SREČNE NAPOVEDI

Doba neznanja

Pred rojstvom našega učitelja, Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), ves svet je bil v veliki duhovni temi. Ljudje so bili v brezmejni pokvarjenosti. Vere, ki jih je razkril Allahu ta'ala, so bile pozabljene. Namesto božanskih pravil so jih nadomestile ideje in misli ljudi. Vsa bitja so bila v stiski zaradi divjosti in krutosti ljudi.

V vseh narodih na svetu so pozabili na Allaha ta'ala; vera v Tawhid (enotnost Allaha), ki je vir miru, blaženosti in sreče, je izginila. Vihar kufr (nevere) je iz src pregnal iman (vero). Namesto vere v Allaha ta'ala se je v srcih ukoreninilo čaščenje malikov.

Religija, ki jo je prinesel Hadrat Musa, je bila pozabljena; Tawrat je bil pokvarjen. Israelovi sinovi so bili v sporu. Tudi Nasraniyat, prvotna religija, ki jo je prinesel Isa 'alaihis-salam, je bila popolnoma pokvarjena; z religijo ni imela več ničesar skupnega. Sprejeta je bila trojica, to je ideja o treh bogovih. Pravi Injil se je izgubil; duhovniki so ga spremenili v skladu s svojimi željami. Obe knjigi nista bili več kalam (beseda) Allaha ta'ala.

V Egiptu je prevladoval pokvarjeni Tawrat, v vzhodnem rimskem cesarstvu pa ponarejeni Nasranijjat, to je krščanstvo. V Iranu so častili ogenj. Ogenj častilcev ni bil ugasnjen že tisoč let. Vladale so ponarejene religije, kot sta konfucianizem na Kitajskem in budizem v Indiji.

Ljudje v Arabiji so bili še bolj izprijeni in pokvarjeni. V Ka'ba al-mu'azzama, ki mu Allah ta'ala pripisuje takšno vrednost, so postavili tristo šestdeset malikov. Ka'ba al-mu'azzama je bila replika Bayt al-Ma'mur, ki ga obiskujejo angeli v Aršu, zgrajena v enakih dimenzijah. Kdor je bil nespoštljiv do Ka'be, ga je Allah ta'ala takoj zatem uničil.

“Jaz sem napovedovalec rasula z imenom Ahmad, ki bo prišel za menoj."
Isa
‘alaihis-salam

Pleme Jurhum je šlo predaleč v prešuštvovanju in nečistovanju. Njihov vladar, ki je videl njihovo nespoštljivo in nizkotno vedenje, jih je posvaril: "O Jurhumi! S tem, ko bdite nad Haram ash-šarifom Allaha ta'ala in njegovo varnostjo, se spametujte! Veste, kaj se je zgodilo z ummati Prerokov Huda, Saliha in Shu'ayb ('alaihimus-salam) in kako so bili ti ummati uničeni. Spodbujajte drug drugega k dobrim dejanjem in opominjajte drug drugega, da ne bi delali slabega. Ne pustite se preslepiti s svojo začasno močjo. Vzdržite se odvrnitve od Haqqa in krutosti v Meki. Ker krutost povzroča uničenje ljudi. Prisegam pri Allahu ta'ala, da ni bilo ljudi, ki bi ostali tukaj in se odvrnili od Haqqa in jih Allah ta'ala ne bi dal iztrebiti in jih nadomestil z drugimi ljudmi. Za mekkansko ljudstvo, ki nadaljuje svojo pokvarjenost in se obrača stran od Haqqa, ni nobenega trajnega bivanja tukaj. Veste, kaj se je zgodilo naseljencem te regije pred vami. Ljudje Tasm, Jadis in Amaliqa so živeli dlje od vas; bili so močnejši, bolj ljudski in bogatejši od vas. Zaradi njihovega zaničevanja Haram aš-šarifa, odvračanja od Haqqa in zatiranja ljudi so bili izgnani iz tega blagoslovljenega kraja. Gotovo ste videli in slišali, da je Allah ta'ala nekatere odstranil tako, da je poslal majhne mravlje, nekatere z lakoto in nekatere z mečem!"

Toda niso ga poslušali. Na koncu jih je Allah ta'ala zaradi njihove pokvarjenosti naredil nesrečne ...

V tem času je blagoslovljeno Meko, ki je središče vesolja, preplavil kufr; Baitullah (Allahova hiša, Ka'ba) je bila napolnjena s stotinami malikov, kot so Lat, Uzza in Manat. Krutost je bila na vrhuncu, nemoralnost je bila vir ponosa. Arabija je bila v verski, duhovni, družbeni in politični temi, slepi nevednosti, prestopništvu in pokvarjenosti. V teh časih, ki so jih imenovali doba nevednosti, so ljudje večinoma živeli nomadsko in bili razdeljeni v plemena.

Obdobje nevednosti je bilo polno nepravičnosti. Arabska plemena, ki so bila v nenehnem spopadu, so imela napade in plenjenje za svoj način preživljanja. V Arabiji, ki so jo sestavljala plemena, v katerih sta bila preganjanje in plenjenje zelo razširjena, prav tako ni bilo političnega ali družbenega reda. Poleg tega so se do skrajnosti razširili alkohol, igre na srečo, prešuštvo, kraja, krutost, laži in vse vrste nemorale. Krutost je bila najbolj neusmiljeno in strašno orodje, ki so ga močni uporabljali proti šibkim. Ženske so prodajali, kot da so navadno blago. Nekateri so imeli rojstvo hčera za nesrečo in sramoto. Ta grozljiva misel je dosegla tako stopnjo, da so svoje deklice pustili umreti v jamah, kamor so jih dali žive in pokrite z zemljo, medtem ko so jih objemali in jokali: "Oče! Oče!" Zaradi teh dejanj niso čutili nobenega uboja v vesti; imeli so jih celo za junaštvo. Skratka, ljudje tistega časa so imeli malo sočutja, usmiljenja, prijaznosti ali občutka za pravičnost.

Toda v tem obdobju je bilo med Arabci nekaj izjemnega. Literatura, zgovornost in artikulacija so bile precej napredne in na vrhuncu. Velik pomen so pripisovali pesmim in poeziji ter jo imeli za vir ponosa. Nadarjen pesnik je bil vir ugleda zase in za svoje pleme. Ob določenih dnevih so prirejali sejme in tekmovanja v poeziji in govoru. Najboljši med njimi so bili obešeni na stenah Ka'be. V obdobju nevednosti so najbolj znanih sedem pesmi, ki so visele na stenah Ka'be, poimenovali "Muallaqatu's Seb'a", to je "sedem obešank".

V tistih časih so se ljudje v Arabiji razlikovali tudi glede verskih zadev. Nekateri so bili popolnoma brezverski in niso sprejemali ničesar drugega kot posvetno življenje. Nekateri so verjeli v Allahu ta'ala in dan ahirat (sodni dan), vendar niso sprejeli, da bi lahko Prerok prišel od ljudi. Nekateri so verjeli v Allaha ta'ala, vendar niso verjeli v ahirat (prihodnji svet). Večina jih je verjela, da so maliki tovariši Allahu ta'ala, in jih častila. Vsak politeist je imel na svojem domu idol.

Svet je bil v tako globoki temi, da so ljudje opustili vero v Allaha ta'ala, stvarnika vsega, in njegovo čaščenje. Zaradi svoje nevednosti so kot bogove častili naravne pojave in bitja Allaha ta'alaja, zlasti malike, ki so jih sami izklesali iz kamna in lesa.

Poleg njih so bili mu'min ljudje, ki so v veri Hadrat Ibrahim komunicirali in ki so imeli pravo iman imenovano "Hanif". Verjeli so v Allaha ta'ala in se držali stran od malikov. Naš Učitelj, Prerokov oče Abdulah, njegov ded Abdulmuttalib, njegova mati in nekateri drugi so bili v veri Hadrat Ibrahima.

Razen Hanif mumini so bile vse druge skupine na napačni poti in v veliki temi.

Zulumat in Ab al-hayat

"Na dan qiyamata sem sayyid vseh prvih in drugih. Obveščam vas o resnici; ne hvalim se."
Hadis
aš-šarif

Abu Mucahid ibn Enver ibn Nazif rahmatullahi 'alaih je dejal: "Ab al-Hayat se nahaja v zulumat." Ab al-hayat je voda vitalnosti, ki naredi tistega, ki jo pije, nesmrtnega, zulumat pa je tema. Ta eliksir naj bi se nahajal v nedotaknjenih gozdovih, med divjimi živalmi, v popolni temi, globoko v gozdu. Do te vode je skoraj nemogoče priti. Govori se, da če bi se človek lahko prebil skozi te ovire in prišel do te vode, ne bi umrl. Vera Ahl as-Sunnat je kot eliksir življenja, ki se nahaja v najtemnejšem kotičku nedotaknjenih gozdov za goro Qaf. Tisti, ki spijejo eno samo kapljico iz te vode, ki teče v večnost, bodo dobili večne blagoslove.

Hadrat Huseyn Hilmi ibn Sa'id quddisa sirruh (Naj bodo njegove skrivnosti svete) je dejal: "Ni smrti za tistega, ki je spil eno kapljico iz nje. Zanj je večno življenje v Raju. Ab al-hajat je sredi slabih, zlobnih ljudi in bid'atov9."

Prihaja Gospodar vesolja

Vesolje, narava in srca so bili žalostni, obrazi pa so se pozabili nasmehniti. Človeštvo, ki je bilo ustvarjeno višje od drugih bitij, je potrebovalo junaka, ki bi ga rešil pred Jahannamom. Do njegovega rojstva je ostalo zelo malo časa. Vesolje se je pripravljalo, da pozdravi osebo, ki je bila lastnica nürra, ki se je od Adam 'alaihis-salam do tega dne prenašal s čistega čela na čisto čelo. Prihajala je edinstvena Oseba, ki bo ljudem in džinom razodela neskončno blaženost! Prihajal je vir sočutja in usmiljenja, vzvišeni človek, ki je bil poučen z etiko svojega Rabba!

Prišel je lastnik maqam al-Mahmud, kronski dragulj priprošnjikov! Prihajal je učitelj vesolja, bistvo ustvarjenega, mojster človeštva! Prišel je rešitelj sodnega dne, sultan Prerokov! Prihajal je Habibullah, ljubljenec Allaha ta'ala, tisti, zaradi katerega smo bili ustvarjeni, naš ljubljeni Prerok, ki je bil poslan kot milost za celotno vesolje! Prihajal je naš Učitelj, Prerok, Hadrat Muhammad Mustafa (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) ...

"Jaz sem habib, ljubljenec Allaha ta'ala; jaz sem vodja Prerokov. Tega ne govorim zato, da bi se hvalil."
Hadis
aš-šarif

Rekli so, da ni otroka, kot je vaš sin,
Ni prišel na svet od začetka.
Allah ni dal nikomur,
Blagoslova, kot je vaš sin.
O, Amina, kakšen velik blagoslov te je dosegel,
Rodila boš otroka s prelepo etiko.
Tisti, ki prihaja, je Sultan navdihnjenega znanja,
Tisti, ki prihaja, je vir tawhida in modrosti.
Eno od njegovih imen je Mahmud, drugo Ahmad,
Njegov obstoj je milost za ves svet.
Zaradi ljubezni do te osebe se vesolje vrti,
Ljudje in angeli hrepenijo po tem, da bi videli njegov obraz.