SMRT NAŠEGA UČITELJA, PREROKA

Imenovanje poveljnika Usame ibn Zajda

Bili so zadnji dnevi meseca safarja. Prerok svetov (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je želel Bizantinsko cesarstvo na severu še enkrat povabiti k Islamu, preden bi postalo velika grožnja muslimanom, in če tega ne bi sprejeli, začeti vojno in jih spraviti pod oblast islamske države. Zato je svojim junaškim ashabom ukazal, naj se pripravijo na boj proti Bizantincem. Ashabi al-kiram so se razkropili, da bi se pripravili. Naš Rasul al-akram je poklical Hadrat Usama ibn Zayd in mu rekel: “O Usama! Z imenom in blagoslovom Allaha ta'alaja pojdi v Damask, na mejo Balqa, v Darum v Palestini, na kraj, kjer je bil tvoj oče mučenec. Naj konji te kraje poteptajo. Imenoval sem te za vrhovnega poveljnika te vojske. Nenadoma se spravi na Abnajeve ljudi in jih napadi kot strela z jasnega. Pojdi hitro, da ne bo nobena novica prišla do cilja. Vzemite s seboj vodnike, vohune in izvidnike pa pošljite pred seboj. Če vam bo Allah ta'ala podelil zmago, ostanite med njimi za kratek čas.“ Ukazal jim je, naj postavijo štab v Jurfu, s svojimi blagoslovljenimi rokami zavezal prapor in ga izročil.4

Naš Prerok je šel do minbarja v masdžid in rekel: „O Moji ashabi! Kakor je bil Usamov oče Zayd vreden ukaza in je bil v mojih očeh najbolj ljubljen, tako je njegov sin Usama vreden ukaza za njim. Usama je eden izmed najbolj ljubljenih ljudi v mojih očeh.“

Med tistimi, ki bi šli v vojno pod poveljstvom Usama, so bili ugledni člani Ashabov, kot so bili Hadrat Abu Bakr, Hadrat 'Umar, Hadrat Abu Ubayda ibn Jarrah in Hadrat Sa'd ibn Abi Waqqas.

Ker pa je Sultan vesolja naslednji dan nenadoma zbolel, je bil odhod vojske preložen na čas po smrti našega Preroka. Naš ljubljeni Prerok je zbolel za malarijo. Njegova vročina je naraščala in bolezen se je slabšala.

Neke noči, ko so se bolečine umirile, je vstal iz postelje. Oblekel se je in se pripravil na odhod. Ko je to videla naša mati Hadrat Aisha, je prosila našega Preroka: „Naj bodo moji starši žrtvovani zate, o Rasulallah! Kam greš?“ Naš učitelj Sarwar al-alam je odgovoril: “Dobil sem ukaz, da moram prositi za odpuščanje za tiste, ki so pokopani na pokopališču Baqi. Tja grem.“ Odšel je, s seboj pa je vzel Abu Muwayhib in Abu Rafi'. Na pokopališču je dolgo molil in prosil Allaha ta'ala, da bi jima odpustil. Ob tej vztrajni prošnji našega Učitelja, Preroka, so sahabi, ki so bili z njim, rekli: „Če bi bili tudi mi zdaj pokopani tukaj in bi bili počaščeni, da bi prejeli to molitev našega Učitelja Rasulullaha!“ Naš ljubljeni Prerok se je obrnil k Abu Muwayhibu in rekel, “O Abu Muwayhib! Prepuščen sem bil svobodni izbiri zakladov tega sveta in blagoslovov ahirata. Rekli so mi: „Če hočeš, bodi večen na tem svetu in potem pojdi v Džennat, ali če hočeš, se bo zgodil Liqaullah (srečanje z Allahom ta'ala) in potem boš vstopil v Džennat. Izbral sem Liqaullah in nato Raj.“

Nekega drugega dne se je odpravil prosit za odpuščanje za mučence v Uhudu. Dolgo je prosil in molil Allahu ta'ala za njih. Nato je prišel v masdžid in rekel ashabom al-kiram: „Med vami bom prvi prišel do ribnika Kawthar in vas tam pozdravil. To bo kraj najinega srečanja ... Ne bojim se, da se boste za menoj vrnili k politeizmu. Bojim pa se, da boste zapadli v posvetne želje, si jih medsebojno zavidali, se pobijali in na koncu propadli, kot so propadli tisti pred vami ...“ Nato je odšel v svoj dom blaženosti.

Njegova bolezen se je poslabšala. Njegove blagoslovljene žene so rekle, da bi moral naš ljubljeni Prerok ostati v hiši naše matere Hadrat Aisha in da so se odpovedale svojim pravicam glede te teme. Zadovoljen je bil z žrtvami svojih blaženih žena in je molil za vse njih, nato pa je začel preživljati svoje preostale dni v hiši naše matere Hadrat Aisha.

Vročina našega Učitelja Rasula al-akrama (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) se je močno povečala. Zaradi hude vročine se je v svoji postelji obračal z ene strani na drugo. Medtem ko je bil v takšnem stanju, so ga obiskali Ashabi al-kiram in bili globoko žalostni zaradi hude stiske, ki jo je doživljal naš Učitelj. Abu Sa'id al-Khudri je pripovedoval: „Šel sem v blagoslovljeno Rasulullahovo prisotnost. Na njem je bila žametna prevleka. Skozi pokrivalo je bilo čutiti vročino, zaradi temperature se ga nismo mogli dotakniti. Ko je videl naše začudenje in žalost, je naš Učitelj Rasulullah rekel:

„Najhujše nesreče doletijo Preroke. Kljub temu se Preroki bolj veselijo teh stisk, kot se vi veselite dobrot.’”

Umm Bishr ibn Bara pripoveduje: „Šel sem na obisk k Rasulullahu. Njegovo blagoslovljeno telo je gorelo kot ogenj. Rekel sem: 'Naj bo moje življenje žrtvovano zate, o Rasulallah! Še nikoli nisem videl tako hude bolezni! On je rekel: „O Umm Bishr! Intenzivnost vročine je namenjena temu, da bi bili moji thawabs (nagrade) obilni. Ta bolezen je posledica strupenega mesa, ki sem ga poskusil v Khaybarju. Vedno sem čutil bolečino zaradi tega strupa. Zaradi strupa, ki sem ga jedel tistega dne, moja aorta zdaj skoraj ne deluje..’”5

Najhujše nesreče doletijo Preroke. Kljub temu so Preroki bolj veseli teh težav, kot ste vi veseli dobrot.”
Hadis
aš-šarif

Naš ljubljeni Prerok je rekel Hadratu Abdullah ibn Mas'udu: „Ni muslimana, ki bi zbolel, ne da bi mu Allah ta'ala odpustil napake in grehe, tako kot drevo odvrže svoje liste.!”6

Bolezen je bila iz dneva v dan hujša. Ashabi al-kiram so bili zelo vznemirjeni in se v svojih domovih niso mogli počutiti dobro. Zbrali so se v masdžidu. Poslali so Hadrata Alija, da bi se pozanimal o stanju našega Učitelja, Preroka. Prerok svetov je z znamenjem vprašal: „Kaj pravijo moji Ashabi?“

Hadrat Ali je rekel: „Zelo so žalostni in zaskrbljeni, saj razmišljajo, kaj če nas Rasulullah zapusti!“ Naš ljubljeni Prerok, ki je zelo sočustvoval s svojimi Ashabi, prenesel resnost svoje bolezni, vstal in prišel v masdžid, tako da se je naslonil na Hadrat Ali in Hadrat Fadl ibn Abbas. Ko se je povzpel na minbar in hvalil Allahu ta'ala, je rekel Ashabom al-kiram:

“O Moji ashabi! Slišal sem, da vas skrbi moja smrt. Ali obstaja kakšen Prerok, ki bi ostal s svojim ummatom večno, tako da pričakuješte, da bom jaz ostal z vami večno? Vedite, da bom dosegel svojega Rabba. Svetujem vam, da spoštujete ugledne muhadžirske ljudi. O Muhajirji! Moja volja do vas je naslednja: Naredite nekaj dobrega za Ansarje! Oni so bili dobri do vas. Dali so vam azil v svojih domovih. Čeprav so imeli težave pri preživljanju, so vas postavili višje od sebe. Z vami so delili svoje premoženje. Kdor vlada Ansarom, mora paziti nanje in odpustiti tistim, ki bi se lahko zmotili.“ Nato jim je dal nekaj lepih, učinkovitih nasvetov in dejal: „Allah ta'ala je dal rojenemu Svojemu sužnju izbiro med tem, da ostane na tem svetu ali da doseže Njegovega raba. Ta rojeni suženj je želel doseči Njegovega Rabba.“ Hadrat Abu Bakr as-Siddiq je razumel, da naš Učitelj Rasulullah s svojimi besedami nakazuje svojo smrt, in začel jokati ter rekel: „Naj se naša življenja žrtvujejo zate, o Rasulallah!“ Ocean usmiljenja, naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), mu je z besedami: „Ne joči, o Aba Bakr,“ ukazal, naj bo potrpežljiv in zdrži. Iz njegovih blagoslovljenih oči so tekle solze. Rekel je: „O Moji ashabi! Zelo sem zadovoljen z Abu Bakrom, ki je z zvestobo in ikhlasom žrtvoval svoje premoženje na poti vere Islama. Če bi bilo mogoče pridobiti prijatelja na poti na drugi svet, bi izbral njega.“ Nato je ukazal: „Zaprite vsa vrata, ki vodijo v masdžid, razen”

Nato je sestopil z minbarja in se vrnil v sobo naše matere Hadrat Aisha. Ashabi al-kiram so začeli jokati. Nato se je Prerok, opirajoč se na Hadrat Alija in Hadrat Fadl ibn Abbasa, našega Učitelja, ponovno poklonil masdžidu. Postavil se je na spodnjo stopnico minbarja in rekel Ashabom al-kiramu:

“O Muhajirji, O Ansari! Ko je čas za nekaj znan, nima smisla hiteti, da bi to dosegli. Allah ta'ala ne hiti za nobenega od svojih sužnjev. Če nekdo poskuša spremeniti qadha in qadar (usado) Allah ta'ala in premagati Njegovo voljo, ga bo uničil. Če želi oseba prevarati in ogoljufati Allaha ta'ala, bo ogoljufala samo sebe in izgubila nadzor nad svojimi zadevami. Vedite, da sem do vas sočuten in usmiljen. Tudi vi me boste srečali. Kraj, kjer me boste srečali, je ribnik Kawthar. Tisti, ki želijo vstopiti v Džennat in me srečati, naj ne govorijo v prazno. O muslimani! Biti nevernik in delati grehe povzroči, da se blagoslovi spremenijo in hrana zmanjša. Če ljudje spoštujejo zapovedi Allaha ta'ala, se jih bodo njihovi voditelji, načelniki in guvernerji usmilili. Če pa zagrešijo nezvestobo, nespodobnost, pretiravanje in greh, ne morejo imeti usmiljenih voditeljev. Tako kot je bilo moje življenje blagoslov za vas, je tudi moja smrt dobra in milostna. Če sem koga po krivici pretepel ali mu rekel slabo besedo, sem pripravljen, da mi z maščevanjem to vzame, kar mu pripada; če sem komu od vas kaj nepošteno vzel, sem pripravljen, da to zahteva nazaj, in sem mu pripravljen vrniti njegovo pravico. Kajti kazen na tem svetu je veliko lažja od kazni v ahiratu. Lažje jo je prenašati.” Tako kot je prej izrazil svoje zadovoljstvo s Hadratom Abu Bakr, je v tej hutbi izrazil svoje zadovoljstvo s Hadrat 'Umarjem in dejal: „'Umar je z mano in jaz sem z njim. Po meni je pravičnost z 'Umarjem.“

Po tej hutbi je naš Učitelj Rasulullah prišel z minbarja. Po opravljenem namazu je ponovno stopil na minbar ter podal svojo voljo in nasvet. Nato je rekel: „Zaupam vas Allahu ta'ala,“ in zapustil svoj Ashabe ter počastil svojo sobo."

Nekega dne, ko je bil v hudih bolečinah, je Prerok svetov (sall-Allahu 'alaihi wa sallam), da bi uredil pravice, ki so jih imeli Ashabi al-kiram do njega, in da bi šel v ahirat, potem ko je uredil pravice drugih ljudi do sebe, poklical Hadrat Bilal al-Habashi. Rekel mu je: „Pokliči ljudstvo! Naj se zberejo v masdžidu. Želim jim izreči svojo poslednjo voljo!“

Hadrat Bilal je zbral vse Ashabe v masdžid. Naš ljubljeni Prerok, ki se je naslanjal na Hadrata Alija in Hadrata Fadla ibn Abbasa, je prišel v masdžid. Ko je sedel na minbar in hvalil Allaha ta'ala, je rekel: „O Moji ashabi! Vedi, da je moj odhod od vas blizu. Kdor ima do mene pravice, naj pride in jih zahteva od mene. Kdor mi je drag, naj od mene zahteva svoje pravice ali pa naj svoje pravice na meni naredi halal (odpusti svoje pravice na meni), da bom po plačilu teh stvari lahko dosegel svojega Gospodarja in njegovo milost.“ Nato je sestopil z minbarja in vodil opoldanski namaz. Po namazu je ponovno stopil na minbar in ponovil, kar je povedal pred namazom.

Med boleznijo je naš Učitelj, Prerok, vedno, ko je bil klican azan, odšel v Masdžid aš-šarif in opravil namaz v jama'at kot imam za Ashabe al-kiram.7

“O Moji ashabi! Ti si pod varstvom Allaha ta'ala in jaz sem te zaupal Allahu ta'ala! Imejte taqwa (pobožnost).”
Hadis
aš-šarif

Tri dni preden je naš ljubljeni Prerok umrl, se je Njegova bolezen poslabšala. Ni mogel več iti v masdžid in voditi džamat namaz. Prvi namaz, ki ga ni mogel opraviti v džamatu, je bil nočni namaz. Kot ponavadi je takrat hadrat Bilal prišel do vrat in rekel: „As-salat, o Rasulallah!“ Naš ljubljeni Prerok zaradi svoje šibkosti ni imel več moči, da bi šel v masdžid. Rekel je: „Povej Abu Bakru! On bo vodil Moji ashabe v namaz.“ Naša mati Hadrat Aisha je prosila: „Naj bo moje življenje žrtvovano zate, o Rasulallah! Moj oče je mehkega srca in žalosten. Če stoji namesto tebe in te ne vidi tam, zaradi joka ne more recitirati in voditi namaza. Ali bi, prosim, ukazal 'Umarju, naj vodi namaz?“ Naš Učitelj, Prerok, je ponovno rekel: „Povej Abu Bakru! On bo imam in bo vodil Moji ashabe v namaz.“ Hadrat Bilal je obvestil Hadrat Abu Bakra o situaciji. Ko Hadrat Abu Bakr na mihrabu ni mogel videti našega Preroka Rasulullaha, ga je stisnilo pri srcu, skoraj je izgubil razum. Jokal je ... in jokal! Tudi Ashabi al-kiram so začeli jokati. Ko je naš Mojster Habibullah vprašal, kaj je ta jok, ki prihaja iz masdžida, mu je naša mati Hadrat Fatima pojasnila situacijo: „Naj bo moje življenje žrtvovano zate, o Rasulallah! Tvoji ashabi jokajo, ker ne morejo prenesti tvoje ločitve!”8

Naš ljubljeni Prerok (Salla Allahu 'alaihi wa sallam), ocean usmiljenja, je bil zelo žalosten. Kljub hudi bolezni je z velikimi težavami vstal, da bi potolažil svoje Ashabe. S pomočjo Hadrat Alija in Hadrat Abbasa je prišel v masdžid. Po namazu je rekel: „O Moji ashabi! Vi ste pod varstvom Allaha ta'ala in jaz sem vas zaupal Allahu ta'ala! Bodi taqwa (pobožnost). Bojte se Allaha ta'ala. Poslušajte in izpolnite ukaze Allaha ta'ala. Kmalu bom zapustil ta svet.“

Minili so trije dnevi, preden je naš ljubljeni Prerok umrl. Gabrijel 'alaihis-salam je prišel obiskat našega Učitelja Rasulullaha in rekel: „O Rasulallah! Allah ta'ala ti je poslal svoje pozdrave. Čeprav se zaveda tvojega položaja, te sprašuje, kako si in kako se počutiš.“ Prerok svetov je rekel: „Žalosten sem!“

V nedeljo je Gabrijel 'alaihis-salam ponovno prišel in povedal iste stvari. Naš Učitelj, Prerok, mu je odgovoril enako. Gabrijel 'alaihis-salam mu je sporočil dobro novico, da je bil Aswad al-Anasi, ki se je izdajal za Preroka, ubit v Jemnu. Rasul al-akram je to dobro novico sporočil svojim ashabom. Pred boleznijo je nekaj zlatnikov, ki jih je prejel, dal revnim, nekaj pa tudi Hadrat Aishi. V nedeljo se je Rasulullahova bolezen poslabšala. Poveljniku vojske, Hadratu Usami, ki je prišel k njemu, ni povedal ničesar. Dvignil pa je svoje blagoslovljene roke in mu jih nežno podrgnil. Razumljivo je bilo, da je molil zanj.

Trinajsti in zadnji dan njegove bolezni ... Ta dan je bil ponedeljek, dvanajsti dan Rabi'ul-awwal, tako kot na dan, ko je naš ljubljeni Prerok počastil svet. Sultan vesolja je v njegovem blagoslovljenem telesu začutil lahkotnost ... Medtem ko so ashabi al-kiram nameravali opraviti jutranji namaz za Hadratom Abu Bakr as-Siddiqom, je Prerok svetov počastil Masdžid aš-šarif. Videl je svoj ummat, ki je stal v vrstah in se klanjal. Veselo se je nasmehnil. Ko so ashabi al-kiram videli Rasulullaha v masdžidu, so mislili, da je ozdravel od svoje bolezni, in se razveselili. Hadrat Abu Bakr Siddiq je razumel, da se je naš ljubljeni Prerok tam počastil, in se je poskušal umakniti. Vendar mu je naš Učitelj nakazal, naj ostane na svojem mestu. Tudi on je sledil Hadratu Abu Bakru in za njim opravil namaz.9 Tako je Hadrat Abu Bakr po Rasulullahovem ukazu sedemnajstkrat vodil Ashabe al-kiram v namaz.

Po namazu je Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) počastil sobo Hadrat Aisha s svojo prisotnostjo in se odpravil spat. Rekel je: „Želim oditi v prisotnost Allaha ta'ala, ne da bi za seboj pustil kakršno koli posvetno lastnino. Preostalo zlato razdeli revnim.“ Nato se je njegova vročina povečala. Čez nekaj časa je spet odprl oči in vprašal Hadrat Aisho, ali je razdelila zlato. Rekla je, da bo. On ji je vedno znova naročil, naj jih takoj razdeli. Ko je bilo vse naenkrat razdeljeno, je rekel: „Zdaj se počutim mirno.”

Ko je nekaj časa počival v svoji postelji, je poklical Hadrat Alija k sebi. Svojo blagoslovljeno glavo je položil v njegovo naročje. Njegovo blagoslovljeno čelo se je potilo in njegova blagoslovljena barva se je spremenila. Ko je naša mati Hadrat Fatima videla svojega blaženega očeta v takem stanju, ga ni mogla več gledati in je odšla k sinovoma Hadrat Hasanu in Hadrat Huseina. Držala ju je za roke in začela jokati: „O moj oče! Kdo bo poskrbel za tvojo hčerko? Komu zaupaš Hasana in Huseina? O moj oče! Naj bo moje življenje žrtvovano zate! Kakšen bo moj položaj po tebi? Na koga bodo moje oči gledale po tvojem blagoslovljenem obrazu?“

Ko je naš Rasulullah slišal te srce parajoče besede svoje hčere, je odprl svoje blagoslovljene oči in jo poklical k sebi. Po molitvi: „O moj Rabb, daj ji potrpežljivost,“ je rekel: „O Fatima! O luč mojih oči! Tvoj oče je v stanju smrtne agonije.“ Njeno srčno stokanje in jok sta se še povečala. Ko je Hadrat Ali rekel: „O Fatima! Prosim, bodi tiho, ne žaluj več Rasulullaha!“ je naš ljubljeni Prerok rekel: “Ne prizadeni je, o Ali! Naj joče za svojim očetom!“ Po teh besedah je zaprl svoje blagoslovljene oči in zdelo se je, da je izgubil zavest.

Nato je Hadrat Hasan prišel k svojemu blagoslovljenemu dedku, in ko je med jokom rekel: „O moj blagoslovljeni dedek! Kdo lahko prenese tvojo ločitev? Komu lahko izročimo bedo svojih src? Kdo se bo po tebi usmilil moje matere, očeta in brata? Kje bodo tvoje žene in Ashabi našli tvojo lepo moralo?“ Blagoslovljene žene našega Preroka tega niso mogle več prenašati. Vse so začele tiho jokati.

Ko so Ashabi al-kiram, ki so žalostno čakali zunaj, slišali, da se je bolezen našega Preroka, zelo povečala, se jim je strlo srce. Začeli so jokati. Prosili so: „Prosim, odprite vrata! Dovolite nam, da še enkrat vidimo blagoslovljeni obraz Rasula 'alaihis-salama!“ Ko je habib, ljubljenec Allaha ta'ala, ki je bil poslan kot milost za svetove, slišal te prošnje svojih Ashabov, se je usmilil in rekel: „Odprite vrata.“ Vstopili so ugledni ljudje iz Ashabov.

“O moj Allah! Odpusti mi! Podeli mi svoje usmiljenje! Naj dosežem stopnjo Rafiq al-a'la!“
Hadis aš-šarif

Potem ko jim je svetoval, da naj bodo potrpežljivi, je naš ljubljeni Prerok rekel: „O Moji ashabi! Vi ste najbolj superiorni in najbolj častni med ljudmi. Ne glede na to, kdo pride za vami, boste vstopili v Džennat pred vsemi. Trdno vztrajajte pri ohranjanju vere in naj bo Koran al-'azim vaš imam (vodnik). Ne zanemarite verskih zapovedi.“ Nato je rekel: „Ya Rabbi! Ali sem prenesel?“ in zaprl svoje blagoslovljene oči. Njegov blagoslovljeni obraz se je znojil. Hadrat Ali je nakazal ashabom, naj odidejo.

Ko so odšli, je naša mati Hadrat Aisha prišla k Njemu in ga prosila za nasvet. Naš Učitelj, Prerok, je rekel: „O, Aisha! Zaščiti se tako, da sediš v kotu svoje hiše!“ In iz Njegovih blaženih oči so začele teči solze. Sultan vesolja je jokal ... Srca ljudi, ki so bili tam prisotni, so bila ranjena in iztrgana. Naša mati Hadrat Umm Salama je prosila: „Naj bo moje življenje žrtvovano zate, o Rasulallah! Zakaj jokaš?“ Rekel je: „Jokam za svoj ummat, da bi se ga usmilil.”

Sonce je vzhajalo nad glavo. Čas se je bližal ... Blagoslovljena glava našega ljubljenega Preroka se je naslanjala na prsi naše matere Hadrat Aisha. Prerok svetov je doživljal svoje zadnje trenutke in iz njegovih blagoslovljenih ust so padale besede: „Zaradi usmiljenja! Dobro ravnajte s svojimi sužnji! Oblecite jih in nahranite. Govorite z njimi nežno. Namaz, še naprej opravljajte svoj namaz. Bojte se Allaha ta'ala glede svojih žensk in sužnjev! O moj Allah! Odpusti mi! Podeli mi svoje usmiljenje! Naj dosežem stopnjo Rafiq al-a'la!“ Solze naše matere Hadrat Fatime so tekle kot poplave in njen jok je razžiral srca. Naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) jo je posadil poleg sebe in rekel: „Moja hči, bodi nekaj časa potrpežljiva in ne jokaj. Kajti angeli Hamala al-Arsha jokajo, ko ti jokaš.“ Obrisal je solze naše matere Hadrat Fatime. Tolažil jo je in prosil Allahu ta'ala za potrpežljivost ter ji rekel, “Hčerka moja, moja duša bo vzeta. Reci: „Innalillahi wa inna ilaihi raji'un. O Fatima! Za vsako stisko bo dana nagrada.“ Za nekaj časa je zaprl svoje blagoslovljene oči in nato rekel: „Odslej za tvojega očeta ne bo več žalosti ali žalovanja. Kajti osvobojen je smrtnega sveta in kraja trpljenja.“ Nato je rekel Hadratu Aliju: „O Ali! Pod mojo odgovornostjo je premoženje takšnega in drugačnega Juda. Vzel sem ga, da bi pripravil vojake. Ne pozabi ga plačati. Zagotovo boš plačal moj dolg in boš prvi med tistimi, ki me bodo srečali ob ribniku Kawthar. Po meni se ti bo zgodilo veliko škode, bodi potrpežljiv in izberi ahirat, ko si ljudje želijo tega sveta.“

Hadrat Usama je ponovno prišel. Naš Učitelj Rasulullah je rekel: „Naj ti pomaga Allahuta'ala! Pojdi v vojno!“ Tako je Usama odšel k svoji vojski in takoj dal ukaz za premik.10

Prerok svetov je zadnjikrat izdihnil ... Čas je bil zelo blizu ... Allah ta'ala je Azrailu 'alaihis-salam razodel: „Pojdi k mojem ljubljenem v najlepši podobi! Če ti dovoli, vzemi njegovo dušo zelo nežno. Če ne dovoli, se obrni nazaj!“ Azrail 'alaihis-salam je v najlepši podobi in v človeških oblačilih prišel na vrata hiše blaženosti našega ljubljenega Preroka in rekel: „Assalamu 'alaikum, o lastnik hiše preroštva! Ali bi mi dovolil vstopiti? Naj se te Allah ta'ala usmili!”

Naša mati, Hadrat Aisha, je rekla Hadratu Fatimi, ki je sedela poleg našega ljubljenega Preroka (sall-Allahu 'alaihi wa sallam): „Odgovori osebi pri vratih.“ Hadrat Fatima je stopila do vrat in z žalostnim glasom rekla: „O Allahov služabnik! Rasulullah je trenutno zaposlen s svojo situacijo.“ Azrail 'alaihis-salam je ponovno prosil za dovoljenje, vendar je prejel enak odgovor. Ko je tretjič ponovil pozdrav in odločno dejal, da mora vstopiti, je naš Prerok to opazil in rekel: „O Fatima! Kdo je na vratih?“

Hadrat Fatima je odgovorila: „O Rasulallah! Nekdo na vratih prosi za dovoljenje za vstop. Večkrat sem mu odgovorila. Ko pa je poklical tretjič, sem se zdrznila.“ Nato je naš Učitelj Rasulullah rekel, “O Fatima! Ali veš, kdo je pred vrati? On je tisti, ki uničuje užitke, razbija skupnosti, pušča ženske vdove in otroke sirote, uničuje domove in pripravlja grobove; on je Azrail, angel smrti. Azrail, vstopi!“ V tistem trenutku je naša mati Hadrat Fatima padla v nepopisno agonijo in iz njenih blagoslovljenih ust so prišle naslednje besede: „O Medina, uničena si!“

Naš Prerok je vzel roko Hadrat Fatime, jo položil na svoje blagoslovljene prsi in zaprl svoje blagoslovljene oči. Prisotni so mislili, da je bila Njegova blagoslovljena duša odvzeta. Naša mati Hadrat Fatima ni mogla več zdržati, nagnila se je k očetovemu blagoslovljenemu ušesu in s srce parajočim glasom zaklicala: „O moj oče!“ Ko ni bilo odgovora, je tokrat rekla: „Naj bo moje življenje žrtvovano zate, o Rasulallah! Prosim, odpri svoje blagoslovljene oči in mi nekaj povej...“Prerok svetov je odprl svoje blagoslovljene oči, obrisal hčerkine solze in ji na uho zašepetal, da bo umrl. Tedaj je Hadrat Fatima začela jokati. Nato ji je naš Prerok rekel na uho: „Od mojih v Ahl al-bayt boš prva, ki se mi bo pridružila.“ Razveselila se je dobre novice in se pomirila.

Naša mati Hadrat Fatima je vprašala: „O moj oče! To je dan ločitve! Kdaj se bom ponovno združila s teboj?“ Naš učitelj Rasulullah je rekel: „O, hčerka moja! Na dan qiyamata me boš našla pri meni ob ribniku. Tistim, ki bodo prišli k ribniku, bom dal vodo.“ Ko je Hadrat Fatima vprašala: „Če te ne najdem tam, kaj naj storim?“, je naš Učitelj, Prerok dejal: „Našla me boš ob Mizanu. (V ahiratu bo Mizan, tehtnica, za tehtanje dejanj in ravnanja. Ni podobna posvetni tehtnici.) Tam bom posredoval za svoj ummat.“

Ko je naša mati Hadrat Fatima vprašala: „O Rasulallah, Če te ne morem najti tudi tam?“ Naš Prerok je dejal: „Potem me boš našla poleg Sirat mosta. Tam bom prosil svojega Rabba z besedami: 'O moj Rabb! Zaščiti moj ummat pred ognjem.“

Nato je Hadrat Ali z žalostnim glasom vprašal: „O Rasulallah! Ko boš dal svojo dušo, kdo te bo umil in s čim te bomo ovili? Kdo bo vodil tvoj namaz in kdo te bo položil v grob?“ Naš Učitelj, Prerok, je rekel:

“O Fatima! Ali veš, kdo je pred vrati? On je tisti, ki uničuje užitke, razbija skupnosti, pušča ženske vdove in otroke sirote, uničuje domove in pripravlja grobove; on je Azrail, angel smrti.”
Hadis
aš-šarif

“Ali, umij moje telo in naj Fadl ibn Abbas nalije vodo. Gabrijel bo tretji od vas. Po mojem umivanju (gusl) boš opravil zakrivanje. Gabrijel bo prinesel čudovit vonj iz Raja. Nato me odnesite v masdžid in odidite. Kajti najprej Gabrijel, nato Mikail, nato Israfil, nato vsi angeli bodo v skupinah opravili moj namaz. Potem boste vsi vstopili in se postavili v vrste. Nihče ne sme biti pred menoj.”11

Nato je vprašal Azraila alaihis-salam, ki je čakal: „O Azrail! Ali si me prišel obiskat ali vzeti mojo dušo?“ Azrail 'alaihis-salam je odgovoril: „Prišel sem kot gost in v službi. Allah ta'ala mi je ukazal, naj z dovoljenjem vstopim v tvojo prisotnost. Vašo blagoslovljeno dušo lahko vzamem le z vašim dovoljenjem. O Rasulallah! Če mi dovoliš, bom ubogal tvoj ukaz in vzel tvojo dušo. V nasprotnem primeru se bom vrnil in odšel k svojemu Rabbu.“

Naš Učitelj, Prerok, je vprašal: „O Azrail! Kje si pustil Gabrijela?“ Azrail 'alaihis-salam je odgovoril: „Gabrijela sem pustil na nebu sveta. Angeli mu izrekajo sožalje zaradi tvoje smrti.“ Medtem ko sta se tako pogovarjala, je prišel Gabrijel 'alaihis-salam. Naš Učitelj Rasulullah je rekel, “O moj brat Gabrijel! Čas je, da se odselim s tega sveta. Kaj me čaka pri Allahu ta'ala? Daj mi njegovo veselo novico, da bom mirne duše izročil to zaupanje njegovemu lastniku.“ Gabrijel 'alaihis-salam je rekel: „O ljubljenec Allaha ta'ala! Vrata neba sem pustil odprta. Angeli stojijo v vrstah in z ljubeznijo čakajo na tvojo dušo.“ Naš ljubljeni Prerok je rekel: „Pohvala pripada Allahu ta'ala. Sporočite mi veselo novico! Kaj me čaka v prisotnosti Allaha ta'ala?“ Gabrijel 'alaihis-salam je rekel: “O Rasulallah! Zaradi časti tvojega prihoda so se odprla vrata Dženneta, reke v Džennetu so pritekle, drevesa v Džennetu so se priklonila in urhi v Džennetu so se okrasili.“

Naš Učitelj, Prerok je rekel še enkrat: „Pohvala pripada Allahu ta'ala. Daj mi še druge vesele novice, o Gabrijel!“ Gabrijel 'alaihis-salam je rekel: „O Rasulallah! Ti si prvi, ki bo posredoval na dan qiyamata, in prvi, čigar priprošnja bo sprejeta.“ Ko je naš Učitelj, Prerok, ponovno rekel: „Pohvala pripada Allahu ta'ala. Daj mi še druge vesele novice, o Gabrijel!“ Gabrijel 'alaihis-salam je rekel: „O Rasulallah! Kaj sprašuješ?“ Nato je naš Učitelj, Prerok, rekel: „Vse moje skrbi in žalost so za moj ummat, ki ga puščam za sabo.“ Hadrat Gabrijel je rekel: „O ljubljeni Allah ta'ala! Allah ta'ala bo na dan qiyamata odpustil tvojem ummatu, dokler ne boš zadovoljen. Postavil te bo v Džennat pred vsemi drugimi Preroki in tvoj ummat pred vsemi drugimi ummati.“ Naš ljubljeni Prerok je rekel Gabrijelu 'alaihis-salam: „V prisotnosti Allaha ta'ala imam tri želje: Prva je, da bi bil priprošnjik za grešnike mojega ummata. Druga, da jih ne bi kaznoval za grehe, ki so jih storili na tem svetu. Tretjič, da bi bil vsak četrtek in ponedeljek obveščen o dejanjih mojega ummata. (Če so njihova dejanja dobra, bom molil in Allah ta'ala jih bo sprejel. Če so slaba, bom posredoval in prosil, da se izbrišejo iz knjige dejanj).“ Gabrijel 'alaihis-salam ga je obvestil, da je Allah ta'ala sprejel njegove tri želje. Nato si je naš ljubljeni Prerok oddahnil.

Allah ta'ala razkril: „O moj Habib! Kdo je navdihnil tvoje blagoslovljeno srce, da je pokazalo toliko ljubezni in sočutja do tvojega ummata?“ Naš Učitelj, Prerok, je odgovoril: „Moj Rabb ta'ala, ki me je ustvaril in izgradil.“ Janab al-Haqq je rekel: „Moje usmiljenje in sočutje do tvojega ummata je tisočkrat večje od tvojega. Prepusti jih meni.“ Nato je naš ljubljeni Prerok rekel: „Zdaj sem miren. O Azrail! Opravi dolžnost, ki ti je bila zapovedana!“

Azrail 'alaihis-salam je pristopil k Sultanu vesolja, zaradi katerega je bil ustvarjen, da bi opravil svojo dolžnost. Naš ljubljeni Prerok je pomočil svoje blagoslovljene roke v posodo z vodo, ki je bila poleg njega, si z mokrimi rokami obrisal svoj blagoslovljeni obraz in rekel: „La ilaha illallah! O moj Allah! Rafiq al-a'la!“ Azrail 'alaihis-salam je začel jemati dušo Prerok svetov. Blagoslovljena polt našega Učitelja Rasulullaha je občasno postajala rdeča, občasno pa rumena. Ko je rekel Azrailu 'alaihis-salamu: „Ali tudi ti jemlješ duše mojega ummata s takšnim nasiljem in silo?“ Azrail 'alaihis-salam je odgovoril: „O Rasulallah! Nikoli še nikomur nisem vzel duše s tako lahkoto.“ Naš ljubljeni Prerok, ki svojega ummata ni pozabil niti v svojih zadnjih trenutkih, je rekel: „O Azrail! Uporabi silo, s katero bi na meni pokazal moj ummat! Ker so šibki in ne morejo zdržati ...“ Nato je rekel: „La ilaha illallah! Rafiq al-a'la!“ Njegova blagoslovljena duša je bila vzeta in dosegla a'la al-illiyyin, najvišjo Džennat …

Posreduj, O Rasulallah!

Dahiylaq, O Rasulallah!

Assalatu wassalamu ‘alaika, O Rasulallah!

Assalatu wassalamu ‘alaika, O Habiballah!

Assalatu wassalamu ‘alaika, O Sayyid al-awwalina wal-akhirin!

Gabrijel 'alaihis-salam s je poslovil od našega Učitelja, Preroka, rekoč: „Assalamu 'alaikum, O Rasul Allahu ta'ala! Ti si bil moj namen in moja želja. Nikoli več ne bom prišel na zemljo!“

Ko se je blagoslovljena duša našega Učitelja Rasul al-akrama povzpela v višji svet, so naša mati Hadrat Fatima in azwaj at-tahirat (blagoslovljene žene, radiy-Allahu 'anhunna) našega Preroka začele tiho jokati.12 V tistem trenutku se je zaslišal glas iz neznanega vira:

„Assalamu 'alaikum, O Ahl al-bayt! Wa Rahmatullahi wa barakatuhu,“ in recitiral 185. ajat al-karima iz Sura Al-i 'Imran: “Vedi, da bo vsako živo bitje okusilo smrt. In na dan qiyamata boš prejel polno nagrado.“ Nato jih je potolažil z besedami: „Zaupajte v blagoslove in usluge Allahu ta'ala. Držite se Njega in pričakujte od Njega. Ne jokajte! Resnična nesreča je, da ste prikrajšani za thawab!“

“Zaupajte v blagoslov in blagoslove Allaha ta'ala. Prosite Ga in upajte na Njegovo pomoč. Ne jokajte! Resnična nesreča je, da ste prikrajšani za thawab!”
Khidir
‘alaihis-salam

Vsi, ki so bili tam, so slišali te besede in odgovorili na njegov pozdrav. Hızır (mir z njim) je bil tisti, ki je rekel te besede.

Ko so se pri Allahovem poslancu pojavili znaki bližajoče se smrti, je Umm-i Ayman sporočila novico svojemu sinu Usami, ki je skupaj s Hazrat Omarjem in Abu Ubeydom zapustil vojsko in prišel v Masdžid an-Nabawi. Medtem ko so Aisha Siddiqa in druge ženske jokale, so bili ashab-i kiram v šoku, nezmožni doumeti situacijo – Hazrat Ali je obstal negiben, Hazrat Osman brez besed. Hazrat Abu Bakr, ki je bil doma, je pohitel v sobo miru, kjer je razkril blagoslovljeni obraz Allahovega poslanca in videl, da je preminil. Njegov obraz je ostal sijoč, nežen in prežet z božansko svetlobo. „Kako lepa je tvoja smrt, tako kot tvoje življenje, o Allahov poslanec!“ je rekel in ga poljubil, nato pa pokril njegov obraz in tolažil prisotne. V Masdžidu al-Šerifu je nagovoril ashabe-i kiram, hvalil Allaha ta'ala, recitiral salavat in jih bodril v tej težki preizkušnji: „Kdor je verjel (iman) v Mohameda ‚alaihis-salam, naj ve, da je Mohamed ‘alaihis-salam umrl. Kdor časti Allaha ta'ala, naj ve, da je Allahu ta'ala Hayy (večno živ) in Baqi (ne umre, je večen).“ Nato je recitiral 144. ajat al-karima iz Sura Al-i ‘Imran: “Mohamed ('alaihis-salam) je rasul. Pred njim so bili tudi rasulovi. Tudi oni so umrli. Če umre ali je ubit, ali bi se obrnili od svoje vere? Če kdo opusti vero, ne bo škodoval Allahu ta'ala. Škodi samemu sebi. Allah ta'ala nagrajuje tiste, ki ne opustijo svoje vere.” Svetoval je Ashabom al-kiram in uredil stvari.13 Tako so vsi verjeli, da je Rasulullah umrl. Žalost je bodla v srca ashabov al-kiram. Oči so jokale, solze so tekle in ogenj hrepenenja je gorel v srcih vseh.

Prva stvar, ki so jo ashabi al-kiram ('alaihimur-ridwan) naredili, je bila, da so za kalifa, ki bo vodil vse zadeve, izvolili Hadrat Abu Bakr. Naredili so mu bi'at in ga ubogali ter začeli izvajati njegove ukaze.14

Naš Rasul al-akram je umrl v 11. letu Hidžre (632 n. št.), 12. dne v mesecu Rabi-ul awwal, v ponedeljek pred poldnevom. Takrat je bil star 63 let po luninem letu (in 61 let po sončnem letu).15

Abbas in Hadrat Usama ibn Zayd je opral našega Učitelja, Preroka.16

Oddelek, imenovan „Rawda al-Mutahhara / Vrt Raj“ v Masdžid aš-šarif našega Učitelja, Prerok ('alaihis-salatu wa sallam).
Viden je mihrab, kjer je naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) vodil namaz kot imam.
Čeprav ga na tej sliki ni mogoče videti, je njegov blagoslovljeni grob
(Hujra as-sa'adat) na levi strani.
Minbar, kjer je naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) predstavil petkovo hutbo.
Takratni minbar aš-šarif je imel tri stopnice in višino enega metra. V požaru leta 654 (1256 n. št.) je v celoti zgorel. V različnih letih so bili izdelani različni minbarji. Sedanji marmorni minbar z dvanajstimi stopnicami in višino sedem metrov je poslal sultan Murad Khan III leta 998 (1590 n. št.) iz Istanbula.

Med umivanjem je njegovo blagoslovljeno telo oddajalo tako prijeten vonj po mošusu, kakršnega še nihče ni zaznal. Še vedno oblečen v svojo blagoslovljeno tuniko, je bil trikrat umit in nato zavit v tri plasti novega belega plašča. Njegovo telo so na nosilih prenesli v Masdžid. Kot je že prej napovedal naš ljubljeni Prerok, so se vsi ljudje umaknili iz Masdžida, da so lahko angeli prihajali v skupinah in opravili njegov namaz. Po tem, ko so angeli končali svoj namaz, je neznani glas sporočil: „Vstopite! Opravite namaz svojega Preroka!“ Nato je ashab al-kiram vstopil v Masdžid, prihajali so v skupinah in brez imama opravili njegov namaz. Namaz so zaključili šele v torek zvečer. Pri izkopavanju blagoslovljenega groba našega ljubljenega Preroka so se ashab al-kiram držali hadisa aš-šarif, na katerega jih je spomnil Hadrat Abu Bakr: „Preroki so pokopani na kraju, kjer so umrli.“ Pokopali so ga proti polnoči v noči med torekom in sredo (v noči na sredo) v grob, ki ga je kot sarkofag izkopal Hadrat Abu Talha al-Ansari. Hadrat Abbasov sin Qusam je bil zadnji, ki je končal svojo službo v grobu in prišel ven. Rekel je: „Jaz sem zadnji človek, ki je videl blagoslovljeni obraz Rasule. Njegove blagoslovljene ustnice so se premikale. Nagnil sem se k Njemu in Mu prisluhnil. Prosil je: „O moj Rabb! Moj ummat! O moj Rabb! Moj ummat!”17

Na dan, ko je naš ljubljeni Prerok umrl, je Hadrat Abdullah ibn Zayd molil z besedami: „O moj Rabb! Želel sem, da bi moje oči gledale blagoslovljeni, sijoči obraz tvojega Habiba. Za kaj jih potrebujem, če ga ni mogoče videti?! O moj Rabb, vzemi mi oči!“ in izgubil vid...

Ob smrti našega Učitelja, Rasulullaha, je njegova častitljiva teta Safiyya bint Abdulmuttalib (radiy-Allahu 'anha) izrekla naslednjo elegijo:

O Rasulallah! Ti si bil upanje za nas,
bil si tisti, ki nam je pokazal dobroto.
Nikoli nisi storil nobene krivice,
bil si sočuten in vodnik.
Bil si tudi neizrekljiv ocean znanja.
Za teboj je stok tistih, ki danes jočejo.
Za tvojo pot naj bodo žrtvovani moji predniki!
Naj bodo žrtvovane moje dobrine, moje življenje, moje celotno bitje!
Oh! Le če bi bil živ med nami,
Kako srečni bi bili, če bi ostal med nami.
To je pravilo Haqq ta'ala, pravimo ya sabir (potrpežljivost),
Vedno jokamo, ne vem, kaj naj storimo.
Naj bo Allahov salam nad vami, o Rasulallah!
Naj vstopiš in ostaneš v Adn Raju, o Rasulallah!