BI’AT IZ AKABE

Prvi bi'at iz Akabe

V mesecu Dhu'l-hijja, v enajstem letu Bi'that, so As'ad ibn Zurara in njegovih dvanajst prijateljev prišli v Meko med sezono hadža. Od njihovega prejšnjega srečanja z Učiteljem svetov je minilo natanko eno leto. Tistega leta so politeisti mučili in preganjali Muslimane bolj kot katero koli drugo leto. Neprestano so zasledovali našega Učitelja Rasulullaha in mučili vsakogar, ki je govoril z njim. Ko so to izvedeli, so se ljudje iz Medine dogovorili, da se ponoči srečajo z našim Prerokom v Akabi. Srečali so se, ko je padla noč. Izrekli so mu bi'at (obljubili zvestobo), izjavili svojo zvestobo in obljubili, da bodo izpolnili vsak njegov ukaz in željo. V tej pogodbi sta se zavezala, da, "Ne bomo pripisovali partnerjev Allahu ta'ala; ne bomo prešuštvovali; ne bomo kradli; izogibali se bomo obrekovanju; ne bomo ubijali svojih otrok zaradi strahu pred kritiziranjem in nezmožnostjo najti dovolj hrane.”1

Naš ljubljeni Prerok je imenoval teh dvanajst ljudi, od katerih sta dva pripadala plemenu Aws, drugi pa plemenu Khazraj, kot predstavniki svojih plemen. Svojim plemenom naj bi pripovedovali o Islamu in bili porok v imenu svojih plemen. As'ad ibn Zurara je bil imenovan za predstavnika vseh plemen. Pet ljudi, ki so bili lani prisotni na srečanju v Akabi, in sedem ljudi, ki so nedavno sprejeli Islam, je bilo: As'ad ibn Zurara, Awf ibn Harith, Mu'az ibn Harith; od sinov Malika ibn Najjarja: Rafi' ibn Malik, Zakwan ibn Abdiqays; od sinov Ghanma ibn Awfa: Ubada ibn Samit; od sinov GHuseina: Yazid ibn Sa'laba; od sinov Ajlan ibn Zayd, Abbas ibn Ubada; od sinov Haram ibn Ka'b, 'Uqba ibn Amir; od sinov Sawad ibn Ghanm, Qutba ibn Amir; od sinov Abdulashal ibn Jusham, Abu'l Haytham Malik ibn Tayyihan; od sinov Amr ibn Awf, Uwaym ibn Saida.

Vzhajajoče sonce v mestu Medina

Po prvem bi'atu v Akabi so se Hadrat As'ad ibn Zurara in njegovi prijatelji vrnili v Medino. Svojim plemenom so dan in noč pripovedovali o Islamu in jih vabili k pravi veri. Zaradi tega povabila se je Islam v Medini začel hitro širiti. Tako zelo, da sta se plemena Aws in Hazraj, ki sta si bila prej sovražnika, združila in prosila za učitelja našega Učitelja Rasulullaha, da bi se bolje naučila islama. Rasul al-akram (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je poslal Hadrat Mus'ab ibn Umayrja, enega od svojih ashabov v Meki, da bi jih naučil Koran al-karim in Islam.

Hadrat Mus'ab je ostal v hiši Hadrat As'ad. Skupaj sta hodila od hiše do hiše in vsakogar seznanjala z Islamom. V njihova srca sta vtisnila ljubezen do Rasulullaha in jih prosila, naj obljubijo, da ga bodo z vso močjo varovali pred njegovimi sovražniki. Pripravili so jih na bi'at, ki ga bodo opravili z Rasulullahom. Vodja plemena Hadrat As'ad ibn Zurara je bil Sa'd ibn Mu'az in bili so sorodniki. Ker je bilo takrat med Arabci v navadi, da ne žalijo svojih sorodnikov, Sa'd ibn Mu'az, ki še ni sprejel Islama, ni šel v hišo Hadrat As'ad ibn Zurara in ga poskušal ustaviti. Kot poglavar plemena se s tem ni želel ukvarjati. Zato je Usaydu ibn Hudayru, enemu od uglednih članov svojega plemena, rekel: "Pojdi v našo sosesko. Oglej si osebo, ki je prišla. Naredi, karkoli boš storil. Če As'ad ne bi bil sin moje tete, ti ne bi zaupal te naloge.”

“Potem vas vse obveščam. Počaščen sem, da sem postal musliman. Želim, da verjamete v Allaha ta'ala in njegov Rasul.”
Sa’d ibn Mu’az (radiy-Allahu
’anh)

Na to je Usayd ibn Hudayr vzel svoje kopje in odšel v hišo, kjer je bil Hadrat Mus'ab ibn Umayr. Ko je prišel tja, je začel jezno govoriti. "Zakaj si prišel k nam? Zavajaš ljudi. Če ne želite izgubiti življenja, takoj odidite od tu." Ko je Mus'ab ibn Umayr videl njegovo jezo, mu je nežno odgovoril: "Usedi se za nekaj časa. Poslušajte naše besede. Razumite naš namen. Če vam bo všeč, ga boste sprejeli. Če vam ne bo všeč, nas boste ovirali." Usayd se je pomiril in rekel: "Imate prav." Kopje je zabodel v tla in se usedel. Poslušal je nežne besede Hadrata Mus'aba, ki so vplivale na srca ljudi, in Koran al-karim, ki ga je recitiral s svojim prijetnim glasom. Rekel je: "Kako lepo!" Nato je vprašal: "Kaj mora človek storiti, da vstopi v to vero?" Povedali so mu in Usayd ibn Hudayr je postal musliman z izgovarjanjem Kalime ash-shahada. Hadrat Usayd, ki od veselja ni mogel ostati pri miru, je rekel: "Šel bom in ti nekoga poslal. Če bo postal musliman, ne bo nikogar od njegovih ljudi v Medini, ki ne bi verjel ..." Hitro je vstal in odšel. Odšel je naravnost k Sa'disku ibn Mu'azu. Ko ga je Sa'd ibn Mu'az videl, je rekel: "Prisegam, da Usayd ne pride sem z obrazom, ki ga je zapustil.”

Nato je vprašal: "Kaj ste storili, O Usayd?" Hadrat Usayd ibn Hudayr je tako zelo želel, da bi bil Sa'd ibn Mu'az Musliman, da je rekel: "Pogovarjal sem se s to osebo (Mus'abom ibn Umayrjem) in nisem v njej videl nič slabega. Vendar pa smo slišali, da sinovi Bani Haritha sumijo, da sin tvoje tete As'ad v svoji hiši gosti takšno osebo in jo bodo ubili.”

Te besede so se močno dotaknile Sa'd ibn Mu'aza. Ker so v vojni pred nekaj leti premagali Harithove sinove in jih prisilili, da so se zatekli v Khaybar. Eno leto pozneje so jih pomilostili in jim dovolili, da se vrnejo v svojo domovino. Kljub temu je Sa'd ibn Mu'az ob misli na njihovo takšno ravnanje postal zelo jezen. V resnici takšna situacija ni obstajala. S tem trikom je Usayd ibn Hudayr želel preprečiti, da bi Sa'd ibn Mu'az škodoval svoji teti in njenemu sinu As'ad ibn Zurari ter posledično Mus'ab ibn Umayrju. Tako je pripravil teren, da bi se ta postavil na njuno stran in končno postal Musliman.

Po teh Usaydovih besedah je Sa'd ibn Mu'az vstal in odšel k Hadrat As'ad ibn Zurari. Ko je prišel tja, je videl, da As'ad in Mus'ab ibn Umayr sedita in se v miru pogovarjata. Pristopil je k njima in rekel: "O As'ad! Če ne bi bili sorodniki, ne bi mogla početi teh stvari...”

Hadrat Mus'ab ibn Umayr je odgovoril: "O Sa'd! Ustavi se za nekaj časa, sedi in nas poslušaj. Če so ti naše besede všeč, zelo dobro. Če ne, ti tega ne bomo ponudili in boš odšel." Sa'd ibn Mu'az se je ob teh blagih in sladkih besedah pomiril, se usedel in jih začel poslušati. Hadrat Mus'ab ibn Umayr je Sa'disku ibn Mu'azu najprej razložil Islam. Razložil mu je osnove Islama. Nato je s svojim sladkim in lepim glasom recitiral del Korana al-karim. Medtem ko je recitiral, se je Sa'd ibn Mu'azovo stanje spreminjalo in izgubljal je samega sebe. Pred edinstveno zgovornostjo Korana al-karim se je njegovo srce omehčalo in bil je zelo prizadet. Ni si mogel pomagati in je vprašal: "Kaj narediš, da vstopiš v to vero?" Mus'ab ibn Umayr ga je takoj naučil kalima ash-shahada. Musliman je postal tako, da je rekel, “Ash-hadu ana ilaha illallah wa ash-hadu anna Muhammadan 'abduhu wa rasuluh.” Zaradi miru in veselja, ki ju je občutil, ko je postal musliman, se Sa'd ibn Mu'az ni mogel zadržati. Takoj je odšel v svojo hišo in opravil ghusl, kot se je naučil. Nato je pozval svoje ljudi, naj se zberejo. S seboj je vzel Usayda ibn Hudayra in odšel tja, kjer so bili njegovi ljudje. Abdulashalove sinove je nagovoril z besedami: "O, Abdulashalovi sinovi! Kako me poznate?" Vsi so enoglasno odgovorili: "Ti si naš vodja in nadrejeni. Poslušni smo ti." Po teh besedah je Sa'd ibn Mu'az rekel, “Potem vas vse obveščam. Počaščen sem, da sem postal musliman. Želim, da verjamete v Allaha ta'ala in njegov Rasul. Če ne verjamete, se ne bom pogovarjal z nikomer od vas.”

Sanat as-surur (leto veselja)

Takoj ko so sinovi Abdulashala slišali, da je njihov vodja Sa'd ibn Mu'az postal musliman in jih povabil k Islamu, so vsi postali muslimani. Do večera tistega dne je nebo Medina odmevalo z zvoki kalima ash-shahada in takbir.2

Kmalu po tem, ko so vsi Abdulašalovi sinovi postali Muslimani, so Islam sprejeli tudi vsi prebivalci Medine ter plemena Aws in Khazraj. Vsaka hiša je bila razsvetljena z islamskim nürom. Sa'd ibn Mu'az in Usayd ibn Hudayr sta razbila vse idole, ki so pripadali njunim plemenom. Ko je bil obveščen o tem dogodku, je bil naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) zelo zadovoljen. Mekanski muslimani so bili navdušeni. Zaradi tega so tisto leto (621 n. št.) poimenovali Sanat as-surur (leto veselja).

Assalatu wassalamu ‘alaika, O Rasulullah!
Assalatu wassalamu ‘alaika, O Habiballah!
Assalatu wassalamu ‘alaika, O Sayyid al-awwalina wal-akhirin.

Drugi bi'at iz Akabe

V dvanajstem letu Bi'that je preganjanje Muslimanov s strani mekanskih politeistov doseglo vrhunec in postalo neznosno. V Medini so zaradi prizadevanj As'ad ibn Zurara in Mus'ab ibn Umayrja prebivalci Awa in Khazraja z navdušenjem sprejeli Muslimane in za njih žrtvovali vse potrebno. Želeli so, da bi naš Rasulullah čim prej počastil Medino s svojo navzočnostjo, in obljubili so, da zaradi njega ne bodo odrekli svojega premoženja in življenja. Prišla je sezona hadža. V mesecu dhu'l-hidždža je 73 muslimanskih moških in 2 muslimanki iz Medine skupaj z Mus'abom ibn Umayrjem prišlo v Meko. Po hadžu so se vsi ponovno srečali z našim Prerokom v Akabi. Dvanajst predstavnikov, med njimi As'ad ibn Zurara, je v imenu svojih plemen zahtevalo in ponudilo našemu Preroku izselitev v Medino. Po recitiranju nekaterih ajat al-karimas iz Koran al-karim je naš Učitelj Rasulullah od njih zahteval dokončno obljubo in zagotovil, da ga bodo zaščitili, kot so zaščitili sebe in svoje otroke.

Tam je bil tudi Hadrat Abbas, očetov stric našega Učitelja Rasulullaha, ki še ni postal Musliman. Skupino, ki je prišla po bi'at, je nagovoril takole:

"O ljudje iz Medine! To je sin mojega brata. On je tisti, ki ga imam med vsemi ljudmi najraje. Če ga potrjujete, verjamete v to, kar je prinesel od Allaha ta'ala, in če ga želite vzeti s seboj, morate dati trdno obljubo, ki me bo zadovoljila. Kot veste, je Mohamed ('alaihis salam) eden izmed nas. Zaščitili smo ga pred tistimi, ki ne verjamejo vanj. Živi med nami z nedotaknjenim dostojanstvom in častjo ter zaščiten. Kljub vsemu temu je obrnil svoj obraz od vseh in se odločil, da se vam pridruži in gre z vami. To storite, če imate dovolj vojaške moči, da se uprete vsem arabskim plemenom, ko se združijo in vas napadejo. Da bi se izognili prihodnjim nesoglasjem, se med seboj temeljito pogovorite in se o tem pogovorite. Ali boste lahko izpolnili svojo obljubo in ga zaščitili pred njegovimi sovražniki? Če lahko to storite pravilno, je to odlično. Če ga boste po odhodu iz Meke zapustili, odstopite zdaj, da bo živel zaščiten s svojo častjo v svoji deželi.”

Muslimani iz Medine so bili razburjeni zaradi tega govora Hadrat Abbas. Soočili so se z besedami, ki so namigovale, da ko so pripeljali našega Učitelja Rasulullaha (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) v svojo deželo, ga ne bodo mogli zaščititi pred politeisti in da ga bodo zapustili, ko bodo stvari postale težke. Hadrat As'ad ibn Zurara, eden od sahabijev iz Medine, se je obrnil k našemu Učitelju, Preroku, in rekel: "O Rasulallah! Če mi dovoliš, ti moram povedati nekaj besed. Dovolite mi, da jih predložim vašemu Hadratu." Ko je naš Učitelj Fakhr al-kainat dovolil, je rekel, “Naj bodo moji starši žrtvovani zate, o Rasulallah! Vsako povabilo ima svojo pot, naj bo nežna ali težka. Zdaj nas vabiš na tako stvar, da jo ljudje zelo težko sprejmejo. Kajti ljudem je zelo težko opustiti malike, ki so jih tako dolgo častili, in sprejeti Islam. Kljub temu smo Islam sprejeli z vsem srcem. Prav tako si nam naročil, naj prekinemo stike s svojimi politeističnimi sorodniki, in tudi to smo iskreno sprejeli. Kot veste, je tudi to zelo težko sprejeti. Sprejeli smo tvojo vzvišeno osebo, ki so ji celo tvoji strici postali sovražniki in je niso zaščitili, in to častno dolžnost smo imeli za obvezno in potrebno za nas. Vsi se strinjamo s svojimi obljubami. S srcem potrjujemo, kar govorimo z jeziki. Prisegamo, da bomo tvoje blagoslovljeno telo varovali do zadnjega diha, kot varujemo svoje otroke. Če prelomimo to svojo obljubo, naj se pridružimo tistim, ki prelomijo svoje obljube Allahu ta'ala in gredo v Džahannam. O Rasulallah! Mi smo zvesti svoji besedi. Naj nas Allah ta'ala naredi uspešne!" Nato je nadaljeval z besedami: "O Rasulallah! Od nas lahko zahtevate kakršno koli jamstvo in postavite kakršne koli pogoje.”

“Če prelomimo to svojo obljubo, se bomo pridružili tistim, ki prelomijo svoje obljube Allahu ta'ala in gredo v Jahannam. O Rasulallah! Mi smo zvesti svoji besedi. Naj nam uspe Allah ta'ala!”
As’ad ibn Zurara (radiy-Allahu
’anh)

Naš Učitelj, Prerok jih je spodbudil k Islamu in recitiral iz Korana al-karim. Nato je rekel: "Moj pogoj za mojega raba je, da častite Allaha ta'ala in mu ne pripisujete nobenih partnerjev, moj pogoj zame in za Moji ashabi pa je, da se nam prilagodite, pomagate meni in mojemu Ashabu ter nas zaščitite pred tem, pred čimer se branite in ščitite.”

Bara ibn Ma'rur je rekel: "Prisegam pri Allahu ta'ala, ki te je poslal kot Preroka z resnično vero in knjigo, da te bomo varovali, kot branimo in varujemo svoje otroke! Naredi bi'at z nami, o Rasulallah!"

Abbas ibn Ubada, eden od Muslimanov iz Medine, je, da bi utrdil dogovor z našim Učiteljem, Prerokom, rekel svojim prijateljem: "O ljudje iz Khazraja! Ali veste, zakaj ste sprejeli Mohameda 'alaihis-salam?" Odgovorili so: "Da." Na to je rekel, “Sprejemate ga in mu sledite tako v času miru kot v času vojne. Če boste zapustili našega Preroka in ga pustili brez pomoči, ko so vaše nepremičnine poškodovane in so vaši sorodniki ubiti, to storite zdaj. Če boste storili kaj takega, boste uničeni tako na tem svetu kot v ahiratu! Če mislite, da mu boste ostali zvesti pri tem, k čemur vas vabi, tudi če bodo vaše nepremičnine uničene in vaši bližnji sorodniki ubiti, držite svojo obljubo. Wallahi, to je dobro za vaš svet in ahirat.” Njegovi prijatelji so odgovorili: "Ne bomo zapustili našega Preroka, tudi če se izgubijo naše nepremičnine in so ubiti naši sorodniki. Nikoli Ga ne bomo zapustili. Umrli bomo, vendar se ne bomo odrekli.!”

Po tem so se obrnili na našega Preroka in ga vprašali "O Rasulallah! Kaj bomo dosegli, če izpolnimo to našo obljubo?" Tedaj je naš ljubljeni Prerok rekel: "Odobritev Allaha ta'ala in Raj!"

Vsak od njih je dal svojo obljubo kot predstavnik svojega ljudstva. Najprej je Hadrat As'ad ibn Zurara naredil musafaha (stisk roke v maniri muslimanov), medtem ko je rekel: "Naredil sem bi'at, da izpolnim svojo obljubo Allahu ta'ala in Njegovemu Rasulu, da mu bom pomagal s svojim življenjem in premoženjem." Za njim je vsak od njih na ta način končal svoj bi'at in izrazil svoje zadovoljstvo in pokorščino, rekoč: "Sprejeli smo povabilo Allaha ta'ala in Njegovega Rasula; prisluhnili smo mu in se mu poklonili." Tako so brez oklevanja ponudili svoja življenja in premoženje zaradi Rasulullaha. Bi'at z ženskami je bil opravljen le ustno (brez musafaha). Naš ljubljeni Prerok (sall-Allahu 'alaihi wa sallam) je od njih vzel obljubo: "Da ne bodo ničesar pripisovale kot partnerja Allaha ta'ala, da ne bodo kradle, prešuštvovale, obrekovale, da ne bodo ubijale svojih otrok, da ne bodo lagale, da ne bodo nasprotovale dobrim dejanjem ..."

Medtem ko so ljudje iz Medine izdelovali bi'at z našim Prerokom, se je slišal glas iz hriba Aqaba in rekel: " O vi, ki ste ostali v Mina! Prerok in muslimani iz Medine so se dogovorili, da se bodo borili proti vam." Naš Prerok je glede tega glasu rekel: "To je šajtan iz Akabe," in nato rekel lastniku tega glasu: "O sovražnik Allah ta'ala! Premagal bom tudi tebe!!” Nato je Prerok dejal Medinčanom, ki so sklepali bi'at: "Vrnite se, kjer ste ostali takoj." Abbas ibn Ubada je rekel: "O Rasulallah! Prisegam, da se bomo, če hočeš, jutri zjutraj odpravili proti nevernikom v Mina in jih pobili." Naš Prerok je bil zadovoljen, vendar je rekel: "Ni nam bilo ukazano, da moramo tako ravnati. Za zdaj se vrnite na svoja mesta." Po poročilu imama an-Nasaija od Abdulaha ibn Abbasa so tisti ansari, ki so bili prisotni na Akaba bi'atu, postali muhajiri, ko so šli k Rasulullah.3

Cipras je trmast in ne posluša golobovih prošenj,
naj pade na kolena in prosi vodo.
Vrtnica želi s prevaro piti kri slavca,
naj vstopi v žilo vrtnice in reši slavca, vodo.
Svetu je pokazala tvojo čisto stvaritev,
s sledenjem poti Ahmada al-Muhtara, vode.
Gospodar ljudi, ocean izbranih biserov,
na ogenj zla je s svojimi čudeži vlil vodo.
Da bi obnovil lepoto rožnatega vrta preroštva,
je s svojim čudežem iz trdih kamnov pridobil vodo.
Njegovi čudeži so kot ogromen ocean na tem svetu,
iz njega je dosegel hišo častilcev ognja, vodo.
Vsakdo bi se od začudenja ugriznil v prst, če bi slišal,
kako je na tisti dan stiske iz svojih prstov Ansaru dal vodo.