NAŠEGA PREROKA

Allah Ta'ala, ko je želel zadovoljiti blagoslovljeno srce svojega ljubljenega Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) z omembo dobrot in blagoslovov, ki mu jih je dal, je: „Ste bili ustvarjeni z moralno odličnost.“ V ajat al-karima je bilo navedeno: „Resnično, ti si iz Khuluq al-'azim (imaš lep ahlak).”1 Khuluq al-'azim pomeni imeti globoko povezanost z Allahom Ta'ala in biti dobrosrčen do ljudi. Hadrat Ikrima je povedal: „Slišal sem od Abdulaha ibn Abbasa, da v tem ajatu al-karima 'Khuluq al-'azim' označuje lep ahlak, ahlak, ki ga razglaša Koran al-karim. “

Zaradi Rasullahovega lepega ahlaka je veliko ljudi sprejelo Islam.

Njegove besede so bile zelo sladke, dotaknile so se src in pritegnile duše. Njegova inteligenca je bila tako velika, da je prihajal z Arabskega polotoka, med surove in trmaste ljudi, a jih je zelo dobro obvladal, prenašal njihove muke ter jih pripeljal do nežnosti in poslušnosti. Večina jih je opustila svojo vero in sprejela islam ter se borila proti svojim očetom in sinovom za islam. Zaradi Njega so žrtvovali svoje premoženje, domovino in prelivali kri. Takšnih stvari niso bili vajeni. Bil je tako dobre volje, nežen, popustljiv, potrpežljiv, prijazen in velikodušen, da so ga vsi občudovali. Tisti, ki so ga videli in mu prisluhnili, so z veseljem postali muslimani.

V nobenem Njegovem dejanju, v nobeni Njegovi besedi ni bilo videti nobene grdote ali napake. Čeprav ga nihče ni užalil zaradi Njega samega, je bil strog in neizprosen do sovražnikov islama in tistih, ki so govorili slabo o religiji ali jo žalili.

Videli so na tisoče čudežev Mohameda „alaihis-salam, vsakdo, ne glede na to a je bil prijatelj ali sovražnik, je to mislil. Med temi čudeži so bile najbolj dragocene njegove visoke manire in čudovit ahlak.

Hadrat Abu Sa'id al-Khudri (radiy-Allahu ta'ala 'anh) je dejal: „Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je živalim dajal travo. Pripeljal je kamele. Pometel je svojo hišo. Molzel je ovce. Popravljal bi svoje čevlje in popravljal svoja oblačila.2 Jedel je s svojim služabnikom. Ko se je njegov služabnik utrudil pri mletju z ročnim mlinom, mu je pomagal. Kupoval je stvari na tržnici in jih v vrečki prinašal domov. Ko je koga srečal, je bil prvi, ki ga je pozdravil, ne glede na to, ali je bil reven ali bogat, mlad ali star. Najprej je iztegnil

“Resnično, vi ste z Khuluq al-'azim (ima velik ahlak).” Qalam: 4

blagoslovljeno roko. Izenačil je sužnja, Preroka, gospoda, črnega in belega. Šel je, kamorkoli so ga povabili, ne glede na to, kdo ga je povabil. Ni gledal zviška na to, kar so mu dali pred nos, da bi jedel, tudi če je bilo malo. Ni puščal obrokov od večera do jutra ali od jutra do večera. Bil je dobrodušen. Rad je delal dobra dela in se z vsemi dobro razumel. Imel je nasmejan obraz in bil je sladkobeseden, vendar se ni smejal, ko je govoril. Videti je bil žalosten, vendar se ni mračil. Bil je ponižen, vendar ni bil nizkorasel. Bil je veličasten in je vzbujal spoštovanje in strah. Vendar ni bil strog. Bil je prijazen in radodaren, vendar ni ničesar zapravljal in dajal v prazno ter je vsakogar obžaloval. Njegova blagoslovljena glava je bila vedno sklonjena. Od nikogar ni pričakoval ničesar. Kdor želi srečo in mir, mu mora biti podoben.”

Anas ibn Malik (radiy-Allahu 'anh) je dejal: „Rasulullaha sem služil deset let. Nikoli ni rekel: „Uf!“ Nikoli ni rekel, zakaj si naredil to ali zakaj nisi naredil tistega..”3

Abu Hurayra (radiy-Allahu 'anh) je dejal: „Med Gazo, smo ga prosili, naj moli za uničenje nevernikov. Rekel je:'Nisem bil poslan, da bi preklinjal ali da bi se ljudje mučili. Poslan sem bil, da bi vsem delal dobro in da bi ljudje dosegli mir.’”4Allah ta'ala v 107. ajatu Sura al-Anbiya pravi: „Poslali smo vas kot milost, kot blagoslov za svetove.“

Abu Said al-Khudri (radiy-Allahu 'anh) je dejal:„Rasulullahova skromnost je bila večja od skromnosti deviških muslimanskih deklet.”5

Anas ibn Malik je rekel: „Ko se je Rasulullah z nekom rokoval, ni umaknil svoje blagoslovljene roke od te osebe, preden je ta oseba to storila.6 Od te osebe ne bi obrnil svojega blagoslovljenega obraza, preden bi to storil. Ko je sedel poleg nekoga, je sedel na dveh kolenih in ni sedel z dvignjenim blagoslovljenim kolenom, da bi pokazal spoštovanje do te osebe.“

Jabir ibn Sumra pravi: „Rasulullah je govoril malo. Govoril je, ko je bilo to potrebno ali ko so mu zastavili vprašanje.“ Iz tega je razvidno, da bi se morali vsi muslimani vzdržati govorjenja nepomembnih ali neuporabnih stvari in molčati. Govoril je zelo jasno in urejeno ter ga je bilo lahko razumeti.

Anas ibn Malik (radiy-Allahu 'anh) je dejal: „Rasulullah je obiskoval bolnike, hodil za mrtvimi, ko so jih odpeljali na pokopališče, in šel na kraj, kamor je bil povabljen. Jezdil je na oslu. Videl sem Rasula 'alaihis-salama v Gazi v Khaybarju. Bil je na oslu z vrvnim povodcem. Ko je Rasulullah prišel iz jutranjega namaza, so mu otroci in delavci Medine prinašali posode, polne vode, in ga prosili, naj vanje položi svoj blagoslovljeni prst. Tudi če bi bila zima in bi bila voda hladna, ne bi zavrnil njihovih prošenj; zadovoljil bi njihova srca.”7

Anas ibn Malik pravi: „Če bi deklica držala Rasulullahovo roko in ga želela nekam odpeljati zaradi neke zadeve, bi šel z njo in rešil njeno težavo.“

Jabir (radiy-Allahu 'anh) je dejal: „Rasul ‚alaihis-salam ni bil nikoli slišan, da bi rekel ‘ne' za karkoli, kar ga je prosil.“

Naš Prerok, je bil nad vsemi bitji tudi v smislu haya (kreposti, skromnosti). Videti je bilo, kot da so bile njegove oči zaprte za neprimerne stvari. Nikoli ni nikogar nagovoril z neprijetnim vzdevkom.

Naša mati Hadrat Aisha je povedala: „Ko je bil naš Učitelj Rasulullah obveščen, da je nekdo naredil neprijetno stvar, je rekel na splošno, ne da bi omenil ime te osebe: 'Zakaj to počnejo? Na ta način, ne da bi omenil kakršno koli ime, bi tej osebi preprečil, da bi naredila ali izrekla to neprimerno stvar.8”

Anas ibn Malik je poročal: „Nekega dne je človek z nečim rumenim razmazan na obrazu vstopil v prisotnost našega Mojstra, Preroka. Ni rekel ničesar, kar bi ga vznemirilo. Ko je oseba odšla, je rekel: 'Moral bi mu povedati, da bi si lahko umil obraz!”9

Naš Učitelj Rasulullah je združeval ljudi. Ni jih pripravil do tega, da bi sovražili drug drugega. Voditeljem vsakega plemena bi podaril darila in jih postavil na častni sedež.

Nikomur ni odvzel možnosti, da bi ga videl. Pozanimal bi se o dobrem počutju svojih ashabov al-kiram in vprašal o tistih, ki niso bili prisotni. Svetoval bi tistim, ki so sedeli z njim. Ob pogledu na njegovo vedenje nihče ne bi pomislil, da ima eno osebo raje kot drugo. Toleriral in poslušal bi vsakogar, ki bi prišel k Njemu s pritožbo.

Dokler obiskovalec ne bi odšel, ga ne bi zapustil. Vsem ljudem bi na najboljši možni način pokazal svoj čudoviti ahlak in moralo. V Njegovih očeh so bili vsi enaki v smislu pravic in pravičnosti. Nihče ni imel nobene premoči ali privilegija nad drugimi.

Naša mati Hadrat Aisha je rekla: „Nisem nikoli videla nikogar s tako lepim obnašanjem kot je imel naš Prerok Rasulullah. Kadar koli ga je eden izmed njegovih Ashabov ali članov družine poklical, je odgovoril z 'Da (v spoštljivem tonu).’”10

Naš Rasulullah je svoje Ashabe klical z najlepšimi imeni. Nikoli ni prekinil nikogar, medtem ko je govoril. Razen če je oseba sama prenehala govoriti ali vstala, da bi odšla, je ni prekinil.

Glede njegovega prijaznega ravnanja, sočutja in usmiljenja je Allah ta’ala izjavil v 128. ajat al-karima suré at-Tawba: „Vaša težava ga boli in žalosti. Je zelo zavezan k vam, zelo usmiljen do vernikov in želi jim dobro.“”

Allah ta’ala je povedal v 107. ajat al-karima suré al-Anbiya „(O moj ljubljeni!) Poslali smo te kot usmiljenje svetovom.“ Naš Gospodar, Prerok je nekatere stvari olajšal, ker se je bal, da bi bile težke za njegov ummet. Rekel je, „Če ne bi povzročalo težav moji ummi, bi jim naročil, da v vsakem abdastu uporabijo miswak.“”11

“Ponujeno mi je bilo, da bi se zemlja in kamni Meke spremenili v zlato. Rekel sem, ‘Ne, moj Rabb! Naj bom en dan lačen in en dan sit. Na dneve, ko bom lačen, bom molil k tebi. Na dneve, ko bom sit, se ti bom zahvaljeval in te hvalil.” Hadis aš-šarif

Ni nikogar, ki bi bil superioren našemu Preroku v ohranjanju njegove besede.

Abdullah ibn Abi’l-Hamsa je pripovedoval, „Posloval sem z našim Prerokom preden je bilo njegovo poslanstvo objavljeno. Imel je nekaj terjatev od mene. Obljubil sem, da ga bom srečal ob določenem času in kraju, potem sem pozabil na to. Tri dni pozneje sem se spomnil svoje obljube in stekel na tisti kraj. Ko sem videl, da je tam čakal tri dni, sem bil presenečen. Rekel je, ‘Mladi mož, utrudil si me! Čakal sem te tukaj tri dni.’“

Prerokova lastnost ponižnosti je bila tako velika in edinstvena, da je ne najdemo pri nikomer, celo ne pri nobenem Preroku ('alaihimus-salam).

Občutek arogance nikoli ni nastal v njem. Ko je našemu Preroku bila dana izbira med tem, da postane kraljevski Prerok ali služabnik (Allahu), je izbral biti služabnik.12

Ob tem je Israfil 'alaihis-salam dejal našemu Preroku: „Resnično, Allah ta’ala ti je podelil položaj, katerega si se odrekel s ponižnostjo. Kajti na dan qiyamat boš največji izmed sinov Adama (tj. človeštva). Ti boš prvi, ki se bo dvignil iz groba. Ti boš prvi, ki bo posredoval.“”

Naš Prerok je enkrat naši materi Hadrat Aishi povedal: „Ponujeno mi je bilo, da bi se zemlja in kamni Meke spremenili v zlato. Rekel sem, ‘Ne, moj Rabb! Naj bom en dan lačen in naslednji dan sit. Na dneve, ko bom lačen, bom molil k tebi. Na dneve, ko bom sit, se ti bom zahvaljeval in te hvalil.’”13

Nekega dne je Gabrijel 'alaihis-salam prišel k našemu Preroku, in rekel: „Allah ta’ala ti pošilja svoj salam (pozdrave). Rekel je: Če želi, lahko te gore spremenim v zlato. Tega zlata boš imel povsod, kamor boš šel.“

Naš ljubljeni Prerok je odgovoril: „O Gabrijel! Svet je dom tistih, ki nimajo doma. In spet je last tistih, ki nimajo lastnine. Tisto je shranjeno tistim, ki nimajo ‘aql (razuma, uma).”14

Ob tem je Gabrijel 'alaihis-salam rekel: „O Muhammad! Allahu ta’ala te je utrdil z trdnimi besedami.”

Naša mati Hadrat Aisha je rekla: „Včasih celo mesec dni v našem domu ni bilo prižgane ognja (za kuhanje obroka). Imeli smo le dateljne in vodo.“

Ibn Abbas je dejal: „Mnogo noči sta naš Rasulullah in njegova družina zaspala, ne da bi imeli večerjo. Zvečer niso našli ničesar za jesti.“

Naša mati Aisha je rekla: „Blagoslovljeni želodec našega Preroka Rasulullaha nikoli ni bil poln hrane. Nikoli se ni pritoževal nad tem vprašanjem. Njegovo mnenje je bilo, da je revščina boljša od bogastva. Tudi če je trpel lakoto celo noč, to ni preprečilo, da bi tekel čez dan.15

Če bi hotel, bi lahko od svojega Rabb-a zahteval vsa zaklada, hrano in blaginjo na zemlji. Prisegam, ko sem ga videla v takem stanju, sem bila žalostna in jokala. Drgnila sem njegov blagoslovljeni trebuh s svojo roko in rekla:

„Naj bo moje življenje žrtvovano zate! Ali ni primerno, da imaš nekaj koristi iz tega sveta, kar bi te okrepilo?“

Odgovoril bi: „O Aisha! Kaj bom delal s svetom? Moji Preroki bratje, ki so prav tako Ulul azm (največji Preroki), so prenašali težje preizkušnje kot to. Kljub temu so nadaljevali s svojim življenjem. Dosegli so svojega Rabb-a. Iz tega razloga je njihov Rabb naredil njihov povratek k Njemu zelo lep in povečal njihove nagrade. Sramujem se živeti življenje v obilju. Takšno življenje bi me zaostavilo za njimi. Najlepša in najbolj ljuba stvar zame je, da srečam svoje brate in prijatelje ter se jim pridružim.“

Naša mati Hadrat Aisha je rekla: „Rasulullah je umrl približno mesec dni po teh besedah.“

Naša Prerokova radodarnost je bila zelo dobro znana. Nihče ga ni mogel prekositi v tej čudoviti lastnosti.

Ibn Abbas je enkrat dejal: „Naš Rasulullah je bil najbolj radodaren z dobrimi dejanji. V mesecu Ramadanu in ko je srečeval Gabrijela 'alaihis-salam, je bil bolj radodaren kot jutranji povetarček.“

Anas ibn Malik (radiy-Allahu ‘anh) je rekel: „Hodil sem z Rasulom 'alaihissalam. Imel je oblečen burd an-Najrani, to je plašč iz jemenskega blaga. Nek vaščan je prišel zadaj in tako močno potegnil za njegov ovratnik, da je opraskal njegov blagoslovljeni vrat in pustil brazgotino. Rasulullah se je samo nasmehnil ob njegovem ravnanju in naročil, da mu dajo nekaj.“

„Da, vem, da boš vse naredil. A ne želim sedeti sama, ločena od tistih, ki delajo. Allahu ta’ala ne mara osebe, ki se loči in sedi stran od svojih tovarišev.“ Hadis
aš-šarif

Bila je ena starejša ženska, ki je bila soseda Rasulullaha (sall-Allah ’alaihi wa sallam). Poslala je svojo hčerko k Rasulu 'alaihis-salam s prošnjo: „Nimam obleke, s katero bi se lahko pokrila med namazom. Pošlji mi obleko, da se lahko pokrijem med namazom.“ Rasulullah v tistem trenutku ni imel drugih oblačil. Svoje blagoslovljene obleke je odstranil in jih poslal ženski. Ko je prišel čas za namaz, ni mogel iti v mošejo brez oblek. Ko so Ashabi al-kiram izvedeli za to situacijo, so rekli: „Rasul 'alaihis-sallam je tako radodaren, da nima več oblek in ne more iti v mošejo na jama’at. Tudi mi naj damo vse, kar imamo, revnim.“ Takoj je Allahu ta’ala poslal 29. ajat suré al-Isra. Najprej je rekel svojemu Habibu: „Ne drži svojih rok vezanih k vratu, niti jih ne razširjaj povsem (Ne bodi skop in ne zapravljaj preveč),“ nato je rekel: „Ne daj toliko, da ti ne ostane ničesar (da ne padeš v stisko in zamudiš namaz, ali postaneš zaskrbljen)! (Bodi zmeren v dajanju sadake.)“

Tistega dne, po namazu, je Hadrat Ali (karram-Allah wajhah) prišel k Rasulullahu in rekel: „O Rasulallah! Danes sem si izposodil osem dirhemov srebra, da bi lahko poskrbel za preživetje svoje družine. Polovico ti bom dal. Prosim, kupi si plašč za sebe.“ Rasul 'alaihis-sallam je šel na trg in kupil plašč za dva dirhema. Ko je šel kupiti hrano s preostalima dvema dirhema, je videl slepega človeka, ki je sedel in ponavljal: „Kdo mi bo dal majico za Allahovo dobrodelnost in da bi prejel obleke iz Dženneta?“ Plašč, ki ga je kupil, je dal njemu.

Ko je slepi človek vzel plašč, je vonjal čudovit vonj, podoben mošusu. Spregledal je, da prihaja iz blagoslovljene roke Rasul 'alaihis-salam. Karkoli je Rasulullah enkrat nosil, je še dolgo, tudi če se je kasneje raztrgalo ali uničilo, vsak njegov kos dišal kot mošus.

Slepi človek je molil: „O moj Allah! Odpri mi oči zaradi tega plašča.“ Obe njegovi oči sta se takoj odprli. Rasul 'alaihis-salam je odšel. Kupil je plašč za en dirhem. Ko je šel kupiti hrano z drugim dirhemom, je videl dekle, ki je jokalo, in vprašal: „Zakaj jočeš, hči?“ Rekla je: „Sem služabnica Juda. Dal mi je en dirhem in rekel, naj kupim steklenico za pol dirhema in olje z drugim pol dirhema. Kupila sem ju, in ko sem se vračala, sem steklenico spustila. Tako steklenica kot olje sta se razbila in razlila; ne vem, kaj naj sedaj naredim.“ Naš Prerok je dal svojo zadnjo dirhemo dekletu. Rekel je: „Kupi steklenico in olje s tem in odnesi domov.“ Toda revna deklica je rekla: „Bojim se, da me bo Jud udaril zaradi zamude.“ Rasulullah (sall-Allah ’alaihi wa sallam) je rekel: „Ne boj se! Pojdem s tabo in mu bom povedal, naj te ne pretepe.“

Prišli so do Judove hiše in potrkali na vrata. Ko je Jud odprl vrata in videl Rasulullaha (sall-Allahu ’alaihi wa sallam), je bil presenečen. Povedal je Judu, kaj se je zgodilo, in posredoval, da naj ne stori nič dekletu. Jud je padel pred Rasulullahove noge in rekel: „O veliki Prerok, ki si dragoceni biser tisočih ljudi in na katerega tisoči levov čakajo, da izpolnijo tvoje naročilo! Zaradi služabnice si počastil vrata obubožanega človeka, kot sem jaz. O Rasulallah! V tvojo čast sem osvobodil to dekle. Nauči me iman (vero) in Islam. Naj postanem Musliman v tvoji prisotnosti.“ Rasul 'alaihis-sallam ga je poučil o Islamu. Postal je Musliman. Vrnjen je bil v svojo hišo in povedal svoji družini, kaj se je zgodilo. Vsi so postali Muslimani. Vse to se je zgodilo zahvaljujoč Rasulullahovem čudovitem ahlaku.

Vsak Muslim naj vzame te čudovite navade Rasulullaha za zgled! Vsak Musliman mora prilagoditi svoj ahlak (moralne lastnosti) ahlaku Allahu ta’ala. Kajti naš Rasulullah je rekel: „Pridobite ahlak Allahu ta’ala!“

Na primer, ena od lastnosti Allaha ta’ala je „Sattar.“ To pomeni, da pokriva grehe. Musliman mora prav tako pokrivati napake in pomanjkljivosti svojega brata v veri. Allah ta’ala je odpuščajoč za grehe svojih služabnikov. Muslimani naj si prav tako odpustijo napake in slaba dejanja drug drugega. Allah ta’ala je karim (radodaren) in rahim (sočuten). To pomeni, da so Njegovi blagoslov številni, Njegova milost pa obsežna. Musliman mora biti radodaren in sočuten. To velja za vse lepe ahlake.

Rasul 'alaihis-salam je imel številne lepe lastnosti ahlaka. Vsak Musliman se mora naučiti teh lastnosti in prilagoditi svoj ahlak temu. Tako se lahko izogne nesrečam in težavam v tem in naslednjem svetu ter prejme posredovanje Preroka obeh svetov.

Nekatere njegove dobre lastnosti ahlaka so naslednje:

1- Znanje, irfan (modrost), fahm (razumevanje, vpogled), iqan (pozitivno znanje), intelekt, inteligenca, radodarnost, skromnost, sočutje, potrpežljivost, gorečnost, domoljubje, zvestoba, zanesljivost, pogum, veličina, hrabrost, retorika, duhovitost, lepota, wara’ (izogibanje prepovedanim dejanjem, prav tako pa tudi tistim stvarem, ki so dvomljive; tj. stvarem, ki so blizu haramu), čednost, prijaznost, pravičnost, haya (čast), zuhd (nepostavljanje srca na svetne zadeve) in taqwa (pobožnost) Rasulullaha (sall-Allahu ta’ala ’alaihi wa sallam) so bile večje kot pri vseh Prerokih.

2- Opravičeval je škodo in mučenje, ki je izviral od njegovih prijateljev in sovražnikov. Ni se maščeval. Ko so neverniki med Gazo Uhud povzročili, da so njegova blagoslovljena lica krvavela in mu zlomili blagoslovljene zobe, je molil zanje: „O moj Rabb! Odpusti jim! Oprosti jim zaradi njihove nevednosti.“

3- Imel je veliko sočutja. Dal bi vodo živalim. Držal bi posodo z vodo v roki in čakal, da bi se napojile. Obraz in oči konja, ki ga je jezdil, bi obrisal.

4- Kdor koli ga je poklical, je odgovoril: „Labbayk“ (spoštljivo rekoč „da“). Nikoli ni iztegnil nog pred nikomer. Vedno je sedel na kolenih.

5- Nikoli se ni imel za boljšega od kogar koli drugega. Med odpravo, ko so se pripravljali na pečenje jagnjetine, je nekdo rekel: „Jaz bom zaklal jagnje.“ Drugi je rekel: „Jaz ga bom odrl.“ Tretji je rekel: „Jaz ga bom skuhal.“ Ko je Rasulullah rekel: „Jaz bom zbral drva,“ so mu rekli: „O Rasulallah! Prosim, sedi in se spočij! Mi bomo zbrali drva.“ Na to je odgovoril: „Da, vem, da boste vse naredili. Ampak nočem sedeti sam, ločen od tistih, ki delajo. Allah ta’ala ne mara, da se človek loči od svojih prijateljev in sedi stran od njih.“ Nato je vstal in šel zbrat drva.

6- Kadarkoli se je pridružil skupini svojih Ashabov (radiy-Allah ta’ala ’anhum ajma’in), ki so skupaj sedeli, ni zavzel častnega mesta. Sedel bi na katerem koli prostem mestu, ki ga je videl. Nekega dne, ko je šel ven s svojo palico v roki, so ljudje, ki so ga videli, vstali. Rekel jim je: „Ne vstajajte zame, kot nekateri ljudje vstajajo in izkazujejo pozornost drug drugemu! Jaz sem človek kot vi. Jem, kot vsi drugi. In sedem, ko sem utrujen.“

“Gospodar in najboljši član skupnosti je tisti, ki jim služi.” Hadis
aš-šarif

7- Svojim služabnikom je omogočil, da so jedli in se oblačili kot On. V ničemer jih ni ločeval od sebe. Pomagal jim je pri njihovem delu. Nikoli ga niso videli, da bi koga udaril ali preklinjal.

Anas ibn Malik, ki je bil vedno v Njegovi službi, pravi: „Rasulullahu sem služil deset let. Njegova skrb zame je bila večja, kot sem jo jaz nudil Njemu. Nikoli ga nisem videl jezenega name ali da bi me grajal.”16

8- Krpal je svoje obleke, molzel svoje ovce in hranil svoje živali. Sam je domov nosil, kar je kupil na trgu. Med potovanji je hranil svoje živali in jih včasih negoval. Včasih je to počel sam, včasih pa je pomagal svojim služabnikom.

9- Ko so mu nekateri ljudje poslali svoje služabnike, je šel z njimi, hodil z njimi z roko v roki, kar je bilo običajno v Medini.

10- Obiskoval je bolne in se udeleževal pogrebov. Da bi osvojil njihova srca, je obiskal tudi bolne nevernike in hinavce.

11- Po vodenju jutranjega namaza bi sedel obrnjeno proti džema'atu in vprašal: „Ali je kateri od naših bratov bolan? Pojdimo ga obiskat.“ Če nihče ni bil bolan, je vprašal: „Ali je kakšen pogreb? Pojdimo pomagati.“ Če je bil pogreb, je pomagal pri umivanju in zavijanju trupla, vodil je namaz (namaz pred pokopom muslimana) in hodil s procesijo do groba. Če ni bilo pogreba, bi rekel: „Če je kdo imel sanje, naj jih pove! Poslušajmo in jih razložimo!“

12- Če enega od Svojih Ashabov ni videl tri dni, je povprašal po njem. Če je bil ta sahabi na potovanju, je molil zanj, in če je bil v mestu, ga je obiskal.

13- Ko je na poti srečal muslimana, je prvi rekel salam.

14- Jahal je kamelo, konja, mulo in osla, včasih pa je imel nekoga, ki je sedel za Njim na živali.

15- Stregel je Svojim gostom in Svojim ashabom ter rekel: „Gospodar in najboljši član skupnosti je tisti, ki jim služi.“

16- Nikoli ga niso videli, da bi se na glas smejal. Smehljal se je tiho. Včasih so se, ko se je nasmehnil, videle Njegove blagoslovljene sprednje zobe.

17- Vedno je bil zamišljen in žalosten ter je govoril malo. Pogovor bi začel z nasmeškom.

18- Ni govoril ničesar nepotrebnega ali nekoristnega. Ko je bilo potrebno, je govoril kratko, učinkovito in z jasnim pomenom. Včasih je nekaj ponovil trikrat, da bi bilo dobro razumljeno.

19- Šalil se je s tujci in znanci, z otroki in starejšimi ženskami ter z ženskami, ki so bile zanj mahram (Njegove blagoslovljene žene, bližnje sorodnice in mlečne sorodnice). Vendar pa ga te šale niso nikoli oddaljile od spomina na Allahu ta’ala niti za trenutek.

20- Zaradi Njegove veličine mu nihče ni mogel zreti v obraz. Nekdo je pogledal Njegov blagoslovljeni obraz in se začel tresti. Takrat je dejal: "Ne bodi živčen! Nisem kralj in nisem tiran. Sem sin ženske, ki je jedla suho meso." Te besede so pomirile človeka, in nato je lahko povedal, kar je želel.

21- Ni imel stražarjev ali vratarjev. Vsakdo je lahko enostavno prišel k Njemu in mu povedal svoje težave.

22- Imel je močan občutek za skromnost. Bil je preveč sramežljiv, da bi zrl v obraz osebe, s katero je govoril.

23- Nikoli ni nikomur očital njegovih napak. Nikoli se ni pritoževal nad nikomer ali govoril za hrbtom. Ko mu neko vedenje ali besede niso bile všeč, je dejal: "Zakaj nekateri ljudje delajo tako?"

24- Čeprav je bil ljubljenec in poslanec Allaha ta’alaja, je rekel: "Med vami sem jaz tisti, ki najbolj pozna Allahu ta’alaja in se ga najbolj boji."

"Če bi videli, kar sem jaz videl, bi se malo smejali in veliko jokali.”17 Ko je videl oblak na nebu, je rekel: "O moj Gospod! Ne pošiljaj nam kazni s tem oblakom!" Ko je zavel veter, je molil: "O moj Gospod! Pošlji nam koristne vetrove." Ko je slišal grmenje, je rekel: "O moj Gospod! Ne ubij nas s svojo jezo in nas ne uniči s svojo kaznijo, ampak nas prej blagoslovi z zdravjem."

Ko je opravljal namaz, se je iz njegovega prsnega koša slišal zvok, podoben vzdihljaju človeka, ki joka. Enako se je dogajalo, ko je recitiral Koran al-karim.

25- Moč njegovega srca in njegova hrabrost sta bili osupljivi. Med bitko pri Hunajnu so se muslimani razkropili, in z njim so ostali le trije ali štirje ljudje. Večkrat se je sam soočil z napadi nevernikov in nikoli ni popustil. Stal je proti njim in jih pregnal.

26- Rasulullah (sall-Allahu ta’ala ’alaihi wa sallam) je bil zelo velikodušen. Podaril je stotine kamel in ovc ter ničesar ni pustil zase. Mnogi neverniki s trdim srcem so sprejeli Islam po tem, ko so videli njegovo velikodušnost.

27- Nikoli ni bil slišati reči: "Ne," ko je bil vprašal za nekaj. Če je imel tisto, kar so ga prosili, je dal. Če ni imel tega, je molčal.

28- Medtem ko je Allahu ta’ala rekel: "Vprašajte in dal vam bom," ni prosil za svetna bogastva. Nikoli ni jedel kruha iz presejane pšenične moke. Vedno je jedel kruh iz nepresejane ječmenove moke. Nikoli ni bil viden, da bi jedel, dokler se ni napolnil.

Bilo je časov, ko v njegovem domu ni bilo kuhane hrane; kruha ni bilo dva do tri mesece; jedel je le datlje. Bilo je časov, ko ni jedel ničesar dva ali tri dni.

29- Ko je umrl, so našli njegovo železno oklepno jakno, ki je bila zastavljena pri Judu za trideset kilogramov ječmena.

30- Nikoli ni rekel: "Ta hrana mi ni všeč." Jedel je tisto, kar mu je bilo všeč; tisto kar mu ni bilo všeč, ni jedel in ni rekel ničesar.

“Ali ne bi moral biti najbolj zahvalen služabnik Allaha ta’ala?”
Hadis
aš-šarif

Imel je en obrok na dan. Včasih je jedel zjutraj, včasih zvečer. Ko je prišel domov, je vprašal: „Ali je kaj za jesti?“ Če je bil odgovor negativen, je postil. Namesto da bi hrano postavil na kaj, kot je prt, pladenj ali miza, jo je postavil na tla, se usedel na kolena in jedel, ne da bi se naslanjal na karkoli. Preden je začel jesti, je izgovoril Bismilo in nato jedel. Jedel je z desno roko.

31- Včasih je za svoje žene in nekaj služabnikov prihranil ječmen in dateljne za eno leto in od tega dal miloščino revnim.

32- Tako kot drugi Preroki ni prejemal miloščine ali zakata. Sprejemal je darila. Večinoma bi v zameno obilno daroval.

33- Njegova postelja je bila narejena iz strojenega usnja, napolnjena s palmovimi nitmi. Ko so mu prinesli posteljo, napolnjeno z volno, je ni sprejel in je rekel: „O Aisha! Prisegam Allahu ta'ala, da bi, če bi hotel, Allah ta'ala imel povsod s seboj kupe zlata in srebra.“ Včasih je spal na preprogi, lesu, žimnici, preprogi, tkani z volno.

34- Po nočnem namazu je spal do polnoči in nato opravljal ibadate do jutranjega namaza. Ležal bi na desnem boku, si položil desno roko pod lice, recitiral nekaj sura in spal.

35- Izvajal je tafa'ul (da bi iz dogodkov potegnil dobro znamenje). Z drugimi besedami, stvari, ki bi jih videl prvič ali nenadoma, bi si razlagal kot dobre.

36- Ko je bil žalosten, se je držal za brado in razmišljal.

37- Kadarkoli je bil žalosten, je začel izvajati namaz. Veselje in užitek, ki ju je občutil med izvajanjem namaza, sta ga razbremenila žalosti.

38- Nikoli ni poslušal tistih, ki so se pogovarjali za nekom (giybat).

39- Če je med hojo moral pogledati vstran ali zadaj, se je s celim telesom obrnil in pogledal. Ne bi obrnil samo glave.

40- Strah našega Učitelja, Preroka pred Allahom ta'ala ter njegova poslušnost in čaščenje Njemu so bili tako veliki, da nihče ne bi mogel prenesti tega njegovega stanja. Opravljal je namaz, dokler njegova blagoslovljena stopala niso otekla. Ko so ga vprašali: „O Rasulallah! Zakaj se tako obremenjuješ, ko pa so ti bile odpuščene vse tvoje pretekle napake?“ Odgovoril je: „Ali ne bi smel biti najbolj hvaležen suženj Allaha ta'ala?“

Slavček duše hrepeni po vrtnici,
ne domnevajte, da si želi spora s tujci.
Vrti se okoli njega kot kompas,
čaka na priložnost, da žrtvuje svoje življenje.
Videl sem, da lepa vrtnica svoje skrivnosti ni razkrila drugim,
kot rožni popek, po slavcu vedno hrepeni.
Pred tujci je skrivala svoje lepo lice,
zaman čakajo na njeno naklonjenost.
Zato! Kot Majnun hodi po poti, da bi dosegel ljubljeno,
se raztaplja in hrepeni po Layli.