VIDEZ PREROKA

“Vprašal sem o Rasulullah je (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) atributov in hilya (videz in oblika), da pastor vsake cerkve sem obiskal in zapomnil vsak od njih. Ko sem se vrnil v Medino, sem jih vse povedal Rasulullahu (sall-Allahu 'alaihi wa sallam). Bil je zadovoljen.“
Mugira
ibn Shu’ba
(radiy-Allahu
’anh)

Videz našega Mojstra Habiba al-akrama (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) se imenuje Hilya as-Sa'adat.

Islamski učenci so z dokazi in dokumenti jasno zapisali vse vidne lastnosti Mohameda 'alaihis salam, njegovo obliko, njegove čudovite navade in celotno njegovo življenje v podrobnostih. Ti podatki so bili zbrani iz hadisa aš-šarif, ki so izreki našega Učitelja, Preroka samega, in iz tega, kar so posredovali Njegovi Ashabi. Knjige, ki jih vsebujejo, se imenujejo knjige siyar. Najbolj znane od tisočih knjig siyar, ki razlagajo Hilya as-Sa'adat našega Učitelja, Preroka, so „Shamail an-Nabawiyya“ Imama at-Tirmidhija, „Ash-Shifa“ Qadija Iyada, knjige „Dalail an-Nubuwwa“ Imama Bayhaqija in Abu Nuaym Isfahanija ter „Mawahib al-Ladunniya“ Hadrat Imama al-Qastalanija.

Hilya as-Sa'adat našega ljubljenega Preroka je opisana v hadisu aš-šarif in poročilih, ki so jih posredovali Ashabi al-kiram, kot sledi:

“Blagoslovljeni obraz Fakhra al-kainata, vsi njegovi blagoslovljeni udi in njegov blagoslovljeni glas so bili lepši od obrazov, udov in glasov vseh ljudi.

Njegov blagoslovljeni obraz je bil nekoliko okrogel, in ko je bil vesel, je njegov obraz sijal kot luna.1 Ko je bil srečen, je bilo to razvidno iz njegovega blagoslovljenega čela.

Naš Učitelj Rasulullah je ponoči videl enako kot podnevi. Videl je tisto, kar je bilo za njim, prav tako kot tisto, kar je bilo pred njim. Kadar je nameraval pogledati vstran ali nazaj, se je obrnil s celim telesom in pogledal. Bolj je gledal zemljo kot nebo. Njegove blagoslovljene oči so bile velike in njegove trepalnice dolge. V Njegovih blaženih očeh je bilo nekaj rdečine, njegova šarenica pa je bila zelo črna. Ponoči si je na blagoslovljene oči nanesel kajal.

Fakhr al-alam (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je imel široko čelo. Njegove blagoslovljene obrvi so bile tanke in se niso stikale na sredini. Žila med njegovima obrvema se je izbočila, ko se je razjezil.

Njegov blagoslovljeni nos je bil zelo lep in na sredini nekoliko visok. Njegova blagoslovljena glava je bila velika.

Njegova blagoslovljena usta niso bila majhna. Njegovi blagoslovljeni zobje so bili beli, med sprednjimi pa je bila vrzel. Ko je govoril, se je zdelo, kot da bi nur (svetloba) prihajala iz med zobmi. Med sužnji Allaha ta'ala ni bilo videti nikogar, ki bi bil bolj zgovoren in sladkobeseden od Njega.

“Deset let sem služil Rasulu. Njegove blagoslovljene roke so bile mehkejše od svile. Njegova blagoslovljena koža je dišala lepše od mošusa in rož.” Anas ibn Malik

Ko je Fakhr al-alam postal star štirideset let,
so mu na glavo dali krono preroštva.
Od časa do časa se je oglasil glas: „O, ljubljeni,
naredil sem te za usmiljenje sveta.
Koran al-karim se je spuščal iz dneva v dan.
Pojavilo se je veliko različnih čudežev.
Ta čista oseba je bila v celoti nur,
v vseh njegovih udih so se zagotovo dogajali čudeži.
Prvič, senca tega blagoslovljenega telesa,
nikakor ni padla na tla.
Njegovo telo je bilo nur od glave do peta,
To je jasno, saj svetloba nima sence.
Tudi na vrhu njegove blagoslovljene glave,
vedno v senci, skupek oblakov.
Kamorkoli je šel, je šel z Njim,
vedno je stal na vrhu Njega.
Čudež v Njegovih blaženih očeh,
vam bom povedal, kako je.
Tako kot je On jasno videl spredaj,
enako je videl tudi zadnjo stran.
Poslušajte o tem blagoslovljenem nosu,
in slišite vse njegove čudeže.
Ko se je Gabrijel al-Amin spustil po wahy,
v trenutku, ko je zapustil nebo,
je začutil Džabrilov vonj,
in razumel, da je prinesel wahy.
Če bi premaknil svoje ustnice, podobne luni,
bi se na nebu premikal sončni krog.

Njegove blagoslovljene besede so bile lahko razumljive, dotaknile so se src in pritegnile duše. Ko je govoril, so se njegove besede nizale kot biseri. Če bi kdo hotel prešteti Njegove besede, jih ne bi bilo mogoče prešteti. Včasih je nekaj trikrat ponovil, da bi bilo dobro razumljeno. (V Raju bo vsakdo govoril kot Mohamed 'alaihis-salam.) Njegov blagoslovljeni glas je lahko dosegel razdalje, ki jih ne bi dosegel nihče drug.

Naš Učitelj, Fakhr al-alam (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), je bil nasmejanega obraza. Njegov smeh je bil nasmeh, in ko se je nasmehnil, je bilo mogoče videti njegove blagoslovljene sprednje zobe. Ko se je nasmehnil, je njegov nür osvetlil stene. Njegov jok je bil tih kot njegov nasmeh. Ni se glasno smejal, prav tako ni glasno jokal. Kadar pa je bil žalosten, so iz Njegovih blagoslovljenih oči tekle solze in slišati je bilo zvok Njegovih blagoslovljenih prsi. Jokal je, ko je pomislil na grehe svojega ummata in zaradi strahu pred Allahom ta'alom, ko je slišal Koran al-karim in včasih, ko je opravljal namaz.

Blagoslovljeni prsti našega Učitelja, Fakhra al-alama, so bili veliki, Njegove blagoslovljene roke pa mesnate. Njegove blagoslovljene dlani so bile široke. Vonj njegovega celotnega telesa je bil lepši od mošusa. Njegovo blagoslovljeno telo je bilo hkrati mehko in močno.

Anas ibn Malik pravi: „Deset let sem služil Rasulu. Njegove blagoslovljene roke so bile mehkejše od svile.

Njegova blagoslovljena koža je dišala lepše od mošusa in cvetja. Njegove blagoslovljene roke, noge in prsti so bili dolgi. Njegovi blagoslovljeni prsti so bili veliki. Loki njegovih stopal niso bili previsoki in so bili mehki. Njegov blagoslovljeni trebuh je bil širok, Njegov prsni koš in trebuh pa sta bila poravnana. Kosti na točki Njegovih ramen so bile velike, Njegov blagoslovljeni prsni koš pa širok. Blagoslovljeno srce našega Učitelja Rasulullaha je bilo nazargah al-ilahi (kraj, na katerega gleda Allahu ta'ala).

Naš Mojster Rasul al-akram ni bil ne zelo visok ne majhen. Če bi se mu približala visoka oseba, bi bil videti višji od nje. Ko je sedel, so bila Njegova blagoslovljena ramena višja od vseh, ki so sedeli poleg Njega.

Njegovi lasje in dlake Njegove brade niso bili zelo kodrasti in ne zelo ravni, ampak so bili naravno valoviti. Njegovi blagoslovljeni lasje so bili dolgi. Včasih je imel spredaj lasno brazdo, pozneje pa je svoje lase razdelil na dva dela. Včasih so mu rasli dolgi blagoslovljeni lasje, včasih pa jih je dal postriči in skrajšati. Las in brade si ni barval. Ko je umrl, je bilo število belih las na Njegovih laseh in bradi manj kot dvajset. Obrezoval je svoje blagoslovljene brade. Dolžina in oblika Njegovih ust sta bili podobni Njegovim blagoslovljenim obrvem. V svoji službi je imel osebne frizerje.

Naš Mojster Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je imel s seboj vedno svoj miswak in svoj glavnik. Med česanjem svojih blagoslovljenih las in brade je gledal v ogledalo.

Naš Mojster Fakhr al-kainat je hodil hitro in gledal v tla pred seboj, in ko je šel nekam mimo, se je to videlo po njegovem čudovitem vonju.

Naš Mojster Rasulullah je bil Arabec. To pomeni, da je imel belo polt, pomešano z rdečo, in je bil zelo lep, sijoč in čudovit.“

Če nekdo pravi, da je bil naš Učitelj, Prerok, črn, postane nevernik.

Leksikalni pomen besede „Arabec“ je „lep“. Na primer, „lisan al-Arab“ pomeni „lep jezik“. Njegov terminološki pomen, to je „Arabec“ v geografskem smislu, pomeni nekoga, ki se je rodil in odraščal na polotoku, imenovanem Arabija, ki je odraščal z njegovim podnebjem, zrakom, vodo in hrano ter je iz krvi njegovih ljudi. Tako kot se tisti, ki imajo anatolsko kri, imenujejo Turki, tisti, ki so se rodili in odraščali v Bolgariji, se imenujejo Bolgari, tisti v Nemčiji pa Nemci, tako je tudi Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) Arabec, ker se je rodil na Arabskem polotoku. Arabci imajo belo, pšenično polt. Še posebej družina našega Preroka je bila bela in zelo lepa. Pravzaprav je imel njegov prednik Ibrahim 'alaihis-salam belo polt in je bil sin vernika po imenu Taruh, ki je imel prav tako belo polt in je bil iz ljudstva mesta Basra. Azar, ki je bil nevernik, ni bil Ibrahimov 'alaihis-salam oče; bil je njegov stric in očim.

Slava našega ljubljenega Prerokovega očeta, Abdulaha, se je razširila celo v Egipt, in zaradi svetlobe na čelu, skoraj dvesto deklet je prišlo v Meko, da se z njim poročijo. Vendar je svetloba Mohameda 'alaihis-salam pripadel Amini.

Njegov stric Abbas in Abbasov sin Abdullah sta si delila njegovo belo polt. Tudi potomci našega Preroka bodo do konca sveta lepi in beli.

Tudi Rasulullahovi Ashab so bili beli in lepi. 'Uthman radiy-Allahu 'anh je bil bel in imel svetle lase. Dihya al-Kalbi, veleposlanik, ki ga je Rasulullah poslal k vladi bizantinskega cesarja Heraklija, je bil zelo lep, in ko se je sprehajal po ulicah, so bizantinska dekleta hitela na ulice, da bi videla njegov obraz. Gabrijel 'alaihis-salam je pogosto prihajal v podobi Dihya radiy-Allahu 'anh.

Domačini Egipta, Damaska, Afrike, Sicilije in Španije niso Arabci. Ker pa so Arabci prišli v te kraje z Arabskega polotoka, da bi širili islam v svet, so tudi v teh deželah Arabci. Podobno je tudi v Anatoliji, Indiji in drugih deželah. Toda danes ne bi bilo prav, da bi prebivalce katere koli od teh držav imenovali Arabci.

Egipčani so temnopolti. Prebivalci Etiopije (Abesinije) so temnopolti. Imenujejo se Etiopijci. Prebivalci Zanzibarja se imenujejo Zanji in so prav tako črne barve. Ljubiti in spoštovati sorodnike in potomce našega Preroka je dejanje čaščenja. Vsak musliman jih ima rad. Črnci, ki so prišli v Anatolijo kot obiskovalci, so se predstavljali kot Arabci, da bi bili deležni spoštovanja in prijaznosti, in nedolžni anatolski muslimani so verjeli njihovim besedam in jih imeli radi. Ker v tej ljubezni ni črnega ali belega. Črn musliman je večkrat boljši, dragocenejši in bolj ljubljen od belega nevernika. Črni videz ne zmanjšuje vrednosti imana (vere). Hadrat Bilal al-Habashi in Usama, ki ju je Rasulullah zelo ljubil, sta bila temnopolta. Nevernika Abu Lahab in Abu Jahl, katerih zlobo in nizkotnost poznajo vsi, sta bila bela. Allah ta'ala ceni moč iman in taqwa (izogibanje škodi s strahom pred Allahom ta'ala), ne pa barvo človeka. Vendar so temnopolti, ki so se predstavljali kot Arabci, služili sovražnikom Islama in Judom. Po eni strani so temnopolte prikazovali kot manjvredne in odvratne. Uporabljali so jih kot sužnje. Po drugi strani pa so s tem, ko so črne mačke in pse imenovali „arabski“, slike in karikature temnopoltih v časopisih in revijah pa arabske, skušali Arabce mladim predstaviti kot temnopolte in tako muslimanske otroke odtujiti od našega Preroka (sall-Allahu ’alaihi wa sallam).

“Med mojimi ummati so tisti, ki me najbolj ljubijo, tisti, ki žrtvujejo svoje družine in premoženje, da bi me videli po moji smrti.”
Hadis
aš-šarif

Vse lepe moralne lastnosti so bile zbrane v našem ljubljenem Preroku. Njegove čudovite moralne lastnosti mu je podaril Allah ta'ala; ni jih pridobil pozneje s prizadevanji. Nikoli ni preklinjal muslimana z omenjanjem njegovega imena in nikogar ni pretepel s svojo blagoslovljeno roko. Zaradi Allaha se je maščeval, vendar se ni nikomur maščeval zaradi samega sebe. S svojimi sorodniki, Ashabi in služabniki je ravnal dobro in skromno. V svojem domu je bil zelo nežen in prijazen. Obiskoval je bolnike in se udeleževal pogrebov. Svojimi ashabom je pomagal pri njihovem delu in vzel v naročje njihove otroke. Toda njegovo srce se s tem ni ukvarjalo. Njegova blažena duša je bila v svetu angelov.

Strah bi zajel človeka, ki bi nenadoma zagledal našega Mojstra Rasulullaha. Če ne bi bil nežen, nihče ne bi mogel sedeti poleg Njega ali imeti moči, da bi poslušal Njegove besede zaradi Njegovega preroškega stanja. On sam pa zaradi svoje skromnosti s svojimi blagoslovljenimi očmi ne bi nikomur pogledal v obraz.

Naš Mojster Fakhr al-alam (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je bil najbolj velikodušen med ljudmi. Nikoli ni bilo slišati, da bi rekel: „Ne,“ ko so ga za kaj prosili. Če je imel zahtevano stvar, jo je dal; če je ni imel, ni odgovoril. Imel je toliko dobrih dejanj in dobrot, da rimski cesarji, perzijski šahi in noben drug vladar ni mogel storiti toliko dobrot kot On. Toda rad je živel s trpljenjem, živel je tako, da se ni niti spomnil jesti ali piti. Ni rekel: „Prinesi kaj za jesti,“ ali „skuhaj takšno in takšno hrano.“ Jedel bi, če bi mu prinesli obrok, in sprejel bi vse sadje, ki bi mu ga dali. Včasih je več mesecev jedel malo in mu je bila lakota všeč. Včasih pa je jedel veliko. Ob koncu obroka ni hotel piti vode. Vodo bi pil, ko bi sedel.2 Ko je jedel z drugimi, je prenehal jesti, ko so vsi končali.3 Sprejemal je darila od vseh. Vsakemu, ki je prinesel darilo, je v zameno dal mnogokrat več.

Imel je navado nositi različna oblačila. Ko so prišli veleposlaniki iz tujih držav, se je oblačil, nosil dragocena in prefinjena oblačila ter kazal svoj čudoviti obraz. Nosil je srebrni prstan z agatnim kamnom in ga uporabljal kot pečat. Na prstanu je bilo napisano „Muhammadun Rasulullah“. Njegova postelja je bila narejena iz usnja in napolnjena s palmovimi vlakni. Včasih je ležal na tej postelji, včasih na usnju, razprostrtem na tleh, včasih pa na preprogi ali suhi zemlji. Pod desno lice si je položil blagoslovljeno dlan in ležal na desnem boku.4

Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) ni sprejel zakat, in ni jedel stvari, kot so surova čebula ali česen, in ni recitiral pesmi.

Blagoslovljene oči našega Učitelja, Preroka, so spale, vendar njegovo blagoslovljeno srce ni spalo. V posteljo je hodil lačen in se zbujal poln. Nikoli ni zijal.

Njegovo blagoslovljeno telo je bilo svetleče in na zemljo ni vrgel sence. Na njegovih oblačilih niso pristajale muhe, komarji in druge žuželke pa niso pili njegove blagoslovljene krvi.

Naš Mojster, Prerok, je bil izredno zgovoren govornik. Odlično je vedel, kje naj začne in konča svoje besede. Zaradi njegovega načina govora so bile Njegove besede jasne, izjemno zgovorne in artikulirane. V njegovih besedah je bil vedno viden pravilen pomen, in ker je bila njegova moč izražanja izjemno velika, se med govorjenjem nikoli ni utrudil ali vznemiril.

Ko ga je Allahu ta'ala obvestil, da je Rasulullah, se šajtani niso mogli več dvigniti v nebo in sprejemati novic, vedeževalci pa niso mogli več napovedovati. Naš Mojster Sarvar al-alam (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je zdaj živ z življenjem, ki ga ne razumemo. Njegovo blagoslovljeno telo nikoli ne razpade. Angel ostaja v njegovem grobu in ga obvešča o salawatih aš-šarifa, ki jih zanj izreka njegov ummat. Med Njegovim minbarjem in blagoslovljenim grobom se imenuje Rawda al-mutahhara. Ta kraj je eden od vrtov Džanneta. Obisk njegovega groba je eno največjih in najdragocenejših dejanj čaščenja.

Znameniti predstavniki ashabov al-kiram so lepoto našega Učitelja, Preroka, opisali takole:

Abu Hurayra je rekel: „Nikoli nisem videl nikogar, ki bi bil lepši od Rasulullaha. Videti je bilo, kot da bi mu na obraz sijalo sonce z vsem svojim sijajem. Ko se je nasmehnil, so njegovi blagoslovljeni zobje osvetlili stene.“

Ibn Abi Hala je rekel: „Blagoslovljeni obraz našega Učitelja, Preroka, je sijal kot polna luna.“

Hadrat Ali je rekel: „Strah bi zajel človeka, ki bi nenadoma zagledal Rasulullaha. Vsakdo, ki bi se z Njim pogovarjal in ga spoznal, bi se takoj ogrel zanj in ga vzljubil.“

Jabir ibn Samura je rekel: „Rasulullah je položil svojo blagoslovljeno roko na moj obraz. Njegova roka je imela čudovit, osvežujoč vonj, kot bi jo ravnokar vzel iz vrečke parfumerja. Če bi se naš Učitelj Rasulullah dotaknil Svojo roko nekomu drugemu za musafaha (stisk roke na način, ki ga predpisuje Islam), ta čudovit vonj ne bi izginil z roke te osebe ves dan.”5

Naša mati Hadrat Aisha je dejala: „Ko je Rasulullah pobožal otroško glavo, je bil ta otrok takoj prepoznan med drugimi otroki po svojem čudovitem vonju.”6

Nekega dne je naš Učitelj Rasulullah (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) spal v svojem domu. Prišla je Umm Sulaym, mati Anasa ibn Malika. Med spanjem so se na blagoslovljenem obrazu našega Učitelja Rasulullaha pojavile kapljice znoja. Umm Sulaym je začela zbirati blagoslovljeni znoj našega Učitelja, Preroka. Ko se je Naš Prerok zbudil in vprašal, zakaj to počne, je Umm Sulajm, mlečna teta našega Preroka, rekla: „Dodajamo jih našim dišavam. Tvoj znoj je najlepši in najbolj prijetno dišeč med vonjavami..”7

Abu Hurayra je rekel: „Nikoli nisem videl nikogar, ki bi hodil hitreje kot Rasulullah. Zdelo se je, kot da bi se zemlja kotalila do njega. Ko smo hodili z Njim, smo uporabili vso svojo moč in se napeli..”

Naš Učitelj, Prerok je zelo dobro govoril. Odlično je vedel, kako začeti in končati govorjenje. Zaradi njegovega načina govorjenja so bile njegove besede jasne, izjemno tekoče in zgovorne. Resnica pomena v njegovem govoru in besedah se je vedno razkrila. Ker so imele njegove besede veliko moč izražanja, se ni nikoli utrudil ali imel težav z izražanjem.

“Ko je Rasulullah božal otrokove lase, se je ta otrok zaradi svojega čudovitega vonja razlikoval med drugimi.“
Hadrat Aisha
(radiy-Allahu
’anha)