kar nam iz njega podeliš!") Kajti nič ne nadomešča hrane in pijače, razen mleka.’”33

“Tisti, ki se naje, medtem ko je njegov bližnji lačen, ni popoln mu'min!” Hadis
aš-šarif

Ko so muslimani iz Medine videli prvi pridelek datljev, so jih prinesli našemu Učitelju, Preroku. Naš Učitelj Rasulullah bi jih vzel v roke in po molitvi za obilje poklical najmlajšega otroka, ki bi ga videl, in mu dal te datlje. Rekel bi: „Če v hiši ni datljev, bo to gospodinjstvo lačno.”

Naš Učitelj, Prerok, je rad jedel hrano, ki je ostala na dnu krožnika. Rekel je: „Če nekdo poje vsak košček hrane na krožniku, ta hrana v njegovem imenu prosi za odpuščanje!“

Poročali so tudi, da je naš Učitelj, Prerok rekel: „O Abu Zar! Ko kuhate meso, naredite veliko juhe in upoštevajte svoje sosede ter jo delite z njimi.”34

„Tisti, ki se naje, medtem ko je njegov bližnji lačen, ni popoln mu'min!“
„Častite Allaha! Hranite ljudi! Širite salam, da boste vstopili v Džennat!”35

„Hrana ene osebe zadostuje za dve osebi. Hrana za tri ljudi zadostuje za štiri. Hrana štirih ljudi zadostuje za osem ljudi!”36

Hadrat Asma bint Abi Bakr je poročala: Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je svetoval, naj hrano skuhamo in jo pokrijemo, dokler para ne mine, in rekel je: „To je največje obilje!“

V času osvajanja Meke je naš Učitelj Rasulullah obiskal hišo Hadrat Umm Hani, hčerke svojega strica po očetovi strani Abu Taliba. Vprašal jo je: „Ali imaš s seboj kaj za jesti?“ Hadrat Umm Hani je rekla: „Ne! Imamo samo suhe drobtine in kis! Vendar bi me bilo sram, če bi ti jih ponudila!“ Naš Prerok, je rekel: „Prinesite jih. Zdrobite jih v vodo. Prinesite tudi sol!“ Ko ga je polil s kisom, ga je pojedel in hvalil Vsemogočnega Allaha. Rekel je: „O Umm Hani! Kakšen lep dodatek je kis! Dom s kisom ne bo nikoli brez dodatkov!”37

Kruh je jedel sam ali z datlji, kisom, sadjem, juho ali tako, da je koščke kruha namakal v oljčno olje. Jedel je piščanca, zajca, kamelo, antilopo, ribe, suho meso in sir. Najraje je imel meso s sprednjih nog. Meso je držal z rokami in ga jedel z grižljaji. (Dovoljeno je tudi, da ga razreže z nožem in ga poje.) Večino časa je pil mleko ali jedel datlje.

Med hrano je imel rad ovčetino, mesno juho, buče, sladice, med, datlje, mleko, smetano, lubenice, melone, grozdje in kumare.38

Ko je pil vodo, je izgovarjal bismilo, pil počasi in v treh požirkih. Ko je pil, je rekel: „Alhamdulillah“ in molil.

Naš Učitelj, Prerok, je pil sladko vodo, prineseno iz Buyutussukye. Voda iz Buyutussukye je bila dva dni oddaljena od Medine.39 o so ga vprašali: „Katera pijača je bolj okusna?“, je naš Prerok odgovoril: „Sladka in hladna voda!”40

Naš Učitelj, Prerok, je rekel: „Ko kdo od vas nekaj pije, ne izdihujte v skodelico.“ Tako kot je prepovedal dihanje v hrano in pijačo, je prepovedal tudi uživanje hrane iz zlatih ali srebrnih posod.

Med pitjem vode je naš Učitelj, Prerok, dvakrat ali trikrat vdihnil v kozarec vode in rekel: „Ta način je bolj koristen in zadovoljiv.“ In: „Ko kdo od vas kaj pije, naj ne popije vsega v enem dihu.“ In: „Ne pijte vsega v enem dihu kot kamele! Pijte z dvema ali tremi vdihi! Pred pitjem recite 'Bismillah' in 'Alhamdulillah', ko vzamete skodelico iz ust.!”41

Hadrat Nawfal ibn Mu'awiya pripoveduje: „Prerok vesolja je trikrat vdihnil, ko je nekaj pil. Najprej bi omenil ime Vsemogočnega Allaha, rekel: 'Bismillahirrahmanirrahim' in končal s hvalnico, rekoč: 'Alhamdulillah’.”42

Abu Umamat al-Bahili je poročal: Ko mi je moj Rabb Aziz in Jalil ponudil, da spremenim dolino Meke v zlato, sem rekel: „Ne! O moj Rabb! Naj bom en dan siten, naslednji dan pa lačen. Ko sem lačen, naj molim k tebi in omenjam tvoje ime. Ko sem sit, naj te hvalim in se ti zahvaljujem!’”43

Učenje znanja o prehranjevanju in pitju ima prednost pred učenjem znanja o bogoslužju.

Rasulullahova navada je bila, da si je umival roke pred obrokom in po njem ter jedel in pil z desno roko. Pred obrokom si najprej umijejo roke mladi, po obroku pa starejši ljudje.44

Rasullahov sunnat je, da je treba jesti z roba krožnika, jesti pred seboj in dvigniti desno koleno, medtem ko sedimo na levi nogi.

Ne smemo jesti ali vonjati hrane, ki je prevroča.

Naš Učitelj, Prerok, je menil, da je neprimerno biti tiho med jedjo. To je običaj častilcev ognja. Govoriti je treba veselo.

Začetek in konec obroka s soljo je Rasullahov sunnat in je zdravilen.

“Začetek dobrote je lakota.
Začetek zla je sitost.”
Hadis
aš-šarif

Eden od prvih bid'atov (stvari, ki so bile uvedene pozneje) v Islamu je prehranjevanje do sitega.

Vsakodnevno uživanje mesa obremenjuje srce. Angeli ne marajo tistih, ki to počnejo. Premajhno uživanje mesa kvari moralo. Dobro je jesti na sufri, to je na krpi, položeni na tla. Sufra je bila včasih narejena iz usnja. Jesti zelenjavo je zelo dobro. Sufro brez zelenjave so primerjali z nespametnim starcem.

Imam Ja'far as-Sadiq je dejal: „Kdor želi imeti veliko bogastva in otrok, naj jé veliko zelenjave!“ Najprej sedite pri sufri, nato prinesite hrano. Naš Prerok je rekel: „Jaz sem služabnik Allaha ta'ala. Sedim na tleh in jem kot služabnik.”45

Ne smemo jesti, ne da bi bili lačni, ne smemo prenehati jesti, preden se nasitimo (ne smemo jesti preveč), in ne smemo se smejati, razen če gre za nekaj presenetljivega.

Naš Učitelj, Prerok, je dejal: „Začetek dobrote je lakota. Začetek zla je biti sit.“ Okus hrane se povečuje z večanjem lakote. Polnost povzroča pozabljivost. Zaslepi srce in pokvari kri, tako kot alkoholne pijače. Lakota očisti um in razsvetli srce.

Ne smemo jesti ali piti s fasiqi (muslimani, ki odkrito grešijo) in slabimi ljudmi.

Vrele jedi je treba ohladiti pokrite.

Naš Učitelj Rasulullah je rekel: „Jej z desno roko. Pij z desno roko.“ Sunnat je, da jemo s tremi prsti. Naš Učitelj, Prerok, je rekel: „O Ali! Jedi hrano s tremi prsti, ker šajtan jé z dvema prstoma.“ Ko je naš Prerok jedel lubenico, je z desno roko vzel kruh, nato pa lubenico pojedel z levo roko. Kruh je treba lomiti z obema rokama in ne le z eno.46

Koščki hrane morajo biti majhni in jih je treba dobro prežvečiti. Ne glejte naokrog, temveč na grižljaje hrane, ki jih imate pred seboj. Ne odpirajte ust na široko. Ne obrišite si rok. Ob kašljanju ali kihanju obrnite glavo nazaj.

Ne sedite na sufre, na katere niste povabljeni. Na sufri ne jejte več kot drugi. Ko ste siti, molite, da tega ne bi uporabili za grehe. Razmislite o tem na dan qiyamata. Jejte z namenom, da si pridobite moč za opravljanje ibadatov. Tudi ko smo lačni, moramo jesti počasi. Starejši naj začnejo jesti prvi. Ne vznemirjajte ljudi s tem, da jim več kot trikrat rečete, naj jedo.

Naš Učitelj Rasulullah je jedel malo in je močno poudarjal, da ne smemo jesti preveč. „Človeško srce je kot pridelek na polju. Hrana je kot dež. Tako kot preveč vode pokvari pridelek, preveč hrane uniči srce. Allah ta'ala ne mara tistih, ki preveč jedo in preveč pijejo.”

Rasulullah je priporočal, naj bo tretjina želodca rezervirana za hrano, tretjina pa za pijačo. Rezervirati tretjino za zrak, to pomeni, da jo pustimo prazno, je najnižja stopnja. Najboljša stopnja je malo jesti in malo spati. Preveč jesti je korenina bolezni, malo jesti pa je korenina zdravil.

Gost od gostitelja ne sme pričakovati ničesar drugega kot sol in kruh. Gostitelj naj gostu postreže s hrano in mu na roko nalije vodo. Gostitelj naj gostu v usta položi hrano, ki mu je všeč. Kosi, ki so padli na čistem mestu, se lahko ponudijo gostu. Če so umazani, jih je treba pustiti mački ali drugim živalim. Blagoslov takšne hiše se povečuje in doseže celo vnuke. Če odpadlih grižljajev ne zberemo, jih poje šajtan.

Sunnat je, da ostanke hrane na krožniku pojemo in do konca pojemo. Zelo thawab je, če v ostanke nečesa, kot sta kompot in ayran (pijača iz jogurta in vode), nalijemo vodo, jo zavrtimo in popijemo. Dovoljeno je pustiti ostanke na krožniku ali v kozarcu. Rasulullah je rad pojedel ostanke muslimanske jedi.

Po Rasullahovem sunnatu je treba po obroku očistiti zobe z miswakom in zobotrebcem. To je čistoča. Čistoča krepi iman (prepričanje, vero). Po obroku se moli z blagoslovom, milostjo in odpuščanjem za gostitelja. Nato se zaprosi za dovoljenje za odhod. Gostitelj pa je povabljen k obroku.

Med obrokom se ne sme govoriti o strašljivih in odvratnih stvareh. Smrt in bolezen se ne smeta omenjati. Ne smemo strmeti v hrano, ki prihaja na mizo. Ne smemo vzeti drugega grižljaja, preden smo prejšnjega pogoltnili. Med obrokom ne smemo zapustiti sufre za nobeno stvar, niti za opravljanje namaza. Namaz je treba opraviti vnaprej.

Če se pripravljena hrana ohladi ali pokvari in je čas za izvedbo namaza primeren za izvedbo po obroku, jo je treba pojesti pred namazom. Ko je hrana pospravljena, vstanite od sufre. Ne jejte na cesti, ko stojite ali hodite.

Ne smemo iti spat, ko je na rokah ali v ustih vonj po mesu ali hrani. Tudi otrokom je treba umiti roke. Ne smemo spati, ko smo siti. Živila je treba kupovati v odmerjenih količinah, po potrebi, in jih ne smemo jemati v prevelikih količinah ali več, kot je potrebno. V nasprotnem primeru je to israf (razsipnost). Posode za hrano in pijačo morajo imeti pokrove. Ne smemo se skloniti, da bi pili vodo neposredno iz reke ali bazena. Prav tako ne smemo piti vode skozi šobo vrča ali vrča. Ne pijte iz razbitega dela skodelice ali kozarca.

Poleti je treba piti hladne pijače. Rasullah je rad pil hladen šerbet. Vodo lahko pijemo stoje. Rečeno je bilo, da lahko popotnik pije vodo, ko stoji. Vode ne smemo piti na prazen želodec. Vodo je treba srkati počasi.

Naš Učitelj Rasulullah je rad jedel kashkak. Gabrijel 'alaihis-salam je naučil našega Učitelja, Preroka, kako skuhati harisso, to je kashkak. Harissa naredi ljudi zelo močne. Vsi Preroki so jedli ječmenov kruh. Rasulullah je imel rad bučno sladico, juho iz leče, divjačino in ovčetino. Najraje je imel ovčje stegno, prsi in pleče. Zelo rad je imel mlado kozje pleče. Mlado kozje meso je lahko prebavljivo. Primerno je za vsakogar.47

“Jejte kuhano čebulo in česen.” Hadis
aš-šarif

Meso samcev živali je lažje prebavljivo kot meso samic, rdeče meso pa je lažje prebavljivo kot belo meso. Po lažji prebavi in okusu sta najboljša ovčje meso in kravje mleko. Najboljša divjačina je meso divjih živali. Zajčje meso je halal, naš Učitelj, Prerok, pa je užival zajčje meso. Zajčje meso spodbuja povečano izločanje urina, vendar lahko prekomerno uživanje povzroči nespečnost. Kljub temu je primerno za vse.

Ptičje, piščančje meso je primerno za vsakogar. Najboljše meso med perutnino je piščančje.

Naš Prerok je rekel: „Kako dobra hrana je kis.“ Kis je najbolj koristno živilo. Tudi datlji so hrana. To pomeni, da jih jemo s kruhom. Grozdje je hkrati hrana in sadje. Sunat je, da se grozdje jé s kruhom. Sunnat je jesti datlje v neparnem številu.

Sunnat je jesti rozine, orehe in mandlje. Med je zdravilen. Sedemdeset Prerokov je prosilo za blagoslov medu. Naš Učitelj Rasullah je imel zelo rad datlje. Dateljne je jedel skupaj z melono in lubenico. Melona in lubenica čistita ledvice in blažita glavobol. Odpravljata črve in krepita oči. Salawat aš-šarifa je treba izreči med uživanjem riža.

Naš Učitelj, Prerok, je hvalil uživanje bobovega fižola z dodanimi stroki. Rekel je: „Khabbatussawda, to je črna kumina, je zdravilo za težave.“ Uživanje orehov s sirom je zdravilno. Če jih jemo samo, je škodljivo. Treba jih je jesti skupaj z nečim drugim. Naš Učitelj je v levo roko vzel grozdje in ga jedel z desno roko.48

Kutina odstranjuje stisko iz srca. Vsaka melona, lubenica in granatno jabolko vsebujejo kapljico vode iz Raja. Granatno jabolko je treba zaužiti v celoti, brez da bi se izgubila ena sama kapljica. Granatno jabolko pomaga pri srčnem utripu, krepi želodec, in če ga stisnemo skupaj s pulpo ter popijemo, očisti žolčnik in odpravlja zaprtje. Fige so blagodejne za srce, odpravljajo bolečine v prebavnem traktu in prispevajo k boljšemu počutju.

Rasulullahov sunnat je, da jemo zelene kumare s soljo in orehe z datlji in medom.49 Naš Prerok je pohvalil jajčevce in rekel: „Kuhajte jih z oljčnim oljem.“

Pohvalil je tudi zeleno. Zelena odstranjuje pozabljivost. Ima diuretični učinek, pomaga telesu proizvajati kri in mleko ter čisti jetra. Al-kharshaf, to je artičoka, raztaplja žolčne kamne, čisti kri in je dobra pri aterosklerozi. Odpravlja tudi vonj po znoju.

Ko pridemo v neko državo, je za zdravje dobro, če najprej pojemo nekaj surove čebule. Čebula poveča odpornost proti mikrobom. Če po čebuli pojemo zeleno, ta odstrani slab vonj po čebuli. Pravijo, da se z uživanjem čebule odstrani tudi njen vonj. V zadnjem obroku, ki ga je jedel Rasullah, je bila čebula. Rekel je: „Jejte kuhano čebulo in česen.“ Angele moti njun vonj. Redkev ima diuretični učinek. Olajša prebavo.

Naš Učitelj, blagoslovljena brada in lasje Preroka

Blagoslovljeni lasje našega Učitelja, Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) in lasje njegove brade niso bili preveč kodrasti niti preveč ravni, bili so naravno valoviti. Njegovi blagoslovljeni lasje so bili dolgi. Včasih je imel lasnice, pozneje pa jih je začel deliti na dve strani. Včasih so mu rasli blagoslovljeni lasje, včasih pa si jih je dal postriči in skrajšati.

Ko so Hadrat Anasa ibn Malika prosili, naj opiše blagoslovljene lase našega Učitelja Rasulullaha, je dejal: „Niso bili preveč kodrasti, pa tudi ne preveč ravni. Bili so nekaj vmes. Glede tega, kako dolgi ali kratki so bili, so bili na pol poti med njegovimi ušesi in vrhom njegovih ramen.”50

Hadrat Ibn Abbas je rekel: „Naš Učitelj Fakhr al-alam je svoje blagoslovljene lase pustil, da so mu padli na čelo. Kasneje je začel deliti svoje blagoslovljene lase.”51

Učenjaki so rekli: „Razdelitev las na dve strani je sunnat našega Učitelja Fakhra al-kainata. Ker je to začel početi pozneje. Džaiz je, da se lasje spustijo na čelo in da se jih prav tako razdeli na obe strani. Toda razcep je boljši.“

Naša mati Hadrat Aisha as-Siddiqa je dejala: „Blagoslovljeni lasje našega Učitelja, Preroka, so bili nad jumma in pod wafra.”52 Lasje, ki segajo do ramen, se imenujejo „jumma“. Lasje, ki segajo do ušesne mečice, se imenujejo „wafra“. Skratka, po poročilu Hadrat Aisha so bili blagoslovljeni lasje našega Učitelja Rasulullaha dolgi več kot do lobusa njegovih blagoslovljenih ušes, niso pa segali do ramen. Bila je med njima.

Hadrat Qadi 'Iyad je dejal: „Uskladitev teh pripovedi je naslednja: Njegovi lasje na strani Njegovih blagoslovljenih ušes so bili dovolj dolgi, da so segali do Njegovih blagoslovljenih ušesnih mečic. Njegovi lasje zadaj pa so segali do njegovih ramen.“

Rečeno je bilo tudi: „Razlog, zakaj v nekaterih pripovedih pravijo, da so segali do Njegovih ušes, v nekaterih pripovedih pa, da so segali do Njegovih blagoslovljenih ramen, je v tem, da je bilo enkrat tako, drugič pa tako. Vse pripovedi so resnične.

Naš Učitelj, Prerok, je včasih pustil svoje blagoslovljene lase rasti do ramen, včasih pa so mu lase postrigli, da so segali do ušesnih mečic ali sredine njegovih ušes. Moški si lahko bodisi obrijejo glavo bodisi pustijo dolge lase, ki jih česajo in razdelijo na dva dela, pri čemer se ravnajo po okoliščinah, običajih in času. Makruh je spletanje ali zvijanje las (na primer dredi), haram pa je, da si moški naredi obraz gladek kot ženske, si obrije brado, da bi bil videti kot ženska, ali si obrije brado in na licih pusti rasti lase.

Hadrat Anas poroča o značilnostih blagoslovljene brade našega učitelja Rasule: V blagoslovljeni bradi našega Učitelja, Preroka, je bilo zelo malo bele barve. Število belih las v njegovih laseh in bradi ni bilo večje od sedemnajst ali osemnajst.

“Allah se odvrne od osebe, ki nosi oblačila za slavo in razkazovanje, dokler ne opusti te namere! Na dan qiyamata ga bo pripravil do tega, da bo nosil oblačilo ponižanja!”
Hadis aš-šarif

Nekega dne je Hadrat Abu Bakr Siddiq rekel: „O Rasulallah, ti (tvoji lasje) so postali beli.“ Naš učitelj Rasulullah je odgovoril: „Hud, Vakia, Mursalat, Naba' (Amma yatasaalune) in Takwir (Iza'sh-shamsu quwwirat) sure so jih pobelile.”53To pomeni, da so v teh sura večkrat omenjene okoliščine Raja in Jahannama. Moji lasje in brada so postali beli od žalosti in potrtosti, misleč, kaj se bo zgodilo z mojim ummatom, je rekel.

Amr ibn Shuayb je izjavil: „Naš učitelj Rasulullah bi skrajšal tako širino kot dolžino svoje blagoslovljene brade.“

Naš Prerok, je v hadisu aš-šarif, o katerem je poročal Hadrat Tirmidhi, dejal: „Kdor si ne obrezuje svojih brkov, ni od nas.”54 V drugem hadis aš-šarif, Rekel je: „Naj bo vaša brada obsežna in brki skrajšani.”55

Ibn al-Abdulhaqim je dejal: „Brke je treba veliko striči, brada pa ne sme biti preveč pristrižena. Veliko striženje ne pomeni, da se moraš obriti.“

Hadrat Imam an-Nawawi je dejal: „Pravilen način striženja je, da se dlake strižejo, dokler ni viden rob ustnic, pri čemer se ne brijejo, temveč skrajšajo.“

Učenci so menili, da je slabo obrezati zgornji del ustnic in pustiti konice navzdol z dveh strani.

Ibn al-'Umar pripoveduje takole: „Nekdo je našemu Učitelju Rasulullahu pripovedoval o zoroastrskem ljudstvu. Na to je naš Mojster Rasulullah dejal: „Ti si puščajo rasti konice svojih ust in brijejo svoje brade. Zato ravnajte v nasprotju z njimi.”56

Ko je Abu Umama rekel: „O Rasulallah! Ljudje iz knjige si strižejo brade in si puščajo rasti brke,“ je naš Učitelj Rasulullah odgovoril: ‚Vi si strižite konce svojih brkov in si puščajte rasti brado.‘

Po mnenju učenjakov je sunnat, da je treba postriči tako kratke dlake, kot so obrvi.

Sunnat je, da brada zraste tako dolga, kot je pest, del, ki presega pest, pa je treba postriči. Če je brada krajša od peščice, to ni v skladu s sunatom. Ohranjanje brade, krajše od peščice, z namenom, da bi sledili sunnatu, je bid'at. To je haram. Gojenje brade je sunnat al-zawaid. Postane jaiz in celo nujno, da si brado popolnoma obrijemo, da bi opravljali amr bil ma'ruf (učili zapovedi in prepovedi Allaha ta'ala), zaslužili za preživetje, preprečili fitna (nered, razdor). To so lahko izgovori za opustitev sunnata, niso pa izgovori za opravljanje bid'ata.

Oblačila našega Učitelja, Preroka

Nosil je vse, kar je našel, kar je bilo dovoljeno nositi. Pokrival se je z brezšivnimi oblačili iz debelega materiala, kot je ihram, se ovijal okoli pasu ter nosil srajce in jubbe. Ta oblačila so bila stkana iz bombaža, volne ali živalske dlake. Običajno je bil oblečen v belo, včasih v zeleno barvo. Včasih je nosil tudi šivana oblačila. Dragocene srajce in jubbe (dolga oblačila s polnimi rokavi) je nosil ob petkih in ob Eidih (verskih praznikih), ko so prišli tuji veleposlaniki, in v času vojne. Njegova oblačila so bila večinoma bela. Včasih je nosil tudi zelena, rdeča ali črna oblačila. Roke je pokrival do zapestij, blagoslovljene noge pa do sredine goleni.

Imam at-Tirmidhi (rahime-hullahu ta'ala) je v svoji knjigi Shamail aš-šarifa zapisal: „Rasulullah je rad nosil srajce. Rokavi njegove srajce so segali do zapestij. Na rokavih in ovratniku srajce ni imel gumbov. Njegovi čevlji so bili iz usnja, imeli so eno vrvico in dva kibla. Kibal je trak, ki je na eni strani prišit na vrvico, na drugi pa na sprednji strani. Poteka med dvema prstoma na nogah. Pri oblačilih in obutvi se upoštevajo običaji svoje države. Odstopanje od običajev povzroča slavo. Slovesu se je treba izogibati. Ko je vstopil v Meko, je imel okoli blagoslovljene glave ovit črn turban.“

Kot turban si je okoli glave ovil šal, običajno bel, včasih pa črn, in pustil, da mu je konec visel med rameni za približno eno dlan. Njegov turban ni bil ne prevelik ne premajhen, ampak je bil dolg približno tri metre in pol. Turban si je zavijal brez takke (kape), včasih pa je brez turbana nosil takko iz suknjiča.

Naš Mojster, Prerok, je imel izdelano črtasto jemensko tkanino, imenovano Hibara, tkano iz bombaža in lanene niti. To oblačilo je zelo rad nosil.

Naš Učitelj, Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je imel tudi belo oblačilo. Naš učitelj je rekel: „Med svojimi oblačili nosite belo! Tisti, ki so živi, naj nosijo belo. Mrtve zavijte v bele rjuhe! Kajti to oblačilo je vaše ugodno in dobro oblačilo!”57

Prav tako je bilo videti, da je naš Prerok nosil zelena oblačila. Hadrat Abu Rimsa je dejal, da je videl našega Preroka v dvodelnem zelenem oblačilu, enem na vrhu in enem na dnu.58

Naš Prerok naj bi nosil tudi večbarvno hullo (oblačilo, sestavljeno iz dveh delov). Hadrat Bara ibn Azib je dejal: „Med tistimi, ki nosijo (večbarvno) rdečo hullo in katerih lasje segajo do ušesnih mečic, nisem videl nikogar lepšega od Rasulullaha 'alaihis-salama!”59

Naš Prerok je imel rdečo rdečo hulbo, ki jo je nosil ob petkih in ob Ídih.

Naš Prerok je imel tudi jemensko jubbo. Med odpravami je naš Prerok nosil jubbo, ki je bila izdelana v Damasku in je imela ozke rokave.

“Čutim veter usmiljenja, ki piha iz Jemna.”
Hadis
aš-šarif

Med vojno, ko se je soočil s sovražnikom, je naš Prerok nosil jubbo iz Taylasan tkanine, ki so jo običajno nosili iranski šahi. Ovratnik jubbe je bil okrašen z atlasom (satenu podobno tkanino z zlatimi in srebrnimi nitmi), prav tako tudi obrobe na obeh odprtih straneh krila spredaj in zadaj ter obrobe na rokavih. Ta jubba, ki je bila v lasti Hadrat Aishe do njene smrti, je pozneje prešla v roke Asme bint Abi Bakr. Voda, ki so jo uporabili za pranje te jubbe, ki jo je nosil naš Prerok, je ljudem povrnila zdravje.60

Jubba iz plena, ki je bil pridobljen v Gazi Dumatu'l-jandal, je v žrebu pripadla našemu ljubljenemu Preroku. Narejena je bila iz atlasne tkanine, katere osnova in votek sta bila iz satena, okrašena z zlato nitjo in vzorcem palmovih listov. Naš Prerok je v tej jubbi stopil na minbar, se usedel in nato brez besed spustil z mimbara. Ashab al-kiram so se je dotikali, si jo ogledovali in občudovali njeno lepoto. Naš Prerok jih je vprašal:„Ali ste presenečeni nad njeno lepoto? Ali vam je zelo všeč?“ Odgovorili so: „Nikoli nismo videli lepšega oblačila od tega!“ Naš Prerok je rekel: „Prisegam pri Allahu, katerega moč ohranja moj obstoj, da so robčki Sa'd ibn Mu'az v Raj lepši in bolj privlačen od tega, kar vidite zdaj!“

Naš Učitelj, Prerok je dejal: „Allah se obrne stran od osebe, ki nosi oblačila za slavo in razkazovanje, dokler ne opusti tega namena! Na dan qiyamata ga bo pripravil do tega, da bo nosil oblačilo ponižanja!“

In spet je rekel: „Allah bo tistega, ki nosi oblačila za slavo in razkazovanje, prisilil, da bo na dan qiyamata nosil isto vrsto oblačil. Nato ga bo ognil z ognjem!“

Sahl ibn Sa'd je rekel: „Ženska je prinesla burda61 z robovi, ki jih je tkala. Rekla je: „O Rasulallah! To sem stkala z lastnimi rokami in prinesla kot darilo zate. Naš učitelj Rasulullah je sprejel njeno darilo. Prišel je k nam, oblečen v to burdo. Nekdo iz džama'ata se je dotaknil in rekel: „O Rasulallah! Ne more biti druge burde, ki bi bila lepša od te! Ali mi jo boš dal? Naš učitelj, Rasulullah, je rekel: „V redu!„ Potem ko nam je svetoval v masdžidu, se je vrnil domov. To burdo je dal zaviti in jo poslal tisti osebi. Džam'at je to osebo okaral z besedami: „To, kar si storil, sploh ni bilo dobro! Prosil si za nekaj, kar je Rasulullah nosil in potreboval! Čeprav veš, da Rasulullah 'alaihis-salam ne zavrne nikogar, ki prosi, niti ga ne odvrne! Ta oseba je rekla: „Prisegam pri Allahu, da tega nisem želel, da bi to nosil. Želel sem le, da bi bil to moj ogrinjalo na dan, ko bom umrl! In res, ta burda je postala njegov ogrinjalo na dan, ko je umrl.62

Naš Prerok je nosil tudi črno volneno oblačilo. Naša mati Hadrat Aisha je povedala: „Za Rasulullaha 'alaihis-salam je bilo izdelano črno volneno oblačilo. Ko se je med nošenjem tega oblačila potil, je začutil vonj po volni. Takoj je odvrgel to oblačilo. Ker je imel rad le prijetne vonjave.“

Naš Mojster, Prerok bi le dovolil, da so krila kaftanov dovolj dolga, da dosežejo sredino noge ali malo nižje, do gležnjev. Prepovedal je, da bi bila nižja od gležnjev, torej da bi bila tako dolga, da bi se vlekla po tleh. Dejal je, da na dan qiyamata Vsemogočni Allah ne bo usmiljeno gledal na moške, ki so svoje kaftane arogantno vlekli po tleh.

Nekega dne je naš Učitelj, Prerok, rekel Hadratu Jabirju ibn Sulaymu: „Podaljšaj krilo svojega kaftana do polovice dolžine nog! Če tega ne morete storiti, naj bo do gležnjev! Izogibajte se temu, da bi bilo tako dolgo, da bi se vleklo po tleh! Ker je to znak arogance. Allahu ta'ala ne mara arogance!“ Zaradi tega je imel Abdulah ibn 'Umar (radij-Allahu 'anh) svoj kaftan do sredine nog.63

Naš Učitelj, Prerok, je imel srajco iz blaga, tkanega iz enojne bombažne preje.

Naša mati, Hadrat Aisha, pripoveduje: Hadrat Abu Jahm je našemu Preroku, podaril sajado (preprogo namaz) z motivi na njej. Nekega dne, ko je Rasulullah opravljal namaz na tej sajadi, so motivi pritegnili njegove blagoslovljene oči. Ko je končal namaz, je rekel: „Odnesi to k Abu Jahmu. To me je zmotilo pri mojem namazu. Povej mu, naj mi prinese neokrašeno, navadno.

Ker je zemlja vlažna in neplodna, je bila ta sajjada položena na tla blagoslovljenega groba našega Preroka, ko je umrl.

Hirka aš-šarif, ki jo je poslal Hadrat Waisal Qarani

Uvais ibn Amir Qarni (radiy-Allah 'anh) je eden od uglednih Tabiinov (velikih muslimanov, ki so srečali Ashab al-kiram). Prihaja iz vasi Qarn v Jemnu.

Potem ko je postal musliman, je vse življenje gorel od ljubezni do našega ljubljenega Preroka (sall-Allah 'alaihi wa sallam) in svojega Gospoda ni pozabil niti za trenutek. V služenju Allahu je dosegel tako stopnjo, da so vsako njegovo stanje, vsako dejanje in vsaka beseda postali nauk in nasvet ljudem. Nihče ga ni prizadel in nihče ni prizadel njega. Njegove najpomembnejše lastnosti so ljubezen do našega Učitelja, Preroka, nenehni ibadati s srcem in dušo ter spoštovanje do matere. Skrbel je za svojo mater in od nje dosegel številne molitve. Zaradi te njegove ljubezni do našega ljubljenega Preroka in predanosti islamu ga je naš učitelj pohvalil.

Od časa do časa, naš Prerok Rasulullah (sall-Allah 'alaihi wa sallam) bi obrnil svoj blagoslovljeni obraz proti Jemnu in rekel: „Čutim veter usmiljenja piha iz Jemna.“ In rekel je: „Na dan qiyamata bo Allahu ta'ala ustvaril sedemdeset tisoč angelov v podobi Uwaisa in bodo Uwaisa vzeli medse v Arasat. Odšel bo v Džennat in nihče razen tistih, ki jih bo Allahu ta'ala želel (obvestil), ne bo vedel, kateri od njih je Uwais.“ Ko je rekel: „Med mojim ummatom je takšna oseba, ki bo na dan qiyamata posredovala za toliko ljudi, kolikor je las na ovcah plemen Rabi'a in Mudar,“ in Ashabi al-kiram so vprašali: „O Rasulallah, kdo je to?“ Odgovoril je: „Eden od Allahovih sužnjev.“ Rekli so: „Vsi smo sužnji, kako mu je ime?“ Odgovoril je: „Uwais.“ Na to so vprašali: „Od kod je?“ Rasulullah je odgovoril: „On je iz Qarna.“ Ko so vprašali: „Ali vas je videl?“ Odgovoril je: „Ni me videl s svojima dvema očesoma.“ Rekli so, “Kako presenetljivo je, da te tako zelo ljubi, a ne teče v tvojo navzočnost in služenje.“ Rasulullah je odgovoril: „Iz dveh razlogov: Prvič, izgubljen je v svojih duhovnih stanjih. Drugič, njegova predanost moji religiji. Ima staro mater, ki je muslimanka. Njene oči ne vidijo, njene roke in noge se ne morejo premikati. Uwais čez dan dela kot pastir kamel, honorar pa porabi za svoje in materine potrebe.“ Vprašali so: „Ali ga bomo videli?“ Rekel je Hadrat Abu Bakr: „V svojem času ga ne boste videli.“ Nato je rekel 'Umarju in Hadratu Aliju: „Videla ga bosta. Njegovo telo je poraščeno. Na njegovi levi strani in na njegovi dlani je belina, velika kot en srebrnik. To ni belina bolezni baras. Ko prideš do njega, mu povej moj salam in naj moli za moj ummat.”

“Ya Rabbi! Zaradi tega Hirka aš-šarif, zaradi našega ljubljenega Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), odpusti vsem ummat al-Muhammad.” Hadrat Uwais (radiy-Allahu
’anh)

Po materini smrti je Hadrat Waisal Qarani (Uwais Qarni) zapustil vas Qarn in odšel v mesto Kufa.

Ko se je približala smrt našega Preroka (sall-Allah 'alaihi wa sallam), so ga vprašali: „Komu naj damo tvojo hirko (plašč, jopico)?“ Rekel je: „Dajte jo Uvaisu al-Qarniju.“ Ko sta Hadrat 'Umar in Hadrat Ali po Rasulullahovi smrti prišla v Kufa, je 'Umar vprašal: „O ljudje Najda, ali je med vami kdo iz Qarna?“ Odgovorili so, da je. Vprašal je o Hadratu Uwaisu. Tisti iz Qarna so rekli: „Poznamo ga. On je nekdo, ki je zelo ponižen za

Blagoslovljena hirka, ki jo je naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) podaril Waisalu Qarani (rahmatullahi 'alaih), se v mesecu ramadanu obišče v mošeji Hirka aš-šarif v Fatihu/Istanbulu.

iskati. Je nor, brezumen in se izogiba ljudem.“ Hadrat 'Umar (radij-Allahu 'anh) je rekel: „Iščem ga, kje je?“ Rekli so: „Pase naše kamele v dolini Arna, v zameno pa mu dajemo večerjo. Njegovi lasje in brada so prepleteni; ne pride v mesto, se ne pogovarja z nikomer in ne jé tistega, kar jedo ljudje. Ne pozna ne žalosti ne veselja; ko se ljudje smejijo, on joka; ko ljudje jokajo, se smeji.“ Rekel je: „Tega iščem.“ Opisali so, kje se nahaja. Hadrat 'Umar in Ali sta odšla tja, kjer je bil. Videla sta, da opravlja namaz. Allahu ta'ala je določil angela, ki je pasel kamele. Ko je končal namaz, je Umar vstal in rekel salam. On mu je odgovoril. Hadrat 'Umar je vprašal: „Kako ti je ime?“ Rekel je: „Abdullah (to je Allahov suženj).“ Ko je Hadrat 'Umar rekel: „Vsi smo sužnji Allaha, kakšno je tvoje pravo ime?“, je odgovoril: „Uvais.“ Na to je Umar rekel: „Pokaži mi svojo desnico.“ Ko jo je pokazal, je Hadrat 'Umar rekel: „Naš Prerok, ti izreka salam. Poslal ti je svojo blagoslovljeno hirko in naredil oporoko, rekoč: „Vzemi jo in jo nosi ter moli za moj ummat.“

Uwais al-Qarni je rekel: „O 'Umar! Jaz sem šibek, nemočen in grešen suženj. Prosim, bodi previden, ta oporoka mora biti za nekoga drugega.“ Hadrat 'Umar je odgovoril: „Ne. O Uwais, ti si tisti, ki smo ga iskali. Naš Prerok, je opisal tvoj videz in lastnosti.“

Na to je Hadrat Uwais s spoštovanjem vzel hirko aš-šarif, jo poljubil, jo povohal in si jo podrgnil po obrazu. Veliko je jokal in rekel: „Počakaj tukaj.“ ter odšel.

Ko je odšel malo naprej, je naredil sajdo. V solzah je začel prositi Allaha ta'ala in moliti za ummat al-Muhammad. Molil je, prosil in jokal: „Ya Rabbi, naš ljubljeni Gospodar, Prerok je poslal svojo hirko aš-šarif s Hadratom 'Umarjem in Hadratom Alim tvojemu ubogemu in nemočnemu sužnju, čeprav si tega ne zaslužim. Rekel je, da naj molim za njegov grešni ummat. Ya Rabbi! Zaradi tega Hirka aš-šarifa, zaradi našega ljubljenega Preroka (sall Allah 'alaihi wa sallam), odpusti vsem ummat al-Muhammad ... Odpusti, moj Allah, odpusti ... Moj Allah ...“ Ko je bil obveščen, da je bilo odpuščeno mnogim grešnim muslimanom, je s spoštovanjem nosil hirko aš-šarif.

Ta Hirka aš-šarif, ki je bila podarjena Waisalu Qaraniju, je prišla k Irisan Beys (gospodom) blizu Vana, leta 1618 pa so ga prinesli kot darilo sultanu Osmanu ('Uthman) II, enemu od padišahov Osmanskega cesarstva. Sultan Abdulmejid Han je dal za to hirko aš-šarif v Fatihu zgraditi mošejo „Hirka-i Sharif“. To blagoslovljeno hirko aš-šarif, ki še vedno nosi vonj vrtnic po blagoslovljeni koži našega ljubljenega, slavnega učitelja, Preroka, in ima kremasto barvo medene pene, vsako leto obiščemo v Ramadanu aš-šarif v stekleni vitrini.

Hirka as-sa'adat, ki jo je dal Ka'b ibn Zuhayrju

“Pričujem, da ni boga, vrednega čaščenja, razen Allaha. Mohamed 'alaihis-salam je njegov suženj in rasul.”
Ka’b ibn Zuhayr
(radiy-Allahu
’anh)

Hadrat Ka'b ibn Zuhayr (radiy-Allahu 'anh), sin iz pesniške družine, je bil prav tako pesnik. Prej je pisal pesmi proti našemu Učitelju, Preroku in Islamu. O tem so obvestili našega Preroka in ta je ukazal, da ga je treba ubiti, kjerkoli ga vidijo.

Njegov brat Hadrat Bujair (radij-Allah 'anh) je že prej postal musliman in mu je pisal o tem ukazu ter da mu bo naš ljubljeni Prerok, ocean usmiljenja, odpustil, če bo postal musliman. Ko je prebral to pismo, se je Hadrat Ka'b globoko zamislil in začel razumeti nesmiselnost čaščenja malikov ter vzvišenost Islama in veličino našega Preroka, srce pa se mu je začelo razsvetljevati.

Nazadnje se je odločil, da bo postal musliman, in se odpravil v svetlo Medino. Napisal je dolgo pesem, v kateri je hvalil našega Učitelja, Preroka (sall-Allah 'alaihi wa sallam), in kako se je pokesal in postal musliman. Ko je prispel v Medino, je s prijateljem iz plemena Juhayni prišel v Rasulullahovo navzočnost.

Naš Učitelj se je pogovarjal s svojimi ashabi. Preden se je predstavil, je Hadrat Ka'b rekel: „O Rasulallah! Ka'b ibn Zuhayr je obžaloval, kar je storil, in postal musliman ter je prišel prosit za odpuščanje. Če ga pripeljem k tebi, ali mu boš odpustil in ga sprejel za muslimana?“ Naš učitelj, Prerok, je rekel: „Da.“

Na to je Hadrat Ka'b rekel: „Pričujem, da ni boga, ki bi bil vreden čaščenja, razen Allaha. Mohamed 'alaihis-salam je njegov suženj in rasul.“

Naš Prerok, je vprašal: „Kdo si ti?“ Odgovoril je: „Jaz sem Ka'b ibn Zuhayr, o Rasulallah.“ Ko je eden od ansarov rekel: „O Rasulallah, prosim, daj mi dovoljenje; obglavil bom to osebo, ki je proti tebi,“ je naš Prerok rekel: „Odreci se temu. Prišel je kesan zaradi stanja, v katerem je bil, in se obrnil k Haqqu.“

Na to je Ka'b ibn Zuhayr (radij-Allah 'anh) prebral svojo znamenito odo, v kateri je opisal, kako je postal musliman, in o našem ljubljenem Preroku ter veličini in vrednosti ashabov al-kiram. Našemu učitelju, Preroku, je bila všeč ta oda, ki se je začela z „Banet su'ad/ Ljubljenec je odšel“ in se nadaljevala takole:

Resnično, nekega dne bodo vsakega človeka nosili v krsti...
O Rasulallah, prišel sem k tebi in te prosil za odpuščanje ...
Njegovo odpuščanje je tisto, na kar najbolj upamo ...
Opravičila so v njegovi navzočnosti sprejeta ...
Usmilite se me, o Rasulallah...
Odpusti mi, o Rasulallah ...
Nedvomno je Rasulallah Haqq ta'ala.
izrisal meč iz svojih ostrih mečev, ki uničujejo zlo ...
On je nur, ki izžareva vodstvo in kaže pravo pot ...
On mu je odpustil. In ko je prišel do tega kupleta:
Inna'r-Rasula la nurun yustadau bihi,
Muhammadun min suyufi'lahi meslulu.
Rasulullah je nur, ljudje so z njim razsvetljeni,
On je meč med izvlečenimi meči Haqq ta'ala.

Prerok dveh svetov, Fakhr al-alam Muhammad Mustafa (sall-Allah 'alaihi wa sallam), je s svojih blagoslovljenih ramen snel „Hirka as-sa'adat“ in jo dal na ramena Hadrat Ka'b ibn Zuhayra.64

Hadrat Mu'awiya je v času svojega kalifata Ka'b ibn Zuhayru poslal sporočilo: „Prodaj nam Rasulullahovo jopico!“ in mu poslal deset tisoč dirhamov. Ka'b ibn Zuhayr je zavrnil zahtevo Hadrat Mu'awiye z besedami: „Ne morem izbrati nikogar namesto sebe, ko gre za nošenje Rasulullahove hirke!”

Ko je Hadrat Ka'b ibn Zuhayr umrl, jo je Mu'awiya kupil od Ka'bovih sinov za dvajset tisoč dirhamov. Ta blagoslovljena hirka, ki jo je naš Prerok podaril Hadratu Ka'b ibn Zuhayrju, se je dedovala od Kalifa do Kalifa.

Po propadu umajadskega sultanata jo je za tristo dinarov kupil prvi abbasidski kalifa po imenu Abul-Abbas Saffah ibn Abdullah ibn Muhammad. Kalifa ga je nosil za bajrame. Abbasi so jo vzeli s seboj, ko so odšli v Egipt. Ko je Yavuz Sultan Selim Han osvojil Egipt in postal kalifa, je bila ta blagoslovljena hirka med „svetimi relikvijami“, ki so jih iz Egipta prinesli v Istanbul. Vsi si jo lahko ogledajo v sobi Hirka as-sa'adat v palači Topkapi.

Ta blagoslovljena hirka je izdelana iz črne volnene tkanine, dolga 124 cm, s širokimi rokavi. Notranjost hirke je podložena z volneno tkanino krem barve. Zavita v številne snope je shranjena v zlati skrinji s pokrovom, ki se odpira z vrha, ki jo je dal zgraditi sultan Murad III. Ta osupljiva skrinja, okrašena s smaragdi, je neprekosljiva umetnina. Na skrinji je napisano:

“La ilaha illallah wa ma arselnaka illa rahmatan-lil-’alamin. La ilaha illallah al-malik-ul Haqq-ul mubin, Muhammadun Rasulullah, es-Sadiq-ul va’di’l amin.”

Postelja našega Mojstra, Preroka

Ležišče, na katerem je spal naš Mojster, Prerok, je bilo izdelano iz usnja. Napolnjena je bila z vlakni datljeve palme. Na njej sta spala on in njegova žena. Vzglavnik, ki ga je naš Prerok položil pod svojo blagoslovljeno glavo, je bil prav tako izdelan iz usnja in napolnjen z vlakni datljevca.

Naš Učitelj, Prerok, ni pripisoval pomena svetu in stvarem na svetu.

Abdullah ibn Mas'ud pripoveduje: Mojster vesolja je spal na slamnati podlogi, ki je pustila sled na njegovi blagoslovljeni strani. Ko se je zbudil, sem drgnil Njegovo blagoslovljeno stran in rekel: „Naj bosta moj oče in mati žrtvovana zate, o Rasulallah! Želim si, da bi nam to povedal, da bi lahko na podlogo nanesli nekaj, kar bi te pred njo zaščitilo!“ Nato sem predlagal: „Ali naj ti priskrbimo mehko posteljo?“

Mojster vesolja je rekel: „Kaj potrebujem od posvetnih stvari? Moje stanje na tem svetu je podobno stanju jezdeca, ki, ko dobi nekaj sence pod drevesom, ga zapusti in nadaljuje pot!”65

Naša mati Hadrat Aisha je pripovedovala: K meni je prišla ženska iz plemena Ansar. Ko je videla Rasulovo posteljo 'alaihis-salam, je šla in poslala posteljo, napolnjeno z volno.

“Rasullah je dal odstraniti zlate in železne prstane, ne pa tudi srebrnih.” Amr ibn Shu’ayb (radiy-Allahu
’anh)

Rasul 'alaihis-salam je prišel k meni in vprašal: „Kaj je to?“ Rekla sem: „O Rasulallah! Na obisk je prišla ženska iz Ansara. Ko je videla tvojo posteljo, je šla in ti poslala to posteljo.“ Naš Prerok je rekel: „Takoj ji pošlji to nazaj!“ Vendar ji je nisem poslala nazaj. Rada sem jo imela v svoji hiši. Rasul 'alaihis-salam je trikrat ponovil svoje besede. Nazadnje je rekel: „Prisegam pri Allahu, o Aisha! Če bi hotel, bi Allah naredil, da bi z mano hodile zlate in srebrne gore!!”66 Blazina Preroka 'alaihis-salama je bila sestavljena iz dveh abasov (grobega volnenega blaga).

Neke noči, ko je prišel k meni, sem to abo prepognila in jo naredila ožjo. Na njej je spal. Nato me je vprašal:: „O, Aisha! Zakaj moja postelja danes ni bila kot običajno?“ Rekla sem: „O Rasulallah! Zložila sem jo in jo naredila ozko zaradi tebe.“ Rekel je: „Obrni jo nazaj v prvotno stanje!”67

To je povedala tudi Hadrat Aisha: Za Kurejše ni nič lepšega kot spanje na postelji v Meki. Ko je Rasul 'alaihis-salam prišel v Medino in se naselil v hiši Abu Ayyuba, ga je vprašal: „O Abu Ayyub! Ali nimaš postelje?“ Abu Ayyub je rekel: „Prisegam pri Allahu, da nimam!“

Ko je Sa'd ibn Zurara (radij-Allah 'anh) iz Ansara slišal za to, je Rasulullahu poslal posteljo, katere nosilci so bili narejeni iz črnega brina in pokriti s preprogo, stkano iz lanenih vlaken.

Rasulullah je spal na njem, dokler se ni preselil v svojo hišo. Na njej je spal vse do svoje smrti.

Ko so Rasulullaha 'alaihis-salam umivali in ga zavijali, so ga položili na to posteljo in njegov janaza namaz so opravili, ko je bil na njej. Ljudje so nas prosili zanjo, da bi na njej nosili svoje mrtve, in bili so z njo blagoslovljeni. Na njej so prenašali tudi trupli Hadrata Abu Bakra in 'Umarja.“

Hadrat Aisha je dejala: „Rasul 'alaihis-salam je imel podlogo, na kateri je ponoči opravljal namaz, podnevi pa jo je položil na tla in sedel z ljudmi.”68

Prstani našega Mojstra, Preroka

Naš Prerok je pojasnil, da so za moške le srebrni prstani halal (dovoljeni) in da je haram (prepovedano) nositi prstane iz zlata, železa ali medenine. Dokler ni umrl, je uporabljal samo srebrne prstane.

Rasulullah je nosil svoj prstan na svoji blagoslovljeni desni roki. Videli so ga nositi tudi na levi roki. Nositi prstan na desni ali levi roki je jaiz. Prstan se nosi na malem prstu ali na prstu, ki mu sledi. Za vse je mustahab, da ob dnevu Eid nosijo prstan. Haram je nositi prstan za razkazovanje ali hvalisanje.

Med darili, ki jih je našemu Preroku poslal Negus Ashama, je bil tudi zlat prstan z abesinskim kamnom (habašem). Naš ljubljeni Prerok je poslal po Hadrat Umamo, ki je bila hči Abu'l-ove hčere, in ji rekel: „O moja hči! Nosi ta prstan!!”69

Nekega dne je Hadrat Nu'man ibn Bashir prišel k Rasulullahu (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Na prstu je nosil zlat prstan. Naš Prerok je rekel: „Zakaj si uporabljal okras Raja, preden si vstopil v Raj?“ Nato je začel uporabljati železen prstan. Ko je naš Prerok to videl, je rekel: „Zakaj nosiš nekaj iz Džahannama?“ Nato ga je odstranil in začel nositi bronast prstan. Ko je naš Prerok to videl, je rekel: „Zakaj od tebe čutim vonj po idolu?“ Vprašal je: „Kakšen prstan naj uporabim, o Rasulallah?“ Naš Prerok je odgovoril: „Lahko nosiš srebrni prstan. Njegova teža naj ne presega enega mithqala (4,8 grama) in ga nosi na desni roki!“”

Hadrat Amr ibn Shuayb pravi: „Rasulullah bi dal odstraniti zlate in železne prstane, ne pa tudi srebrnih.“

Ko je naš ljubljeni Prerok želel pisati pisma perzijskemu šahu, bizantinskemu cesarju in abesinskemu Negusu, so mu rekli:

- O Rasulallah! Pisma ne sprejemajo, če niso zapečatena!

Na to je naš Prerok dobil srebrni prstan, na katerem so bile v treh vrsticah vklesane besede „Muhammadun Rasulullah“.

Napis na prstanu je bil od zgoraj navzdol v treh vrsticah, kot sledi:

„Allah“ v eni vrstici,

„Rasul“ v eni vrstici,

„Mohamed“ v eni vrstici.

Kamen na srebrnem prstanu našega Preroka, je bil abesinski kamen.70 Poroča se tudi, da je bil vrh tega srebrnega prstana narejen iz srebra.

Hadrat Amr ibn Said je prišel k našemu ljubljenemu Preroku Ko je naš Prerok videl prstan na njegovem prstu, je vprašal: „Kaj je ta prstan na tvoji roki?“ Amr ibn Said je odgovoril: „O Rasulallah! To je prstan. Jaz sem ga naredil.“ Naš Prerok je vprašal: „Kaj je na njem vgravirano?“ Amr ibn Said je rekel: „Muhammadun Rasulullah.“ Naš Prerok je rekel: „Dovolite mi, da si ga ogledam!“ Vzel ga je in ga začel uporabljati kot osebni pečat, drugim pa je prepovedal graviranje „Muhammadu Rasulullah” na njihove prstane71 Naš ljubljeni Prerok je umrl, medtem ko je imel ta prstan na blagoslovljenem prstu.

Naš Prerok je obrnil vrh prstana proti dlani svoje blagoslovljene roke.

Preden je vstopil v stranišče, je s svojega blagoslovljenega prsta odstranil prstan.

Po njegovi smrti so Hadrat Abu Bakr, nato Hadrat 'Umar in po njem še Hadrat 'Umar 'Uthman nosili prstan z znakom našega ljubljenega Preroka. Nekega dne, v času svojega kalifata, ko je sedel ob robu vodnjaka, znanega kot Eris, ga je Hadrat 'Uthman spustil v vodnjak. Čeprav so iz vodnjaka spustili vso vodo in so ga ljudje iskali tri dni, tega blagoslovljenega prstana niso mogli najti.72

“Opravite namaz s svojimi copatami, da ne boste podobni Judom.”
Hadis
aš-šarif

Graviranje na kamne prstanov se je nadaljevalo tudi po našem Preroku.

Na prstanu Hadrata Abu Bakra je bilo napisano „Ni'mal qadir Allah“ (Kako lepo je moč Allaha ta'ala zadostna za vse).

Na prstanu Hadrata 'Umarja je bilo napisano: „Qafa bil-mavt wa'izan ya 'Umar“ (Kot nasvet zadostuje smrt, o 'Umar).

Na prstanu Hadrata 'Uthmana je bilo napisano: „Le-nasbiranna“ (Vsekakor bomo potrpežljivi).

Na prstanu Hadrata Alija je bilo napisano „Al-mulku lillah“ (Lastnina pripada samo Allahu ta'ala).

Na prstanu Hadrata Hasana je bilo napisano: „Al-izzatu lillah“ (Slava in veličina pripadata Allahu ta'ala).

Na prstanu Hadrata Mu'awiya je bilo napisano „Rabbigfir-li“ (O moj Rabb, odpusti mi).

Na prstanu Hadrata Ibn Abi Layla je bilo napisano „Ad-dunya garurun“ (Svet je zavajajoč, lažnivec).

Na prstanu Hadrata Imam al-a'zam Abu Hanifa je bilo napisano: „Qul-il-khayr wa illa fasqut“ (Ali povej dobro ali molči!).

Na prstanu Hadrata imama Abu Yusufa je bilo napisano: „Man amila bi-ra'yihi nadima“ (Kdor ravna po svojem mnenju, bo to obžaloval).

Na prstanu Hadrata imama Mohameda je bilo napisano: „Man sabara zafira“ (Kdor je potrpežljiv, doseže zmago).

Na prstanu imama ash-Shafi'i je bilo napisano: „Al-Barakatu fil qana'a“ (Blagoslovi so v zadovoljstvu).

Svoje prstane so uporabljali kot pečate.

Naš Učitelj, Prerok Naksh al-qadam aš-šarif

Naksh al-qadam aš-šarif je blagoslovljen odtis našega ljubljenega Preroka Mohameda 'alaihis-salam.

Eden od čudežev našega Učitelja, Preroka, je, da ko je stopil na mehko površino, na primer na pesek, njegove noge niso pustile odtisa. Ko pa je stopil na trdo površino, na primer na kamen, so njegove noge pustile odtis.

Nekatere kamne in marmorje, na katere so stopile Njegove blagoslovljene noge in pustile odtis, že stoletja hranijo kot relikvije in jih zaupajo od osebe do osebe, ki je blagoslovljena.

Zlasti muslimanski državniki in padišahi so imeli te dragocene relikvije shranjene na pomembnih mestih in so jih obiskovali ter dovolili, da so jih obiskovali tudi drugi.

Najbolj znani od znanih in ohranjenih Naksh al-qadam aš-šarifs so ti:

1. Naksh al-qadam aš-šarif, ki je v mavzoleju Fateh Khana, sina Firuz Shah Tughlaqa, v Indiji.

2. Dva blagoslovljena odtisa stopal v mavzoleju Qaitbay v Kairu.

3. Dva blagoslovljena odtisa stopal v mošeji Athar al-Nabi v Kairu.

4. Blagoslovljeni desni odtis stopala v mavzoleju Khalid ibn Zayd Abu Ayyub alAnsari (Ayyub Sultan) v Istanbulu. Ta nakš al-qadam al-Payghambari je bil v mavzolej prinesen iz palače po ukazu Mahmuda Hana Prvega leta 1734.

5. Dva odtisa stopal, shranjena v omarici na steni na strani Nove mošeje v mavzoleju Abdulhamida Hana Prvega.

6. Dva blagoslovljena odtisa stopal na kamnu, ki se hranita v posebej izdelani omarici na steni mavzoleja sultana Mustafa Hana Tretjega v Laleli v Istanbulu.

7. Odtisa stopal v sobi svetih relikvij v palači Topkapi v Istanbulu.

V sobi Hirka as-sa'adat v palači Topkapi je šest aš-šarifov Nakš al-qadam, od katerih so štirje kamniti in dva opečna. Eden od njih je blagoslovljen odtis stopala na skali, na katerega je stopil naš Učitelj, Prerok, ko se je vzpenjal na Mi'raj; shranjen je v omari v sobi Hirka as-sa'adat. Stavba, znana kot Qubbat as-Sahra, je bila zgrajena na tej blagoslovljeni skali, na katero je stopil naš Učitelj Rasulullah, ko se je vzpenjal na Mi'raj.

Nakš al-qadam aš-šarifs, preden so jih premestili tja, kjer so zdaj, so se stoletja hranili na različnih krajih. Nazadnje so jih preselili na mesto, kjer so danes. Pravi Naksh al-qadam aš-šarifs se obiščejo, da se jih blagoslovi.

Qadam aš-šarif in Sultan Ahmed I Han

Osmanski Padishah, Sultan Ahmed Prvi, ki se je na prestol povzpel pri trinajstih letih in umrl pri osemindvajsetih, je bil Islamu in našemu Učitelju Rasulullahu predan z vsem srcem.

Sultan Ahmed Prvi, ki je pisal tudi pesmi pod psevdonimoma Bahti in Ahmedi, je imel grb, okrašen z dragulji, narejen v obliki Nakš alqadam aš-šarif, na sredini grba pa je imel v zlatu na modrem enamel zapisano pesem, ki jo je napisal sam:

Če bi ga le lahko vedno nosil na glavi kot krono,
čisti qadam tistega Hadrata, šaha Rasulov.
Lastnik tega qadama je vrtnica v vrtu Prerokov,
O Ahmed, pojdi naprej in si podrgni obraz po qadamu te vrtnice.

Sultan Ahmed I (Bahti)

Sultan Ahmed Prvi je nosil ta grb na glavi ob petkih, ob dnevih Bajrama in drugih blagoslovljenih dnevih. Ayintabi Mehmed Munib Effendi je napisal knjigo z naslovom Asaru'l-Hikem fi Naksi'l-Kadem, v kateri opisuje odkritje naglasa Naksh al-qadam aš-šarif in njegovo namestitev v mavzoleju Sultana Abdulhamida Hana Prvega.

Sultan Ahmed Han je ta verz napisal v svoji kaligrafiji in ga poslal šejku Azizu Mahmúdu Hudayiju Effendiju.

Sultan Ahmed je dal to pesem naslikati na tablo in jo obesil pred prestolom. Ta plošča, na kateri je napisana pesem, še vedno visi v mošeji Sultana Ahmeda..

Na'lin aš-šarif našega Mojstra, Preroka

Današnje cokle se razlikujejo od tistih, ki so se uporabljale v času našega Učitelja, Preroka. To so bili čevlji z usnjenim spodnjim delom, ki so bili odprti in so imeli trak. Rasulullah in Ashabi al-kiram so na ulicah opravljali namaz s coklami, ki so jih nosili. Njihovi cokle so bile čiste, tla Masdžid an-Nabija pa so bila prekrita s peskom. Nihče ni vstopil z umazanimi copatami.

V hadisu aš-šarif je bilo rečeno: „Opravite namaz s svojimi coklami, da ne boste podobni Judom.“

Tudi za slike Nalin as-sa'adats verjamejo, da povzročajo blagoslove, zato jih obešajo v hišah in na delovnih mestih. V sobi Hirke as-sa'adat so poleg Nalin as-sa'adatov tudi njihovi kovinski in leseni modeli.

Sedem stvari, ki bi jih naš Mojster, Prerok, imel vedno zraven

Ko je naš ljubljeni Prerok potoval, je s seboj vzel svoj glavnik, ogledalo, miswak, rožnato olje, kajal in škarje ter jih vedno imel s seboj, ne glede na to, ali je potoval ali se je naselil.

Hadrat Aisha je dejala: „Za Gazae (svete vojne) bi pripravil rožnato olje, glavnik, ogledalo, dve škarjici, škatlico za kajal in miswak Rasula 'alaihis-salam.“

Naša mati Hadrat Aisha je ponovno dejala: „Rasul 'alaihis-salam bi teh sedem stvari vzel s seboj, ko bi potoval ali ko bi se naselil:

1. stekleničko rožnega olja, 2. glavnik, 3. ogledalo, 4. škatlico za kajal, 5. miswak, 6. dve škarjici, 7. kost za delitev las.”73

Palica našega Mojstra, Preroka

Medtem ko je naš Učitelj, Prerok govoril hutbo (pridiga) ob petkih, bi se naslonil na sprehajalno palico ali lok. Na potovanjih je govoril hutbo, medtem ko se je naslanjal na lok.

Naš ljubljeni Prerok bi rekel, da je bilo naslanjanje na palico iz navad Prerokov. Sam se je naslanjal na palico in priporočal naslanjanje na palico.

V času kalifata Mu'awiye ibn Abi Sufyana (radiy-Allahu 'anhuma), našega Preroka, je bila Prerokova palica pri Sa'd al-Karazu. V petdesetem letu Hidžre je prišel na hadž Hadrat Mu'awiya ibn Abi Sufyan. Hotel je odstraniti minbar (prižnico) iz masdžida našega ljubljenega Preroka in ga prenesti v Damask. Prosil je tudi za osebje, ki je bilo pri Sa'd al-Karazu. Hadrat Jabir ibn Abdullah in Hadrat Abu Hurayra sta šla in mu rekla: „O Amir al-Mu'minin (vladar muslimanov)! Ne bi bilo prav, če bi umaknili minbar Rasul 'alaihis-salam s kraja, kjer je bil postavljen, ali če bi njegovo osebje prenesli v Damask!“ Na to jih je Hadrat Mu'awiya zapustil in se jim opravičil.

Nekega dne je naš Prerok vzel Hadrat Abdullaha ibn Unays iz masdžid v svojo hišo; dal mu je palico in rekel: „Imej to palico s seboj, O Abdullah ibn Unays!“ Ko je Abdullah ibn Unays (radij-Allahu 'anh) s to palico šel med ljudi, so ga vprašali: „Kaj je ta palica?“ Odgovoril je: „Rasul 'alaihis-salam mi jo je dal in mi naročil, naj jo imam pri sebi.“ Rekli so mu: „Vrni se k Rasulu 'alaihis- salam in ga vprašajte, zakaj vam je dal to palico!“ Nato je Abdullah ibn Unays šel k našemu Preroku in vprašal: „O Rasulallah! Zakaj si mi dal to palico?“ Naš ljubljeni Prerok je rekel: „To je znamenje med nami na dan qiyamat! Takrat se bo v Raju le malo ljudi naslanjalo na palico! Na to palico se boš opiral v Raju!“ Abdullah ibn Unays jo je hranil pri sebi skupaj s svojim mečem in se od nje ni nikoli ločil. Ko je bil na smrtni postelji, je svojim domačim zaželel, da bi palico položili v njegov plašč in jo pokopali z njim. Palica je bila položena med njegovo telo in rjuho, tako da je bila njegova volja izpolnjena.

Naš Učitelj, Prerok, je imel Mihjan, ki je bil visok en aršin (približno 68 cm) ali nekoliko višji. Mihjan je palica z ukrivljenim koncem. Naš Prerok bi opravil istilam (začetek) tako, da bi s to palico od daleč pokazal na Hajar al-Aswad (kjer se začne tawaf). Ko se je Rasulullah vsedel na kamelo, jo je obesil pred seboj.

Naš Mojster je imel mihsarro (iz suhe dateljnove veje) z imenom Urjun. Trst, narejen iz drevesne veje, se imenuje Mihsarra. Ko je naš Prerok hodil v Baqi al-Gharqad, jo je imel pri sebi, se nanjo naslanjal in jo med sedenjem vedno znova obračal v roki. Včasih je naš Prerok med držanjem tega mihsarra izrekel hutbo.

Naš Prerok je imel tudi trs qadib z imenom Mamshuq, ki je bil odrezan iz gorskih dreves. Ko je Hadrat 'Uthman dajal khutbo na minbarju in pri tem držal qadib našega Preroka, je tja prišel Jahjah ibn Sa'id ali Jahjah ibn Qays, vzel qadib iz roke Hadrat 'Uthman, ga nagnil čez koleno in ga zlomil. Tisti, ki so bili tam, so kričali nanj. To je užalilo Allaha ta'ala, zato je na Jahjahovi roki ali kolenu povzročil bolezen z imenom akila (srbenje). Ne več kot eno leto po mučeništvu Hadrat 'Uthmana je Jahjah umrl zaradi srbečice.

Na’lin aš-šarif
Na'lin Rasulullah dvigne v nebo,
Vsako bitje je v njegovi senci.
Mojzesu je bilo rečeno, naj odstrani svoj na'lin na Tur,
njemu pa je bilo rečeno, naj na vrhu Arša ne odstranjuje.
To je oblika vzvišenega Rasulovega na'lina,
tudi zvezde želijo biti zemlja, na katero stopa.
Tiste s sedmih nebes hrepenijo po njem,
krošnje sultanov jim zavidajo.
Za Na'lin al-Mustafa ni ničesar podobnega,
od njih prihaja mir v srcu, oči nur.
Bodite zelo spoštljivi do oblike na'lin,
Vsaka glava si želi biti njihova noga.
Ko je povsod polno nesreče in nesreče,
Na'lin aš-šarif je zame varna trdnjava.
V tej trdni trdnjavi sem pod zaščito,
ščiti me, ko se vanjo zatečem.
S služenjem obliki na'lin si srce želi,
živeti v njegovi senci v obeh svetovih.
Ibn Mas'ud je bil blagoslovljen s služenjem na'lin,
toda moja blaženost je le z njihovim modelom.
Yusuf Nabhani

“Na'lin al-Mustafa, ni nič podobnega, Iz njih prihaja srca mir, oči nur.”
Yusuf Nabhani (rahmatullahi
’alaih)

Meči našega Mojstra, Preroka

Naš Mojster, Prerok, je imel devet mečev.

Meč, ki ga je podedoval od svojega očeta in je znan kot Ma'sur, je bil z našim Prerokom med njegovo selitvijo v Medino.74

Abd: Hadrat Sa'd ibn Ubada je dal ta meč našemu Preroku kot darilo in naš Prerok ga je vzel s seboj, ko je šel na Badr.

Zulfikar: To je bil meč politeista Kurajšev, bodisi Munabbiha ibn Hadžaja bodisi As ibn Munabbiha, in je bil vzet kot vojni plen v pohodu na Badr. Naš Učitelj, Prerok, je Zulfikar podaril Hadratu Aliju. Glava njegovega ročaja, obročki in verižice njegovega jermena so bili izdelani iz srebra.75

Po smrti našega Preroka se je Hadrat Abbas obrnil na Hadrat Abu Bakr in izrazil željo, da bi Zulfikar prevzel od Hadrat Alija. Hadrat Abu Bakr je rekel: „Vedno sem videl ta meč v njegovi roki. Ne zdi se mi primerno, da bi mu ta meč vzel iz roke!“ Hvadrat Abbas ga je torej prepustil Hvadratu Aliju.

Kopja našega Mojstra, Preroka

“Ni junaka, kot je Ali, in ni meča, kot je Zulfikar.”
Hadis
aš-šarif

Tri kopja so pripadla kot delež našega Preroka iz plena, vzetega od Judov Bani Kaynuka.

Eno od kopij našega Preroka se je imenovalo Muswi, drugo pa Musna. Naš Prerok je imel tudi veliko kopje z imenom Bayda in kopje, manjše od kopja, z imenom Anaza.

Hadrat Ashama, Negus iz Abesinije, je našemu ljubljenemu Preroku poslal tri kopja, ki so se imenovala Nab'a, in kopje. Naš Prerok je enega vzel zase, drugega je dal Aliju, tretjega pa Hadratu 'Umarju.

Na Eid al-Fitr (praznik Ramadan Bajrama) in Eid al-Adha (praznik Kurban Bajrama) je Bilal alHabashi (radiy-Allahu 'anh) nosil kopje našega Preroka na poti do mesta za namaz na prostem pred našim Prerokom, in ko so prišli tja, ga je pokončno zabodel v tla pred našim Prerokom. Naš ljubljeni Prerok bi vodil Bajramnamaz, obrnjen proti temu kopju.

Ko je naš Prerok umrl, je Hadrat Bilal al-Habashi to kopje nosil pred Hadrat Abu Bakr na Bajram in ga dal pred njim.

Po Hadratu Abu Bakru, za Hadratom 'Umarjem in po njem, v času vladavine Hadrata 'Uthmana, je to dolžnost na enak način opravljal Hadrat Sa'd al-Karaz, mujezin (oseba, ki z recitiranjem azana poziva k namazu). To se je nadaljevalo tudi v času guvernerjev Medine.

Loki našega Mojstra, Preroka

Naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je imel šest lokov. Trije od teh lokov, imenovani Rawha, Bayda in Safra, so bili odvzeti kot plen Judom iz Bani Kaynuka. Lok Safra je bil narejen iz drevesa Neb'.76

Tudi lok, imenovan Katum, je bil narejen iz Nebovega drevesa in je bil zlomljen na pohodu na Uhudu. Hadrat Katada ibn Nu'man je zlomljeni lok vzel za spomin.

Naš Prerok je imel tudi loka z imenoma Sadad in Zawra.77

Ščiti našega Mojstra, Preroka

Naš Prerok je imel tri ščite. Zaluk je bil ščit s figuro ovnove glave. Ta ščit je bil našemu Preroku podarjen. Vendar našemu Preroku ni bil všeč, ker je bila na njem figura. Ko se je zjutraj zbudil, je videl, da je Allah ta'ala odstranil figuro na ščitu.78

Obleke našega Mojstra, Preroka

Naš Prerok je imel sedem oblek. Te obleke so:

Dhat al-Fudul: Hadrat Sa'd ibn Ubada je to dal kot darilo našemu Preroku, medtem ko je odhajal na pohod na Badru.79

Saghdiyyah in Fidda: Ti dve obleki sta padli v delež našega Preroka iz plena Judov Bani Kaynuka.

Obleka z imenom Saghdiyyah je bila starodavna obleka, ki jo je nosil Hadrat Dawud ('alaihis-salam), ko se je boril z Jalutom (Goljatom).

Na pohodu Uhud je naš Prerok nosil Dhat al-Fudul in Fidda eno na drugi.80

Ob času smrti našega Preroka je bila obleka, imenovana Dhat al-Fudul, zastavljena pri Judu z imenom Abushahm iz plemena Bani Zafar, v zameno za trideset sa’ ječmena, kupljenega za potrebe njegovega gospodinjstva..81

Njegove druge obleke so bile: Dhat al-Wishah, Dhat al-Hawashi, Batra' in Khirniq.82

Naš Prerok je nosil Dhat al-Fudul in Saghdiyyah v Gaza Hunajn.83

Oklepne čelade našega Mojstra, Preroka

Ena od Rasulullahovih čelad je bila Muwash-shah. Ta čelada je bila iz plena Judov iz Bani Kaynuka.

Čelada z imenom Dhus-subugh ali Dhus-subub ali Mashbugh je bila čelada, ki jo je naš Prerok nosil v Gazi pri Uhudu. Razbili so jo udarci mečev politeistov in metanje kamenja, dva njena obročka pa sta se zagozdila v blagoslovljena lica našega ljubljenega Preroka.

Naš Prerok je nosil čelado, ko je osvojil Meko.

Vojaki so se povzpeli, dvignili zastave in transparente,
igrali so mahtar84 s klarionom in bobni.

Zastave in transparenti našega Mojstra, Preroka

Naš Mojster, Prerok uporabil dve vrsti zastav na pohodi. Njegova Raya je bila črna, njegova Liwa pa bela in nekoliko manjša.

Yunus ibn Ubayd, svobodni mož Mohameda ibn Qasima, pripoveduje: „Muhammad ibn Qasim me je poslal k Bara ibn Azibu, da bi ga vprašal o zastavi Rasulullaha 'alaihis-salam. Bara ibn Azib je rekel: „Bila je črna in narejena iz štirioglate namire (volnene tkanine s črnimi in belimi črtami).“ Ta zastava je bila Hadrat Aishin tkani volneni ovoj, ki je bil črne barve in okrašen z vezenino brez okvirjev iz kameljega sedla. Imenoval se je Uqab.

Zastava našega ljubljenega Preroka je bila v lasti Hadrat Alija. Naš Prerok je v Gazi v Khaybarju dejal: „Zastavo bom dal takšni pogumni osebi, ki ljubi Allaha ta'ala in njegovega Rasula in ki jo Allah ta'ala in njegov Rasul tudi ljubita!“ in poklical Hadrat Alija. Nato mu je dal svojo zastavo.85

Na Rasulullahovi zastavi, imenovani Liwa al-hamd, je pisalo: „La ilaha illallah Muhammadun Rasulullah.“

“Takemu prvaku, ki ljubi Allaha ta'ala in njegov Rasul, bom dal prapor. Allah ta'ala in Njegov Rasul ga tudi ljubita!”
Hadis
aš-šarif

Naš Prerok je vezal belo zastavo za Sa'd ibn Abi Waqqas v Kharrarju.

Ko je naš Prerok pošiljal Hadrata Alija v Jemen, je na glavo kopja zavezal turban in rekel: „A liwa je takšen!“ Le poveljnik vojske je lahko držal in nosil liwa.

Hadrat Hamza je nosil belo zastavo našega Preroka v Gazi iz Abwa (Waddan), Sa'd ibn Abi Waqqas v Gaza iz Buwat, Hadrat Ali v pregonu Kurza ibn Jabir al-Fihri in Hadrat Hamza v Gaza iz Dhu'l-Ushayra.

Med potjo na Badr je naš Prerok dal svojo belo zastavo (liwa) Mus'ab ibn Umayrju, Hadrat Ali pa je nosil svojo črno zastavo (Uqab) pred našim Prerokom.86

Beli prapor našega Preroka je nosil Hadrat Hamza v Gazi Bani Kaynuka, Hadrat Ali v Gazi Karkarat al-Qadr, Uhud in Badr al-Maw'id, in Zayd ibn Haritha v Gaza v jarku.

Naš Prerok je s svojim belim praporom osvojil tudi Meko.

Med Gazi pri Tabuku je naš Prerok naročil Hadratu Abu Bakru, naj nosi njegov veliki prapor, in Zubayru ibn Awwamu, naj nosi njegov manjši prapor.

Konji našega Mojstra, Preroka

Prvi konj našega ljubljenega Preroka, ki ga je kupil za deset uqiya87 srebra v Medini od beduina iz plemena Bani, so puščavski ljudje imenovali Daris, naš Prerok pa ga je poimenoval Sakb. Naš Prerok je tega konja jezdil v bitki pri Uhudu.88 Na Sakbovih ustnicah je bila belina. Na treh nogah je imel lise, na desni nogi pa ne. Sakb je bil hiter konj. Hodil je gladko kot tekoča voda.

Naš Prerok je svojega konja z imenom Murtajiz kupil od beduina iz plemena Bani Murra. Murtajiz je bil lep, lepo se je vodil in rjovel, kot da bi govoril pesem.89

Muqawqas, vladar Aleksandrije, je poslal konja z imenom Lizaz našemu Preroku kot darilo. Lizaz je bil zelo hiter.90

Farwa ibn Umayr al-Juzami je dal konja z imenom Zarib kot darilo našemu Preroku. Zarib je bil zelo močan in vzdržljiv konj.

Rabia ibn Abi Bara'ul Qalbi je našemu Preroku podaril konja z imenom Lahif (ali Luhaif). Lahif je imel dolg rep. Z repom je pometal tla.

Ya'sub je bil najboljši med Prerokovimi konji.

Murawih je bil dirkalni konj in Ubayd ibn Yasir ga je našemu Preroku podaril v Tabuku. Murawih je tekel kot veter.

Predstavniki plemena Bani Raha', ki so prišli v Medino v desetem letu Hidžre, so našemu Preroku podarili konja z imenom Mirwah. Ko je Mirwah jezdil in hodil pred Rasulullahom, je bil našemu Preroku zelo všeč.

Vard je bil konj, ki ga je našemu Preroku podaril Tamim al-Dari. Vard je bil rdečerjave barve. Naš Prerok ga je podaril Umarju. Hadrat 'Umar se je na konju Vard boril za Allaha. Šel je od pohoda do pohoda.

Naš Prerok je dal dirkati trem svojim konjem. Hadrat Sahl ibn Sa'd je jahal Zariba, Hadrat Abu Usayd'us-Saidi pa je jahal Lizaz. Lizaz bi se uvrstil na prvo mesto; Zarib bi sledil Lizazu, Sakb pa bi bil za Zaribom.

Mule in osli našega Mojstra, Preroka

Naš Učitelj Rasulullah je imel tudi osla in mulo. Muqawqas, vladar Aleksandrije, je našemu Preroku poslal v dar sivo mulo in sivega osla. Mula se je imenovala Duldul, osel pa Yafur ali Ufair. 91

Prva bela mula, ki so jo videli v Islamu, je bila Duldul. Na tej beli muli je naš Prerok jezdil v Gazi v Khaybarju in na drugi beli muli v Gaza v Hunajnu. Ko je naš Prerok poganjal svojo mulo, da bi se v Gazi odpravil na pleme Hawazin, je Hadrat Abbas držal uzdo mule, Hadrat Sufyan ibn Harith pa je držal njena stremena in skušal upočasniti njeno hitrost ter preprečiti našemu Preroku, da bi se potopil v sovražnikove vrste. Poročajo tudi, da so med Gazo v Khaybarju na Yafurja namestili sedlo, na glavo pa mu namestili okov iz vrvi iz palmovih vlaken in naš Prerok je jezdil na njem.

Ko se je naš Prerok vrnil s poslovilnega hadža, je Yafur umrl, Duldul pa je bil prepuščen Hadrat Aliju, ko je naš Prerok umrl. Do svojega mučeništva so ga jahali najprej Hadrat Ali, nato Hadrat Hasan, nato Hadrat Husein in nato Hadrat Muhammad ibn Hanafiyya. Duldul je živel do časa Hadrat Mu'awiya.

Kamele našega Mojstra, Preroka

Quswa: Ta kamela našega Preroka, znana tudi kot Jad'a in Adba, je bila ena od živali plemena Bani Qushayr ibn Ka'b ibn Rabia ibn Amir ali plemena Huraysh ibn Ka'b, in Hadrat Abu Bakr jo je kupil za štiristo dirhamov in jo za isto ceno prodal našemu Preroku.

Naš Prerok se je na Quswi preselil v Medino. Z njo je odšel na 'umro v Hudaybiya. Ko je bil na njej, je osvojil tudi Meko. Naš Prerok je imel dirko s Quswa in nobena kamela je ni mogla premagati. Vendar se je na dirko prijavil beduin z dveletno kamelo in na dirki zmagal.

Naš Učitelj, Prerok, je med svojim poslovilnim hadžem, ko je bil na Quswi, opravil svojo Arafat hutbo (pridigo). V času kalifata Hadrata Abu Bakra je bila Quswa prepuščena pokopališču Jannat al-Baqi. Tam je umrla, ko je bil prepuščen svobodnemu gibanju.92

“O moj Allah! Kakor si ustvaril lep videz mojega telesa, polepšaj tudi moj ahlak.” Hadis
aš-šarif

Kamela, ki je bila vzeta kot vojni plen od Abu Jahla: med bitko pri Badru je znamenita kamela Abu Jahla pripadla našemu ljubljenemu Preroku kot del vojnega plena.

Označil jo je za žrtvovanje za 'umro. Politeisti so jo hoteli kupiti za sto kamel. Naš Prerok je rekel: „Če je ne bi dodelili in določili kot žrtveno, bi izpolnil vašo željo.“

Kamele za molžo: Naš Prerok je imel sedem kamel za molžo z imeni Hanna, Samra, Urays, Sa'diyya, Bagum, Yasira in Dabba', ki so se pasle na pašnikih Dhuljadr in Jamma. Družina našega Preroka je vsak večer preživela z dvema vodnima posodama, polnima mleka teh kamel.93 Vendar pa v času smrti našega Preroka nobena od teh kamel ni bila živa.

Donacije našega Preroka

Prvi waqf (donacija) v Islamu je bil sestavljen iz sedmih vrtov in sadovnjakov, ki so bili prepuščeni in jih je sprejel naš Prerok z voljo Muhairiq, ki je bil mučeniško umrl na Uhudu, imenovanih: 1. Misab, 2. Safiya, 3. Dalal, 4. Husna, 5. Burqa', 6. A'waf, 7. Mashraba. 94

Med Gazo pri Uhudu je Muhairiq, ki je bil judovski učenjak in bogataš, preden je postal musliman, stopil pred svoje ljudi in dejal: „Dobro veste, da je Mohamed Prerok zadnje dobe. Njegove lastnosti so jasno zapisane v Tori. Zdaj nam ustreza, da mu sledimo in smo z njim v njegovih težkih časih.“ Judje so rekli: „Imate prav, vendar je danes sobota. Moramo delati!“ Ko je spoznal, da je vztrajanje nesmiselno, si je opasal meč in izjavil, da je musliman. Svojim sorodnikom je zapovedal: „Če me ubijejo, vse moje premoženje pripada Mohamedu. On jih lahko uporablja, kakor želi.“ Odšel je in se pridružil vojski islama. In postal je mučenik (radij-Allahu 'anh).

Končno se je bitka končala in rane so mu oskrbeli. Muhairiqovi sorodniki so ostali zvesti oporoki in njegovo premoženje podarili Habibullahu. Naš Učitelj, Prerok, je ta polja, polna hladne vode in obilnega sadja, podaril kot miloščino in jih odprl v uporabo revnim. Tako se je v Islamu prvič začela tradicija waqfa. Naš Prerok ga je pohvalil: „Muhairiq je dober človek iz judovske rase.“

Donacije našega Preroka v Medina so bili večinoma iz lastnosti Muhairik.

Ibn Humayd pravi: „Kalifa 'Umar ibn Abdul'aziz je želel, da se datlji prinesejo iz datljevih nasadov Muhairika. Prinesli so jih na krožniku. Ko je 'Umar ibn Abdul'aziz rekel: 'Abu Bakr ibn Hazm mi je napisal, da so ti datlji z datljevca, ki je ostal iz časa Rasula 'alaihissalama, in da bi Rasulullah jedel iz njih,' sem rekel: 'O Amir muslimanov! Razdeli jih med nas! Razdelil jih je. Vsak od nas je dobil devet datljev.“

'Umar ibn Abdul'aziz je rekel: „Ko sem bil guverner Medine, sem vstopil v tisti datljev gaj, jedel sem datlje s tistega datljevca in nikoli nisem jedel tako okusnih in sladkih datljev, kot so bili ti!“

Amr ibn Muhajir pravi: „Lastnine Rasula ‚alaihis-salama so bile pri ‘Umarju ibn Abdul'azizu v sobi in vsak dan jih je gledal. Ko se je pri njem zbralo ljudstvo Kurajš, jih je spustil v to sobo in z obračanjem proti tem nepremičninam rekel: „Tukaj je zapuščina osebe, s katero vas je Allah počastil! To so bile naslednje stvari:

1. Ena postelja, stkana iz listov datljeve palme,

2. En vzglavnik, polnjen z vlakni datljeve palme in prevlečen z usnjem,

3. Ena velika posoda,

4. Ena skodelica za pitje,

5. Eno oblačilo,

6. En ročni mlin,

7. En tulc za puščice,

8. Ena žametna odeja.

(Ta odeja je dišala lepše kot mošus zaradi čudovitega vonja iz blagoslovljenega telesa našega Učitelja Rasulullaha. Kadarkoli je 'Umar ibn Abdul'aziz zbolel, se je umil z vodo, uporabljeno za pranje te odeje, in ozdravel).

“O Rasulallah! Jaz te hvalim;
vsi smo bili ustvarjeni zaradi tebe. O ti, Shah države zvestobe, želim žrtvovati svoje življenje, vse zate!“
Huseyn Hilmi
ibn Sa’id (rahmatullahi
’alaih)

Ko je valovalo morje ljubezni,
se je pojavil ta edinstveni biser,
O njegovi slavi je rekel Haqq,
Lawla ka lama halaktul aflak.
Svetloba tega sonca, ko je vzšlo,
je napolnila celotno vesolje,
kdorkoli sledi tej Njegovi poti,
bo našel dobroto v vsem.
Ko so bile države pod Njegovo vladavino,
ni imel niti treh srajc.
V Njegovi hiši ni bilo veliko,
Ko je umrl, je bil Njegov oklep le zastava.
Ob stvareh, ki jih je videl na splošno,
Kakšna je vrednost posvetnega?
Njegove usluge za vse so bile številne,
Zanj ni bilo mogoče reči ne.
Včasih je dajal takšne zneske,
da so Njegovi sovražniki od sramu sklonili glave.
Bil je usmiljen oče sirotam.
Njegovo usmiljenje je bilo obilno do ponižanih.
Vsaka Njegova poteza je bila polna modrosti, zelo,
nikoli ni od nikogar ničesar zahteval.
Vedno je obiskoval uboge,
ozdravljal je vse trpeče.
Nočnega namaza ni nikoli opustil,
zaradi strahu pred Allahom ni nikoli ležal.
Prerok je vedno držal vsakogar,
kot enakovrednega svoji osebi.
Ponosen je bil na to, da je služabnik Allaha,
Njegov ahlak je bil božanski ahlak.
Kdor si želi to pot,
bo okrašen z lepimi lastnostmi.
Hodil je v šolo, v kateri,
je bil njen učitelj Allah,
v Koranu, da Rahman,
Ga je lepo opisal.
Do vstajenja, do Shah Prerokov,
se bodo v neskončnost izgovarjali salavati!
Njegovim ashabom,
Salat in salam ponižno!

HILYA AS-SA’ADAT

Po tem, ko je dal Svoj nasvet Ashabom,
je Fakhr al-alam po mojem odhodu dejal,
Če nekdo vidi mojo čisto Hilyo,
potem je tako, kot da je zares videl moj obraz,
ko me vidi, če me ljubi,
če se zaljubi v mojo lepoto,
če me želi še videti,
če moja ljubezen napolni njegovo srce,
Jahannam bo zanj haram,
Moj Rabb mu bo podelil Džennat.
Haqq ga ne bo obudil golega,
zaslužil si bo, da mu bo odpuščeno.
Rečeno je, da če oseba,
z naklonjenostjo piše hilya ar-Rasul,
ga bo Haqq zavaroval pred strahom,
tudi če bi se ves svet raztrgal.
Njegova koža ne bo poznala nobene bolezni,
vse njegovo telo bo varno pred boleznimi.
Ne glede na to, kako grešen je ta človek,
Jahannam bo za njegovo telo haram.
Na drugem svetu bo varen pred mukami,
vsako njegovo dejanje na tem svetu bo lahko.
Rabb al-jalla ga bo obudil na onem svetu,
s tistimi, ki so na tem svetu videli Poslanca.
Težko je opisati Hilya an-Nabi,
bomo začeli, pa naj bo še tako težko.
Sami zaupamo v Dhul-jalal,
ponižno bomo začeli opisovati.
S tem se strinja ves ummat,
Fakhr al-alam je bil rdeče-bele barve.
Njegov blagoslovljeni obraz je bil čisto bel,
in imel nekaj rdečine, kot vrtnica.
Znoj na njegovem obrazu je bil kot biser,
in ga naredil še lepšega, lepši dragulj.
Ko se je ta vir blaženosti potil,
je bilo, kot da bi valovalo morje nur.
Njegove oči so bile vedno vidne s kolom,
njuna lepota je privlačila srca.
Njihova belina je bila zelo bela,
Njegov Rabb jih je hvalil z ajatom.
Njihove črne barve niso bile majhne,
zanj sta bila blizu in daleč enaka.
Bile so velike, lepe in ljubke, Njegove oči,
Njegov blagoslovljeni obraz je vedno izžareval nur.
Moč Mustafajevega pogleda,
je bila močna podnevi in ponoči.
Če je želel nekam pogledati,
bi se obrnilo tudi njegovo čisto telo.
Njegovo telo je sledilo njegovi glavi,
Tega ni nikoli opustil.
Čeprav je imel telo, Rasul,
bil je kot materializirana duša.
Rasul je bil lep in čudovit,
Haqq ta'ala ga je zelo ljubil.
Malik in Abu Hala sta bila skladna,
Njegove obrvi so bile odprte kot polmesec.
Med njegovimi obrvmi je bila čista belina,
Viden je bil kot srebro, tako svetel je bil.
Njegov blagoslovljeni obraz je bil nekoliko okrogel,
s tako svetlo kožo, da je bil skorajda limpiden.
Med Njegovimi blagoslovljenimi črnimi obrvmi,
je bila qibla za celotno vesolje.
Njegov blagoslovljeni nos v profilu,
je bil na sredini nekoliko višji.
Bil je tako urejen, tako eleganten in lep,
da ga nihče ni mogel opredeliti.
Med njegovimi zobmi je bil nekoliko redkejši;
sijali so kot niz biserov.
Ko so se pojavili njegovi sprednji zobje,
so vse naokoli prekrili avreole.
Kadarkoli se je nasmehnil, je bil gospodar obeh svetov,
Prerok vseh, živih ali neživih, v vseh svetovih;
so se pojavili njegovi sprednji zobje, tako sladki,
kot toča, tako urejeni.
Ibn Abbas je rekel: Hudajev ljubljeni
je bil preveč kreposten, da bi se smejal na glas.
Tako kreposten je bil ta simbol islama,
da se ni nikoli glasno smejal, kot se je reklo.
Allahov Rasul je bil tako sramežljiv in vljuden,
da se ni nikoli ozrl navzgor in naokoli.
Njegov obraz je bil okrogel kot luna,
bil je ogledalo, ki je odsevalo Mawla.
Tako svetel je bil njegov čudoviti obraz,
da ga je bilo osupljivo gledati v obraz.
Tako privlačen za srca je bil ta Nabi,
da je bilo vanj zaljubljenih sto tisoč Sahabijev.
Tisti, ki so o njem sanjali le enkrat,
so rekli, da na svetu ni drugega užitka kot ta.
Njegova lica so bila lepa, dobro vedo,
niso bile mesnate, pravijo ljudje.
Janab al-Haqq ga je z ljubeznijo ustvaril,
z belim obrazom in širokim čelom.
V vsakem trenutku se je bleščal Njegov vrat,
skozi Njegove lase, kot vir žarka.
Njegova blagoslovljena brada, lasje, ki so bili sivi,
ni bilo več kot sedemnajst, ne.
Ni bila ne kodrasta ne predolga;
dobro oblikovana, kot vsi udje, ki so mu pripadali.
Rasul al-afaq je imel povsem čisto grlo,
po barvi je bilo belo in zelo jasno.
Med dobro vzgojenimi Ashabi so mnogi izrazili,
da sta Njegov trebuh in prsni koš stala drug ob drugem.
Če bi bilo mogoče odpreti njegov blagoslovljeni prsni koš,
bi zaklad znanja izžareval božanski zanos95.
Prtljažnik, v katerem je božanska ljubezen,
nikakor ne bi mogla biti drugačna.
Njegove blagoslovljene prsi so se razširile;
'Ilm al-ladunni se je spustil.
Bela in bistra je bila ta velika skrinja;
Tisti, ki so jo videli, so mislili, da je to lunina žetev.
Globoka ljubezen do večnega bitja,
je zanetila ogenj v tem čudovitem bitju.
Vsi vedo, mladi ali stari, ni važno,
so bile ravne lopatice Preroka vesolja.
Sredina njegovega hrbta je bila nekoliko mesnata;
bil je velikodušen in veličasten.
Njegova srebrna koža je izjemno prijetna;
na njej je bil velik pečat, da je Prerok.
Pečat preroštva je bil na njegovem hrbtu, visoko,
in na desni strani je ležal.
Tisti, ki je bil z zadevo seznanjen,
so rekli, da je velika lepotna točka pečat Preroka.
Bila je črna in rumenkasta,
velika kot golobje jajce.
Obkrožena, kot da bi imela mejno črto,
z majhnimi dlačicami v krožni liniji.
Tisti, ki so vedeli, da gre za najplemenitejši rodovnik,
so rekli, da je bil veliki Nabi z velikimi kostmi.
Velika in čvrsta je bila vsaka njegova kost,
in je bila izvrstna, tako po obliki kot po bistvu.
Vsaka njegova okončina, ki je bila tako blagoslovljena,
so bile oblikovane po stvaritvi, v katerih je bila poudarjena čvrstost.
Vse blagoslovljene okončine Preroka
so bili tako elegantni kot Koranova besedila.
dlani tega veličastnega bitja,
so bile široke, čiste, drobne in ljubke.
Njegove roke so bile tako ljubke, da so bili ljubki tudi Njegovi podplati,
dišeči in lepi kot sveže vrtnice.
Tako elegantni, so se izrazili poznavalci,
so bile te čudežne roke tako blagoslovljene.
Kadarkoli je Prerok koga pozdravil,
je njegov sladki nasmeh pomiril vsakogar.
Nekaj dni po tem dogodku, ne,
celo nekaj mesecev, bi lahko rekli,
med množicami, ta srečnež,
bi ga poznali po njegovem tako blagem vonju.
Njegova kristalna koža je bila bela in brez dlak;
Kakšne besede bi lahko pohvalile tako brezhibno lepoto!
Videti Ljubljenega vedno in za vedno,
To blagoslovljeno, lepo telo je bilo oko po vsem telesu.
Tako popolna je bila ta nežna polt,
na kateri je Stvarnik pokazal svojo božansko stvaritev.
Na njegovem trebuhu in prsih ni bilo dlak,
čiste beline, kot srebrna plošča.
Le od sredine prsi navzdol,
se je od pasu navzgor raztezala črta dlak.
Ta črna črta je bila videti na Njegovem telesu, tako blagoslovljena,
kot avreola okoli lunine žetve.
Blagoslovljene okončine so ostale vse Njegovo življenje,
enake, kot so bile v Njegovi zgodnji mladosti.
Sčasoma se je Prerok seveda postaral;
Vendar se je kot popek telesno obnavljal.
Nikoli ne domnevajte, da je Sultan vesolja,
je bil malo nad normalno velikostjo po debelosti.
Ni bil niti tanek, niti mesnat;
bil je srednje velik in precej mogočen.
Rekli so ljudje, ki so globoko poučeni o tej zadevi,
Niti preveč vitek niti nad normalno ali debelejši.
Stvarnik je ustvaril to čudovito telo,
z božansko pravičnostjo in enakostjo.
Na njegovi čisti koži je vladala natančnost;
na njegovem celotnem telesu so deževale avreole.
Mojster iz Sidre je bil srednje postave;
Z njim je svet dosegel svoj mirni red.
Tisti, ki so videli Njegove čudeže in čudesa,
Rečeno, da ga hvalijo, je preseglo njihove moči;
Še nikoli nismo videli tako rožnate lepote,
v višini, obnašanju in značilnostih, tako lepo.
Nabi je bil srednje visoke postave, a,
ko je s Prerokom hodil visok moški,
pa naj je bil ta še tako visok,
višji je bil Prerok.
Ta dragulj se je primerjal z visokim moškim,
bi bil višji za dlan.
Kadarkoli je hodil, je bil ves veličasten,
je bil dokaj hiter v hitrosti.
Ko je hodil, je bila Njegova navada, recimo,
nagibati se naprej na poseben način.
Kot bi hodil navzdol, se pravi,
rahlo se je nagibal naprej.
Tako visok je bil po časti in osebnosti,
da je bila Ibrahimova duša ponosna na Njegovo plemenitost.
Ko Huda ljubi osebo, zagotovo,
bodo vsi Njegovi udi popolni v lepoti.
Ko je Allahov poslanec hodil tiho,
če se mu je kdo nenadoma postavil po robu,
bi jo zajel strah;
Takšna bi se mu zdela Rasulullahova višina.
Če bi se oseba nenehno pogovarjala s Prerokom,
in pobožno poslušala Njegov sladki glas,
okus Njegovih besed bi nanj tako močno vplival,
da bi bil Prerokov suženj, če bi ga kot takega sprejeli.
Večni Stvarnik ga je obdaril s takšno lepoto,
brez primere v vseh vrstah moralnih kvalitet.
O Rasulallah! premalo mi je, da bi te hvalil;
Vsi smo bili ustvarjeni zaradi tebe.
O ti, Shah države zvestobe,
želim žrtvovati svoje življenje, vse zate!
Huseyn Hilmi Isik

AHL AS-SUNNAT QASIDAH

Prepričanje Ahl as-sunnat je tisto, kar potrebujete najprej,
Obstaja triinsedemdeset verovanj, a vse ostalo pripada Jahannamu.
Muslimani so vsi sunni in njihov vodja je Nu'man.
Džennat je obljubljen njihovim privržencem v imanu.
Najprej utrdite svoje prepričanje, nato pa se trdno držite Islama!
Upoštevajte pet islamskih zapovedi in se izogibajte tistemu, kar je haram!
Če storite greh, takoj naredite tawbo!
Kdor krši Islam, bo nekega dne to obžaloval.
Nikoli ne verjemite ateistom, sicer boste končali v bedi!
Pazi na sladke besede, sicer te bodo zvabile v katastrofo!
Vse več je hinavcev; angeli v preobleki, kače v bistvu.
Da bi te ujeli v past, bodo tvoji prijatelji, tako resnični na videz.
Vsakdo lahko trdi, da ima prav, drugi pa se motijo,
Islam je merilo, po katerem se presodi, kdo ima prav!
Oseba, ki ne spoštuje Islama, je odklonska;
Kdor dobro pozna zgodovino, bo to potrdil.
Zakaj oseba, ki se počuti slabo, teče k zdravniku?
Ker nihče noče umreti, življenje je slajše od vsega drugega.
Kdo na svetu bi lahko trdil, da ne bi rad živel večno?
Smrt ne pomeni neobstoja, verjemite v življenje v grobu!
Raj je večna, prav tako Džahannam, je zapisano v Koranu,
Varujte se večne stiske, če bi bila le sumljiva,
Vendar nekateri ljudje to zanikajo; netopir se bo izogibal svetlobi, vrana pa
uživa na kupih smeti. Filomel je tisti, ki išče vrtnico.
Brez dvoma oseba, ki je poslušna telesni duši, ne bi mogla imeti rada Islama,
Nikoli ne bi prišla skupaj; dobro in slabo sta si nasprotna!
Muslimani spoštujejo pravice in so prijazni do vseh bitij;
neverniki pa kot kače uživajo v tem, da prizadenejo druge.
Žalostno, Ya Rabbi, žalostno! V tako težkem času živimo;
Le redki opravljajo namaz, versko znanje je utonilo v pozabo.